Miha Zupan
People tell me it’s a sin, to know and feel too much within, I still believe she was my twin but I lost the ring, she was born in spring but I was born too late, blame it on a simple twist of fate. (Bob Dylan)
Bil je četrtek, zgodaj popoldne. Maj je cvetel. Postopal sem pred Trnovsko cerkvijo in pogledoval na uro. Čakal sem Zlatana iz Trebnjega in Duleta Partizanovca. Časa je bilo še dovolj. Nisem razmišljal o tekmi. Tekma je bila še daleč, časovno in geografsko. Nisem razmišljal o svojem življenju, ki je razpadalo pred mojimi očmi, čeprav tega nisem znal videti. Pravzaprav ne vem, o čem sem razmišljal. Vreme je bilo lepo, pomladno. Gradaščica je žuborela, kipi na Plečnikovem mostu so nemo zrli predse.
Zlatan je bil točen. Parkiral je svojo rdečo karjolo pred cerkvijo in mi ponudil cigareto. Stala sva ob avtu, kadila in se pogovarjala. O tekmi in o poti. In o tem, zakaj Dule zamuja. Bil sem sproščen in dobre volje, čeprav je moje življenje razpadalo pred mojimi očmi.
Konec koncev Olimpija in Maribor ne igrata vsak dan finale pokala.
Dule je prišel s taksijem. Bil je za Bežigradom. Urejal je papirologijo na univerzi. Segli smo si v roke. Zlatan in Dule se nista poznala od prej, a sta se takoj poštekala. Sedli smo v Zlatanovo rdečo kočijo in se podali na prvo etapo našega popotovanja. Med vožnjo do Lukovice se je razvila živahna debata. Dule je Beograjčan. V Ljubljani je bil zaradi nekih opravkov in je to izkoristil za to, da gre z nami na tekmo. Konec koncev Olimpija in Maribor ne igrata vsak dan finale pokala.
Parkirali smo pred gostilno, kjer smo bili zmenjeni z ostalimi. Takoj za nami je prišel še Opta iz Kamnika, Matic in Žigi pa sta se zataknila na obvoznici in sta malo zamudila. Opta, največji statistik med žabarji in največji žabar med statistiki, je poznal lastnika gostilne. Na mizo so nam znosili toliko hrane, da je ne bi mogli pojest niti, če bi nas bilo še enkrat več. Predmestna idila, na pol poti med Ljubljano in Celjem. Steklo je pivo, stekel je pogovor. Fuzbalske debate. O Olimpiji seveda. Pa o Partizanu. Bil sem sproščen in dobre volje, čeprav je moje življenje razpadalo pred mojimi očmi.
Pridružila sta se nam še dva lokalna Dragonsa, ki sta zamudila navijaški avtobus in sta bila brez prevoza. Tudi njiju je Opta poznal. Ponudil jima je prevoz do Celja. Vmes me je klical brat. Nek novinar Dela ga je spraševal, če lahko uporabi fotografijo pred kratkim umrlega bivšega vratarja Olimpije Boruta Škulja, ki sem jo objavil na svojem Twitter profilu. To je bila edina fotka legendarnega vratarja, ki se jo je dalo najti na internetu. Nisem imel nič proti. Bil sem sproščen in dobre volje, čeprav je moje življenje razpadalo pred mojimi očmi.
Napočil je čas za drugo etapo naše ekspedicije. Napokali smo se v dva avta (Opta ga je pustil v Lukovici) in krenili proti Celju, kjer je Olimpija že dvakrat doslej osvojila pokal. Obakrat na Skalni kleti. Prvič leta 1993, ko je dal odločilni gol Nedeljko Topić in drugič deset let kasneje, ko je bil mož odločitve Robert Prosinečki. Tokrat tekma ni bila na stari dobri Skalni kleti, pač pa na novem, za Celje mnogo prevelikem štadionu s sponzorskim imenom. In nasprotnik ni bil domači klub. Nasprotnik je bil veliki rival iz Maribora, ki je že osvojil naslov prvaka in je želel dvojno krono.
Sezono 2018/19, katere sklepno dejanje je bilo finale v Celju, je Mandarić obeležil z mnogimi menjavami trenerja.
