Miha Zupan

Estadio Monumental, Buenos Aires, nedelja, 19. december 1971. Campeonato Nacional. Polfinale. Clásico Rosarino na sveti travi, kjer sicer igra River Plate. Prvič v zgodovini sta si velika mestna rivala Rosario Central in Newell’s Old Boys stala nasproti v tekmi na izločanje. Winner takes all, bi rekli Angleži. Prvič se je ponujala priložnost, da klub, ki ni iz province Buenos Aires osvoji naslov argentinskega prvaka. Za prebivalce Rosaria, drugega največjega argentinskega mesta, kjer so se rodili Lionel Messi, Marcelo Bielsa in Ernesto Che Guevara, je bila to tekma vseh tekem. Mitološka tekma. Vse ali nič. Gloria o muerte.

In seveda se spodobi, da gol, ki odloči takšno srečanje dobi mitske razsežnosti. Morda se v kakšni drugi deželi, ki na nogomet gleda bolj racionalno, bolj prozaično, to ne bi zgodilo. Toda v deželi, kjer ima Diego Maradona svojo cerkev, je povsem logično, povsem racionalno, celo pričakovano, da je »palomita« Alda Poya postala mit, gol vseh golov, dogodek, ki ga je treba podoživeti, reinkarnirati. (No, vsaj za navijače Centrala.)

Kaj je »palomita«, golobička? V argentinskem nogometnem besednjaku je to gol, ki ga igralec doseže z glavo v padcu.

Ampak pojdimo lepo po vrsti. Kaj je »palomita«, golobička? V argentinskem nogometnem besednjaku je to gol, ki ga igralec doseže z glavo v padcu. Angleži imajo za to prav fin izraz, »diving header«, pri nas pa na žalost nimamo nobene posebne besede za tak zadetek. Za klene Slovence je gol z glavo pač gol z glavo, tak ali drugačen.

Aldo Poy

No, da ne bom preveč okolišil. V 54. minuti tega velikega obračuna, te tekme vseh tekem, tega zgodovinskega dvoboja brez primere, je vezist Centrala Jorge Gonzales z desnega krila poslal predložek v kazenski prostor, ki so ga branili Newell’s Old Boys. In tam se je pojavil napadalec Aldo Poy, ki ga je poskušal pokriti branilec Ricardo de Rienzo. Poy se mu je izmuznil, a je videl, da ne bo mogel doseči žoge na noben drug način, kakor da se vrže proti njej kot da bi skakal v vodo. Poletel je kakor golobica in z glavo poslal žogo v mrežo za gol, ki je zaznamoval njegovo življenje. La palomita. Gol sam po sebi ni bil nič posebnega, ampak saj to sploh ni važno. Čudna so pota nogometnih bogov.

Tri dni kasneje je Rosario Central v domačem mestu, a ne na svojem igrišču, pač pa na štadionu svojega največjega rivala (ki je danes poimenovan po Marcelu Bielsi) v finalu premagal San Lorenzo z 2:1 in izpolnil svojo usodo, postal je prvi klub iz province, ki je osvojil argentinski naslov. Toda ta tekma zbledi v primerjavi s tistim polfinalom na Monumentalu in tistim golom Alda Poya. Mitologija je komplicirana stvar. Zakaj bi opeval finale, če lahko opevaš polfinale?

Vsako leto, 19. decembra, Aldo Poy uprizori mitski zadetek. Nekdo mu poda žogo in on se vrže in jo pošlje z glavo v mrežo.

»Dva meseca kasneje so me neki ljudje prosili, da poustvarim ta gol,« je kasneje razložil Poy. »To smo izvedli pred nekim barom. Bilo je smešno, a nikoli si ne bi mislil, da bo postalo tako pomembno. Pa so me spet poklicali, da obeležimo prvo obletnico gola, decembra 1972.« In tako se je začela tradicija podoživljanja »palomite« ki je odločila polfinalni derbi. Vsako leto, 19. decembra, Aldo Poy uprizori mitski zadetek. Nekdo mu poda žogo in on se vrže in jo pošlje z glavo v mrežo. Čudovito ekscentričen latinskoameriški »Groundhog Day«. In tega ne počne samo on. Navijači Centrala vsakega 19. decembra poustvarjajo »palomito« tudi brez njega. Tisti, ki zadane z glavo, nosi Poyevo masko.

Tukaj pa se ekscentričnost ne konča. Ko se je Ricardu de Rienzu, branilcu, ki je kril Alda Poya, nekega dne vnel slepič, so ga morali hitro operirati. Slepič so zdravniki uspešno odstranili, vendar ga niso vrgli stran. Zakaj le? Shranili so ga v kozarcu alkohola in podarili navijačem Centrala, ki zadevo hranijo kot relikvijo. Sveti slepič, ki je bil najbližje Aldu Poyu, ko je ta dosegel sveti gol. Poskušajte njim razložiti, da je fuzbal samo igra.

