Ko je »uprava Olimpije«, se pravi Adam Delius, tik pred začetkom nove sezone, odpustila Roberta Prosinečkega, je – po domače povedano – nastalo sranje. Navijači nis(m)o bili navdušeni nad to potezo. Prosinečki je bil »naš čovek«. Ko je prišel v klub, je najprej pozdravil Arifa in Fato, bivša ekonoma, ki sta bila v klubu v času, ko je tu igral. Zelena kri. DNK. O Olimpiji je govoril kot o velikem klubu. O klubu, kjer je doma. Rezultati in igra pod njim niso bili ne vem kaj, ampak bil je naš. Svetski, a naš!
Najglasneje so svoje nestrinjanje izrazili tudi sicer najglasnejši na tribuni, Green Dragons. Tiskovka, na kateri je bil predstavljen novi trener, Albert Riera, je postala legendarna. Takoj se je vpisala v anale Nogometnega kluba Olimpija, ob bok tisti izpred skoraj dveh desetletij, ko je besni Voščenka vreščal, da ulica ne bo vodila kluba. O tej tiskovki bomo pripovedovali našim potomcem in oni svojim. GD so zahtevali nekaj jasnih odgovorov od muzajočega se Deliusa, Riera pa se je želel pogovarjati »o nogometu«. In ker to ni bilo mogoče, je zapustil tiskovno konferenco.
Kasneje se je uveljavila medijska zgodba, da so Dregonsi »pregnali« novega trenerja s tiskovne konference. Razjarjeni navijači napodili trenerja, ki je zamenjal njihovega heroja! Huligani vdrli na tiskovko in razgrajali! Celo ugledni španski As je pisal o tem. Navijači Galatasaraya, ki smatrajo Riero za svojega, so besneli na družabnih omrežjih. Vendar temu seveda ni bilo tako. Riera je odšel sam, ker ni mogel govoriti »o nogometu«. Nihče ga ni podil. Lahko bi ostal in poslušal prerekanje med ultrasi in predsednikom, če bi hotel. GD so nato prav tako hitro zapustili tiskovno konferenco, saj je bil dialog z Deliusom precej farsičen. And the rest, as they say, is history.
Riera je menda takoj nato ponudil Deliusu odstop, a je Nemec vztrajal, da bivši zvezdnik Liverpoola, Galatasaraya in Zavrča ostane. In je ostal. In je začel delati z ekipo, ki je bila v šoku. Z ekipo, ki se je morala zaradi bizarnih okoliščin, ki so vodile do odhoda Prosinečkega in Rudonje, ukvarjati z vsem možnim, samo s fuzbalom ne. In ko je začel delati z njimi, so hitro uvideli, da ve, kaj dela. Da kljub temu, da ni bil še nikoli prvi trener, obvlada svoj posel. Da preprosto šteka fuzbal in zna to prenesti na igralce.
Če tega ne bi bilo, če bi bil Riera navaden šarlatan, kot so mnogi v tem poslu, bi ga ekipa, ki je bila zelo navezana na Roberta Prosinečkega, izredno težko sprejela. Spomnimo se, kako je bilo, ko je nesrečni Ilija Stolica nasledil med igralci zelo priljubljenega Igorja Bišćana. Ali ko je Robert Pevnik nasledil med igralci zelo priljubljenega Zorana Barišića. V obeh primerih je sledil razpad sistema in slabi rezultati. Ne ide to tek tako, stari moj, bi rekel Rade Šerbedžija.
Ker fuzbal je, v osnovi, psihološka igra. Brez zaupanja in dobrih medčloveških odnosov znotraj ekipe ti noben zvezdnik ne more pomagati. Riera bi lahko pogorel na vsej črti. V bistvu smo to pričakovali. Ne zaradi njega, o njegovih kompetencah nismo vedeli ničesar, ampak zaradi nemogoče situacije v kateri se je znašel. Kako nadomestiti legendo? Kako nadomestiti človeka, ki so ga imeli igralci (in navijači) zelo radi? Preprosto. Tako, da jim pokažeš, da veš, kaj delaš. Da nisi tukaj slučajno. Da že na prvem treningu vidijo, da razumeš fuzbal bolje od njih in da se lahko od tebe kaj naučijo.
Ampak vse to bi bilo, če mi dovolite vulgaren izraz, en kurc vredno, če ne bi bilo rezultatov. Ker na koncu so rezultati tisti, ki oblikujejo javno mnenje okoli kluba. Rezultati so seveda posledica dobrega dela, do neke mere pa tudi spleta okoliščin. To je fuzbal. VAR ti da in VAR ti vzame. Ampak če so temelji na mestu, če je atmosfera v klubu dobra, če igralci zaupajo trenerju, pridejo tudi rezultati.
Ni šlo gladko. Proti luksemburškim šaljivcem se je Rierova ekipa zelo lovila. Na koncu je v pravljični deželici Differdange, nekje med steampunkom in smrčjo vasico, na »dišpet« in »inat« prebila blokado in se izognila sramotnemu izpadu. In potem je uprava zakuhala tisto odpoved letala in tisto maratonsko vožnjo z busom in nehote poskrbela, da je ekipa postala klapa. In je 24 ur po prihodu domov na »dišpet« in »inat« proti vsem pričakovanjem premagala v medijih čislano Muro, ki je že vnaprej vpisala tri pike v Stožicah.
