Tekma med Borcem in Olimpijo v Banjaluki je nazorno pokazala, da je ideja regionalne lige povsem neizvedljiva. Spopad dveh klubov, ki med seboj ne gojita kakšnega posebnega rivalstva in ki se po številu navijačev ne moreta primerjati z Zvezdo, Partizanom, Dinamom in Hajdukom, je postregel z organizacijskim kolapsom in kaosom na tribunah.
Če bi se pomerila dva večja in med seboj bolj sovražno nastrojena kluba, bi bile posledice lahko tragične. Tekma v Banjaluki je na trenutke res spominjala na zadnjo sezono jugolige. Kaos na tribunah, sodniške smešnice, popolno neupoštevanje varnostnih regulacij in podobno. Kako lahko štadion Borca ustreza kriterijem Uefe, čeprav je v približno takšnem stanju kot Bežigrad, je popoln misterij …
Tisti, ki so tekmo gledali po televiziji ali iz varnega zavetja novinarske tribune, se mogoče niso niti zavedali, kako kaotično je bilo. Tisti pa, ki smo bili nagneteni na gostujočo tribuno, kjer definitivno ni bilo prostora za toliko ljudi, kolikor so jih vrli organizatorji zbasali gor, smo na lastni koži občutili kaj pomeni jugoliga za začetnike.
Borac je v glavnem navajen organizirati vaške veselice v bosanski ligi, ki sploh niso prave tekme, pač pa samo procesije sodniških kraj, ki nikogar ne zanimajo. Štadiona niso napolnili že leta, celo v konferenčni ligi ne. Samo proti Olimpiji. Ker je prišlo tisoč naših. Ker so vedeli, da gre tokrat zares. Ker jih je Olimpija spomnila na neke druge čase.
Tisti drugi časi niso bili nič lepši od teh zdaj. Bili so kaotični in nepredvidljivi, bili so divji in neobvladljivi, bili so anarhični in nabiti z neko živčno energijo. Ko je razpadala Jugoslavija sem bil nekoliko premlad, da bi povsem dojel in razumel kaj se zares dogaja. Samo čutil sem. Nagonsko. In kaos na »tribini istok« me je spomnil na ta občutek. Totalna vojna. Mi proti njim. Oni proti nam. Nevtralnih ni. Nobenega pogajanja, nobenega spoštovanja, samo prvinski tribalizem.
Kordon mrkih policistov okoli ograjenega prostora, živčna napetost, pričakovanje v zraku.
Ko sva s sopotnikom Haslerjem tistega popoldneva, več ur pred tekmo, prišla do tako imenovane »navijaške cone« v teniškem centru zraven Parka Mladena Stojanovića v neposredni bližini mestnega štadiona, sem dobil asociacijo na kakšen zbirni center ali koncentracijsko taborišče. Kordon mrkih policistov okoli ograjenega prostora, živčna napetost, pričakovanje v zraku.
Nagonsko sem se odločil, da ne greva noter. Raje sva šla nekaj pojest. In ko sva se vrnila je že padel mrak, tako da je bila scena še bolj zlokobna. Opazila sva lokal v neposredni bližini »zbirnega centra« in šla raje tja na pijačo. Kajti ko si enkrat po temeljitem pregledu policije vstopil v ograjeno »navijaško cono«, te niso več spustili ven.
Prijatelji, ki so bili notri, so sporočili, da je zmanjkalo piva. Videla sva tudi cenik s previsokimi cenami. Čevapi za osem evrov! V mestu si dobil precej boljše čevape za pet evrov. Ampak nihče ni mogel ven. Ostali so ujeti za žičnato ograjo, midva pa sva pila rakijo nekaj deset metrov stran.
V lokalu se je začelo zbirati vse več navijačev Olimpije, ki so tako kot midva ocenili, da se je bolje izogniti koncentracijskemu taborišču Mladen Stojanović. Vzdušje je bilo sproščeno in razigrano. Alkohol in cigarete. Vsake toliko kakšna navijaška pesem. Šali Olimpije, ata s slovensko zastavo, tu pa tam kak (po nesreči) razbit kozarec, ampak vse v mejah normale. Gazda je dobro zaslužil.
