Vem, da je bogokletno. Vem, da se ne spodobi. Vem, da se večina ne bo strinjala z mano. Vem, da zveni naravnost absurdno. Vse to vem. Ampak vseeno mi ne bo žal, ko bo Albert Riera po koncu sezone odšel.
Naredil je ogromno za ta klub. Več kot je lahko kdorkoli pričakoval. Podedoval je razbito, slabo organizirano ekipo brez samozavesti. In iz njih je ustvaril zmagovito moštvo, ki je osvojilo naslov prvaka pet krogov pred koncem prvenstva. Pod njegovim vodstvom je kar nekaj igralcev Olimpije izredno napredovalo in se razvilo v boljše nogometaše, kot so bili. Zaradi svojega slovesa je Olimpijo postavil na nogometni zemljevid Evrope. Zaradi njega je bila Olimpija nenadoma precej bolj prepoznavna v Španiji, Angliji, Turčiji in še kje. Skratka, slava mu!
Ampak kot nekdo, ki je gledal vse tekme Olimpije v tej sezoni, imam njegovega sloga igre vrh glave. Ker preprosto ne deluje. V teoriji je to lep, napadalen nogomet, igra za gledalce, visok presing, posest, kreacija … V realnosti pa je to preveč odprt nogomet, ki ne ustreza tej skupini igralcev. In kar je najpomembneje: kljub odprtemu, napadalnemu nogometu, Olimpija ustvarja malo priložnosti in dosega malo golov. Na drugi strani pa dopušča nasprotnikom vsaj tri do štiri pobege na tekmo, ki pomenijo situacijo ena na ena z vratarjem.
Gradnja napada od zadaj, začenši z vratarjem, je v teoriji super zadeva. Zadržiš posest, izvlečeš nasprotnika na svojo polovico, ga izigraš, izkoristiš prazen prostor in z elegantno tranzicijo kreneš v napad. Ampak vsak, ki je gledal vsaj nekaj tekem Olimpije v tej sezoni ve, da to v praksi ni videti tako. Vidovšek ni dober v igri z nogo, od vseh osrednjih branilcev pa je samo mladi Ratnik primeren za ta način igre, medtem ko so Crnomarković, Milović in Karamatić štoperji, ki niso dovolj domači na žogi, da jo bodo v nedogled »pimplali« pred svojim golom kot to počne Manchester City.
Vam je tale scenarij kaj znan: Vidovšek poda kratko do Sualeheja, Sualehe nima kam, zato vrne žogo Vidovšku. Vratar pod pritiskom nasprotnega igralca hitro odda žogo kratko do Ratnika, ki je med dvema nasprotnikoma, zato v zadnjem hipu poda Crnomarkoviću, slednji pa žogo nabije v avt. To je realnost Olimpijine gradnje od zadaj. In to nikakor ni kritika teh igralcev. Vidovšek je najboljši vratar lige, Crnomarković je najboljši štoper lige, Ratnik je najboljši mladi igralec lige in Sualehe je povsem soliden bočni branilec za ta nivo nogometa. Tako pač igrajo, ker jim je tako naročil trener.
In Riera ima vso pravico, da igra na ta način. To je njegova nogometna filozofija. To je nadaljevanje Guardiolovega »cruyffizma« na slovenski način. Vse lepo in prav. Guardiola je genij. Največji nogometni inovator po Johanu Cruyffu. Ampak za izvajanje tovrstnega sistema rabiš primerne igralce. Pri Barceloni, Bayernu in zdaj pri Cityju jih je dovolj. V Olimpiji pa malo manj. In tukaj pridemo do osnovnega problema.
Bočna branilca v tem sistemu sta v osnovi bolj ofenzivna kot defenzivna igralca, kar samo še pridoda k nestabilnosti obrambe. Sploh ker naši bočni branilci, oziroma wing-backi, kot pravijo v Angliji, nimajo ravno veliko kreativnih sposobnosti in nimajo natančnega »centaršuta«. Zaradi preveč izgubljenih žog pa se nato znajdejo previsoko in so se prisiljeni vračati in loviti nasprotnikove igralce, ki drvijo v protinapad. O obrambnih sposobnosti določenih igralcev pa prav tako ne gre izgubljati besed.
