Football, bloody hell. (Alex Ferguson)
The fox provides for himself; but God provides for the lion. (William Blake)
Kakšna je sploh razlika med izbrati in biti izbran, ko pa ne moremo storiti ničesar drugega, kot da se podredimo izboru. (Edmond Jabes)
Tudi jaz sem imel neko poletje in sem izgorel v njegovem imenu. (Antonio Porchia)
Za nekatere od nas, – bizarne, neprilagojene nesrečnike, – je fuzbal tako važen kot karkoli drugega v življenju. Vpliva na naše počutje, definira naše čustvovanje, krade spanec, ruši načrte in ob redkih, zelo redkih in posebnih priložnostih, povzroči katarzo, kakršne v naših običajnih, v kalupe in navade ujetih življenjih, nismo vajeni.
In to se je zgodilo na tekmi med Olimpijo in Ludogorcem. Katarza. Eksplozija. Serija orgazmičnih krčev. Kolaps. Razpad sistema. Bojni krik. Izbruh huronskega tribalizma in čiste, najbolj elementarne ljubezni. Vlak smrti. Razbijanje srca, utripanje žil, bobnenje možganov … La petit mort. Delirij. Apokalipsa vsakdanjosti. Ekstaza v zelenem.
Ta tekma je ponudila fuzbal v svoji najbolj primarni obliki. Mi proti njim. Oni proti nam. Ni predaje. Do zadnje kaplje krvi. Na vse ali nič. Samozavest in strah. Frustracije in permutacije. Glasna poezija boja na življenje in smrt. Ker v tej bitki ni bilo prostora za premirje. To je bila vojna za preživetje. Mi ali oni. Brez milosti. Boj dobrega in zla, naše svete, prevečkrat ponižane Olimpije in bolgarskih tranzicijskih milijonov. Naših junaških zelenih gverilcev in njihovih latinskoameriških plačancev.
Ne bom vam lagal, nisem veren človek. Sem pa fatalist. Verjamem v usodo. In vse, kar se je zgodilo na tej nori tekmi, se je moralo zgoditi. Bilo je zapisano v zvezdah. Čeprav so nogomet na najvišjem nivoju v zadnjih desetletjih ukradli tajkuni, investicijski skladi, arabski klerofašisti, ruski oligarhi, ameriški ljudožerski kapitalisti in vse vrste lokalnih šerifov in kurjih tatov, je v svojem nepokvarjenem bistvu to še vedno najbolj pravična igra na svetu. In nogometni bogovi preprosto niso mogli pustiti, da bi bolgarski plačanci ukradli to tekmo. Čeprav se je nemški sodnik po najboljših močeh potrudil, da so imeli možnost rešitve, ki si je niso zaslužili na igrišču, jim na koncu ni uspelo izvesti rop stoletja.
Igralci, trener, strokovni štab, navijači … vsi smo vložili vse v to tekmo. Vse. Vse kar smo imeli. Igralci svoje znanje in svoja telesa, mi svoje živce in svoje glasilke.
Kajti vse drugo, razen napredovanja Olimpije, bi bilo po taki predstavi nepravično in nepošteno. Igralci, trener, strokovni štab, navijači … vsi smo vložili vse v to tekmo. Vse. Vse kar smo imeli. Igralci svoje znanje in svoja telesa, mi svoje živce in svoje glasilke. In ko je Kiril Despodov zadel iz tistega prostega strela v 15. minuti, je zabil nož v vse nas. In ko je Jorge Silva nekaj minut kasneje poslal tisto dolgo žogo pred bolgarski kazenski prostor in našel Elšnika, ki je našel mrežo, se je zmešalo vsem. Nogometašem, trenerjem, gledalcem, novinarjem, fotografom, sponzorušam, vsem. Kolektivnost v svoji najbolj orgazmični obliki.
