Olimpija ne bi bila Olimpija, če ne bi tudi v minulem letu poskrbela, da njenim navijačem in širši slovenski nogometni javnosti ne bi bilo dolgčas. Novi lastniki, ki so le nekaj mesecev prej odkupili ljubljanski klub od Milana Mandarića, so začeli kmalu po novem letu vleči prve poteze. Za tiskovnega predstavnika je prišel novinar Ekipe Jure Bohorič, dodobra pa so prevetrili tudi igralski kader.
Na predstavitveni tiskovni konferenci v hotelu Radisson Blu Plaza je zaradi covida manjkal predsednik Adam Delius, prisotna pa sta bila oba (!) športna direktorja, Mladen Rudonja in Marin Skender, brat trenerja prvega moštva Dina Skenderja. »Prioriteta pri iskanju igralcev je ljubljansko oziroma slovensko območje. Sledi področje Balkana. Celotno, ne bi govoril o državah, zagotovo pa iščemo igralce, ki se bodo najlažje in najhitreje prilagodili okolju, v kateremu živimo,« je takrat povedal Skender senior.
»Področje Balkana« se je kasneje izkazalo bolj za »področje Hrvaške«. Rudonja in Skender sta v zimskem prestopnem roku v klub pripeljala kar sedem Hrvatov, od katerih je bila večina samo posojena. Iz Koreje se je vrnil stari znanec Mario Kvesić (ki je tudi edini, ki je ostal do danes), iz Dinama sta bila posojena bočni branilec Marijan Čabraja in vezist Neven Đurasek (ki je prišel sredi spomladanskega dela zaradi vojne v Ukrajini, kjer je pred tem igral kot posojen nogometaš zagrebškega kluba), iz HNK Gorice je bil posojen vratar Ivan Banić, iz Kobenhavna vezist Robert Mudražija, edina od Hrvatov, ki poleg Kvesića nista bila le posojena, pa sta bila defenzivni vezist Osijeka Marin Pilj in napadalec švicarskega drugoligaša Schaffhausna Ivan Prtajin. Kot osmi nogometaš iz hrvaškega okolja je prišel nizozemski centralni branilec Damian Van Bruggen, ki je nazadnje igral za Slaven Belupo.
Da se ne bi navijači preveč pritoževali nad »hrvatizacijo« Olimpije, so za klub podpisali tudi trije slovenski igralci, od katerih pa je postal polnopravni član le povratnik Aljaž Krefl iz Aluminija, Aljoša Matko in Nik Prelec pa sta bila le posojena iz švedskega Hammarbyja oziroma italijanske Sampdorie. Predvsem prihod Matka, ki je bil v preteklosti član Maribora in tudi izbran s strani navijačev za »vijoličastega bojevnika«, je dvignil veliko prahu. Na nek način je šlo za odgovor na to, da je športni direktor vijoličastih Marko Šuler pred tem v Ljudski vrt pripeljal bivšega igralca Olimpije Đorđeja Ivanovića.
Odšlo ni prav veliko igralcev. Nekaj jih je bilo posojenih (med njimi tudi Tomislav Tomić v Celje), Enrik Ostrc je bil vrnjen Toulousu, odšla pa sta tudi Sava Petrov in Uroš Korun. Največ nejevolje je povzročil »pobeg« mladega Mihe Kompana Breznika v Muro, potem ko je zavrnil podpis profesionalne pogodbe z Olimpijo. Podobno je bilo tudi s še enim mladincem, Jako Čubrom Potočnikom, ki je »pobegnil« v Nemčijo, čeprav je imel veljavno pogodbo. Ta spor je še vedno na sodišču.
V začetku sezone, natančneje 16. februarja, se je zaprla uradna klubska trgovina v Supernovi Šiška, ki je zaradi slabega vodenja in nečednih poslov postala prevelik strošek. Trgovina, ki se je odprla decembra 2017, je tako po nekaj več kot štirih letih zaprla svoja vrata.
