Miha Zupan

Maja 1995 je bil svet drugačen. Ameriški predsednik je bil Bill Clinton, ruski Boris Jelcin. Britanski premier je bil John Major, slovenski Janez Drnovšek. Na hrvaškem je kraljeval Franjo Tuđman, v Srbiji Slobodan Milošević, predsednik razdejane Bosne in Hercegovine pa je bil Alija Izetbegović. Vojna na Hrvaškem in v Bosni še ni bila končana. Pokol v Srebrenici se je zgodil šele julija, operacija »Nevihta« se je začela v začetku avgusta. Pogajanja v Daytonu, ki so končala vojno, so prišla na vrsto šele novembra, Daytonski sporazum pa je bil podpisan šele 14. decembra 1995 v Parizu.

Sedem mesecev pred podpisom tega zgodovinskega sporazuma, v nedeljo, 28. maja 1995, ob 16.30, je Olimpija igrala zgodovinsko tekmo proti Beltincem. In nek fužinski mulo, Darijan Matić, je praznoval dvanajsti rojstni dan. »Vse tekme zadnjih dveh krogov bodo zaradi regularnosti prvenstva v nedeljo natanko ob 16.30, drugi polčasi pa se morajo začeti ob 17.30,« je v Delu najavil Franci Božič. »Daleč v ospredju zanimanja bo tekma za Bežigradom, kjer si SCT Olimpija lahko že z remijem zagotovi četrti naslov prvaka, toda nasprotniki so Beltinčani, ki so Ljubljančane jeseni s tremi zaporednimi uspehi prav osmešili.«

Beltinci. Najbolj nogometna vas na Slovenskem. Rojstni kraj Vlada Kreslina, vesoljnemu Slovenstvu v tistem času znan predvsem po ansamblu Beltinška banda. Nogometni klub se je z denarjem lokalnega podjetnika Viktorja Ketlerja prebil v sam vrh slovenskega nogometa. V Ljubljano so tisto nedeljo prišli kot peto moštvo šestnajstčlanske lige. Njihov trener je bil legendarni hajdukovec Pero Nadoveza, imeli so dva kvalitetna ruska igralca (Vorobjeva in Jengurazova), njihov atomski napad pa sta sestavljala izkušeni Sobočan Štefan Škaper in devetnajstletni Prlek Milan Osterc, zvani Jagoda. Ekipa, s katero ni bilo »zajebancije«. Ko so »žuti« nazadnje gostovali za Bežigradom, novembra 1994, so na pokalni tekmi zmagali kar s 4:1.

Olimpija je bila utrujena. Odnosi so bili načeti. Trener Brane Oblak je bil v sporu s prvim zvezdnikom Džonijem Novakom, ki zanj ni hotel več igrati.

V Ljubljani ni bilo evforije. Na dotrajanemu štadionu z Bežigradom se je zbralo manj kot 1500 gledalcev. Olimpija je bila utrujena. Odnosi so bili načeti. Trener Brane Oblak je bil v sporu s prvim zvezdnikom Džonijem Novakom, ki zanj ni hotel več igrati. Green Dragons so bili nastrojeni proti Oblaku. Po začetni spomladanski seriji zmag je ekipa delovala zasičeno, rezultati so bili vedno slabši in tekmeci vedno bližje. Toda naslov, že četrti v nizu, je bil »na dohvat ruke.« Naslov je bil nekako samoumeven, kot že trikrat doslej. Nič posebnega. Samo pika proti Beltincem na domačem terenu. Samo ena usrana pika in ljubljanski profesionalci, sprti in zasičeni, bodo odrešeni vseh muk. Pika na i.

Olimpija-Beltinci, 28. maj 1995

Dragonsi so se zbrali v velikem številu in pripravili lepo koreografijo, vendar jih je slaba igra kmalu spravila v slabo voljo. Brane Oblak je bil v sporu tudi z bivšim kapetanom Zoranom Ubavićem, ki ni bil niti na klopi. Kljub temu je imela Olimpija na igrišču »zvezdniško« zasedbo. Na golu je bil Marko Simeunović (ki se je med sezono tudi sprl z Oblakom, a je bil pomiloščen), v obrambi so bili Aleksander Knavs, Robert Englaro, Edin Hadžialagić in Miloš Hudarin, v vezni liniji Nenad Protega, Miran Pavlin in Mladen Rudonja, sanjski napad pa so sestavljali Edmond Dosti, Kliton Bozgo in Ermin Šiljak. Toda kaj ti pomaga vsa kvaliteta, če v ekipi ni kemije.

