Hajde da se drogiramo, ma, nek` se oči sjaje. Hajde da se drogiramo, to je ono najljepše što nam srce poznaje! (Goran Bare)
If you want to understand a society, take a good look at the drugs it uses. (Bill Hicks)
Whether you sniff it smoke it eat it or shove it up your ass the result is the same: addiction. (William S. Burroughs)
Some people believe football is a matter of life and death; I am very disappointed with that attitude. I can assure you it is much, much more important than that. (Bill Shankly)
V življenju sem poizkusil vse sorte drog. No, razen heroina, ker ne maram igel in ker je zadeva res hudičevo nevarna. Ampak ostale zadeve, mehke, halucinogene in malo trše smo pa vse dali čez v tistih časih. Gandža, koka, opij, nore gobe in še razne druge zadeve. Sex, drugs and rock ‘n roll. Največ je bilo seveda alkohola, ki je jebena trda droga in za razliko od ostalih za povrh še družbeno sprejemljiva in legalna. Na dveh točkah v svojem življenju sem bil na pragu alkoholizma, ampak na srečo nikoli nisem stopil čez. Žal ne zaradi močne neupogljive volje ampak bolj zaradi spleta okoliščin.
Zdaj, ko sem (skoraj) star in (skoraj) moder, pijem zelo malo, ostalo pa me je tako ali tako že davno nehalo zanimati. Še cigarete sem (skoraj) opustil. Edina droga, ki se je nikakor ne morem znebiti je fuzbal.
Ja, fuzbal je trda droga. Ko te enkrat zasvoji, ti ni rešitve.
No, obstajajo tudi milejše oblike te droge, recimo navijanje za super bogate zahodne klube. Ta droga je v največ primerih dostopna samo v razredčeni obliki, prek televizije. Precej nevarnejša in močnejša droga pa je lokalni klub, ki ga lahko spremljaš v živo vsak teden, doma ali na gostovanju. V mojem primeru je to še posebej zoprna in zasvajajoča trda droga – Olimpija.
V njene kremplje sem padel v zgodnjih najstniških letih, ko je človek še zelo naiven in dojemljiv za vse vrste neumnosti. Le kako naj bi pri rosnih trinajstih vedel, v kaj se spuščam. Nisem mogel vedeti, da me bo Olimpija zasvojila za vse življenje in mi povzročila toliko gorja. Resda so bila vmes določena obdobja, ko sem bil skoraj ozdravljen, oziroma ko so imele druge droge prednost. Toda vedno sem se vrnil. Vedno sem zdrsnil nazaj.
Še posebej hudo je postalo pred nekaj več kot desetletjem, ko sem se v svoji neozdravljivi zasvojenosti odločil poglobiti v zgodovino kluba. Zabredel sem tako globoko, da ni bilo več poti nazaj. Nisem samo hodil na tekme in izgubljal živce ob kriminalno slabih igrah nogometašev v zeleno-belem, še precej več časa sem zabil po knjižnicah in arhivih in kot arheolog sredi puščave sestavljal koščke davno pozabljenih zgodb.
Dosegel sem dno in Olimpija se je zavlekla v vsako poro mojega izmučenega telesa.
V še hujšo zasvojenost pa sem zabredel pred nekaj leti, ko smo začeli s somišljeniki snemati podkast. Dosegel sem dno in Olimpija se je zavlekla v vsako poro mojega izmučenega telesa. Ampak če ne drugega, zdaj v svojem trpljenju vsaj nisem bil več sam. Še več. Z vsako posneto epizodo smo z grozo ugotavljali, da je podobnih zasvojencev kot smo mi še na stotine. Olimpija je resen problem, s katerim se ubadajo ljudje iz vseh slojev, od smetarjev do univerzitetnih profesorjev.
In zdaj je kar je. Zdaj vem, da tudi če se bom nekoč, v neki nedefinirani svetli prihodnosti, uspel za silo izviti iz njenega jeklenega objema, bom slej ko prej spet zdrsnil nazaj v ta začaran krog. Tako je to s trdimi drogami. Tako kot alkoholik nikoli ne preneha biti alkoholik, lahko je le alkoholik, ki ne pije, tako tudi jaz nikoli ne bom mogel ne biti navijač Olimpije, lahko bom v najboljšem primeru navijač, ki ne hodi na tekme.
Žal pa ta zasvojenost ni omejena samo na Olimpijo. Moj problem je nogomet kot celota. V vseh svojih oblikah, od najvišjega nivoja do vaškega žoganja. Gledam tako najboljše nogometaše na svetu, ki igrajo za najbogatejše in najpopularnejše evropske klube, kot tudi naše nižjeligaške klube, ko so na tribuni poleg mene le sorodniki igralcev.
To je globoka zasvojenost, ki sega od Liverpoola in Barcelone do Zgornje Šiške in Vižmarij. Od Lionela Messija in Erlinga Haalanda do fantov, ki brcajo za Slovana in Medvode. Na domačem kavču gledam Derby della Madonnina, na pomožnem igrišču štadiona v Šiški pa Ljubljano v peti ligi. Jebiga, fuzbal je fuzbal. Ni mi pomoči. I need my fix.
In kaj je pri nogometu tisto, kar poštenega človeka tako zasvoji? Je to lepota igre? Do neke mere vsekakor. Nogomet je lepa in relativno preprosta igra, ki nudi določen estetski užitek tudi na zelo rudimentarni ravni slovenske pete lige. Je kot življenje samo. Večino časa se ne dogaja nič posebnega, vsake toliko pa se zgodi kaj izrednega. Celoten življenjski cikel v uri in pol.