Med navijači zelo nepriljubljeni trener Dino Skender je dobro začel sezono. Na prvih dveh tekmah je premagal Muro in Maribor (obakrat z 1:0), nato pa so sledili spremenljivi rezultati. V naslednjih osmih tekmah je Olimpija samo dvakrat zmagala in boj za naslov prvaka, ki so ga napovedali v klubu, je bil pod resnim vprašajem. Že pred zadnjo Skenderjevo tekmo, 20. marca proti Domžalam, ki se je končala z 1:1, se je vodstvo kluba sestalo z Robertom Prosinečkim in ga prepričalo, da se vrne v zmajevo gnezdo. To je med navijaško bazo povzročilo pravo evforijo. Toda Veliki Žuti ni uspel pretirano izboljšati rezultatov. Po porazih s Koprom in Mariborom (obakrat 0:1) je bilo konec sanj o naslovu prvaka.
Navijače je begalo tudi to, da kljub spremembi na trenerski klopi, ni prišlo do korenitih posegov v sestavo prve enajsterice. Vratar Banić, branilec Van Bruggen, vezist Pilj in napadalec Prtajin so kljub obupni formi in mnogim tragikomičnim napakam ostajali zacementirani v prvi postavi. Povsem jasno je bilo, da odločitev, da konstantno igrajo, ni temeljila na nogometni stroki. To je bil verjetno tudi eden od razlogov, da je na tekmi proti Bravu, 1. maja, ob menjavi v 62. minuti, povsem izgubil živce bočni napadalec Almedin Ziljkić, ki se je sprl s trenerjem in bil posledično odstranjen iz moštva.
Olimpija je na koncu osvojila tretje mesto, s kar osmimi točkami zaostanka za Mariborom, ki si je s podkupovanjem Radomelj in prvega vratarja Mure, zagotovil naslov v boju s Koprom. Prva polsezona, ki je bila v celoti v domeni Adama Deliusa, se je torej končala precej klavrno. Posledično so bili tudi odnosi znotraj kluba precej skrhani, v prvi vrsti odnos »poslovnega direktorja« Igorja Barišića s trenerjem Prosinečkim in športnim direktorjem Rudonjo. (Drugi športni direktor Marin Skender je iz kluba odšel skupaj z bratom.)
Omenjena trojica se v marsičem ni strinjala in med poletnimi pripravami je zadeva eskalirala do te mere, da se je moral Delius odločiti, kdo izmed njih bo ostal v klubu. Naveza Prosinečki/Rudonja je v poletnem prestopnem roku v klub pripeljala okrepitve, s katerimi Barišić ni soglašal. Kljub temu so Justas Lasickas, Agustin Doffo, Mateo Karamatić, Denis Pintol in Ivan Lagundžić podpisali za zeleno-bele.
Na drugi strani je prišlo do pravega eksodusa. Poleg vseh posojenih Hrvatov so odšli tudi dolgoletni igralci Nik Kapun, Jan Andrejašič, Eric Boakye, Matic Fink, Nejc Vidmar in Tomislav Tomić. Prenovljena ekipa se je pripravljala na Bledu, kjer je dokončno počilo med Barišićem in Prosinečkim. Delius je v pogovoru z Velikim Žutim obljubil, da bo odslovil Barišića, nato pa je na tiskovni konferenci v Stožicah storil ravno obratno: javnost je obvestil da odhajata Rudonja in Prosinečki, Barišić pa ostaja.
Prosinečki se je odzval tako, da je sklical svojo tiskovno konferenco v Radissonu, kjer je brez dlake na jeziku povedal: »Moram reči, da še nikoli nisem delal z večjimi lažnivci in prevaranti, pa sem ogromno let že v tem poslu kot igralec in kot trener. To so ljudje, ki nimajo nobenega spoštovanja in klub vodijo preko SMS-sporočil.« Na tiskovni konferenci so bili prisotni tudi člani navijaške skupine Green Dragons, ki so potem, ko je Prosinečki povedal vse, kar mu je ležalo na duši in se namenil proti izhodnim vratom, bivšega trenerja pozdravili z glasnim skandiranjem »Veliki Žuti!«
“Nihče pa ne ve, da je na pripravah trenerski štab večkrat (skoraj vsak dan) kartal do 4. ure zjutraj z alkoholom in cigaretami. Poleg tega je kot trener neodgovorno prestavljal ali celo odpovedoval načrtovane treninge.”