Vezna linija je pri takem načinu igre ključna. Mora biti destruktivna in kreativna: Xavi, Iniesta, Busquets. Teh zelo specifičnih karakteristik nima nihče od naših osrednjih vezistov. Recimo, da je Doffo nekakšna SNL verzija Busquetsa, kar pa ni dovolj za konstantno držanje žoge in igranje v Pepovih trikotnikih. Zato Olimpija gradi v glavnem z bočnimi napadalci kakršna sta Kvesić in Aldair, pa tudi z menjanjem pozicij Sešlarja, Ruija Pedra in Bristrića. In ustvari zelo malo. Mnogo premalo glede na to, kako odprta je zadaj. Tveganje presega dobiček. Riera kot pokeraš bi moral vedeti, da to ni dobro. Da ne moreš staviti vsega kar imaš, če v roki držiš par pobov. Sploh če nasprotnik nagonsko čuti, da blefiraš.
Naj še enkrat ponovim: Riera je izvrsten trener. Največ zaslug za prvi naslov po petih letih gre brez dvoma njemu. Svaka mu čast. Pometel je s konkurenco. Ampak pripravljen sem staviti karkoli, da bi Bišćanova Olimpija, ki v osnovi ni imela nič boljših igralcev od teh, ki igrajo za Rierovo Olimpijo, gladko premagala slednjo. Iz preprostega razloga: bila je defenzivno stabilna, psihološko trdna in odlično organizirana. In to je tisti temelj, na katerem se gradi uspeh v Evropi. Ne pa panično »pimplanje« pred svojim golom in puščanje kilometrov prostora nasprotniku za protinapad. To so osnove. To so neizpodbitne nogometne zakonitosti, ki jih je recimo zelo dobro razumel Zahović, ki je z Mariborom v obdobju 2011-2017 žel uspehe ne samo doma ampak tudi na mednarodnem prizorišču.
Riera zaradi svojih dosežkov nedvomno spada med najboljše trenerje, ki jih je Olimpija kadarkoli imela. Zasluži si svoje mesto v panteonu največjih.
Riera zaradi svojih dosežkov nedvomno spada med najboljše trenerje, ki jih je Olimpija kadarkoli imela. Zasluži si svoje mesto v panteonu največjih. Ampak naj to zveni še tako blasfemično, meni se preprosto ne da več gledati njegovega nogometa. Mučenje proti Bravu, Taboru, Radomljam, Gorici … Razpad sistema v Celju, kjer bi, če ruski plačanci ne bi bili tako nesposobni v zaključkih akcij, Olimpija v začetku drugega polčasa zlahka »pokasirala« tri ali štiri gole, na koncu pa je z zvrhano mero sreče celo zmagala. Razpad sistema proti Domžalam, ki po tisti visoki zmagi v Stožicah niso premagale nikogar več. Predvidljiva igra na prvem derbiju v Ljudskem vrtu, kjer je Olimpija igrala točno tako, kot je Mariboru najbolj ustrezalo. Obupna predstava proti drugoligašu Aluminiju v polfinalu pokala … Primerov je kolikor hočete …
Eden od razlogov za klavrno podobo Olimpije v spomladanskem delu prvenstva je po mojem mnenju bizarna odločitev, da se med pripravami v Turčiji odigra ena sama prijateljska tekma. In da se na pripravah v Istri igra samo z nekaj hrvaškimi nižjeligaši. Medtem ko so ostali slovenski prvoligaši odigrali kopico tekem s močnejšimi in šibkejšimi nasprotniki, se je Olimpija uigravala na treningih. In posledice te »briljantne« odločitve so bile nato vidne na večini prvenstvenih srečanj. Olimpija je prevečkrat delovala neuigrano.
