Miha Zupan
Pogosto menjavanje trenerjev je eden od osnovnih postulatov modernega nogometa. V hektičnem svetu preganjanja rezultatov ni časa za proces. Ni časa za gradnjo in uigravanje. Le redki klubi vztrajajo pri enem trenerju več let. To seveda ni nujno slabo. Če ima klub vizijo in zaposluje trenerje, ki so si podobni po načinu dela in filozofiji, ki so primerni za igralce, ki jih imajo na voljo, potem so lahko te spremembe dokaj neopazne in neškodljive.
Problem nastane, če klub, ki pogosto menja trenerje, ne sledi nogometni logiki. Če trenerja, ki goji izredno napadalen slog zamenja s trenerjem, katerega filozofija temelji na čvrsti obrambi in bliskovitih protinapadih. S takšnimi menjavami se izgubi kontinuiteta dela in je treba vsakič začeti od začetka.
In tega je bilo v eri Milana Mandarića pri Olimpiji občutno preveč. Zato Olimpija nima nikakršne taktične identitete. Kot kameleon spreminja svoje usmeritve. Način igre ni odvisen od začrtane klubske filozofije pač pa od vsakega posameznega trenerja.
Mandarićeva Olimpija seveda ni unikat. Tudi na najvišjem nivoju mnogi klubi delujejo na tak način. Poglejmo samo londonski Chelsea. Kaj imajo v smislu načina dela in trenerske filozofije skupnega Antonio Conte, Maurizio Sarri, Frank Lampard in Thomas Tuchel? Zelo malo. Real Madrid so v zadnjem desetletju vodili Jose Mourinho, Carlo Ancelotti, Rafa Benitez, Zizou Zidane, Julen Lopetegui, Santi Solari in na koncu spet Zidane. Pisana zbirka trenerjev, ki na nogomet gledajo zelo različno.
Kljub temu pa sta bila ta dva kluba v tem obdobju relativno uspešna, saj v današnjem nogometu plače igralcev igrajo večjo vlogo od načrtnega dela.
Odkar jih je zapustil dolgoletni trener Alex Ferguson, so pri največjem angleškem klubu povsem izgubili kompas. David Moyes, Ryan Giggs, Louis van Gaal, Jose Mourinho in Ole Gunnar Solskjaer so v glavnem brez večjih uspehov vodili Manchester United od leta 2013 naprej. Mešanje hrušk in jabolk v neprestanem iskanju »nove smeri«.
Napadalni nogomet, »gegenpressing« in načrtno kupovanje mladih, perspektivnih igralcev so postulati, ki jih mora upoštevati vsak trener, ki se usede na klop rumeno-črnih.
Precej drugačen pristop imajo pri Dortmundu. Uprava je realno ocenila kam v »prehrambni verigi« korporativnega nogometa sodijo in je temu prilagodila klubsko filozofijo. Napadalni nogomet, »gegenpressing« in načrtno kupovanje mladih, perspektivnih igralcev so postulati, ki jih mora upoštevati vsak trener, ki se usede na klop rumeno-črnih. Jürgen Klopp, Thomas Tuchel, Peter Bosz in Lucien Favre niso bili enako uspešni, vsi pa so gojili precej podoben slog in so zaradi tega dobili priložnost.
Ampak pustimo nedosegljive višave korporativnega nogometa in se vrnimo domov. Nihče ne more Milanu Mandariću očitati, da ni bil uspešen. Olimpijo je iz tavajočega, izgubljenega padlega velikana slovenskega nogometa spremenil v resnega konkurenta za naslov. Danes se slovenski nogometni javnosti zdi samoumevno, da je Olimpija skupaj z Mariborom glavni kandidat za prvo mesto. Pa ni bilo vedno tako.
Kot je nazorno pokazal ameriški profesor menedžmenta Stefan Szymanski v svoji knjigi »Money and Soccer«, ni važno kakšno odškodnino plačaš za igralca. Precej bolj pomembno je, kakšno plačo si mu pripravljen nuditi.
