Dolazim ti kao fantom slobode, zato pokaži što znaš, dolazim ti kao fantom slobode, da te vodim ravno do dna. (Džoni Štulić, Azra)

Like a bird on the wire, like a drunk in a midnight choir, I have tried, in my way, to be free. (Leonard Cohen)

Na vsako krpo sinjine, na ribnik, plesnivo sonce, na jezero, živo luno pišem tvoje ime … (Paul Eluard, Svoboda)

All I ever had, redemption songs, these songs of freedom … (Bob Marley)

Ne morem govoriti za vas, zate, zanjo, zanj, ne morem govoriti za vse človeštvo … Govorim lahko samo zase, če pa je to občečloveška izkušnja, pa še toliko bolje … Ne morem vedeti, kdaj ste vi svobodni. Je svoboda v svojem najglobljem bistvu za vse nas enaka? Se počutite svobodni takrat kot jaz? Jaz se počutim svobodnega ob redkih priložnostih. Večinoma se počutim ujetega.

Svoboden sem, na primer, ko rinem po Iškem vintgarju navzgor, daleč od izletnikov in kopalcev, gor po kanjonu, stran od vseh, po vodi, čez skale, po produ, čim dlje. Samo jaz, šumenje vode, čivkanje ptičev in modrina neba. Izmuzljivi privid svobode postane otipljiv. Čutim, da sem. Da obstajam. Čutim vsako mišico in vsak vdih. Dolazim ti kao fantom slobode da te vodim ravno do dna, bi rekel Džoni Štulić. Na ulici ali v avtu se nikoli ne počutim tako svobodnega kot sam sredi ničesar. Pa nisem nikakršen pohodnik, alpinist, ekstremni športnik ali ne vem kaj. Ampak občutka svobode se ne da ponarediti.

Čista, nepotvorjena svoboda bivanja v trenutku. Intenzivnost čustvovanja. Mi proti njim. Oni proti nam. Črno belo. Belo zeleno. Črno na belem. Svoboda.

Svoboden sem tudi v postelji z žensko. Fuk je čista svoboda, če se vse poklopi. Da ne bo pomote, fuk sam po sebi ni čista svoboda. Fuk je lahko povsem brezoseben in rutinski in dolgočasen in nezanimiv. Lahko pa je most do popolne svobode duha in telesa. Most do tistega bežnega trenutka, ko z vso gotovostjo veš, da si živ. Ko čutiš in vonjaš in vidiš tisto čemur ljudje v pomanjkanju boljše besede rečejo bog, bistvo, zadnja skrivnost univerzuma. Popolna svoboda bližine in usklajenosti misli in telesa.

In svoboden sem na štadionu. Na tribuni. Med popolnimi tujci, ki z menoj gledajo dvaindvajset mož, kako se podijo po zelenem kvadratu za belo žogo. Čista, nepotvorjena svoboda bivanja v trenutku. Intenzivnost čustvovanja. Mi proti njim. Oni proti nam. Črno belo. Belo zeleno. Črno na belem. Svoboda. Pod svobodnim soncem. Na svobodnem dežju. Po svobodnem snegu. V vsakem vremenu, ob vsaki priliki. Preganjanje fantoma svobode po polnih in praznih tribunah nogometnih štadionov.

Fuzbal je čista, anarhična svoboda. Niso ga mogli ukrotiti stari totalitarni režimi, ne more ga ukrotiti današnji poblazneli kapitalizem. Oblastniki bi ga radi imeli za svojega, ampak fuzbal jim vedno znova pobegne in vedno znova dokaže, da lahko kupijo vse, razen tega, da je žoga okrogla in se vrti kot ta svet, da se odbije včasih v prečko, včasih v mrežo, včasih pa v jajca nič hudega slutečega oblastnika, ki je mislil, da si je kupil legitimnost in podporo množic.

Že v srednjem veku so se oblastniki bali prafuzbala, anarhične igre brez pravil, ki je izvirala iz keltskih časov. Trdili so, da jih moti nasilnost, saj je igra bolj spominjala na masovni pretep kot na organizirano podajanje žoge, toda v resnici so se bali svobode, ki jo je dajala ljudem. Med leti 1314 in 1667 je bilo več kot trideset poskusov, da se ljudska igra prepove. Svoboda je vedno sovražnik oblastnikov. And there are no kings inside the gates of eden, bi rekel Bob Dylan.