Gostje so bili razigrani, saj niso bili pod nikakršnim pritiskom. Milan Osterc je že v 12. minuti zapravil lepo priložnost, v 25. minuti pa ga je Hadžialagić podrl s hrbta in kranjski sodnik Štefan Tivold je bosanskega libera izključil. Ko je v 28. minuti Štefan Škaper zadel za vodstvo Beltincev, je bila tista »usrana pika« nenadoma zelo daleč.

Zoran Ubavić in Robert Englaro

Med polčasom je v slačilnico prišel Ivan Zidar. Predsednik. Monarh. Gazda. Šerif. Ne preveč razsvetljeni absolutist. Gradbeni baron. Bog i batina. Redko trezni, bevskajoči, pobesneli, nepredvidljivi Ivan Zidar. Igralci Olimpije so po njegovem obisku v drugem polčasu vendarle pokazali nekaj več volje. Z izključitvijo ruskega branilca Vaisa Jengurazova so bile moči izenačene. Olimpija je stiskala obroč okoli vrat beltinške bande, a je streljala s slepimi naboji. Dragonsi so bili živčni. Skandirali so proti Oblaku. Namesto slavnostnega vzdušja, namesto promocije prvaka, se je tekma izrodila v mučno procesijo. Pet minut pred koncem sta dva navijača vdrla na igrišče in hotela obračunati s sodnikom Tivoldom. Bolj bojevitega od njiju je ustavil kar Ermin Šiljak.

Ermin Šiljak

V 87. minuti je prišla odrešitev. Naključna, slučajna odrešitev. Srečen splet okoliščin. Ampak naključni odrešitvi se ne gleda v zobe, ali kako že gre tisti pregovor. Mali plešasti belokranjski levi bek Robert Englaro je streljal iz obupa, v gneči pred golom se je do žoge nekako dokopal veliki, robustni, močni Šiškar Ermin Šiljak in dosegel odrešilni zadetek, ki je tudi teoretično pomenil naslov prvaka. Spas u poslednji čas. Better late than never. »Usrana pika« je sedla na račun.

Proslavljanje naslova ni bilo preveč prisrčno. Brane Oblak je iz garderobe prišel več kot pol ure po koncu tekme, v spremstvu varnostnikov in policistov. Navijači so hoteli fizično obračunati z njim. Samo prisebni reakciji vodje redarjev, ki je podstavil roko, se je Oblak lahko zahvalil, da ni dobil pločevinke piva v glavo. Spas u poslednji čas.

GD so med slavjem podrli gol, 28. maj 1995

Nihče, ki je bil tega sončnega 28. maja 1995 na štadionu, pa si ni mogel niti predstavljati, da v naslednjih dveh desetletjih največji slovenski klub, ki je imel navijače raztresene od Jadrana do prekmurske ravnice in od gorenjskih Alp do Kolpe, ne bo več osvojil naslova državnega prvaka. Seveda je bil klub katastrofalno slabo voden. Seveda je bil nogomet v Ljubljani (in celotni Sloveniji) precej manj priljubljen kot še pred nekaj leti, ko so tu gostovali jugoslovanski velikani. Seveda je bil Bežigrad podrtija in ne mesto ne država nista kazala nobenega zanimanja za obnovo. Seveda je bil Zidar nezanesljiv in, če mi dovolite uporabiti strokovni psihiatrični izraz, lud ko točak. Seveda so bili odnosi zastrupljeni. Seveda je bil klub kaotičen in na trhlih temeljih že od prve polovice osemdesetih … Ampak dve desetletji? Resno?

Naslov v Delu, 29. maj 1995.

Enaindvajset let kasneje, maja 2016, je bil svet drugačen. Ameriški predsednik je bil Barack Obama, ruski Vladimir Putin. Britanski premier je bil David Cameron, slovenski Miro Cerar. Hrvaško vlado je vodil Tihomir Orešković, v Srbiji je kraljeval Aleksandar Vučić, predsedstvo post-daytonske Bosne in Hercegovine pa je bilo razdeljeno po nacionalnem ključu. Bošnjake je predstavljal sin Alije Izetbegovića, Bakir Izetbegović, Srbe Mladen Ivanić, Hrvate pa Dragan Čović.

Čeprav je bil Rudar ustanovljen že v času Informbiroja, leta 1948, je Olimpija prvič gostovala na tem štadionu na uradni, prvenstveni tekmi šele aprila 1986, v času Černobila.