Dvojno krono, ki jo je sezono poprej z Olimpijo osvojil Igor Bišćan. Toda za sončnega kralja, velikega vodjo, nezmotljivega despota Milana Mandarića to ni bilo pomembno. Odpustil je Bišćana in pripeljal Partizanovca Ilijo Stolico, zemunskega nindžo. Sezono 2018/19, katere sklepno dejanje je bilo finale v Celju, je Mandarić obeležil z mnogimi menjavami trenerja. Stolica je odletel po nekaj tekmah. Nato je nekaj tekem vodil njegov pomočnik Aleksandar Linta. Ko je odletel še on, je barko stabiliziral Safet Hadžić. In potem je prišel dunajski Hrvat Zoran Barišić. Zdržal je samo do zimskega premora, ko je vajeti v roke dobil Robert Pevnik. Tudi Pevnika se je Mandarić kmalu naveličal in spet posadil na klop Safeta Hadžića. Nič čudnega torej, da je Maribor ligo osvojil z osmimi točkami naskoka.
Na zadnji bencinski postaji pred Celjem smo se morali ustaviti. Pri vsem tem pivu je bilo to neizbežno. Pumpa je bila kot vojna cona. Policija na vsakem vogalu, helikopter je krožil nad nami, v zraku dim in vonj po pirotehniki. Spomnil sem se tiste izjava Roberta Duvalla v vlogi poročnika Kilgora: »I love the smell of napalm in the morning. Smells like … victory.« Celotna scena je bila nekoliko apokaliptična, kaotična, anarhična. Fuzbal v vsej svoji neukrotljivi in nepredvidljivi lepoti. Izgubili smo oba Dragonsa, ki sta našla svoje in se jim priključila.
V okolici štadiona je bila velika gneča, a smo vseeno dokaj zlahka našli parking. S pivom v roki smo se sprehodili do ploščadi pred enim od vhodov na glavno tribuno. Srečali smo znance. Čvekali. Pričakovanje je bilo v zraku. Adrenalin. Prvi znaki živčnosti. Le Dule je bil povsem prepričan, da bo Olimpija zmagala.
Tik pred zdajci, kot je to navada med vesoljnim Slovenstvom, smo se začeli gužvati na stopnicah pred vhodom. Poleg nas so vstopali tudi igralci Olimpije, ki niso bili v kadru. Ubogi Lupeta je očitno pozabil vstopnico in je dopovedoval redarju, da je nogometaš Olimpije, vendar mu kleni varnostnik ni verjel.
Tik pred prvim sodnikovim žvižgom smo prišli na svoja sedišča. Pred začetkom smo z minuto molka počastili Boruta Škulja. Olimpija je bila izžrebana za domačina, zato je bila v zelenem, Štajerci v belem. Na severni, pokriti tribuni so rohneli Dragonsi, na južni, brez strehe, Viole. Štadion ni bil poln, po uradnih podatkih se je zbralo 8.623 gledalcev. Če bi bila tekma za vikend in ne v četrtek, bi bilo verjetno več ljudi. Toda vzdušje je bilo anarhično, kot se za tako tekmo spodobi.
Olimpija je začela dobro. Imela je prav spodobno ekipo, polno za slovenske razmere izredno kvalitetnih igralcev. V golu kapetan Nejc Vidmar, ljubljenec navijačev, v obrambi Dino Štiglec na levi, Jan Andrejašič na desni, Macky Bagnack in Vitalijs Maksimenko v sredini. Defenzivna vezista sta bila Tomislav Tomić in Marko Putinčanin, pred njima pa so kraljevali kreativci Stefan Savić, Endri Čekiči in Asmir Suljić. Na centarforu je bil mladi Haris Kadrić. Rok Kronaveter, ki je bil tik pred tem, da pobegne nazaj v rodno mesto, ni bil uvrščen v ekipo.
Olimpija je dobro igro kronala že v 17. minuti, ko je Tomić, sicer zadolžen bolj za razbijanje igre kot gradnjo, čudovito podal vtekajočemu Saviću, ki je ušel nespretnima Milcu in Cretuju in premagal Pirića. Delirij na naši tribuni. Kričanje, skakanje, objemanje, ekstaza, pozaba. Bil sem evforičen in dobre volje, čeprav je moje življenje razpadalo pred mojimi očmi.
Med polčasom je šel Opta ven po pivo, ki ga nisi mogel dobiti na štadionu. Stali smo v kotu ob ograji, ko je mimo nas prišel Branko Ilić s prijatelji. Dule ga je cenil še iz časov, ko je igral za Partizan, zato mu je sledil in ga prosil za skupno sliko. Ilke mu je z veseljem ustregel. Vzdušje je bilo dobro. Vodili smo. In Opta je prinesel pivo.