Kako uro in pol pred tekmo pa so nas živčni policaji začeli priganjati, da moramo nujno oditi, ker naj bi Lešinari izvedeli, da se tukaj zbirajo navijači Olimpije in so pripravljali napad. To je bil verjetno samo priročen izgovor, da nas spravijo ven. Kako naj bi Lešinari prišli mimo vseh »robocopov«, ki so bili v okolici zbirnega centra?
V kaotičnih razmerah, ko nihče ni zares vedel, kaj se dogaja, so nas zbasali na nabito polne avtobuse, s katerimi so tistega dne iz Ljubljane prišli navijači Olimpije. Na avtobusih ni bilo prostora z vse, saj smo mnogi prišli z lastnim prevozom. Ampak to jih ni zanimalo. Stlačili so nas gor kot živino in počasi odpeljali proti štadionu.
S Haslerjem so naju ločili. On je ostal na enem od prvih avtobusov, jaz sem pristal na zadnjemu. Vzdušje na avtobusu je bilo na začetku kar dobro. Navijaške pesmi in smeh. Končno gremo na tekmo. Dragonsi so mi ponudili domači šnops, ki ji bil prav dober. Malo prepevanja, malo popivanja, malo zajebancije. Za tristo metrov od Parka Mladena Stojanovića do štadiona Borca smo potrebovali 40 minut.
Ko smo končno prišli na cilj, pa se je vzdušje precej spremenilo. Nikomur niso pustili iz avtobusov. Notri je bilo vroče in zadušljivo. Ljudje so postali živčni in jezni, minute pa so se vlekle kot ure. Slekel sem plašč in pulover, pa mi je bilo še vedno vroče. Na srečo sem stal blizu šoferja, ki je odprl okno. Toda razmere so bile nevzdržne. In kljub temu nihče ni smel ven.
Po zelo dolgem času, ko se je tekma že skoraj začela, so zelo počasi začeli spuščati ljudi iz prvega avtobusa. Mi pa smo bili v zadnjem. In smo čakali. In čakali. In še kar čakali. Situacija je bila že tako absurdna, da sem se moral smejati. Bili smo prepričani, da bomo zamudili skoraj cel prvi polčas.
Potem pa se je končno le zgodilo. Prišli smo na vrsto, da nas blagovolijo spustiti iz pregretega in prenapolnjenega avtobusa. Ko sem stopil na travo, vdihnil svež zrak in se zazrl proti osvetljenemu štadionu in polnim tribunam, me je preveval občutek svobode. Počasi smo šli proti vhodu na našo tribuno. Na levi umazan, razpadajoč zid, na desni kordon policistov. Nenadoma so nas ustavili.
Vsak je obstal pred enim policistom, ki naj bi ga preiskal. Haslerju je njegov policist težil, če je kadil travo. (To mi je povedal kasneje, saj nisva bila skupaj v tem času.) Mene je samo spraševal kaj imam po žepih. Ko je videl cigarete, je hotel vžigalnik. Na srečo sem imel še enega, ki ga ni našel. In potem smo šli naprej. Pobrali so nam natisnjene karte. Sploh jih niso gledali. In smo bili notri.
Ampak situacija tudi tukaj ni bila dosti boljša. Tribuna je bila nabita do konca. Po stopnicah je še nekako šlo, potem se je ustavilo. Nisem mogel nikamor, tisti za mano pa so potiskali naprej. Pomislil sem na Hillsborough. Zoprn občutek utesnjenosti. Vsi so bili živčni in jezni. Nekako sem se le prebil višje gor po razpadajoči betonski tribuni in zmagoslavno prižgal cigareto.
V prvem polčasu je bila Olimpija popoln gospodar dogajanja na igrišču. Mi smo bili glasni, preostanek štadiona, tako Lešinari na severu, kot glavna tribuna na zahodu, pa niso bili v kakšni posebni formi.
Ob polčasu sta se do mene prebila Opta in Hasler, Junior pa je šel dol iskat vodo. To je bilo tudi vse, kar si lahko kupil na štadionu. Za tisočglavo množico so bili na voljo štirje plastični sekreti. Jugoliga za začetnike.
V drugem polčasu se je začel kaos. Po izključitvi Raula je postal pred tem nebogljeni Borac kar naenkrat pogumen. In njihova publika tudi. You only sing when you’re winning, bi rekli Angleži. Ne vem točno v kateri minuti se je to zgodilo, toda kar naenkrat je na našo tribuno priletel nek predmet. Med nami in preostankom vzhodne tribune je bila manjša tampon cona polna policistov.
