Miha Zupan
V otroštvu se nisem zanimal za nogomet. Medtem ko so nekateri moji vrstniki že obsesivno spremljali »jugo ligo«, zbirali sličice »Fudbaleri i timovi« in na stene lepili posterje iz Tempa, so mene bolj zanimali stripi in pustolovska literatura. Zlatna serija in Lunov Magnus Strip. Pa Miki Muster seveda. Zvitorepec, Zagor, Teks, Mister No in Komandant Mark so mi bili pomembnejši od Srečka Katanca, Dragana Stojkovića in Safeta Sušića. Ena od mojih obsesij je bila Južna Amerika. Sanjal sem o pustolovskih odpravah v brazilsko džunglo. V Amazonijo. Iz časopisov sem izrezoval vse, kar je bilo povezano z zelenim kontinentom.
Prvič sem opazil, da nogomet »obstaja« med svetovnim prvenstvom v Mehiki poleti 1986, vendar me ni premamil. Spomnim se, da sem bil razočaran, ko je »moja« Brazilija izpadla v četrtfinalu, nisem pa temu posvečal posebne pozornosti. Šele štiri leta kasneje, ko je bil mundial v Italiji, je »nogometni virus« okužil tudi mene.
Že moja prva tekma se je tako končala »tragično«, kar me je samo pripravilo na moje kasnejše spremljanje Olimpije.
In tudi to ne takoj. Prva tekma, ki sem jo z bratom in fotrom gledal po televiziji, je bil obračun osmine finala med Brazilijo (deželo moji pustolovskih sanj) in Argentino. Brazilci so dominirali in zapravljali priložnosti, Argentinci pa zmagali, ko je Maradona čudovito podal, Caniggia pa hladnokrvno zaključil kakih deset minut pred koncem. Ker sem navijal za Brazilce, je bilo moje mlado srce strto. Že moja prva tekma se je tako končala »tragično«, kar me je samo pripravilo na moje kasnejše spremljanje Olimpije.
Ko je bilo svetovnega prvenstva konec, sva z bratom pozornost preusmerila na domači nogomet. Olimpija je bila v prvi ligi. In sva jo spremljala. Ne v živo, na štadionu, pač pa v glavnem prek radijskih prenosov in časopisov. Spomnim se, kako vesel sem bil, ko smo premagali subotiški Spartak s 5:0. In kako me je bilo sram, ko je Crvena zvezda s Prosinečkim in Pančevom na zadnjem gostovanju za Bežigradom razmontirala zelene s 6:0.
In potem je prišla osamosvojitev in balkanske vojne in »jugo lige« ni bilo več. Olimpija se je znašla v slovenski »vaški« konkurenci in je izgubila veliko navijačev. Zame pa to ni bil nek poseben faktor. Olimpija je ostala Olimpija in fuzbal je bil fuzbal. V bistvu mi je bilo precej vseeno ali igramo s Hajdukom ali s Steklarjem iz Rogaške Slatine.
Tisto krstno samostojno sezono 1991/92 je Olimpija začela slabo. Profesionalci se nikakor niso mogli motivirati za tekme z bivšimi četrtoligaši. Z bratom sva prve kroge religiozno spremljala po radiu. Pri fotru na Viču. Starša sta bila sveže ločena in vikende sva preživljala s fotrom. Sedeli smo v kuhinji in poslušali, kako so se različni radijski reporterji javljali s posameznih tekem. In potem smo na dvorišču do nezavesti nabijali žogo. Midva proti fotru in stricu. To so bili derbiji na nož! No quarter given! Rezultate teh derbijev sva z bratom skrbno beležila.
In smo sedli v tisti njegov razštelani beli golf dizel in se zapeljali na drugi konec mesta, do svete Plečnikove podrtije.
Fotra fuzbal sicer ni preveč zanimal, zato se je na začetku sezone uspešno branil, da bi naju peljal za Bežigrad. Konec septembra 1991, ko je bila sezona že v polnem razmahu, pa sva ga vendarle prepričala. In smo sedli v tisti njegov razštelani beli golf dizel in se zapeljali na drugi konec mesta, do svete Plečnikove podrtije.
Gneče ni bilo. Obisk je bil v primerjavi z jugoslovanskimi časi porazen. Kupili smo karte in skozi tista zarjavela zelena vrtljiva vrata vstopili v svetišče. Za fotra to seveda ni bila prva tekma. Za Bežigrad je redno hodil v sezoni 1964/65, ko je Olimpija »harala« po drugi savezni, potem pa je to navado opustil. Tudi za brata to ni bila prva tekma v živo. Poleti 1990 ga je fotr vzel s sabo v Verono, na tekmo osmine finala svetovnega prvenstva med Jugoslavijo in Španijo. Zame pa je bilo prvič. Nogomet nenadoma ni bil več nekaj z radia ali televizije, oživel je pred mojimi očmi.
V Ljubljano so se pripeljala novogoriška Vozila, ki so bila takrat zelo povprečno moštvo. Njihov najvidnejši igralec je bil Trboveljčan Miloš Breznikar, eden najboljših strelcev v ligi. V golu so imeli Mariborčana Branka Zupana, danes »vsesplošno priljubljenega« strokovnega sodelavca na nacionalki. V drugem polčasu je vstopil tudi veteran Tomaž Kavčič zvani Kavka, mnogo let kasneje selektor slovenske reprezentance. Goričani so prišli po točko in so temu primerno igrali na kontro. Olimpija je bila takrat, kljub velikemu osipu igralcev po razpadu zvezne lige, svet zase. Še vedno je bila edini slovenski profesionalni nogometni klub. Vendar tega ni kazala na terenu.