Ni važno, ali igra s tremi zadaj, ali s štirimi, ni važno ali Nukić zadeva ali ne zadeva, ni važno ali ima Ziljkić covid ali ga nima, ni važno ali je v golu Vidovšek ali Pintol, Riera zmaguje.
In tako se je začela neverjetna serija, ki je Riero iz nezaželenega vsiljivca spremenila v junaka. Ni važno, ali igra s tremi zadaj, ali s štirimi, ni važno ali Nukić zadeva ali ne zadeva, ni važno ali ima Ziljkić covid ali ga nima, ni važno ali je v golu Vidovšek ali Pintol, Riera zmaguje. Milom ili silom. Tako ali drugače. One way or another. Riera zmaguje.
Pa ne samo to. S svojo špageti vestern špansko angleščino je izredno zanimiv sogovornik, ki se uspe izogniti pastem fuzbalskih klišejev. Če bi govoril v materinščini, bi bil verjetno še bolj prepričljiv, ampak tudi v angleščini mu gre zelo dobro. Ko Riera govori o nogometu, se splača prisluhniti.
Poleg tega se ne vmešava v kadrovanje, nima »svojih agentov«, ki bi jim moral delati usluge. Čeprav ga je direktor Barišić v enem od svojih izjemno bizarnih intervjujev »povišal« v nekakšnega »menedžerja v angleškem slogu«, ga je Riera demantiral s svojimi izjavami, da ga zanima samo teren. In da ima raje manjše število igralcev, ki so vsi kvalitetni, kot pa da se kopiči nogometaše, ki ne bodo igrali. To je tudi v skladu s klubsko politiko zmanjševanja stroškov.
Čeprav smo imeli Prosinečkega vsi radi, kot persono, kot lik, kot ikono, kot živo legendo, kot figuro, večjo od življenja, kot bi rekli Anglosaksonci, pa nam nekatere njegove poteze še zdaleč niso bile všeč. To, da so bili v končnici prejšnje sezone v prvi enajsterici zacementirani Prtajin, Pilj in Van Bruggen, je mejilo na sabotažo. Tega pri Rieri v glavnem ni. Resda portugalska novinca Samu in Sualehe igrata nekoliko več, kot bi si po mnenju mnogih zaslužila, vendar tako kriminalno slaba kot je bila zgoraj omenjena trojica, vseeno nista. Vsaj Sualehe, ki dobiva nekoliko večjo minutažo, ni. Španskemu trenerju gre v prid tudi to, da še vedno ni dal v igro Valla Jankovića, ki nima kaj iskati niti na klopi, vendar tukaj gre v prvi vrsti za »politiko kluba« in dobre odnose z mestno občino, ki so se zaradi odhoda Prosinečkega precej skrhali. Na to Riera nima vpliva.
Samo po sebi se zastavlja vprašanje, ali bi bila Olimpija tudi pod Prosinečkim v začetku te sezone tako uspešna? Tega nikoli ne bomo vedeli, vendar po videnem na pripravah, bi si drznil trditi, da ne. Kot primerjavo lahko uporabimo tri ključne tekme, ki sta jih v lanski in letošnji sezoni trenerja vodila z zelo različnim uspehom. Prosinečki je izgubil na Bonifiki in v Ljudskem vrtu, z Muro pa doma remiziral v divji, nekontrolirani tekmi s šestimi goli. Riera je vse tri nasprotnike dokaj suvereno premagal brez prejetega gola.
Pri menjavi trenerja seveda ni šlo za briljantno vizionarsko potezo Adama Deliusa. Šlo je za splet okoliščin, ki je dal na koncu presenetljivo pozitiven rezultat v smislu podobe na igrišču. Glede ostalih aspektov kluba bomo še videli. V sporu med Barišićem na eni ter Prosinečkim in Rudonjo na drugi strani, se je nemški predsednik postavil na stran svojega prijatelja in najtesnejšega sodelavca. Stranski produkt tega pa je bil prihod Alberta Riere.
Način, kako so odslovili Prosinečkega, ni bil dostojen njegove veličine in tega, kar je dal temu klubu kot igralec in konec koncev tudi kot trener. V Olimpijo je prišel kljub temu, da je imel na mizi boljše ponudbe. Že samo s svojo prisotnostjo je klub v medijskem smislu dvignil na višji nivo. Toda za to, kako se je končala njegova druga epizoda v svetem klubu, ni kriv Albert Riera. Španec je samo sprejel ponudbo za prvo samostojno trenersko službo v svoji karieri. Tudi on je že samo s svojo prisotnostjo dvignil prepoznavnost Olimpije v tujini.
Kakorkoli že, Robert Prosinečki je legenda Olimpije. Albert Riera pa je na dobri poti, da to postane, sploh če mu bodo tisti, ki so zadolženi za to, da klub dvignejo na višjo organizacijsko raven, ustvarili primerne pogoje, da bo lahko v miru delal tisto, kar zna: zmagoval.