Enainštiridesetletni Ljubljančan Goran Stanković je bil januarja, ko je sedel na klop Olimpije, toplo pozdravljen s strani medijev in navijačev. Zadovoljstvo, da je zeleno-bele prevzel domači strokovnjak, je bilo vsesplošno. Nihče se ni preveč ukvarjal s tem, da morda nima potrebnih izkušenj za tako odgovorno nalogo, nikogar ni pretirano motilo, da je pred tem v prvi slovenski ligi v vlogi glavnega trenerja vodil le 17 tekem na klopi sežanskega Tabora.
Javnost je bila tako sovražno nastrojena proti Dinu Skenderju, da bi bil verjetno z ovacijami sprejet tudi Kim Džong-un, če bi ga »veliki vizionar« Milan Mandarić postavil na ljubljansko klop.
Stanković je takoj zavihal rokave in zagrizel v kislo jabolko. Ker je nezmotljivi sončni kralj Mandarić Skenderja odpustil šele potem, ko je ta že vodil prvi trening zimskih priprav, je imel novi trener izredno malo časa, da vidi, kakšne igralce ima na voljo in da jih uigra v smiselno celoto.
Precejšen problem je seveda predstavljala (že skoraj tradicionalna) prevetritev igralskega kadra. Skupaj s Skenderjem in Rudonjo je odšel cel kup nogometašev. Nekateri bolj pomembni, drugi manj. Obrambna vrsta je ostala brez Mirala Samardžića, Gorana Milovića, Marka Perkovića in Angela Lyaskova, vezna linija brez Ivana Močinića, Mihaila Caimacova, Luke Marina in Jakova Blagaića, napad pa brez Anteja Vukušića, Harisa Kadrića in Dražena Bagarića.
Okrepitve so bile sicer kvalitetne, toda odhodov je bilo vseeno toliko, da je bil igralski kader premajhen. To je bilo boleče očitno v zaključku sezone.
Tak osip, ne glede na pomanjkanje kvalitete pri nekaterih posameznikih (na primer Blagaiću in Bagariću), je bil seveda hud udarec za uigranost ekipe in širino kadra. Okrepitve (Maksimenko, Savić, Mlinar Delamea, Pungaršek, Ćorić, Perović) so bile sicer kvalitetne, toda odhodov je bilo vseeno toliko, da je bil igralski kader premajhen. To je bilo boleče očitno v zaključku sezone.
Začetek je bil spodbuden. Na prvi spomladanski tekmi v Kopru je Olimpija delovala sveže, motivirano, pogumno in učinkovito. Že na naslednji tekmi proti Muri pa je ekipa kljub zmagi delovala nekoliko predvidljivo. In ta predvidljivost je postajala iz tekme v tekmo bolj očitna. Toda rezultati so bili še naprej dobri.
Do prekinitve prvenstva v marcu zaradi mladinskega Eura in nato vladnega odloka, je Stanković nanizal sedem tekem brez poraza. Kmalu je začel eksperimentirati z zadnjo linijo. Zaradi viška kvalitetnih osrednjih branilcev (Savić, Mlinar Delamea, Korun, Maksimenko) se je odločil igrati s tremi zadaj. S tem je Olimpija izgubila na kreativnosti in številčnosti v sredini igrišča.
Kreativnost moštva je utrpela hud udarec tudi s poškodbo Anteja Ćorića. V zimskem prestopnem roku je Stanković na vsak način želel pripeljati »desetko« in na koncu mu je uspelo na posodo dobiti bivšega zvezdnika Dinama, ki se je po prestopu v Romo nekoliko izgubil. Z njegovo poškodbo je Olimpija izgubila lucidnost in »zadnji pas« v napadu. Postala je še bolj predvidljiva.
V Fazaneriji je postavil preveč obrambno in bojazljivo taktiko in sezona se je začela sesuvati.
