Miha Zupan

V zgodovini nogometa je bila samo ena resnična taktična revolucija, zgodila pa se je, ko se je nogomet spremenil iz individualne v kolektivno igro. (Arrigo Sacchi)

Čeprav trenerji, igralci in drugi akterji zelo radi kot naučene papige ponavljalo floskulo, da je nogomet kolektivni šport in da je moštvo na prvem mestu, večina sodobnih navijačev tega ne dojema na ta način. Na najvišjem nivoju je postalo čaščenje zvezdnikov, izrednih posameznikov, ki lahko »sami odločijo tekmo« nekaj vsakdanjega. Ker je v nogometu toliko denarja nadarjeni nogometaši hitro dobijo občutek, da so nekaj posebnega. In začnejo verjeti v lastni mit, oziroma od lastne medijske ekipe sproducirano zunanjo podobo.

Kult posameznika je danes na histeričnem višku. Brezumno oboževanje igralcev kot sta Lionel Messi in Cristiano Ronaldo je doseglo absurdne razsežnosti, ki so bolj primerne za najstniško popularno kulturo kot za šport. Kako nemočen je genialni posameznik, če njegovo moštvo ne deluje kot smiselna celota, kažejo rezultati Barcelone in Juventusa v ligi prvakov v zadnjem obdobju.

Prestop triintridesetletnega Cristiana Ronalda iz Madrida v Juventus je leta 2018 torinski klub stal 117 milijonov evrov. Andrea Agnelli ga je pripeljal z eksplicitnim namenom, da bo »stari dami« pomagal osvojiti ligo prvakov. Toda nespametne poteze pri gradnji ekipe in pri izboru trenerjev (Maurizio Sarri in Andrea Pirlo) so nazorno pokazale, da je potrebno za uspeh na najvišjem nivoju storiti še marsikaj drugega, kot samo kupiti superzvezdnika.

Neymar (Panini, 2014)

Kakšen nezdrav pritisk je brazilska javnost pred svetovnim prvenstvom leta 2014 naprtila na pleča takrat komaj dvaindvajsetletnega Neymarja, se je najbolje videlo potem, ko se je poškodoval. Obsesija s tem, da bo »lastnoročno« popeljal Brazilijo do naslova svetovnih prvakov, je zelo slabo vplivala na njegove soigralce, ki so nato doživeli največjo sramoto v zgodovini brazilskega nogometa, ko so jih Nemci v polfinalu povozili s 7:1.

Ko smo že pri genialnih posameznikih, tudi mit, da je Diego Maradona lastnoročno osvojil svetovno prvenstvo v Mehiki, je samo to – mit. Platformo za genialnost svojega najboljšega igralca je postavil selektor Carlos Bilardo, ki je sistem 3-5-2 prilagodil tako, da je kar najbolj odgovarjal kvalitetam nogometašev, ki jih je imel na voljo, predvsem seveda Maradoni. Če bi bilo dovolj le imeti El Diega v svoji ekipi, bi bila Argentina svetovni prvak tudi leta 1982 in 1990.

Genialni ofenzivni vezni, ki pobere vso slavo s spektakularnim golom, je samo kamenček v mozaiku.

Izvenserijski posameznik sam po sebi v nogometu nikoli ni dovolj. Vedno se igra enajst na enajst in naloge so porazdeljene. Genialni ofenzivni vezni, ki pobere vso slavo s spektakularnim golom, je samo kamenček v mozaiku. Ta isti genialni ofenzivni vezni ni pred tem ubranil zicer, odločilno posredoval v obrambi z drsečim štartom ali opravil garaško »umazano« delo v zvezni vrsti. It takes two to tango, pravijo Anglosaksonci … oziroma, če lahko malo priredim: It takes eleven to play football.

Olimpija je imela v svoji pestri zgodovini v svojih vrstah mnogo izvrstnih posameznikov, vendar je bila ponavadi najbolj uspešna takrat, ko je imela homogeno ekipo.

V sezoni 1953/54, ko je ljubljanski klub (takrat še pod imenom Odred) prvič po drugi svetovni vojni nastopil med jugoslovansko elito, je po kvaliteti izstopal napadalec Ivan Toplak. Mariborčan je na 25 tekmah dosegel 14 golov. Za primerjavo: drugi strelec Odreda v tej sezoni je bil branilec Dušan Piskar s petimi goli, od katerih je štiri dosegel iz enajstmetrovk.