Nogomet ima nekaj, kar druge igre in drugi športi ne premorejo. Neko nedoločljivo univerzalnost, nek magični magnetizem, neko skrivnostno privlačnost …
Vendar ne gre samo za to. Nogomet ima nekaj, kar druge igre in drugi športi ne premorejo. Neko nedoločljivo univerzalnost, nek magični magnetizem, neko skrivnostno privlačnost, ki presega tistih dvaindvajset mož na igrišču in tistih sto, tisoč ali več deset tisoč ljudi na tribuni. To igro za gol več igrajo vsi. Igrajo jo na grenlandskem ledu, v amazonski džungli, na saharskem pesku, v afriških savanah, v sibirskih stepah in na himalajskih vrhovih. Ni ga kotička na tem nesrečnem planetu, kjer ne bi nekdo igral nogometa.
Poleg estetike in univerzalnosti pa je tukaj še izredna privlačnost nogometa kot sociološkega fenomena. Ni veliko človeških dejavnosti, ki vzbujajo tako močna čustva pripadnosti in sovraštva. Fuzbal vzbuja v ljudeh fanatizem, ki je primerljiv z versko blaznostjo in političnim ekstremizmom. Vse ali nič. Mi in oni. Sveti klub, sveti dres, sveta trava, svete barve. Tega pri drugih primerljivih športih ni v takšni meri in v tako brezkompromisni obliki. V nekaterih deželah je nogomet tako pomemben, da se uporablja kot nadomestek za nacionalni mit.
O Hrvaški večina ljudi na tem svetu ne ve ničesar. Razen tega, da ima dobro nogometno reprezentanco, ki igra v kockastih dresih in je bila leta 2018 v finalu svetovnega prvenstva. Podobno velja za Urugvaj. Argentina je velika država, ki je dala nekaj svetovno znanih posameznikov, kot sta na primer revolucionar Che Guevara in literat Jorge Luis Borges. Vendar večina svetovnega prebivalstva Argentino pozna zaradi Diega Armanda Maradone in Lionela Messija.
Ko sem bil leta 2000, kmalu po evropskem prvenstvu na Tajskem, so ljudje Slovenijo poznali samo zaradi nogometa. Nek Tajec mi je celo povedal, da je Zahović prestopil v Valencio, česar takrat, izgubljen v vesolju, sploh nisem vedel.
Julija 1969 je prišlo do tako imenovane nogometne vojne (La guerrra del futbol) med Salvadorjem in Hondurasom. V tem času je veliko število Salvadorcev (kakih 300.000) živelo v Hondurasu, kamor so se izseljevali zaradi demografskih in ekonomskih težav v Salvadorju. Sosednji srednjeameriški državi sta se srečali v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo v Mehiki leta 1970. Zaradi napetosti med državama, ki so daleč presegale nogometno rivalstvo, sta bili obe tekmi odigrani v izredno sovražnem vzdušju, odločilna tretja, pa je bila odigrana na nevtralnem terenu v mehiški prestolnici Ciudad de Mexico.
Že po prvi tekmi v honduraški prestolnici Tegucigalpa, ki so jo domači dobili z 1:0, je prišlo do neredov med salvadorskim imigrantskim prebivalstvom, ki je živelo v Hondurasu. Histerična salvadorska najstnica Amelia Bolaños je zaradi gola, ki ga je njena reprezentanca prijela v zadnji minuti, storila samomor in je postala mučenica. Povratno tekmo v San Salvadorju so dobili domači s 3:0, namesto honduraške zastave, pa so pred tekmo izobesili umazano cunjo. Honduraško zastavo so navijači ob bučnem aplavzu celotnega štadiona zažgali. Zaradi izgredov so že pred začetkom tekme umrli trije ljudje.
Zaradi maščevalnih pohodov po drugi tekmi v San Salvadorju je bilo nato kakih 12.000 Salvadorcev prisiljenih zapustiti Honduras. Tretjo tekmo konec junija v Mehiki je nato po podaljških s 3:2 dobil Salvador, ki pa je potem istega dne prekinil diplomatske odnose s Hondurasom zaradi nasilja, ki so ga salvadorski izseljenci utrpeli v Tegucigalpi in drugod.
Kajti ta igra je čista kot najčistejši heroin, plemenita kot najplemenitejši konjak in sladka kot najslajši antidepresiv. Mi pa v njenem imenu počnemo kar pač počnemo.
Sredi julija, kaka dva tedna po tekmi v mehiški prestolnici, so napetosti med državama prerasle v oborožen spopad, ki je trajal štiri dni in terjal 3000 življenj. Nogomet morda res ni bil poglavitni razlog za vojno, je bil pa vsekakor katalizator, ki je v napetem ozračju pomenil iskrico, ki je zanetila požar.
Takšno moč ima nogomet. Trda droga.
Trda droga zaradi katere se žalimo, pretepamo, celo ubijamo. Taki pač smo. To bi počeli tudi brez te igre, ki jo imamo za izgovor. Kajti ta igra je čista kot najčistejši heroin, plemenita kot najplemenitejši konjak in sladka kot najslajši antidepresiv. Mi pa v njenem imenu počnemo kar pač počnemo. Nič novega pod soncem.
