V prejšnji evropski sezoni se je Olimpija predvsem učila. Po katarzični zmagi nad Ludogorcem je dobila najprej lekcijo od Galatasaraya in nato še od Karabaga. Tudi v skupinskem delu konferenčne lige se je na prvih treh tekmah učila. V gosteh proti Lillu, doma proti Slovanu in nato še na Ferskih otokih. Ta zadnja lekcija je bila najbolj grenka. Tistih sramotnih 0:3.
Toda prvi znaki, da se je Olimpija nekaj naučila, so se pokazali doma proti Klaksviku, dokončen dokaz, da lekcije delujejo pa smo dobili v Bratislavi, ko je Slovan padel pred svojo publiko. Ko je imel Pedro Lucas svoj prvi pravi preblisk v svetem dresu.
Tisto ekipo, ki je v prejšnji sezoni tako pridno sedela v evropskih šolskih klopeh, je pred aktualno sezono zapustilo zelo malo ključnih igralcev. Odšel je Elšnik, duša ekipe in kapetan. Od igralcev, ki so malo več igrali pa še Nemanja Motika in Admir Bristrić. Ki v resnici niti nista bila dovolj dobra za nekoliko resnejši, ambicioznejši klub.
Od igralcev, ki so v četrtek začeli tekmo proti Lasku, samo trije v prejšnji evropski sezoni niso bili zraven. Dva domača mulca, Kojić in Ristić. In seveda Blanco. Nizki, izmuzljivi Blanco, ki je nekoč nekaj malega brcal za Valencio. Vsi ostali so bili že v prejšnji sezoni v evropskih šolskih klopeh. Vpijali so vtise in znanje, prenašali sodniške krivice, nabirali izkušnje in rasli.
Če k tem dobrim učencem dodamo še novega učitelja, trenerja Sancheza, imamo vse sestavine za letošnjo neverjetno uspešno evropsko sezono. Imamo igralce, ki so že nekaj dali skozi in imamo trenerja, ki je za nekaj razredov boljši od vseh svojih predhodnikov, vključno z Riero.
Pred nekaj leti bi Olimpija proti nasprotnikom kot so Polissya, Sheriff in Rijeka gladko izpadla. No, morda ne gladko. Morda bi izpadla junaško. Morda bi le malo zmanjkalo. Kot je malo zmanjkalo pred petimi leti proti turškemu Malatyasporu ali pred dvema letoma proti romunskemu Sepsiju. Ali v času koronske depresije proti Zrinjskemu.
V Heidenheimu se je učila samo prvih petnajst minut. Potem se je spomnila, da ni več učenka.
Letošnja Sanchezova Olimpija pa se ne zanaša na srečo in naključja. Zanaša se na izkušnje in znanje. Ve kaj hoče in ve kako to doseči. V Heidenheimu se je učila samo prvih petnajst minut. Potem se je spomnila, da ni več učenka. Da zna. Da ni razloga, da bi se ustrašila kluba, ki je lani premagal Bayern. Ker je večina teh igralcev že igrala proti Lillu in Galatasarayu in se učila, kaj pomeni najvišji nivo.
V prejšnjih letih se je Olimpija mučila proti res brezveznim ekipam, takim, zaradi katerih so izumili floskulo, da »danes vsi igrajo nogomet«. Latvijski RFS je zmagal v Ljubljani, islandski Vikingur je padel šele po podaljških, malteška Birkirkara celo šele po penalih in luksemburški Differdange prav tako po podaljških. Eno samo mučenje žoge in mučenje navijačev. Sadomazohizem v vsej svoji brutalni lepoti.
Si predstavljate, kakšne porcije bi te smešne ekipe dobile proti Sanchezovi Olimpiji? Kajti to ni več tista z vseh vetrov, pet minut pred zdajci, od vseh možnih agentov skupaj zmetana Olimpija. To je stabilna, izkušena in prekaljena ekipa z vrhunskim trenerjem, ki ga ni strah eksperimentirati in se prilagajati, ki ga ni strah v ogenj poriniti devetnajstletnih mulcev, ki ga ni strah spreminjati formacije in igralcem dodeljevati vedno nove vloge. Ker je vse to pred leti že počel na najvišjem nivoju, v prvi španski ligi proti Madridu in Barceloni. Hasta el Victor siempre.