Precej nenavaden je bil tudi izbor Darijana Matića za pomočnika. Legendarni Mata in Stana imata namreč precej drugačen pogled na to, kako bi se moral igrati nogomet. Bivši kapetan Olimpije je pristaš napadalne igre, Stanković pa ima raje previdnejši prestop. Tudi pri ocenjevanju potenciala mladih igralcev se nista strinjala. Matić je velik potencial videl v osrednjemu branilcu Marcelu Ratniku, ki bi si po njegovem zaslužil priložnost, Stankoviću pa je ugajal mladi Žan Baskera, ki pa je več kot očitno trenutno še vedno prešibak in predroben za članski nogomet.
Svoj prvi poraz je Stanković doživel šele na enajsti tekmi, ko je bila Olimpija potolčena v Murski Soboti s 3:0. V Fazaneriji je postavil preveč obrambno in bojazljivo taktiko in sezona se je začela sesuvati. Ključen je bil domači remi z Aluminijem, ko je Eric Boakye storil povsem nepotreben prekršek za enajstmetrovko, bivši igralec Olimpije Aljaž Krefl pa je tri minute pred koncem z bele točke zadel za 2:2.
Od tega trenutka naprej Stankoviću ni več uspelo zaustaviti padca. Pritisk je rasel, slabi rezultati so se kopičili, ogromno izkušenih igralcev se je poškodovalo, za mlajše igralce pa je bilo mentalno breme prehudo.
Milan Mandarić je želel po svoji stari navadi zamenjati trenerja, vendar je njegov partner Željko Mandarić temu nasprotoval. Reški poslovnež je dovolj vložil v klub, da je bilo treba njegovo besedo upoštevati in starejši Mandarić se je prvič znašel v situaciji, ko ni mogel samovoljno početi, kar mu pade na pamet.
Na eni od tekem v Stožicah so priskledniki na častni tribuni glasno bentili čez Stankovića in zahtevali njegovo menjavo, Željko Mandarić pa jih je nahrulil naj potem oni plačajo odpravnino. To jih je takoj utišalo.
Milan Mandarić ni mogel reagirati s šok terapijo, ki je njegov večni odgovor na vse težave, poleg tega pa ni bil sposoben zagotoviti denarja za plače. Željko Mandarić pa ni želel biti bankomat senilnega starca. Nogometaši, ki so bili že tako pod neverjetnim pritiskom, so se morali tako ubadati še s stanjem na svojih bančnih računih. V takih razmerah je bilo nemogoče normalno delati.
S katastrofalnim porazom v Celju in bizarno izgubo točke v zadnjih sekundah proti Sežancem, je tako Stanković zapravil vse, kar je prej mukotrpno gradil. Deloma je bil žrtev svoje neizkušenosti, deloma pa kaotičnih razmer v klubu.
Olimpija je pokazala vse odlike, ki so ji manjkale v ključnih prvenstvenih obračunih: borbenost, osredotočenost, pogum in izredno željo. Katarza pokalne lovorike je nekoliko omilila bolečino prvenstvenih ran
Kljub vsemu pa je uspel moštvo mentalno in fizično usposobiti za zadnji podvig, osvojitev pokalnega naslova. Javnost je Celjanom, ki so pod vodstvom bivšega igralca Olimpije Agrona Šalje v končnici nanizali serijo dobrih rezultatov, pripisovala več možnosti za zmago na Bonifiki. Toda Olimpija je pokazala vse odlike, ki so ji manjkale v ključnih prvenstvenih obračunih: borbenost, osredotočenost, pogum in izredno željo. Katarza pokalne lovorike je nekoliko omilila bolečino prvenstvenih ran.
Goran Stanković tako lahko odide z dvignjeno glavo. Storil je vse, kar je bilo v njegovi moči. Glede na kaotično stanje v klubu, kvaliteto igralskega kadra in mladost nekaterih nosilcev igre, je bilo utopično pričakovati, da bo trener z malo izkušnjami na prvoligaškem nivoju, lahko porazil vse mline na veter in Mandarićevo donkihotovsko kljuse zmagovalno privlekel čez ciljno črto.
In kar je najbolj smešno … sploh ni veliko manjkalo, da bi mu to uspelo.