Glavni razlog pa po mojem skromnem mnenju ostaja način igre, sistem, ki ga Riera uporablja in od katerega ne bo odstopil za nobeno ceno. To je španski način igre s katerim je Luis Enrique pogorel na zadnjem svetovnem prvenstvu. Ker je Admir Bristrić edini pravi klasični napadalec v kadru, je Riera velikokrat igral s tako imenovano lažno devetko (Nukić, Rui Pedro, celo Sešlar), zato ni čudno, da je najboljši strelec bočni napadalec Kvesić in da Olimpija dosega zelo malo golov iz igre znotraj kazenskega prostora.
Pa je res nujno da, če si Španec, igraš na ta način? Ne, ni. Najboljši primer povsem drugačnega pristopa je Unai Emery, ki z Aston Villo v angleški ligi dosega zavidljive uspehe. Emery je zelo študiozen trener, ki zna zelo dobro oceniti, kakšen tip igralcev ima na voljo in kakšen sistem bi jim najbolj odgovarjal. Zato ima pri branjenju brez žoge več načinov, kako se postaviti na igrišču. Izhodišče je 4-4-2, v primeru, da igra proti močnejšemu nasprotniku, pa se lahko pri branjenju tranformira celo v 6-3-1, tako da oba bočna vezista prevzameta vlogi bočnih branilcev, v sredini pa se naredi blok štirih obrambnih igralcev in treh vezistov.
Ko pa ima Emeryjeva Villa posest, prideta bočna vezista v sredino, da se ustvari postavitev 4-2-2-2. S tem se zgosti prostor in ustvarijo pogoji za gradnjo napada iz zadnje linije. Torej točno to, kar hoče početi Riera, le da pri Olimpiji v tej gradnji od zadaj sodeluje premalo igralcev, medtem ko Emery ustvari trikotnike brez vratarja, tako da ima dovolj igralcev, da lahko izigrajo pritisk nasprotnika in odigrajo žogo naprej. Ni torej potrebno imeti v golu Manuela Neuerja ali Edersona, ki sta z žogo v nogah tako dobra kot katerikoli igralec v polju.
V primeru, da ti uspe prebiti nasprotnikov visoki presing, imaš nato na voljo štiri ofenzivne igralce, na katere lahko odigraš in ki lahko napadejo prostor, ki ga je nasprotnik pustil za seboj. Pri tem pa je seveda ključna transformacija, saj so štirje igralci vseeno premalo. Villa se zato v igri z žogo transformira v formacijo 3-4-3 in napade z najmanj petimi igralci. Olimpiji se vse prevečkrat zgodi, da je transformacija prepočasna, da so »luknje« med linijami prevelike in da se preveč ofenzivnih igralcev znajde »na kupu«, nasprotnik pa nato z dvema ali tremi podajami pride do izredno nevarnega protinapada. Unai Emery to nevarnost zatre tako, da zadaj pusti tri branilce in dva vezista.
Poleg tega pa Emery, če vidi, da nasprotnikov visoki presing povzroča njegovim branilcem težave pri gradnji napada od zadaj, nima nobenih težav s tem, da spremeni pristop in igra z dolgimi žogami. Preprosto se prilagodi situaciji. Tega Riera ne počne. Vztraja pri svojem in postane predvidljiv.
Konstantno menjavanje igralcev v zadnji liniji, menjavanje postavitve s tremi zadaj in štirimi zadaj, vse to več kot očitno ne pripomore k uigranosti.
Ni pa predvidljiv tam, kjer bi mogoče moral biti. Pri izbiri prve enajsterice. Konstantno menjavanje igralcev v zadnji liniji, menjavanje postavitve s tremi zadaj in štirimi zadaj, vse to več kot očitno ne pripomore k uigranosti. Če primerjamo to z Bišćanom, ki je imel ustaljeno zadnjo linijo, ki je lahko skupaj igrala z zaprtimi očmi, je jasno, da Rierovi Olimpiji manjkajo najbolj osnovni avtomatizmi v igri. In posledica tega so igre, kakršna je bila proti Aluminiju v polfinalu pokala. Ne tič ne miš.