Na golu je bil tistega sončnega jesenskega dne Splitčan Zoran Varvodić, v obrambi Belokranjec Robert Englaro, Zasavec Miloš Hudarin, bosanski Srb Jedinko Perica in Zagrebčan Nenad Podgajski. Vezno linijo so sestavljali Ljubljančan Stanko Pepelnak, Dalmatinec Ive Šeparović, v Mariboru rojeni Aleš Čeh in Koprčan Alfred Jermaniš. Za gole sta bila zadolžena v Celju rojeni Zoran Ubavić in Ljubljančan Sašo Udovič. Na klopi je sedel primorski mislec Lučo Pertič, ki je le nekaj dni pred tem prevzel vodenje Olimpije. Svojo prvo tekmo je na gostovanju v Velenju dobil z 1:0.
Vseh teh podrobnosti takrat seveda nisem vedel. Igralce sem bolj slabo poznal. Ampak to niti ni bilo tako važno. Bili so zeleni. Bili so naši. Le igrali so bolj »za en kurc«. Vozila (ki so nedolgo zatem »izgubila« to sponzorsko ime, ki so ga nosila od prve polovice sedemdesetih), so se dobro držala. Olimpija si je sicer ustvarila tri dobre priložnosti, a sta jih Ubavić in Pepelnak zapravila. Prvi polčas se je končal brez golov.
Fuzbal ni bil kaj prida, toda z bratom sva bila očarana. Začela se je najina dolgoletna zasvojenost z nogometno drogo. Z gledanjem nogometa v živo na štadionu. Fotru pa je bilo dolgčas. Kmalu nama je bilo jasno, da bova morala v bodoče sama na tekme.
Na začetku drugega polčasa so gostje po hitrem protinapadu povedli. Breznikar je lepo podal Sandiju Bratkiču, ki je tako zabil »zgodovinski« prvi gol, ki sem ga videl v živo. Zanimivo, kako izmuzljiva stvar je spomin. Kasneje sem namreč povsem pozabil, kdo je bil strelec za Goričane na tej tekmi. V glavi sem imel Breznikarja. Šele ko sem se začel pred nekaj leti sistematično ukvarjati z zgodovino Olimpije, sem uvidel, da sem se ves čas napačno spominjal.
Nikakor pa nisem pozabil strelca Olimpije. Prvi gol svetega kluba, ki sem ga videl v živo, je zabil kdo drug kot (danes žal že pokojni) Zoki Ubavić. To je bilo sicer tik pred koncem tekme, ko je že kazalo, da bodo Primorci odnesli nepričakovano zmago iz Ljubljane. Večino dela je opravil mladi Nešo Protega, ki je sredi drugega dela vstopil namesto Pepelnaka, rutiner Zoki pa je žogo z bližine pospravil v mrežo in rešil vsaj piko.
Z bratom sva prešerno proslavila izenačenje, fotr pa je le stoično čakal na zadnji sodnikov žvižg, da smo lahko »končno« šli.
Tekma, ki po vseh kriterijih ni bila nič posebnega, samo ena od mnogih v nizu, je v moji osebni mitologiji dobila poseben status. Tako kot se bom vedno nostalgično spominjal svoje prve ljubezni, drobne temnooke Sabine, bo tudi to rutinsko, nepomembno srečanje z Vozili zame vedno nekaj magičnega, nekaj kar prehaja iz oprijemljivega območja realnega v izmuzljivo območje mita.
Za mnogo ljudi je oče tisti, ki jih je navdušil za nogomet, za specifičen klub, in so v mladosti z njim obiskovali tekme.
Pa še nekaj. To je bila edina tekma, ki sem jo na štadionu gledal v družbi očeta. V osebni nogometni mitologiji drugih ljudi je očetovska figura velikokrat katalizator. Za mnogo ljudi je oče tisti, ki jih je navdušil za nogomet, za specifičen klub, in so v mladosti z njim obiskovali tekme. Zato ima zanje fuzbal nek nostalgičen podton družinske idile. Jaz tega nikoli nisem imel.
Fotr je bil večino mojega otroštva precej odsoten, periferen lik. Raje je imel babe in alkohol kot starševske dolžnosti. In čeprav afiniteto do žensk in alkohola povsem razumem in jo delim z njim, ne bom mogel nikoli razumeti (in odpustiti) površnega in neodgovornega odnosa do lastnih otrok. Sploh zdaj, ko sem tudi sam fotr in sem svoja sinova že velikokrat »vlekel« na Stožice. Čeprav sem vse prej kot idealen, čeprav sem čudaški in kaotičen, se mi ne bi moglo nikoli zgoditi, da bi pozabil po otroka v vrtec. Ali da bi svoja sinova, ker ju ne bi imel kam dat, vlačil s seboj na nek piknik sredi ničesar, kjer bi potem ganjal babe, njiju pa pustil, da se znajdeta med neznanci kakor vesta in znata.
Mogoče ima tudi zato ta gol Zokija Ubavića (slava mu) zame tak mitski pomen. To je edini gol Olimpije, ki ga je »zame« dosegel moj fotr.