Pred začetkom tiskovne konference v Radissonu je vodstvo Olimpije na uradni spletni strani kluba podalo izjavo za javnost, v kateri je zdaj že bivšega trenerja obtožilo neprofesionalnosti: »Robert Prosinečki je bil v preteklosti vrhunski nogometaš, danes pa živi svoje življenje, kot ga je vajen! Noče biti vzor igralcem in slediti klubski filozofiji in vrednotam. Potem, ko je klub napovedal njegov odhod z mesta trenerja, je v javnost iz ure v uro prihajalo vedno več nevzdržnih trditev in floskul. Nihče pa ne ve, da je na pripravah trenerski štab večkrat (skoraj vsak dan) kartal do 4. ure zjutraj z alkoholom in cigaretami. Poleg tega je kot trener neodgovorno prestavljal ali celo odpovedoval načrtovane treninge. Nazadnje je trening brez posveta s predsednikom ali direktorjem kluba odpovedal dva dni pred koncem priprav. Z naše perspektive bi bila že vsa ta dejstva zadosten razlog za razhod s trenerjem, ki tako deluje v prvoligaški ekipi. Želimo pa pustiti preteklost in pozitivno gledati v prihodnost! Danes, v soboto, 2. julija 2022, se je predsednik Adam Delius dogovoril z novim trenerjem, ki ima dovolj izkušenj v Evropi in je vrednotno usmerjen. Trenerja in njegovo ekipo bo klub javnosti predstavil v ponedeljek zjutraj.«
Napovedani novi trener je bilo še eno veliko nogometno ime, bivši španski reprezentant Albert Riera, ki je igral za nekatere največje evropske klube (Liverpool, Manchester City, Galatasaray), tik pred koncem kariere pa tudi v SNL za Zavrč in Koper. Tudi njegova predstavitvena tiskovna konferenca je bila medijsko zelo odmevna, čeprav iz povsem drugih razlogov. V stoženskem press centru se je namreč pojavila tudi skupinica Green Dragonsov, ki se je želela soočiti z Deliusom. Še preden je Riera prišel do besede, so jezni ultrasi pozvali Deliusa, naj pojasni, kaj se dogaja v klubu. Riera, ki je želel govoriti »le o nogometu« je zato ob povišanih tonih in prerekanju zapustil tiskovno konferenco. Delius Dragonsom ni dal nikakršnih pojasnil, zato so kmalu tudi oni odšli, predsednik pa je nadaljeval z bizarnim monologom o tem, kako je kidal sneg v Münchnu.
Green Dragons so nato pred prvo domačo evropsko tekmo organizirali protestni shod proti vodstvu kluba, med samim srečanjem proti luksemburškemu Differdangu pa niso povzročili nikakršnega incidenta, ki bi pomenil kazen za Olimpijo. Riera je Luksemburžane s težavo izločil, potem ko se je prva tekma v Stožicah končala z 1:1, v Differdangu pa je Olimpija zmagala po podaljških z 2:1. Nato pa se je začela neverjetna serija, s katero je Španec dokazal, da je kljub pomanjkanju izkušenj odličen trener. Romunskega Sepsija mu sicer ni uspelo izločiti, vendar ni dosti manjkalo. Po porazu v Transilvaniji s 3:1, so zeleno-beli Romune na povratni tekmi nadigrali in razbili z 2:0. Ker pa je bilo pravilo gola v gosteh pred časom ukinjeno, so zmagovalca odločile enajstmetrovke, ki so jih bolje izvajali gostje.
Na položaju športnega direktorja je Mladena Rudonjo v začetku avgusta nasledil Goran Boromisa, Barišićev zaveznik, ki je v preteklosti delal za zagrebški Dinamo. Neuradno pa je kadrovanje ostalo v rokah hrvaškega agenta Andyja Bare, ki je v klub pripeljal Riero in tri portugalske igralce, od katerih se je zares obnesel samo napadalec Rui Pedro, bočni branilec Sualehe je igral toplo-hladno in na trenutke deloval nezainteresirano, krilni napadalec Samu pa nima kakovosti za igranje v slovenski ligi. Bara je poskrbel tudi za prihod avstrijskega U21 reprezentanta Pascala Estrade iz rezervne ekipe angleškega Wolverhamptona.