Povsem logično je, da ima Riera takšno nogometno filozofijo. Kot pomočnik je svoje prve korake pri Galatasarayu naredil pod Domenecom Torrentom, bivšim pomočnikom Pepa Guardiole, ki je zvest sledilec katalonskega genija. Poleg tega je v dobrih odnosih z Mikelom Arteto (njegov bratranec je tudi Rierov pomočnik), ki je prav tako zvest sledilec Pepove filozofije. S tem ni nič narobe. Dokler zadeva deluje, seveda. Guardiola konstantno razmišlja o problemih, ki jih povzroča njegov prepoznavni slog igre in vedno išče nove načine, kako ga izboljšati. Ena njegovih glavnih obsesij je bila, kako preprečiti smrtonosne protinapade, ki so v preteklosti vse prevečkrat povzročali izredne težave njegovim ekipam. Poleg tega se je moral spoprijeti z izzivom, kako svoj sistem prilagoditi Erlingu Hallandu, saj je v prejšnji sezoni igral brez klasičnega napadalca. Pep išče in Pep najde.
Pri Rieri pa se zdi, da za pomanjkljivosti svojega sistema raje krivi nasprotne trenerje, ki igrajo »grd nogomet«, prazne tribune, ki ne motivirajo njegovih igralcev ali splošni nivo slovenskega nogometa. Njegov odnos je prevečkrat podcenjevalen in premalo samokritičen. Nasprotni trenerji imajo vso pravico igrati kakor pač hočejo. In gledalci so pač pereč problem slovenskega nogometa. Poleg tega pa, ko je bilo na tekmi s Taborom zaradi akcije z žogami 5000 gledalcev, je Olimpija odigrala eno najslabših tekem sezone. In tudi prvi polčas proti Mariboru, pred 9000 gledalci, je bil vse prej kot dober. In ko so navijači zeleno-belih napolnili tribuno v Novi Gorici, je Olimpija komaj izvlekla remi proti ekipi, ki se krčevito bori za obstanek v ligi. Za katastrofalno igro proti Aluminiju pa so krivi gledalci?
Tudi odnos do nekaterih igralcev je milo rečeno čuden. Mustafa Nukić je pod vsemi prejšnjimi trenerji (Milošević, Skender, Prosinečki) redno igral in dosegal gole. Jeseni tudi pod Riero. Spomladi pa je problematičen njegov odnos na treningu? Prepričan sem, da je Nukićev odnos na treningu enak, kot je bil jeseni, ali kot je bil pod prejšnjimi trenerji. Podoben problem je imel Bišćan z Vombergarjem. Ni mu bil všeč na treningih in zato ni igral. Toda ko je bilo najbolj pomembno, je bil Vombi tisti, ki je dosegel enega najbolj kultnih golov v zgodovini Olimpije. Če bi ga takrat Bišćan pustil na tribuni, kot to počne Riera z Nukićem, bi bil prvak Maribor.
Ob vsem tem, kar sem povedal, pa vseeno vztrajam, da mi je Riera izredno všeč kot trener in kot osebnost. Poživil je zaspano slovensko nogometno sceno in proti vsem pričakovanjem osvojil naslov prvaka. Kapa dol, bi rekel Srečko Katanec. Vendar prav zaradi vsega tega kar sem povedal, ne bom objokoval njegovega neizbežnega odhoda.
Gracias por todo, señor Riera!
Če hoče Olimpija storiti korak naprej v Evropi, potrebuje bolj pragmatičnega in prilagodljivega trenerja. Kajti igre, ki jih spomladi kažejo zeleno-beli šampioni, v evropskih tekmovanjih ne bodo dovolj. In če se ne motim, je eden glavnih ciljev vodstva kluba uvrstitev v skupinski del enega od evropskih pokalov.
