Vse tegobe so manjše, če imaš kruh. (Miguel de Cervantes)
Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust. (Matej 4,4)
Kajti ljudstvo, ki je nekoč podeljevalo vojaško poveljstvo, državne službe, legije – vse, se danes drži nazaj in si neučakano želi le dveh stvari: kruha in iger. (Juvenal)
Fuzbal je kot kruh. Konzumiramo ga vsak dan. Nikoli se ga zares ne nasitimo. Spremlja vsak naš korak, zasleduje nas, preži na nas, tukaj je. Panem et circences. Poznajo ga na vseh kontinentih, igrajo ga vsi narodi. Vsi vedo, da je žoga okrogla kot ta naš planet, vržen na milost in nemilost med hladne in oddaljene zvezde. Porque el mundo es una bola que se vive a flor de piel, bi rekel Manu Chao.
»Zgodba o kruhu se opira na preteklost in na zgodovino, pri čemer se spotika ob eno ali drugo, včasih ob obe,« pravi Predrag Matvejević. In podobno je z nogometom. Vsaka tekma postane preteklost in zgodovina takoj, ko sodnik odpiska konec. Umre trenutek in rodi se mitologija. In od te mitologije živimo.
»Kruh pripada mitologiji,« je rekel Hipokrat. In nogomet prav tako. Nogometa ni brez mitologije velikih zmag in tragičnih porazov, čudovitih golov in spektakularnih obramb, božanskih potez in sodniških kraj. Toda tako kot kruh tudi fuzbal presega mitologijo in naseljuje najbolj sivo vsakdanjost. Ker zgodba tvojega kluba je zgodba tvojega mesta in tvoje države in tebe. In v tem ni nič spektakularnega, nič daljnega in božjega, samo profani vsakdan. Kruh in nogomet. Mitologija vsakdanjosti.
Kajti fuzbal se ne dogaja samo v tistem trenutku, ko je žoga na igrišču. Dogaja se neprestano. V moji glavi, v tvoji glavi, v glavi nekoga drugega. O fuzbalu lahko razmišljaš ure in ure, zato je vedno privlačil intelektualce. Zjutraj vstaneš, zajtrkuješ kruh in razmišljaš o včerajšnji tekmi. O tekmi, ki te je morda osrečila in si lahko vsaj za tisto uro in pol pozabil svoje prazno življenje. O tekmi, ki ti je morda strla srce kot tista usodna ženska, ki jo boš vedno ljubil. O tekmi, ki te je morda pustila ravnodušnega, kot te pušča ravnodušnega večina stvari na tem poblaznelem svetu.
»Vesolje se začne s kruhom,« je menil Pitagora. Mogoče, mogoče tudi ne. Ampak zdi se, da sta kruh in fuzbal od nekdaj z nami. Panem et circences. Ljudstvo, ki ima samo kruh brez iger, ni zadovoljno. Kot tudi ni zadovoljno ljudstvo, ki ima samo igre brez kruha. Zato premeteni oblastniki narodu vedno dajo oboje. In nič več kot to.
Če si lačen, te ne bodo zanimali rezultati tvojega kluba. Če pa si sit, moraš nekam usmeriti svojo pozornost. Bog ne daj, da bi razmišljal o tem, kako nepravičen je sistem v katerem živimo. In tako gresta kruh in fuzbal z roko v roki v svetlo bodočnost, krasni novi svet. Panem et circences, dragi moji, panem et circences.
»Kruh je tako izdelek narave kakor kulture,« piše Matvejević. »Bil je pogoj za mir in vzrok za vojne, jamstvo za upanje in razlog za obup. Vere so ga blagoslavljale. Ljudstvo je nanj prisegalo.« In vse to velja tudi za nogomet. Panem et circences.
Če mi dovolite še malo citirati genialnega hrvaškega erudita, bomo našli še več povezav: »V peči, obzidani s kamnom ali obloženi z opeko, je testo dobilo končno obliko. Postalo je kruh, s katerim so postregli pri mizi, ga ponudili gostom med pojedino, ga blagoslavljali na oltarju, zanj prosili na tržnici, ga kradli na ulicah. Spremljali so ga pesmi, molitve, obupani kriki.«
Na štadionu iz kamna ali opeke je fuzbal dobil končno obliko. Postal je igra množic, ki se je zažrla v vse pore družbe, od domače mize do oltarja, tržnice in ulice. In še danes ga spremljajo pesmi, molitve in obupani kriki. Tako kot si večina ljudi ne zna predstavljati življenja brez kruha, si mnogi med nami ne znamo predstavljati življenja brez nogometa. Ker se nas dotakne duhovno in fizično.
Nogomet je telesna igra. Človeško telo, igralec, je najpomembnejši element. Brez te »osnovne sestavine« ni nogometa. In tudi kruh so nekateri stari misleci povezovali s telesom. Predsokratik Anaksagora iz Lampsaka je rekel: »Poglejmo kruh. Narejen je iz rastlinske snovi, hrani naše telo. Človeško telo pa je sestavljeno iz mnogih elementov. Le kako je sploh mogoče, da toliko različnih sestavin izhaja iz enoličnih sestavin kruha? Ker se same značilnosti ne spreminjajo, lahko le sprejmemo, da razne snovi v človeškem telesu vsebuje tudi kruh, ki ga jemo.« Poznoantični krščanski mistik in filozof Sveti Gregor iz Nise pa je dejal: »V kruhu lahko v resnici vidimo telo, saj zares postane človeško telo, kadar pride vanj.«
»Kruh je v judovsko-krščanskem izročilu postal pomirjevalec med telesom in duhom, posrednik med njima,« pravi Matvejević. »Evharistični obred ga je povzdignil do svetosti.« Lahko to rečemo tudi za nogomet? Mislim, da lahko. Nogomet je igra telesa in duha in obred tekme ga je povzdignil do svetosti. Sveta igra. Sveti klub. Sveti dres. Sveta trava.
San Mames, bivši štadion Athletica iz Bilbaa, svetega baskovskega kluba, so pogovorno klicali katedrala. Leva roka Diega Maradone, s katero je dosegel gol na tisti famozni tekmi proti Angliji, je postala božja roka. Vzdevek za nogometaše Southamptona je že od ustanovitve leta 1885 Svetniki, ker je bil klub ustanovljen kot cerkveno moštvo St. Mary’s Young Men’s Association. Marjan Rožanc je nogomet poimenoval maša dvajsetega stoletja. Srečko Katanec je po zmagi nad Ukrajinci in njihovim nemškim sodnikom v zasneženem Kijevu izrekel znamenite besede: »Bog je, Bog vidi!«
Dajte mi kruha in iger in ne bom se ukvarjal s tem kako pokvarjen in zavožen je svet, v katerem živimo.
Kruh je Kristusovo telo in nogomet je božja igra. Celo jaz, agnostični anarhist, ki ne čutim nikakršne pretirane afinitete do nobene religije, države ali ideologije, včasih med kakšno res čustveno intenzivno tekmo začutim nekakšen religiozni zanos, začutim da je v zraku nekaj svetega, nekaj božjega. Dajte mi kruha in iger in ne bom se ukvarjal s tem kako pokvarjen in zavožen je svet, v katerem živimo.
Eh, ja … Panem et circenses.
