Miha Zupan
Zeleno, ki te ljubim zeleno. Zeleni veter. Zelene veje. Ladja na morju in konj na planini. S senco ob pasu ona sanja na balkonu, polti zelene, las zelenih, z očmi iz hladnega srebra. (Federico Garcia Lorca, Mesečna romanca)
Brez barv ne gre. Vsak nogometni klub ima svojo kombinacijo barv, ki je pomembnejša od igralcev, od trenerja, od predsednika. Vendarle se je lažje identificirati z barvo, ki ostaja ne glede na vse, kot pa z ljudmi, ki prihajajo in odhajajo. Naše barve so naše barve in pika. Tako kot barve nacionalne zastave, so tudi barve nogometnega kluba »svete«. Iz barve ali kombinacije barv pogostokrat izvirajo tudi vzdevki. Reds, blues, bianco-neri, blau-grana, die schwarzgelben, zeleno-beli, plavi, bili, crveno-beli, crno-beli …
Si predstavljate, da bi vaš klub zamenjal svete barve? Da bi se klubska uprava, predsednik, kdorkoli, preprosto odločil in novo sezono začel z drugimi barvami. Navijači bi »popizdili«! To je vendar nepredstavljivo! Da se kar tako ukine naša identiteta. Da se kar zavrže tradicijo in zgodovino.
Zgodovina nogometa je polna zgodb o tem, kako je nek klub na neki točki v svoji zgodovini iz takega ali drugačnega razloga preprosto zamenjal barve.
Pa vendar je menjava barv nogometnih klubov nekaj precej običajnega. Zgodovina nogometa je polna zgodb o tem, kako je nek klub na neki točki v svoji zgodovini iz takega ali drugačnega razloga preprosto zamenjal barve.
Ko je malezijski bogataš Vincent Tan leta 2010 prevzel Cardiff City, so bili navijači navdušeni. Navdušenje jih je minilo dve leti kasneje, ko se je Tan odločil, da bo spremenil barvo kluba iz modre v rdečo. »Rdeča je moja srečna barva,« je razložil Malezijec kitajskega rodu. »Prav tako pa je tudi nacionalni simbol, velška zastava je rdeča in ima rdečega zmaja.« Navijači niso sprejeli spremembe in so na tekme še vedno hodili v modrem. Januarja 2015 je Tan uvidel svojo napako in povrnil klubu njegovo tradicionalno barvo.
Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v Salzburgu, ko je avstrijski milijarder Dietrich Mateschitz aprila 2005 kupil Austrio Salzburg. Klub je postal reklamni pano za njegov konglomerat Red Bull. Tradicionalno vijolično-belo barvno kombinacijo je zamenjala belo-rdeča, ime so spremenili v Red Bull Salzburg, zamenjali pa so seveda tudi grb. Najzvestejši navijači tovrstnega rebrandinga preprosto niso sprejeli. Že oktobra 2005 so ustanovili svoj klub, ga poimenovali SV Austria Salzburg in začeli znova v sedmem rangu. Navijaški klub vztraja še danes, leta 2015 je prišel celo do druge lige, trenutno pa nastopa v tretji. Ko se sprehajate po centru Mozartovega mesta, ne boste nikjer videli grafitov ali nalepk v podporo Red Bullu, medtem ko je Austria Salzburg prisotna »na vsakem vogalu«.
Tudi precej večji in uspešnejši klubi so menjali barve. Danes le malo ljudi ve, da je Liverpool, ki je danes sinonim za rdečo barvo, v prvih letih obstoja (1892-96) nosil modro-bele drese. Njegov veliki rival Manchester United je svojo danes tradicionalno rdeče-belo kombinacijo dobil šele leta 1902, štiriindvajset let po ustanovitvi. Pred tem je imel drugo ime (Newton Heath) in druge barve. Najprej so bili belo-modri (1878-94), nato zeleno-rumeni (1894-96) in nato spet belo-modri (1896-1902).