Enaindvajset let kasneje. 14. maj 2016. Deževno sobotno popoldne v Velenju, edinemu slovenskemu mestu, kjer še vedno stoji kip Josipa Broza Tita. Štadion ob jezeru. Čeprav je bil Rudar ustanovljen že v času Informbiroja, leta 1948, je Olimpija prvič gostovala na tem štadionu na uradni, prvenstveni tekmi šele aprila 1986, v času Černobila. V teh tridesetih letih ni na velenjski sveti travi še nikoli igrala tako pomembne tekme.

Gneča na parkirišču, gneča pred štadionom. Tisto pravo nogometno vzdušje. Naelektreno in anarhično. Pesem in vonj po pirotehniki. Nekaj več kot 3000 se nas je nagnetlo na tisto dotrajano tribuno brez sanitarij, vsaj dve tretjini sta bili za Olimpijo. Dragonsov ni bilo na tribuni, imeli so svoj »sektor«, levo od tribune in za golom.

Vstopnica za tekmo Rudar-Olimpija

Organizacija je bila tipično slovenska. Premalo vhodov, nepopisna gneča. Na koncu so varnostniki obupali in niso več gledali vstopnic, samo spuščali so nas noter, saj se je tekma že začela. Enaindvajset let, ljudje božji, enaindvajset let. Na tribuni vsa možna slovenska narečja, od Jadrana do prekmurske ravnice in od gorenjskih Alp do Kolpe. Klub, ki so ga v zadnjih enaindvajsetih letih nesposobni funkcionarji sistematično uničevali, je bil še vedno vseslovenski. Naš. Brez histeričnega lokalpatriotizma. Od vseh. Ljudski.

Takrat še nismo vedeli (čeprav smo sumili) da je srbski stric iz Amerike, če mi dovolite uporabiti strokovni psihiatrični izraz, lud ko točak.

Vzdušje je bilo karnevalsko, ne samo na tej tekmi. Cela sezona je bila taka. Prišel je srbski stric iz Amerike in podhranjeni, zavoženi, katastrofalno vodeni klub v eni sami sezoni spremenil iz parodije v ep. Takrat še nismo vedeli (čeprav smo sumili) da je srbski stric iz Amerike, če mi dovolite uporabiti strokovni psihiatrični izraz, lud ko točak. Takrat še nismo vedeli, kaj vse nas še čaka v naslednjih letih. Takrat je bil svet mlad in nov in lep. Prerojena Olimpija je bila na pragu prvega državnega naslova po enaindvajsetih letih. Enaindvajsetih letih, ljudje božji.

Kljub kaosu. Kljub menjavam trenerjev. Kljub zimski prodaji obeh najboljših strelcev. Kljub porazu v zadnjih sekundah proti Mariboru na domačem terenu pred vsega tednom dni. Kljub sporu med Mandarićem in Stojićem. Kljub temu, da je bilo 800.000 evrov za Blessinga Elekeja stran vržen denar. Kljub črnem idiotu iz ust Marka Nikolića. Kljub temu, da Rodolfo Vanoli ni bil kaj prida trener in da igralci niso zares razumeli, kaj sploh hoče od njih. Kljub vsemu. Vsemu navkljub.

Darijan Matić, foto: SPS

Vse je bilo drugače kot 28. maja 1995. Nihče ni metal piksne piva v Rodolfa Vanolija. Nihče ni bil naveličan, zasičen, zdolgočasen kot pred enaindvajsetimi leti za Bežigradom. Igralci tako motivirani niso bili še nikoli. Kapetan Darijan Matić, ki je dva tedna kasneje praznoval triintrideseti rojstni dan, noč pred tekmo sploh ni mogel zaspati. Enaindvajset let, ljudje božji.

Lilo je kot iz škafa. Teren je bil težak za igro. Igralci so čutili težo vseh teh enaindvajsetih let na svojih ramah. Igra ni hotela steči. Žoga ni hotela v mrežo. Rudar, ki nam je v prejšnjem krogu naredil veliko uslugo, ko je zmagal v Ljudskem vrtu, je bil zagrizen in borben. Vratarja Mateja Radana, ki je vijoličastim podaril dva gola, je zamenjal Matic Čretnik, ki ni bil tako radodarno razpoložen. Granitna obramba Jahić-Knezović-Džinić-Kašnik ni popuščala.

Kapetan Matić, ki ga je oče kot otroka vozil na tekme Olimpije, je uspešno razdiral velenjske poskuse na sredini, igra proti nasprotnemu golu pa je šepala.