In ko je Timi Max Elšnik v 92. minuti s svojo sveto levico udaril tisto od Sešlarja poslano žogo, smo jo udarili vsi. Vseh deset tisoč katarzičnih duš. Vsa desetletja porazov in travm so udarila po tisti žogi. Usoda je udarila po tisti žogi. Bilo je napisano in moralo se je izpolniti. Sploh ni bilo nobene druge možnosti. Ker nogomet je, v svojem najglobljem bistvu egalitaren in pravičen. Kar vložiš, to ti povrne.
In ko je Kiril Despodov postavil žogo na belo točko v 101. minuti, čeprav je sodnikov podaljšek že davno potekel, je verjetno mislil, da ima možnost. Da se ponuja rešitev. V zadnjem trenutku. V zadnji sekundi. Tik pred zdajci. Odrešitev v obliki strela z enajstih metrov. Mana z neba. Ampak te možnosti ni bilo. Ker je bilo zapisano, da bo Matevž Vidovšek skočil v svojo levo in odbil Bolgarov strel. Ker nogometni bogovi preprosto niso mogli dovoliti take krivice. Ker so igralci Olimpije, od prvega do zadnjega, preveč vložili v to tekmo, da bi jim zmago na koncu ukradel nek bolgarski plačanec s strelom z bele točke potem, ko se je regularni čas že davno iztekel.
To, da so po zadnjem sodnikovem žvižgu na teren vdrli vzhičeni navijači, bo Olimpijo drago stalo. Ampak ni moglo biti drugače. Ne po taki tekmi. Ne po valovanju emocij od ekstaze do obupa in nazaj. Ne po vsej plejadi čustev, ki smo jih vložili v to uro in pol gladiatorskega boja. Ne po najbolj katarzični tekmi v zgodovini Olimpije. Tudi to je bilo zapisano v zvezdah. Ker v takih momentih se vidi, da mi nismo urejena zahodna Evropa, čeprav si mnogi radi lažejo, da smo. Ne, mi smo divji Balkan. Ne moremo si pomagati. To je močnejše od nas.
In Olimpija je bila močnejša od Ludogorca. Mentalno, telesno, v vseh aspektih. Izničila je vse prednosti nasprotnika. In teh prednosti ni bilo malo. V nogometu milijoni kupijo kvaliteto. Ne morejo pa kupiti srca. In tega plačanci z vsega sveta, zbrani v naključni bolgarski vukojebini, plačani z umazanim tranzicijskim mafijskim plenom, preprosto nimajo dovolj. Lahko kupiš njihove noge in njihovo znanje, ne moreš pa kupiti srca in želje. Nogometaši Olimpije so delovali, kot da so pripravljeni umreti za sveto stvar, nogometaši Ludogorca so delovali, kot da so v službi. In v tem medprostoru se je naredila razlika, ki je Olimpijo prvič v njeni zgodovini odpeljala v skupinski del enega od evropskih tekmovanj.
Bo to konferenčna liga, liga Europa ali liga prvakov? Popolnoma vseeno. Olimpija bo ostala v mitski, sanjski, daljni Evropi celo jesen. Čaka jo še deset tekem, deset epskih evropskih dvobojev na vse ali nič. Deset evropskih vojaških ekspedicij, ko se bodo bojevali proti bogatejšim in boljšim klubom. S krvjo in solzami so si zeleno-beli izborili to čast, ta privilegij, ki jim ga zdaj nihče več ne more vzeti. Ne nesposobni nemški sodniki, ne moralno sporni bolgarski milijoni. Nihče.
In tudi če na koncu vse preostale evropske tekme izgubijo, je bilo vredno. Zaradi katarze v nevihtni noči, ko je srce poteptalo denar, ko je pravica poteptala krivico, ko so borci za svobodo premagali plačance … Še nebo je jokalo od sreče, kako ne bi mi, navadi smrtniki, ki nas je fuzbal navadil na vse vrste udarcev.
Ljudje božji, Olimpija je v Evropi!