Neverjetna serija zmag v državnem prvenstvu se je končala šele 10. septembra na Areni Z’dežele v Celju, pred tem pa je Olimpija nanizala kar osem zaporednih prvenstvenih zmag. V tem času se je izkazal mladi vratar Matevž Vidovšek, ki mu nasprotniki tudi iz najlepših priložnosti niso mogli zabiti gola. Po njegovi poškodbi je med vratnici stopil Denis Pintol, ki je sicer pokazal določen potencial, a je vseeno prejel veliko število golov. Najbolj odmevni sta bili zmagi proti Mariboru v Ljudskem vrtu in proti Kopru na Bonifiki. Obe je Olimpija dobila z 2:0. Od igralcev v polju so blesteli mladi ofenzivni vezist Svit Sešlar, lucidni krilni napadalec Mario Kvesić, nepopustljivi kapetan Timi Max Elšnik, borbeni defenzivni vezist Agustin Doffo, elegantni mladi branilec Marcel Ratnik, občasno pa tudi nepredvidljivi Almedin Ziljkić, ki ga je Riera pomilostil in vrnil v ekipo. Kot vedno se je izredno trudil tudi ljubljenec navijačev Mustafa Nukić, ki pa mu v letošnji sezoni pred golom ni šlo vse po načrtih. Na 20 ligaških tekmah je dosegel 6 golov.
Rierov napadalni način igre, ki je temeljil na posesti in konstantnem pritisku se je občasno izkazal tudi za preveč tveganega. Poraz proti ruskemu Celju s 4:3, potem ko so imeli Ljubljančani ob polčasu prednost z 2:0 in popoln razpad sistema v Šiški proti Bravu, ko je Olimpija »pokasirala« pol ducata golov, sta bila samo najbolj izpostavljena primera. Kar v dveh primerih se je Olimpija vračala po zaostanku z 0:2, ko je Domžale doma in Muro v gosteh na koncu vendarle premagala s 3:2.
Poglavje zase je bil večni derbi v Stožicah, ki ga je Olimpija dobila z 1:0 v dramatičnem zaključku, ko je Mario Kvesić pod velikim pritiskom v sodnikovem dodatku izkoristil enajstmetrovko za veliko slavje zeleno-belih. Olimpija je Maribor na tej tekmi povsem nadigrala. Po ne preveč učinkovitem zaključku sezone, ki jo je motil začetek svetovnega prvenstva v Katarju, ko so Gorica, Celje in Mura vsi odigrali 0:0 z Olimpijo, je bil Riera v javnosti precej živčen. Zapletal se je v nepotrebne spore z drugimi trenerji in pošiljal nekakšne ultimate upravi, da mu mora v zimskem premoru pripeljati igralce, ki znajo dosegati gole. Na njegovo pritoževanje so se igralci odzvali na najboljši možni način, saj so na zadnji tekmi letošnjega leta, na gostovanju pri Taboru v Sežani, nesrečnim varovancem Dušana Kosića nasuli kar osem golov. Olimpija je tako odšla na zimski spanec trdno zasidrana na prvo mesto, s trinajstimi točkami prednosti pred prvim zasledovalcem Koprom.
V pokalu je žreb najprej Olimpiji namenil četrtoligaša Ivančno Gorico, ki so jo Ljubljančani v Stožicah izprašili z gladkih 5:0, nato pa so za nasprotnika dobili še tretjeligaša Ljutomer. Gostje so s seboj pripeljali tri avtobuse navijačev in ustvarili dobro vzdušje na sicer zaspanih in praznih Stožicah. Olimpija je zlahka zmagala s 4:1, strelec gola za Ljutomerčane pa je bil sicer navijač Olimpije, Primož Panič. Na tej tekmi je prvič nastopil vnuk ljubljanskega župana Vall Janković, ki po nogometnih kriterijih nima kakovosti niti za tretjo ligo, kaj šele prvo ekipo Olimpije. Vendar pri njegovi uvrstitvi v prvo enajsterico seveda ni šlo za nogometne kriterije.