Sanchez je bil zadnji kamenček v mozaiku. Čeprav so seveda igralci tisti, ki so opravili »umazano« delo na terenu, brez Sancheza in njegove lucidne nogometne inteligence Ukrajinci, Moldavci, Hrvati in Avstrijci ne bi tako gladko, tako prepričljivo, tako suvereno padli v Stožicah.
Ko je v Heidenheimu videl, kako dobro je v drugem polčasu deloval sistem s tremi zadaj, je že vedel, kaj mora storiti proti Lasku. Čudili smo se, ko smo videli, da je »izumil« postavo z enim samim centralnim vezistom. Čudili smo se, da tako popolnoma zaupa Ristiću. Čudili smo se, da ne bosta v prvi postavi ne Agba ne Thalisson. Čudili smo se, da bo Raul špica, Pedro Lucas pa na krilu. Čudili smo se, da bo Kojić v vezni liniji, zraven Doffa.
In verjetno se je čudil tudi nesrečni Markus Schopp, trener Laska, ki ni imel nobenega odgovora na Sanchezove poteze. Saj je imel kar dobro igralsko kariero, Sturm, HSV, Brescia in Salzburg so spoštovanja vredni klubi, a Sanchez je igral za Real Madrid in bil evropski prvak. Kot trener pa je Schopp vodil Hartberg in Barnsley, Sanchez pa Deportivo, Betis in Malago. Tukaj ni več kaj dodati.
Schopp je imel veliko dražjo in brez dvoma kvalitetnejšo ekipo (Ljubičić, Berisha, Boateng, zaboga!), Schopp je imel dobro serijo šestih tekem brez poraza, Schopp je imel vsa orodja, da doseže zmago v Stožicah. Toda proti Sanchezu in njegovim borbenim, discipliniranim in v evropskih bitkah prekaljenim igralcem ni imel nobene možnosti. Opustite vso upanje, vi, ki vstopate.
To ni več tista Olimpija, ki komaj izloči Latvijce, Islandce, Maltežane in Luksemburžane. To je Olimpija, ki suvereno povozi Polissyo, Sheriff in Rijeko, Olimpija, proti kateri mora Heidenheimu sodnik podariti zmago, Olimpija, ki gladko premaga velik avstrijski klub z neprimerno večjim proračunom. Evropska Olimpija, tekmovalna in zajebana, prekaljena in pripravljena. Olimpija, ki se je lani učila, letos pa deli lekcije drugim.
Kajti tekma z Laskom je bila točno takšna tekma, ki pokaže koliko si se naučil. Nasprotnik je boljši, a premagljiv. Tri pike so zelo pomembne, če hočeš sanjati o pomladi v Evropi. Štadion diha s tabo in pričakuje. Trenutek resnice. Trenutek, da dokažeš, da zmoreš.
In Olimpija je v tem ne preveč hladnem oktobrskem večeru dokazala, da zmore. Vidovšek ni imel preveč dela, povečini ga je opravil dobro. Nehote si je privoščil celo bizarno potezo, ki je spomnila na legendarnega Higuito. Ratnik, Ristić in Muhamedbegović so bili stabilni in zbrani. Silva in Sualehe sta bila nevarna v napadu in skoncentrirana v obrambi. Doffo je bil Doffo, borec, razbijač in kot bonus še igralec s potezo več. Kojić je igral kot da ima 29 ne pa 19 let. Pedro Lucas je gradil in zabijal. Raul je čaral. In Blanco je bil jeziček na tehtnici, kvaliteta dotika, hitrost razmišljanja in hladnokrvnost pod pritiskom.
To je ta Sanchezova Olimpija. Zdaj je naredila maturo in gre na fakulteto. Če bo naredila vse izpite, bo prvič v zgodovini prezimila v Evropi. In to sploh ne bo tako veliko presenečenje, to bo samo logična posledica učnega procesa.