Tudi v drugem polčasu se Maribor ni razigral. Olimpija je zlahka držala prednost. Toda na tribuni smo bili vsi živčni. Z živčnostjo ob gledanju nogometa je najhuje, ko tvoj klub vodi. In čas se vleče. Ne gre nikamor. Čas stoji. Čas gre v rikverc! Gledaš tekmo, gledaš na uro, trpiš. Pričakuješ, da se bo vsak čas zgodilo najhuje – izenačenje. Eno si z ekipo in pozabiš, da tvoje življenje razpada pred tvojimi očmi.
In potem so Viole prekinile tekmo z metanjem pirotehnike in stolov. Čas se je ustavil.
Ko je petnajst minut pred koncem Suljić podal z desne točno na noge Saviću, ki je lepo zaključil z roba kazenskega prostora za 2:0, smo spet noreli. Marsikdo je bil verjetno prepričan, da je to to. Jaz ne. Še bolj sem bil živčen. In potem so Viole prekinile tekmo z metanjem pirotehnike in stolov. Čas se je ustavil. Živci so bili napeti do skrajnosti. Prekinitev se je vlekla in vlekla. In potem so svoje dodali še Dragonsi. In zdelo se je, da te tekme nikoli ne bo konec. Da bomo večno ostali tu, na tej celjski tribuni, živčni in napeti, čakajoč Godota.
Ko se je tekma končno spet začela, so bili naši preveč zmedeni. Maribor je na silo napadal, poskušal, izzival usodo, igral na vse ali nič. Vstopil je Tavares, zadnji adut. Ko je Mešanović v kazenskem prostoru izigral Putinčanina in je Tavares, sam kot duh sredi kazenskega prostora, znižal na 2:1, se nam je pred očmi začel vrteti film s tragičnim koncem. Čeprav je gol padel v 92. minuti, je bilo zaradi vseh prekinitev še vsaj deset minut do konca. Spominjali smo se tiste tekme leta 2012 v Ljudskem vrtu, ko je debitiral Nik Kapun. Tavares ga je dal v zadnji minuti. Spominjali smo se tiste tekme leta 2014, ko je Špoki slavil kot Balotelli. Tavares je v zadnji minuti zadel za 3:3. Spominjali smo se tiste tekme leta 2016, ko je padel rekord gledanosti v slovenski ligi in smo bili na pragu naslova. Tavares je zadel v zadnji minuti.
Kako dolga je neskončnost? Je daljša od sodnikovega podaljška, ko tvoja ekipa vodi?
Toda tudi neskončnosti je enkrat konec. Maribor ni imel pravih rešitev, naši pa so kradli čas in sekali igro. In dočakali smo tisti nesrečni zadnji sodnikov žvižg, ki nas je odrešil. Je res konec? Ekstaza in olajšanje. Eskapizem v svoji najčistejši obliki. Bil sem evforičen in dobre volje, čeprav je moje življenje razpadalo pred mojimi očmi.
Viole so divjale na svoji tribuni, vendar nič ni moglo pokvariti slavja. Izpraznjeni, utrujeni, pijani, pretreseni in srečni smo gledali podelitev pokala. Vidmar ga je dvignil visoko, pozdravili smo veliko zmago in to je bilo to … Počasi smo zapustili tribuno. Tik pred vhodom sem kupil priložnostno majico od Davida Taskova. Zadnje dejanje eskapističnega finala.
Za vožnjo domov smo se porazdelili drugače, saj je šel vsak na svoj konec. Ko me je Matic odložil pred mojim blokom na Viču sem bil srečen in dobre volje. Rahlo pijan, utrujen, izpraznjen, ampak srečen. Ura je bila pozna. Otroka sta že spala. Ona pa me je pričakala jezna in slabe volje. Ne zaradi tega, ker me cel dan ni bilo. Zaradi vsega. Zaradi naju, ki sva bila ujeta v brezizhodni labirint slabe volje, ljubosumja, zasičenosti, otopelosti, praznine, navajenosti. »You’re right from your side, I’m right from mine, we’re both just one too many mornings and a thousand miles behind.« Namesto, da bi na računalniku prebiral poročila s tekme, pogledal še enkrat Savićeva gola in užival v veliki zmagi na rivali, sem se pozno v noč prepiral z njo.
Nogometni eskapizem je izgubil svojo čarobno moč in me pustil samega in poraženega na umazanih tleh zoprne resničnosti. Sladka zmaga in grenak poraz.
Nekaj mesecev kasneje sem se izselil. Sve prave su ljubavi tužne.