Ob vseh uspehih na terenu so Olimpijo pestile precejšnje težave v pisarnah. Organizacijski kolaps pri povratku iz Luksemburga je postal legendaren. Namesto z letalom so se morali nogometaši domov vrniti z avtobusom. V Ljubljano so prispeli le dan pred tekmo z Muro. Po odhodu Jureta Bohoriča z mesta tiskovnega predstavnika, je klubu na pomoč priskočila agencija Tomaža Ambrožiča, kar pa je bila samo začasna rešitev. Delius je zavrnil že dogovorjen podpis pogodbe z Bohoričevim naslednikom Laminom Diallom, tako da trenutno v klubu ni človeka, ki bi bil sposoben normalne komunikacije z javnostjo in upravljanja s klubskimi računi na družabnih omrežjih. Ob vsem tem pa je Olimpijo doletela še kazen NZS zaradi neizpolnjenih obveznosti do bivših igralcev. Klub do nadaljnjega (dokler te obveznosti ne bodo poravnane) ne more registrirati novih igralcev.
Olimpija je v letu 2022 odigrala 44 uradnih tekem, od tega 38 ligaških, 4 evropske in 2 pokalni, z gol razliko 85:44. Dino Skender je vodil 10 tekem, Robert Prosinečki 8, Albert Riera pa 26. Vsaj en nastop je vknjižilo 38 igralcev, največ Mustafa Nukić in Mario Kvesić, oba 42. Najvišjo zmago so zeleno-beli dosegli prav na zadnji tekmi minulega leta, ko so iznakazili ubogi Tabor z 8:0, najvišji poraz pa jim je prizadejal mestni tekmec Bravo (1:6). Najvišjo zmago v Stožicah je zabeležil Dino Skender, ko je marca premagal Aluminij s 6:0. V letu 2022 so bili na sporedu štirje večni derbiji, po dva v Ljubljani in v Mariboru. Olimpija je slavila trikrat in enkrat izgubila. Pod eno zmago se je podpisal Skender, pod drugi dve pa Riera. Prosinečki je svoj edini derbi izgubil v Ljudskem vrtu.
Kar se obiska tiče, je bil v tem letu precej klavrn. V začetku leta so na štadionih veljale omejitve, tako da si je prvi derbi februarja lahko ogledalo le 750 gledalcev. Najvišji obisk v Stožicah je bil 15. oktobra, ko si je derbi ogledalo 8000 ljudi, 15. maja je bilo na tekmi z Muro 2500 gledalcev, toliko pa se jih je zbralo tudi na evropskem obračunu s Sepsijem.
Še pred novim letom je bila Olimpija že aktivna na »zimski tržnici«. Boromisa je v klub pripeljal mladega Bosanca Admirja Bristrića, ki pa, glede na to, da ni izstopal niti v mladinski ekipi Rijeke, verjetno ne bo ravno velika okrepitev za Rierovo prvo moštvo. Kdaj bo Bristrić registriran je seveda tudi vprašanje. Tudi sicer je bilo dogajanje v zakulisju precej pestro. Celje naj bi v zameno za Mustafo Nukića ponujalo 300.000 € in Tamarja Svetlina, Nenad Protega pa je ponujal Jošta Urbančiča. V zameno naj bi Olimpija Gorici odstopila Aljaža Krefla, Sualeheja in še doplačala 200.000 €, kar seveda ni bilo izvedljivo. Šušljalo se je tudi, da želi uprava prodati Svita Sešlarja, ki naj bi bil z njihove strani prepoznan kot najbolje unovčljiv »izvozni artikel«. Almedina Ziljkića pa so bosanski mediji že »prodali« v Sarajevo, vendar je Olimpija zanikala te govorice. Ostaja pa dejstvo, da Ziljkiću poleti poteče pogodba, tako da lahko januarja podpiše za katerikoli klub želi.
Ali bo Olimpija na koncu vendarle poravnala obveznosti do bivših igralcev in pripeljala kakšno okrepitev, bomo šele videli. Tudi položaj trenerja Alberta Riere ni tako trden, kot bi glede na rezultate moral biti. Za njegovim hrbtom naj bi se v preteklih mesecih ljudje iz uprave že sestajali s potencialnimi nasledniki.
Kaj torej čaka Olimpijo v letu 2023? Naslov prvaka ali razpad sistema? Kdo bi vedel. Olimpija je Olimpija. Pustimo se presenetiti, kaj drugega nam niti ne preostane.