Igralci Olimpije pa so bili vedno bolj živčni. Nejc Vidmar, ki je od malega navijal za zeleno-bele, je bil na golu skoraj brez dela. Matic Fink, še en navijač od malega, je bil aktiven po levem boku, toda njegove žoge niso našle poti skozi rudarske barikade. Kapetan Matić, ki ga je oče kot otroka vozil na tekme Olimpije, je uspešno razdiral velenjske poskuse na sredini, igra proti nasprotnemu golu pa je šepala. Mali, suhljati Šempetrčan Miha Zajc, kreator, umetnik, fantazista, je iskal, poskušal, streljal, ampak ni šlo. Njegov someščan Aris Zarifović, zvani Ara, je bil neomajen v obrambi, ko pa je dobil lepo žogo na svojo plešasto glavo pred nasprotnikovimi vrati, jo je poslal čez gol. Mariborčan Rok Kronaveter, ki proti svojim ni slavil golov, ki je bil maja 1995 star devet let in sploh še ni začel trenirati nogometa pri Železničarju na Taboru, je zaman iskal prostor za strel. Miroslav Radović, srbski veteran, klasa, majstor, igralec s potezo več, ki je prišel samo zaradi Marka Nikolića, na mokrem terenu nikakor ni našel tiste poteze več. In versko blazni, vase zagledani Blessing Eleke, nigerijska prekla z dobro tehniko in ne preveč dobrim strelom, najdražji nakup Olimpije po Dragoslavu Bečejcu, je bil brez idej.

V 73. minuti je Rodolfo Vanoli obupal nad Elekejem in ga zamenjal z drugim Afričanom, še enim igralcem, ki ga je v klub pripeljal Marko Nikolić, Juliusom Wobayom. Wobay, doma iz nesrečne zahodnoafriške države Sierra Leone, zaradi katere je morala Slovenija svojo mednarodno kratico spremeniti iz SL v SVN, je maja 1995 ravno dopolnil enajst let. Njegova domovina je bila takrat sredi brutalne državljanske vojne, ki je trajala še precej dlje kot naše balkanske vojne. Enaindvajset let kasneje se je, pet dni pred svojim dvaintridesetim rojstnim dnevom, znašel pod deževnim velenjskim nebom, na razmočeni velenjski travi, v neki majhni državici na robu Balkana, na robu Evrope in spremenil tok zgodovine za neke nesrečnike, ki so že enaindvajset let čakali na katarzo.

Tekma je šla h koncu. Maribor je vodil v Novem mestu. Odločitev o prvaku je bila na tem, da se prestavi v zadnji krog. Prva minuta sodnikovega dodatka je tekla, ko je Radović podal Zajcu, ta pa je iskal Wobaya pred golom. Ob Afričanu je bil bivši igralec Olimpije, borbeni, brezkompromisni Korošec David Kašnik. Potegnil je Wobaya za roko in ga spravil na tla, ravno ko je slednji hotel streljati. Kranjski sodnik Nejc Kajtazović je pokazal na belo piko. Enaindvajset let, ljudje božji, enaindvajset let.

Zgodovinski trenutek v Velenju, foto: SPS

Velenjčani so tako dolgo protestirali, da je tekla že četrta minuta dodatka, ko je Mariborčan Rok Kronaveter, ki proti svojim ni slavil golov, postavil žogo na belo točko, enajst metrov od gola. Enaindvajset let in štiriindevetdeset minut. Matic Čretnik v Rudarjevemu golu ni bil radodarno razpoložen. Uganil je, kam bo streljal Kronaveter. Skočil je v svojo desno in jo skoraj ujel. Skoraj. Mariborčan Rok Kronaveter, ki proti svojim ni slavil golov, je zabil najpomembnejši gol svoje kariere. In ga proslavil kot nor.

Spas u poslednji čas. Better late than never. Je kaj lepšega v nogometu, kot skozi dež in dim videti mrežo, kako se trese? Kako se trese, kot da bi enaindvajset let mirovala …

Darijan Matić o tekmi v Velenju

Katarza. Izbruh. Neprištevnost. Tista dotrajana velenjska tribuna se je tresla kot še nikoli prej. Enaindvajset let, štiriindevetdeset minut in enajst metrov. Ena nula za Olimpijo. Jokal sem kot otrok. In nisem bil edini. Ljudem na tribuni se je mešalo, igralcem na terenu se je mešalo, trenerskemu štabu na drugi strani igrišča se je mešalo. Football, bloody hell, bi rekel Alex Ferguson. Enaindvajset let, ljudje božji, enaindvajset let …

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.