Rastoderjeva Olimpija je bila globoko v senci večnega rivala. Kljub temu, da je »kralj banan« rad govoril o tem, kako »Olimpija mora biti prvak«, ni storil veliko, da bi to dosegel. Najboljši igralci v njegovem obdobju niso dobivali več kot 4000 evrov mesečno in tukaj se vse konča. V sodobnem nogometu je krilatica »malo denarja, malo muzike« osnovno vodilo. Kot je nazorno pokazal ameriški profesor menedžmenta Stefan Szymanski v svoji knjigi »Money and Soccer«, ni važno kakšno odškodnino plačaš za igralca. Precej bolj pomembno je, kakšno plačo si mu pripravljen nuditi.
Ko je Mandarić prevzel Olimpijo je storil prav to. Vložil je za slovenske razmere velik denar v plače igralcev. Plače najboljših nogometašev so se v njegovem obdobju dvignile na 10.000 do 15.000 evrov in tudi več. Celo tisti, ki so igrali zanemarljivo vlogo (na primer Antonio Lukanović in Rijad Kobiljar) so imeli po 4000 evrov. Logično, da je Olimpija postala resen kandidat za naslov.
S tem je Mandarić ubral pot Chelseaja in Madrida, čeprav bi kot izkušen nogometni funkcionar moral vedeti, da bi bil za Olimpijo veliko primernejši in obstojnejši model Borussie Dortmund. V šestih letih njegove vladavine je službo prvega trenerja opravljalo dvanajst trenerjev, ki so se po načinu dela, nogometni filozofiji in izkušenosti drastično razlikovali med seboj.
Začelo se je z Marijanom Pušnikom, ki ni bil Mandarićev prvi izbor. Zaradi pritiska javnosti se je srbsko-ameriški poslovnež odločil za slovenskega trenerja. Pušnik je na začetku dobro izkoristil priložnost. Njegova napadalna postavitev 4-3-3 z visokim presingom in za slovenske razmere ubijalskim tempom, je dala dobre rezultate. V Šporarju in Hentyju je imel igralca, ki sta bila idealna za tak način igranja. Toda tak slog je bil preveč anarhičen, premalo kontroliran, da bi se dalo izogniti tudi nekaterim zelo neprijetnim porazom (Domžale in Zavrč doma, Krško v gosteh) in Pušnik je moral oditi,čeprav je jesenski del končal na prvem mestu.
Njegov naslednik, Marko Nikolić, je imel povsem drugačno filozofijo. Karizmatični Srb je zahteval disciplinirano, trdo, po potrebi zelo defenzivno igro v sistemu 4-2-3-1, ki ni bila preveč lepa na oko, vendar je prinašala rezultate. Verjetno lahko z veliko gotovostjo zapišem, da bi bil Nikolić dokaj zlahka prvak, če se mu ne bi pripetil incident z Elekejem. Igralci so ga imeli zelo radi in so na vsak način želeli da ostane kljub hudi kazni NZS. Mandarić pa je popustil pod pritiskom javnosti in storil prvo res veliko napako v času svoje vladavine. Moral bi vedeti, da takega trenerja ne bo več zlahka dobil. Nikolić je danes zelo uspešen trener moskovske Lokomotive.
Za njegovega naslednika je Mandarić ustoličil Italijana Rodolfa Vanolija, ki je imel spet povsem drugačen pogled na nogometno igro. Resda je bil, podobno kot Nikolić, mnenja, da je trdna obramba temelj uspeha, vendar so se njegove metode dela in taktična postavitev povsem razlikovale od predhodnika. Vanoli je bil pristaš klasične italijanske šole. Njegov sistem 3-5-2 je bil spet drastičen odmik od tega, na kar so bili igralci navajeni.