Naši so odgovorili z enako mero in čez tampon cono so poletele polne plastenke vode, pa tudi kakšen odtrgan plastičen stol in celo bobnarska palica in kakšen vžigalnik. In potem je vse to priletelo nazaj. Nekdo je dobil plastično flašo v glavo. Večina se je uspela »obraniti« z rokami. Naša tribuna je rohnela. »Cigani, cigani!« Projektili pa so še kar leteli sem in tja. Nekateri naši so se obešali na ograjo in jim »jebali mater«. Policija je vse to bolj ali manj nemo spremljala. Varnostniki so prišli bližje spodaj na terenu, a tudi niso reagirali.
Pomislil sem, da bodo morda hoteli izprazniti našo tribuno. Do tega ni prišlo. Razmere so se za silo umirile. Borac pa je »junaško« pritiskal našo deseterico. Zakaj se je Olimpija pomaknila tako nazaj? Bila je superiorna v vseh aspektih, a nenadoma se je začela brez Raula samo še braniti. In potem je Tamm zapravil tisto šanso. In potem je Vida ubranil tisti penal. In potem je Borac le dal tisti brezvezen gol, ki si ga ni zaslužil. Nož v srce. Pa še deževati je začelo.
Zadnji sodnikov žvižg je razveselil domačo publiko, ki je bila, vključno z navijaško skupino, večino časa bolj kot ne neaktivna. O kakšnem »peklenskem vzdušju« ne duha ne sluha. Razočarani igralci Olimpije so nas prišli pozdraviti. Zeleni Vida je želel čez reklamni pano mimo varnostnikov priti prav do naše tribune. Oni pa so mu to želeli preprečiti. Tribuna je popizdila, Vida se je ruval z varnostniki, na pomoč so mu priskočili tudi ostali igralci in člani štaba. Na koncu je le prišel do nas in nas pozdravil. Junaška gesta.
In potem spet neskončno čakanje. Najprej so odšli tisti iz zahodne in vzhodne tribune. Mi in Lešinari, tam daleč na severu, pa smo čakali. In čakali. In še kar čakali. Rezervisti iz obeh ekip so tekali gor in dol po zelenici, mi pa smo čakali. In potem so izpustili domače ultrase. Mi pa smo spet čakali in čakali in čakali, naveličani vsega.
Jugoliga za začetnike. Če želiš preprečiti spopad domačih in gostujočih navijačev, je najbolj logično, da najprej izpustiš iz kletke gostujoče. Velika večina bi se jih tako ali tako takoj vkrcala na avtobuse in šla nazaj proti Ljubljani. Preostanek pa bi imel čas, da se oddalji od štadiona medtem ko so domači ultrasi še vedno na svoji tribuni.
Ampak zakaj bi naredil nekaj logičnega, če je na voljo tudi nelogična opcija?
Kdaj točno so nas izpustili s tribune, se ne spomnim, saj je čas izgubil ves smisel. Tudi potem, ko smo prišli na parkirišče, kjer so bili avtobusi, nas Dodikovi policajci še niso spustili nikamor. Stali smo na dežju ni kadili. Utrujeni in naveličani vsega. Ko so začeli avtobusi odhajati, so nam končno dovolili, da gremo tudi mi, ki smo ostali v Banjaluki.
Znašli smo se na temačnih ulicah v okolici štadiona, kjer bi lahko za vsakim vogalom prežali domači navijači, željni spopada. Hodili smo po lužah proti parkirišču na drugi strani štadiona. Naju s Haslerjem se je na srečo usmilil Junior, ki naju je zapeljal do apartmaja, drugače bi morala še kakih 40 minut pešačiti skozi mesto, polno skupinic domačih veseljakov.
Tudi potem, ko sva prispela v apartma, še ni bilo miru. Na ulici so navijači Borca proslavljali zmago, pokala je pirotehnika in razlegala se je pesem. Na srečo niso opazili pred hišo parkiranega mojega avta z ljubljansko registracijo. Male zmage.
Banjaluka je sicer prav prijetno mesto, ljudje so prijazni in zgovorni, cene so neprimerno nižje kot pri nas, hrana odlična. Sploh čevapi. Ampak organizacija tekme jim pa, kot bi rekli oni »nije jača strana«. Kaj bi bilo, če bi igrali z Dinamom ali Hajdukom si ne upam niti predstavljati.