Vse to sem vam moral povedati, da zdaj lahko preidem na bistvo naše zgodbe. Na tisti del, ki se tiče Olimpije. Skoraj pol stoletja kasneje. Sezona 2017/18. Bišćanova sezona. Sezona vzponov in padcev, ko je bila Olimpija čvrsta in nepopustljiva, a tudi neučinkovita pred golom. Sezona, ko je bila Olimpija odraz svojega trenerja, kot je Atletico Madrid odraz svojega. Ko je bila Olimpija velika ekipa z jajci in karakterjem, ko je bila neupogljiva in je lahko vsakomur brez strahu pogledala v oči. Kot Igor Bišćan.

Tekma vseh tekem. Mitološka tekma. Vse ali nič. Gloria o muerte.

V začetku aprila 2018 je imela Olimpija deset točk prednosti pred Mariborom, do sredine maja pa je prednost skopnela in pred derbijem v Ljudskem vrtu so imeli vijoličasti točko več. Derbi vseh derbijev, dva kroga pred koncem, je bil na sporedu v soboto, 19. maja 2018. Winner takes all, bi rekli Angleži. Tekma vseh tekem. Mitološka tekma. Vse ali nič. Gloria o muerte.

In seveda se spodobi, da gol, ki odloči takšno srečanje dobi mitske razsežnosti.

Dolgčas ni bilo. Golov ni manjkalo. Spornih sodniških odločitev tudi ne. Tekma za infarkt, bi rekli naši strokovnjaki. Zeleno-beli so povedli zgodaj, toda do začetka drugega polčasa jim je uspelo prednost zapraviti. V 52. minuti je bilo 2:1 za Maribor. »Tisti drugi zadetek nas je pošteno presekal,« je kasneje za Ekipo povedal nepopustljivi pitbul iz Bjelovarja, Dario Čanađija. »Zabolelo je, da bi težko bolj. Ampak na srečo smo se hitro zbrali in takoj pobrali. Tudi zato, ker smo se, ko smo spet stali na sredini igrišča, spogledali med sabo. Pogledali smo se v oči, nakar je sledilo nekaj, kar nas je neverjetno podžgalo. Oglasil se je prvi, potem še drugi, tretji, četrti. V en glas smo rekli jebi ga, zgodilo se je, kar se je, gremo zdaj na vse ali nič.« Gloria o muerte.

Vedno previdni Bišćan je poslal v igro Andresa Vombergarja in Stefana Savića. Mali, spretni, hitri, nepredvidljivi »Austrijanac« Savke je izboril penal, ki ga je Rok Kronaveter pospravil za 2:2. Toda to ni bilo dovolj. Close, but no cigar, bi rekli Angleži. Štajerci bi v primeru remija ostali točko spredaj, v zadnjih dveh krogih bi brez težav pojahali Celje in Gorico in osvojili naslov. Ostalo je še petnajst minut. Za gol. Za mitski gol. Za gol vseh golov. Vse ali nič. Gloria o muerte.

Tekla je 90. minuta. Maribor je bil potisnjen pred svoj gol, tisti pod severno tribuno, kjer so bili v kotu stlačeni Dragonsi. Plešasti Hercegovec Tomislav Tomić, defenzivni vezni, ki ni imel ravno smisla za kreacijo igre, je kvačkal nekaj metrov stran od kazenskega prostora. Ni imel kam. Vse poti so bile zaprte. Pred njim je bilo osem igralcev Maribora. Obupal je in doložil žogo na levo krilo, kjer se je napadu priključil na videz nerodni Zagrebčan Dino Štiglec, kultni levi bek, ki ga je pred letom in pol iz Belupa pripeljal kralj mešetarjev, Ranko Stojić. »Boljšega nisem mogel dobiti,« se je opravičeval takrat.

Ko je sprejel žogo, je ura na semaforju kazala 89:11. Čas se je iztekal.

Toda od vseh igralcev, ki jih je januarja 2017 z vseh vetrov privlekel Stojić, se je Štigla še najbolje znašel. Pri Bišćanu je bil nezamenljiv. Ko je sprejel žogo, je ura na semaforju kazala 89:11. Čas se je iztekal. Vijolični bojevniki so bili na okopih pred svojim kazenskim prostorom. Nihče se ni spomnil, da bi pokril Štiglo tam daleč na levi. Tam nekje na nikogaršnjem ozemlju. Pred seboj je imel malega, neugodnega, za branilce izredno nadležnega Ganca Issaha Abassa, za katerega slovenski mediji še do danes niso pogruntali ali mu je ime Issah in se piše Abass ali mu je ime Abass in se piše Issah.