Naslov mu je sicer uspelo osvojiti, vendar gredo zasluge v večji meri igralcem kot njemu. V začetku naslednje sezone so se začele kazati pomanjkljivosti njegovih metod. Najprej je sramotno izpadel iz Evrope proti slovaškemu Trenčinu, zadnji žebelj v njegovo krsto pa je bil domači poraz s Koprom in že po sedmih krogih se je moral posloviti.
Zamenjal ga je mladi slovenski trener Luka Elsner, sin Marka Elsnerja in vnuk Branka Elsnerja, ki si je v Domžalah ustvaril sloves študioznega in perspektivnega strokovnjaka. Ob imenovanju je napovedal, da bo igral napadalno in uporabljal sistem 4-3-3, kar je tudi uresničil. To seveda ni bila Pušnikova anarhična Olimpija, bila je bolj kontrolirana in defenzivno bolj solidna, tako da je Elsner jesen končal po točkah izenačen z Mariborom. Toda kadrovski cunami v režiji direktorja Ranka Stojića je med zimskim premorom vnesel popoln nered v slačilnico. Po dveh spomladanskih porazih, za katera bi težko trdili, da sta bila povsem njegova odgovornost, je bil Elsner odpuščen.
Mandarić se je nato odločil za zelo nenavadno potezo. Na klop je vrnil Marijana Pušnika, vendar se je to izkazalo za povsem zgrešen eksperiment. Pušnik je poskušal s trdo roko prijeti demoralizirane in zmedene igralce, vendar je bil v tem popolnoma neuspešen. Po vsega štirih tekmah in eni sami točki ga je zamenjal »klubski vojščak« Safet Hadžić.
Hadžić je pred tem opravljal naloge skavta. Nekaj trenerskih izkušenj je sicer imel. Olimpijo je kratek čas (zelo neuspešno) vodil na začetku sezone 2010/11, sicer pa je deloval le v nižjih ligah. Bolj kot s trenerskim znanjem je igralce pridobil s sproščenostjo in prijateljskim odnosom. Odločil se je za precej defenzivno varianto sistema 4-2-3-1 in nekako zvozil že zavoženo sezono.
Mandarić je pred novo sezono pripeljal hrvaškega trenerja Igorja Bišćana, ki je imel za sabo izredno igralsko kariero, v trenerskem poslu pa je bil še precej neizkušen. Kljub temu je svojo prvo trenersko službo opravil z odliko, saj je hrvaškega drugoligaša Rudeš pripeljal v prvo ligo. Bišćan se je izkazal za zelo posrečeno izbiro. Bil je karizmatičen in umirjen. Prisegal je na trdo delo in odrekanje. Njegova Olimpija je bila obrambno trdna, zelo disciplinirana in psihično stabilna. Ni odstopal od rigidne postavitve 4-2-3-1 in veliko delal na avtomatizmih v igri. Kljub kaotičnim razmeram v klubu je izgubil samo dve prvenstveni tekmi in v infarktni končnici osvojil dvojno krono.
Toda Mandarić ga je zaradi osebnih zamer kljub izrednemu uspehu odpustil. To je bila po tem, ko je odslovil Marka Nikolića, še druga velika napaka predsednika Olimpije.
Bišćana je nasledil srbski trener Ilija Stolica, ki je imel spet povsem drugačne metode dela in taktične zamisli. S precej nenavadnim sistemom 4-1-4-1 je poskušal uvesti visok presing in menjavanje položajev, vendar so bili rezultati preslabi. Po sporu Stolice s Kronavetrom se je Mandarić postavil na stran igralca in mladi trener je moral po vsega petih tekmah oditi.
Še bolj bizarna pa je bila odločitev, da Srbov trenerski štab ostane v Ljubljani. Naloge prvega trenerja je prevzel pomočnik Aleksandar Linta, ki je nadaljeval z isto (precej neposrečeno) taktiko. Na klopi je zdržal le dve tekmi več kot njegov bivši šef. Potem ko je Linta izgubil dve najpomembnejši tekmi sezone (proti Mariboru in Spartaku iz Trnave) je Mandarić (mnogo prepozno) dojel, da je bila odločitev da nekarizmatični pomočnik, ki ni imel niti ustrezne licence, vodi moštvo v ključnem delu sezone, velika napaka.