Beograjski Partizan je prvih štirinajst let (1945-59) nastopal v rdeče-modrih dresih. Eden od ustanoviteljev kluba, Artur Takač, se je v intervjuju leta 1995 takole spominjal zakaj so izbrali rdeče-modro kombinacijo: »Iz Sovjetske zveze smo se vrnili pod vtisom tradicije CDKA-ja, športnega kolektiva Rdeče armade, ki so imeli rdeče-modre barve. In iskreno, brez preveč razmišljanja smo rekli: Partizan bo imel rdeče-modre barve, po vzoru na CDKA.«
Leta 1959 je mladinska ekipa Partizana sodelovala na turnirju v italijanskem Viareggiu, na katerem je sodeloval tudi Juventus v svoji slavnih belo-črnih dresih. Pobudnik spremembe barv je bil legendarni Stjepan Bobek. Takač se je spominjal, da mu je Bobek po turnirju rekel: »Artur, lepo bi bilo, če bi imeli črno-bele barve. Obvestil sem upravo kluba, Boba Mihajlović se je strinjal s tem, mladi igralci so bili z menoj v Italiji in so videli Juventus, ki je bil videti zelo lepo v teh črno-belih barvah.«
Tudi Juventus ni bil od začetka črno-bel. Izvirno je klub prvih šest let delovanja (1897-1903) nastopal v roza majicah in črnih hlačkah. Toda roza barva je zaradi konstantnega umivanja hitro zbledela, zato so začeli razmišljati o bolj obstojni barvni kombinaciji. Anglež John Savage, ki je bil član kluba, je pisal svojemu prijatelju v Nottingham, če mu lahko pošlje nogometne drese v barvah, ki bi bile bolj obstojne. Njegov prijatelj, navijač Notts Countyja, mu je poslal črtaste črno-bele drese tega kluba.
Ko je čakal na ladjo v pristaniškem mestu Southampton, pa je videl, da ima lokalni klub črtaste rdeče-bele drese.
Na podoben način je svoje tradicionalne drese dobil tudi Athletic Bilbao, ki je najprej (1898-1909) igral v povsem belih in nato v belo-modrih dresih. Konec leta 1909 je šel študent Juan Elorduy za božič v London in uprava kluba ga je prosila, če bi v Angliji kupil komplet petindvajsetih nogometnih dresov. Vendar je bilo tako veliko količino dresov težko dobiti, zato je ostal praznih rok. Ko je čakal na ladjo v pristaniškem mestu Southampton, pa je videl, da ima lokalni klub črtaste rdeče-bele drese. To so bile barve mesta Bilbao, zato je kupil komplet petdesetih dresov in jih prinesel domov. Od leta 1910 naprej tako Athletic igra v rdeče-belih majicah in črnih hlačkah.
Kakšne barve nosi klub je torej odvisno predvsem od spleta okoliščin. Od serije naključij.
Tudi Olimpija ni bila vedno zeleno-bela. Ljubljanski klub je sicer barve menjal manj pogosto kot imena, nekaj sprememb pa se je skozi zgodovino vendarle nabralo.
Da bi skrili dejstvo, da združitve ni bilo je »novi« klub na začetku nastopal v »nevtralnih« modro-rdečih barvah.
Zaščitni znak predvojnega predhodnika ASK Primorja so bile črno-bele barve. Njegov veliki mestni rival Ilirija pa je nastopal v barvah mesta Ljubljana – zeleno-beli kombinaciji. Ko je poleti 1936 prišlo do »rebrandinga« nogometne sekcije Primorja v Sportni klub Ljubljana, je mestna politična elita (predvsem takratni župan Juro Adlešič) na vsak način želela osamosvojitev nogometne sekcije Primorja prikazati kot združitev (oziroma fuzijo, kot so rekli takrat) obeh največjih slovenskih klubov. Da bi skrili dejstvo, da združitve ni bilo (Ilirija je ukinila svojo nogometno sekcijo, igralci pa so dobili proste roke, da prestopijo kamor hočejo) je »novi« klub na začetku nastopal v »nevtralnih« modro-rdečih barvah.