Srednjeveški fuzbal

Ko je na oblast v Španiji po državljanski vojni leta 1939 prišla fašistična oblast generalisima Franca, sta bila katalonski in baskovski jezik prepovedana. Falangisti in cerkev so želeli enega vodjo, eno vero, en jezik. Za svoj klub so najprej izbrali bivšo madridsko podružnico Athletica iz Bilbaa in jo poimenovali Atletico Aviacion, kasneje pa so si raje prisvojili meščanski, gosposki Real Madrid in ga spremenili v orodje režima. Za slavo Francove diktature so v petdesetih letih dvajsetega stoletja Di Stefano, Puškas in ostali zvezdniki osvajali evropske naslove in ji s tem dajali legitimnost. Originalni »sportswashing«.

Toda Franco si ni nikoli zares podredil španskega fuzbala. Neoborožena vojska Katalonije, FC Barcelona, in baskovski simbol Atletico de Bilbao (pod Francom niso smeli imeti angliziranega imena), sta bila v trdno v rokah režima. Na strateškim mjestima njihovi ljudi, kurvini sinovi, bi rekel Džoni Štulić. Nikoli pa niso imeli v rokah tribun. Na tribunah se je govorilo in pelo v katalonščini in baskovščini. Prostor svobode. Prostor, kamor režim ni mogel (in do neke mere tudi ni hotel) priti. Ventil. And we gazed upon the chimes of freedom flashing.

Ikurriña na Atochi (december 1977)

Po Francovi smrti ni bilo samoumevno, da bo fašistični režim padel. Decembra 1976, leto dni po njegovi smrti, je bilo na primer baskovsko zastavo še vedno prepovedano izobešati v javnosti. Pred baskovskim derbijem na Sociedadovem starem štadionu Atocha so igralci obeh moštev na igrišče prišli s prepovedano zeleno-belo-rdečo Ikurriño, ki sta jo držala oba kapetana. Zastavo so položili na sredino igrišča, kjer je bila vsem na očeh. Tvegali so zapor, zgodilo pa se ni nič. Režim je bil na zadnjih nogah in nogomet, ki si ga je tako zelo trudil podrediti, mu je kljuboval do konca. To dejanje je pripeljalo do legalizacije zastave januarja 1977. Nogomet kot orodje svobode. Nogomet kot svobodno dejanje. Dolazim ti kao fantom slobode …

Na drugi strani političnega spektra, v Nemški demokratični republiki, so se po letu 1961, ko je bil zgrajen Berlinski zid, ljudje znašli v zadušljivem zaporu na prostem. Pobeg pred policijsko državo so našli v družinskem krogu, vrtičkarstvu in – nogometu. Čeprav je partija strogo nadzorovala šport, ustanavljala, ukinjala in premeščala klube iz enega mesta v drugega, ni mogla nikoli zares ukrotiti in predvideti nogometa.

In čeprav je Stasiju v osemdesetih uspelo vzpostaviti hegemonijo v oberligi in je njegov klub Dynamo Berlin mlel vse pred seboj, je bil vzhodnonemški nogomet prostor svobode. Prostor, ki si ga partija nikoli ni uspela v celoti podrediti.

Zato se je raje osredotočila na olimpijske športe, kjer je s pomočjo dopinga Vzhodna Nemčija dosegala izvenserijske rezultate. V nogometu, ki je tako nepredvidljiv in odvisen od preveč dejavnikov, pa doping ni pomagal kaj dosti. In čeprav je Stasiju v osemdesetih uspelo vzpostaviti hegemonijo v oberligi in je njegov klub Dynamo Berlin mlel vse pred seboj, je bil vzhodnonemški nogomet prostor svobode. Prostor, ki si ga partija nikoli ni uspela v celoti podrediti.

Lep primer je naslov državnega prvaka, ki ga je osvojil popolni outsider Chemie Leipzig v sezoni 1963/64. Chemie je bil namreč tako imenovani Betriebssportgemeinschaft (BSG), tovarniški športni klub in ni spadal med elito od partije požegnanih klubov. Mali klub iz delavskega okrožja Leutzsch je bil vzhodnonemški prvak že leta 1951, nato pa so mu pobrali vse najboljše igralce in jih premestili v vojaški klub Vorwarts Leipzig. Toda intervencija ni uspela, Chemie je imel še vedno poln štadion (40.000 gledalcev), Vorwarts pa je imel le malo podpore in so ga zato kmalu preselili v Berlin.