Moštvo je stabiliziral »dežurni gasilec« Hadžić, nato pa je vajeti prevzel avstrijski Hrvat Zoran Barišić, priznan strokovnjak, ki si je ime ustvaril pri dunajskemu Rapidu. Barišić je bil spet povsem drugačen trener od svojega po hitrem postopku odstavljenega predhodnika. Zagovarjal je izredno napadalen nogomet v sistemu 4-2-3-1. Posledica ofenzive za vsako ceno pa je bilo (pre)veliko število prejetih zadetkov (Domžale 4:4, Mura 2:2, Aluminij 2:6) in precejšen zaostanek za Mariborom. Čeprav je izgubil samo eno tekmo, se je moral po koncu jesenskega dela posloviti. Razlog njegovega odhoda sicer niso bili rezultati, pač pa sprememba klubske filozofije in drastična pocenitev igralskega kadra.
Mandarić se je namreč odločil, da mora igrati več »produktov« domače mladinske šole, nekatere najdražje igralce pa je spodil iz kluba. Na klop je postavil trenerja mladincev Roberta Pevnika, ki je v preteklosti (2009/10) že vodil Olimpijo. Pevnik se je odločil za dinamično postavitev 4-3-3, vendar rezultati niso bili najboljši. V skladu z zahtevami predsednika je vključeval tudi mlajše igralce, a je imel »preveč prijateljske« odnose z nekaterimi agenti. Po incidentu pred tekmo v Murski Soboti je izgubil predsednikovo zaupanje in se je moral umakniti Safetu Hadžiću.
Hadžić je v svojem novem mandatu spremenil svojo nogometno filozofijo. Prilagodil jo je želji predsednika po napadalni igri. Za pomočnika je pripeljal Rečana Nikico Milenkovića, ki je pred desetletji deloval v mladinski šoli Barcelone. S pomočjo izkušenega Hrvata je ustvaril slog igre, ki je bil po godu predsedniku. Ni sicer odstopil od svoje priljubljene taktične postavitve 4-2-3-1, vendar je bila njegova Olimpija precej bolj napadalna kot v prvem mandatu pred dvema letoma.
Hadžićeva in Milenkovićeva Olimpija se je zgledovala po določenih aspektih »Cruijffove šole«, na katerih je temeljila sodobna igra katalonskega velikana. Obenem pa je imela Olimpija veliko pomanjkljivosti, predvsem pri presingu in v obrambi. Toda to ni bila ovira, da ne bi zeleno-beli zaključili sezono 2018/19 z veliko pokalno zmago proti predvidljivemu in taktično zastarelemu Mariboru.
V novi sezoni je Olimpiji kljub temu, da se je Maribor okrepil z Rokom Kronavetrom in Nemanjo Mitrovićem, dolgo časa kazalo zelo dobro. Po prekinitvi zaradi zdravstvene krize ob izbruhu pandemije COVID-19, pa je Hadžićeva Olimpija delovala utrujeno, zasičeno in na trenutke zelo neodgovorno. Poleg tega je Hadžić ponovil napako svojega predhodnika Pevnika in se začel bolj ukvarjati z agentskimi posli kot pa z delom na terenu. Mandarić ga je zato v svojem slogu osem krogom pred koncem sezone odpustil. Njegov pomočnik Milenković je nato vodil tekmo proti Bravu, ki je razkrila vso bedo Olimpijine igre. Zeleno-beli so izgubili z neverjetnih 0:5.
Mladen Rudonja, ki je prevzel dolžnosti športnega direktorja, je novega trenerja našel v Osijeku. Spet je šlo za stratega, ki se je drastično razlikoval od predhodnika. Mladi Hrvat Dino Skender je bil zagovornik disciplinirane obrambne igre z malo tveganja. Čeprav je kot trener Osijeka zagovarjal obrambo s tremi centralnimi branilci, v Ljubljani na začetku ni hotel pretirano posegati v taktično postavitev, ki so je bili igralci vajeni. Je pa precej popravil igro v obrambi. Po uspešnem začetku je doživel dva neprijetna domača poraza (proti Aluminiju in Taboru) in v infarktni končnici v Celju izgubil prvenstvo.