Ivan Toplak

Toplak se je še posebej izkazal aprila 1954 na tekmi 24. kroga za Bežigradom proti zagrebškemu Dinamu, ko je dosegel kar štiri gole. Žal pa preostanek moštva ni bil na njegovem nivoju in Odred je tisto tekmo izgubil s 4:6. Ljubljanski ekipi ni prav nič pomagalo, da je imela v svojih vrstah enega najboljših napadalcev v državi, saj je končala na predzadnjem mestu in izpadla iz lige. Toplak pa je po koncu sezone prestopil v Crveno zvezdo, kjer je ostal do leta 1961 in v tem času osvojil štiri naslove prvaka.

V obdobju 1967-72 je imela Olimpija več izrednih posameznikov. Brane Oblak, Danilo Popivoda, Vili Ameršek in Radoslav Bečejac so bili vrhunski igralci, ki so si jih v svojih vrstah želeli videti vsi najboljši jugoslovanski klubi. Levo krilo Brane Oblak, ki še danes velja za najboljšega slovenskega nogometaša vseh časov, je bil pred svojim časom. S hitrostjo, borbenostjo, nepopustljivostjo in igro v obe smeri si je zagotovil tudi mesto v reprezentanci. Danilo Popivoda je ponavadi igral na desnem krilu in je bil tako kot Oblak izredno hiter, pa tudi nepredvidljiv in natančen pri strelu. Vili Ameršek je bil plemenit ofenzivni vezni, fantazist, katerega natančne podaje so lahko odklenile vsako obrambo. In evropski vice-prvak Radoslav Bečejac, šaljivi in skromni Vojvodinec, je bil luciden vezist, ki je kot metronom zagotavljal, da je bila igra na sredini tekoča.

Vili Ameršek in Brane Oblak (1971)

Toda ni igrišču ni zlata generacija iz konca šestdesetih in začetka sedemdesetih dosegla nič posebnega. V pokalu je leta 1970 nesrečno izgubila finale proti Crveni zvezdi, najboljšo ligaško uvrstitev pa je zabeležila v sezoni 1970/71, ko je bila sedma. Leta 1968 je bila enajsta, naslednje leto dvanajsta, v sezoni 1969/70 pa si je šele v predzadnjem krogu zagotovila obstanek v ligi. Kljub kar štirim igralcem, ki so po kvaliteti nedvomno sodili v sam jugoslovanski vrh, se to pri rezultatih ni preveč poznalo. Preveč je bilo drugih faktorjev, ki so zavirali razcvet, tako da vrhunska kvaliteta posameznikov na dolgi rok ni mogla priti do izraza.

Danilo Popivoda je v Olimpiji ostal do leta 1975. V sezoni 1973/74 je na 32 prvenstvenih tekmah dosegel 17 golov, s čimer je postal prvi strelec lige. Toda čeprav je imela v svojih vrstah strelsko razpoloženega državnega reprezentanta, ki je leta 1974 nastopil tudi na svetovnem prvenstvu v Zahodni Nemčiji, je Olimpija v tej sezoni pristala na skromnem desetem mestu.

V sezoni 1989/90 so bili mnogi prepričani, da ima Olimpija (čeprav se je ravno vrnila iz druge lige) dovolj dobro moštvo, da se vmeša v boj za uvrstitev v evropske pokale. Strokovnjaki širom Jugoslavije so bili navdušeni predvsem nad obema bočnima branilcema, Grego Židanom in Džonijem Novakom. In dinamični dvojec je nedvomno upravičil zaupanje. Njuni prodori po boku so vnašali nemir v nasprotne obrambe in pomenili eno glavnih ofenzivnih orožij ljubljanskega kluba.

Grega Židan in Džoni Novak (1989)

Toda tudi dejstvo, da je imela v svojih vrstah najboljši bočni par v državi, Olimpiji ni pomagalo pri preboju v Evropo. Nekaj krogov pred koncem se je znašla v krčevitem boju za obstanek, ki si ga je zagotovila šele v predzadnjem krogu proti subotiškemu Spartaku s svojo edino gostujočo zmago v tej sezoni. Na koncu je sicer zaradi izenačenosti lige pristala celo na osmem mestu, vendar je le malo manjkalo, da ne bi strmoglavila nazaj v nižji rang.