Chemie Leipzig 1963/64

Med popolno rekonstrukcijo nogometa leta 1954 sta v Leipzigu prednost dobila Lokomotive in Rotation. Celotno prvo moštvo Chemie je bilo prestavljeno v Lokomotive, sam klub pa poslan v četrto ligo (bezirksklasse). Klub so pri življenju ohranili prostovoljci, ki niso pustili, da bi zamrl. Mladinska ekipa pa je, zanimivo, ostala v najvišjem razredu vzhodnonemškega nogometa.

Ker pa Lokomotive in Rotation nista dosegla vsesplošne priljubljenosti in predvsem uspehov na terenu, so ju ob naslednji partijski intervenciji, leta 1963, združili v en klub – SC Leipzig. Najboljši igralci so bili izbrani za novi združeni klub, ostale pa so poslali v Chemie, ki je dobil mesto v prvi ligi, ki je ostalo prazno zaradi združitve drugih dveh leipziških klubov.

Hierarhija je bila jasna. SC Leipzig je bil prvi klub v mestu in je spadal med kandidate za naslov prvaka, Chemie pa je bil v prvi ligi, ker je bil pač ravno prostor za še en lokalni klub, vendar so jih vsi smatrali za glavne kandidate za izpad. Toda tovarniški ljudski klub s fanatično podporo je presenetil in se povsem enakovredno vključil v boj za naslov prvaka. Pod vodstvom »politično spornega« trenerja Alfreda Kunzeja, ki si je občasno drznil kritizirati režim, so zeleno-beli ostali v igri do konca.

V predzadnjem krogu so si na stežaj odprli vrata do naslova s simbolično zmago nad Vorwarts Berlinom, klubom, ki jim je pred desetletjem pobral celotno prvo ekipo. Pred 45.000 gledalci je bil rezultat 2:1. V zadnjem krogu so za potrditev naslova potrebovali samo še točko v Erfurtu proti domači Turbine. Od 30.000 gledalcev na štadionu v Erfurtu je bila ena tretjina (10.000) navijačev gostujočega kluba. Z zmago 2:0 je moštvo odpisanih outsiderjev, ki ga je vodil svojeglavi Kunze, osvojilo naslov državnega prvaka. Fuzbala celo Stasi ni mogel vedno podrediti svoji volji …

Kako potem ne bi bil svoboden na tribuni, med neznanci, ki trpijo za isto manijo kot ti, ki ljubijo iste barve, isti tragikomični klub, ki svojo svobodo iščejo in najdejo nekje med razpokanim betonom in blatno travo, nekje med prvim sodnikovim žvižgom in zadnjo podajo …

Takih čudovitih štorij je fuzbal spisal malo morje. Vseh seveda ne morem omeniti, ker bi se tale kolumna spremenila v nekakšen fuzbalski Dekameron, v nekakšno vajo v slogu, to pa nikakor ni moj namen. Moj namen je bil samo sanjati z odprtimi očmi. Sanjati prostore svobode, ki jih ne sodobni ljudožerski kapitalizem ne stari enopartijski režimi nikoli niso mogli osvojiti.

Ker se jih ne da osvojiti. Ker si lahko svoboden tudi v zaporu. Celo precej bolj kot pa na prestolu. Kako potem ne bi bil svoboden na tribuni, med neznanci, ki trpijo za isto manijo kot ti, ki ljubijo iste barve, isti tragikomični klub, ki svojo svobodo iščejo in najdejo nekje med razpokanim betonom in blatno travo, nekje med prvim sodnikovim žvižgom in zadnjo podajo, nekje med bolečino poraza in orgazmom zmage, nekje med golom in ofsajdom, nekje med preklinjanjem in pesmijo, med modrim nebom in belim apnom golove črte, tam nekje, v tistem magičnem medprostoru, kjer represija umira in se rojeva brezpogojna prostost.

All I ever had … these songs of freedom …

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.