Skender je kljub temu, da je z igralci uigraval igro s tremi branilci, večino polsezone igral v postavitvi 4-2-3-1, le nekajkrat je uporabil 3-5-2.
Med pripravami na aktualno sezono je Olimpiji zagodel COVID-19, tako da je bila ekipa na začetku prvenstva slabo uigrana in pomanjkljivo fizično pripravljena. Poleg tega je spet prišlo ogromno novih nogometašev, še več pa jih je odšlo. Skender je kljub temu, da je z igralci uigraval igro s tremi branilci, večino polsezone igral v postavitvi 4-2-3-1, le nekajkrat je uporabil 3-5-2. Toda njegov največji problem ni bila postavitev, pač pa zelo negledljiva, raztrgana igra. Plačal je ceno za to, da je precej več pozornosti posvetil obrambi kot napadu. Na klopi ga je držalo samo dejstvo, da so mu »hrbet krili« potencialni nemški vlagatelji. Ko je ta posel propadel, ga je Mandarić (skupaj z Rudonjo) odpustil.
In tako pridemo do trenutnega trenerja Gorana Stankovića. Preden je dobil službo pri Taboru iz Sežane, enainštiridesetletni Šiškar še ni imel priložnosti voditi kluba v prvi slovenski ligi. Kljub temu pa si je v trenerskem poslu nabral že kar nekaj izkušenj. Kot samostojen trener je vodil Šenčur in Brinje, kot pomočnik pa je bil s Tomažem Kavčičem na Kitajskem, kjer je delal pri drugoligaškem klubu Jonoon. Ko se je Kavčič vrnil v Slovenijo, je Stanković ostal na Kitajskem in si našel mesto pomočnika trenerja pri drugoligašu Kunshan. Bil je tudi trener mladinske ekipe Brava in pomočnik v slovenski reprezentanci U19.
Januarja 2019 je iz Grosuplja prišel v mladinsko šolo Olimpije, kjer je uspešno deloval dokler se mu ni ponudila priložnost naslediti Maura Camoranesija v Sežani. Pri Taboru je nasledil Camoranesijevo postavitev 3-5-2 in čeprav prej ni uporabljal tega sistema, ni želel preveč posegati v utečen način igre. S Taborom mu je šlo tako dobro, da je bil, ko se je sprostilo mesto trenerja pri Olimpiji, takoj eden od favoritov. Ker mu je bil sežanski klub dolžan precej denarja, je bila vrnitev v Ljubljano samo formalnost.
Stanković je v prvi vrsti trener, ki ga zanima rezultat. V kratkem času, ki ga je imel na voljo v zimskem premoru, je solidno uigral moštvo. Začel je s sistemom 4-2-3-1, vendar sledi modernim trendom in ve, da morajo ekipe dandanes znati menjavati sisteme. Ker ima višek kvalitetnih centralnih branilcev, je ocenil, da je zelo uporaben tudi sistem 3-4-3 z lažno devetico, visokim presingom in konstantnim menjavanjem položajev ofenzivnih igralcev.
Trenutno mu v rezultatskem smislu kaže dobro, igra pa je na trenutke še preveč raztrgana. Toda dlje ko bo ekipa skupaj, bolj uigrani bodo avtomatizmi in bolj tekoči bodo prehodi iz obrambe v napad.
Kako dolgo bo zdržal na nestabilni klopi Olimpije, pa je seveda odvisno predvsem od predsednika Mandarića. Ki pa ni več glavni plačnik v klubu, tako da morda njegova beseda nima več takšne teže kot jo je imela še pred kratkim.
Bomo videli. Pustimo se presenetiti.