Toda časa za kvačkanje ni bilo. Štigla ni podal Abassu tam na boku. Pogledal je v kazenski prostor, kjer je Andres Vombergar frenetično mahal z rokama. Nesrečni, zapostavljeni, dobrosrčni, borbeni, junaški argentinski Slovenec, ki ga je pred pol leta v klub pripeljal Mladen Rudonja, neuradni športni direktor. V domovini je igral v drugi ligi, toda pričakovanja so bila velika. Bišćan ni bil navdušen nad njim. Zdelo se mu je, da na treningih kaže premalo. In Igor Bišćan je igralce vedno sodil po treningih. Toda ko je potreboval napadalca, ko je vrag odnesel šalo, ko je bilo treba zaigrati na zadnjo karto, je Zagrebčan, ‘ladan ko špricer, potegnil asa iz rokava. Vse ali nič. Winner takes all. Gloria o muerte.

Vombergar je imel v Argentini vzdevek El Tanque, tank. Kot je sam povedal, je bil to precej generičen vzdevek, ki so ga pogosto prilepili visokim napadalcem. V Ljubljani je dobil nov vzdevek. Vombi. Zelo slovensko. Vzamemo prvi del imena in dodamo i. Short and sweet.

Toda otrok River Plateja je skočil višje od otroka Dravograda in usmeril objekt poželenja proti domači mreži. Nebeški skok. Na vse ali nič.

Ura na semaforju je kazala 89:13, ko je žoga zapustila Štiglino levico in v visokem loku poletela v kazenski prostor. Nesrečni, zapostavljeni, dobrosrčni, borbeni, junaški, levjesrčni Vombi jo je čakal skupaj z visokim koroškim štoperjem, bivšim državnim reprezentantom, ki je pred osmimi leti igral na Svetovnem prvenstvu, Markom Šulerjem. Oba sta skočila. Toda otrok River Plateja je skočil višje od otroka Dravograda in usmeril objekt poželenja proti domači mreži. Nebeški skok. Na vse ali nič. Jasmin Handanović, Samirjev bratranec, otrok Olimpije se je žoge dotaknil, toda to je storil precej nespretno. Ni je uspel zaustaviti.

Andres Vombergar (foto SPS)

Ura na semaforju je kazala 89:16, ko je večina gledalcev na tribunah Ljudskega vrta utihnila. Samo Green Dragons in drugi navijači Olimpije, oboji stlačeni v svoja kotička na severu, so huronsko zarjuli. Handanović je klečal in nejeverno gledal okoli sebe. Vombergar pa je razprostrl roke, kakor da teče svoji dragi v objem, in zdrvel proti navijačem. Kot pravi tisti kultni italijanski grafit: »Sei bella come un gol al 90′.« Ta mitski trenutek je takratni uradni fotograf Olimpije Saša Pahič Szabo za vedno ovekovečil s svojim lucidnim objektivom: Vombi z razširjenimi rokami slavi gol vseh golov. Katarza. Triumf. Zmaga vseh zmag. Najpristnejši izbruh.

Gol sam po sebi ni bil nič posebnega, ampak saj to sploh ni važno. Čudna so pota nogometnih bogov.

Ko je mariborski (se opravičujem koprski) sodnik Damir Skomina zadnjič pihnil v svojo piščalko, se je Ljudski vrt izpraznil tako hitro, kot že dolgo ne. Slišala se je samo pesem navijačev Olimpije:

Vse končano je,

vse pijano je,

naša Olimpija

zopet prva je …

Igor Bišćan (Foto SPS)

»Ni prav nobenega dvoma, to je najslajši zadetek v moji karieri,« je s svojim unikatnim argentinskim naglasom povedal Andres Vombergar, Vombi, El Tanque, ki je sanjal sveto travo Monumentala, nesmrtnost pa je dosegel na nekem drugem štadionu, tisoče kilometrov od Buenos Airesa, v deželi svojih prednikov. Ker Slovenci nismo Argentinci vsako leto 19. maja nihče ne uprizarja Vombijevega gola. (In tudi Šulerjev slepič je verjetno varen.) Škoda. Morda bi morali začeti. Zamudili smo samo dve obletnici, še je čas. Ve kdo, kje bi se dalo dobiti poceni maske z Vombergarjevim obrazom?

Ker fuzbal brez mitologije je samo igra …

(Andres Vombergar je bil tudi gost v podkastu Tajno Društvo OFC, kjer je spregovoril o odraščanju v Buenos Airesu, mladinski ekipi River Plata in seveda o golu v Mariboru.)

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.