Že naslednje leto, 1937, pa je SK Ljubljana začela nastopati v zeleno-belih dresih. Je šlo tu za poskus, da se prepriča navijače Ilirije, da je SK Ljubljana tudi njihova, ali so zgolj želeli nastopati v mestnih barvah? Žal tega nikoli ne bomo vedeli, ker so viri preskopi. Ostaja pa dejstvo, da je leta 1945, po koncu druge svetovne vojne, novoustanovljeno Fizkulturno društvo Svoboda od SK Ljubljane »podedovalo« vse igralce, igrišče za Bežigradom (nasproti štadiona, kjer je danes bencinska črpalka) in tudi zeleno-bele drese.
Že decembra 1946 je prišlo do novega »rebrandinga«, ko so Svobodi priključili nekaj manjših društev in »ustanovili« Fizkulturno društvo Enotnost. To se je zgodilo sredi sezone, tako da je Enotnost zasedla mesto Svobode na prvenstveni lestvici v slovenski ligi. »Nov klub« si je omislil tudi novo barvno kombinacijo – rdeče-belo. (Rezervni dresi so bili modri.)
Tako je bil krog na nek način sklenjen. Olimpija je dobila barve svojega predvojnega predhodnika.
Klub je rdeče-bele drese kljub še dvakratni spremembi imena (naprej v Odred in nato v Triglav) ohranil vse do konca leta 1961, ko se je pridružil Akademski športni zvezi Olimpija. Ta zveza športnih društev, ki je bila ustanovljena na ljubljanski univerzi, pa je imela svoje barve – črno-bele. Na ustanovnem občnem zboru leta 1955 so jih izbrali kot »hommage« predvojnemu Primorju, ki je bilo prav tako akademski klub. Tako je bil krog na nek način sklenjen. Olimpija je dobila barve svojega predvojnega predhodnika.
Decembra 1968 je bila na sporedu redna letna skupščina nogometnega kluba. Poleg menjave predsednika (Draga Lipiča je nasledil Stane Bregant) in podelitve priznanj zaslužnim igralcem, so na skupščini sprejeli zgodovinsko odločitev. Da bi bolj poudarili pripadnost lokalnemu okolju, so se odločili menjati klubske barve. Potrdili so sklep, da bo Olimpija v naslednji sezoni (od avgusta 1969 naprej) igrala v belo-zelenih barvah mesta Ljubljana.
Kot zanimivost velja omeniti, da je Olimpija obe »zgodovinski« tekmi, kar se barv tiče, odigrala proti beograjskemu Partizanu, ki je tudi sam le desetletje pred tem zamenjal barve. V zadnjem krogu sezone 1968/69 so Beograjčani gostovali za Bežigradom. Stane Lipar je v Delu zapisal: »Ne glede na to, da so črno-beli (v teh barvah bodo jutri nastopili zadnjič, kajti v novi sezoni bodo oblekli že nove drese, in sicer zeleno-bele) že zdavnaj rešeni vseh skrbi, so bili pri vadbi zelo prizadevni, njihovo razpoloženje pa je še zmeraj borbeno.« Končni rezultat je bil 1:1.
V sezono 1969/70 je tako Olimpija krenila v barvni kombinaciji, ki so jo pretekle inkarnacije kluba že uporabljale v obdobju 1937-46. Žreb je hotel, da je Olimpija novo sezono začela proti istemu nasprotniku kot je končala prejšnjo, le da je bila tokrat tekma v Beogradu. 24. avgusta 1969 je Olimpija na štadionu JLA odigrala svojo prvo uradno tekmo v zeleno-beli opremi. Ljubljančani so sicer izgubili z 2:0, toda tega dne se je začela tradicija, ki traja še dandanes. Začela se je zgodba zeleno-bele Olimpije.
Začela se je zgodba barvne kombinacije, ki se nam danes, po več kot pol stoletja, zdi samoumevna.