Individualna kvaliteta Židana in Novaka ni pripomogla k izpolnitvi (pre)visoko zastavljenih ciljev.

V sezoni 2000/01 je imela Olimpija kar dva za nivo slovenske lige vrhunska napadalca, Sebastjana Cimirotića in Ermina Rakovića. Naveza Cime–Raka je v vseh tekmovanjih dosegla kar 44 golov, od tega 35 v ligi (Cime 19, Raka 16), 7 v pokalu (Cime 4, Raka 3) in 2 v Evropi (vsak enega). Kljub impozantnim številkam napadalnega dvojca pa Olimpija v tej sezoni ni osvojila ničesar. V ligi ji je za dve točki pobegnil Maribor, v finalu pokala pa je bila usodna Gorica.

Na ekipo kot celoto je vplivalo slabo finančno stanje ter napetost med upravo in trenerjem Prašnikarjem, tako da na koncu tudi izredna učinkovitost dveh neverjetnih posameznikov v takih razmerah ni mogla pomagati.

Sebastjan Cimirotić in Ermin Raković (2001)

Poglejmo si še bolj »frišen« primer. V prejšnji sezoni, 2019/20, je imela Olimpija v svojih vrstah najboljšega strelca lige. Ante »sinjski diamante« Vukušić je na 40 tekmah v vseh tekmovanjih dosegel kar 27 golov, vse razen enega v ligi. Ob tem je imel v napadu pomoč drugih za slovenske razmere izrednih nogometašev (Stefan Savić, Endri Čekiči, Luka Menalo), ki so v vseh tekmovanjih skupaj prispevali 30 golov. Toda vsi vemo, kako se je sezona končala.

Nogomet preprosto ne deluje tako, da namečeš skupaj nekaj briljantnih posameznikov in bodo rušili vse pred seboj. Ekipa mora biti usklajena, organizirana, motivirana in primerno vodena. Pomaga tudi, če je dlje časa skupaj, da igralci ponotranjijo vse avtomatizme v igri, ki so nujni za tekoč pretok žoge. V takem primeru se da nadoknaditi tudi pomanjkanje individualne kvalitete. Po drugi strani pa individualna kvaliteta ne more prekriti razpok, ki jih povzročijo slaba organizacija, slučajna, nenačrtna sestava moštva, konstantno menjavanje trenerjev in podobne zadeve, ki so zaščitni znak Mandarićeve Olimpije.

Nogometna zgodovina je polna primerov, ko so dobro organizirana in izredno motivirana moštva premagovala na papirju boljše nasprotnike in »senzacionalno« osvajala lovorike.

Na svetovnem prvenstvu leta 1950 so Urugvajci presenetili domačine Brazilce, ki so jih njihovi mediji že pred odločilno tekmo na Maracani proglasili za prvake. Tako imenovani »Maracanaço« se je globoko vtisnil v kolektivno psiho Brazilcev in zaznamoval tudi generacije, ki v času »katastrofe« sploh še niso bile rojene. Strelec odločilnega gola Alcides Ghiggia se je ob neki priložnosti  spominjal, da so ga še 50 let kasneje cariniki na urugvajsko-brazilski meji, ko so videli njegovo ime v dokumentih spraševali, če je on »tisti« Ghiggia.

Alcides Ghiggia

Brian Clough je z Nottingham Forestom dvakrat zapored (1979 in 1980) osvojil naslov evropskega prvaka, čeprav Forest nikoli ni veljal za velik angleški klub. Alex Ferguson je leta 1983 z Abedeenom osvojil pokal pokalnih zmagovalcev, poleg tega pa je v obdobju 1980-85 kar trikrat »izpulil« naslov škotskega prvaka Celticu in Rangersom. Tudi to, da sta Steaua (1986) in Crvena zvezda (1991) osvojili naslov evropskega prvaka, je nekaj, česar si takrat nihče ni mogel predstavljati.

Tri leta pred svojim evropskim triumfom je bila Crvena zvezda tudi sama »žrtev« velikega presenečenja. Maja 1988 jo je v finalu pokala maršala Tita sredi Beograda (sicer na štadionu Partizana) senzacionalno premagal drugoligaš Borac iz Banjaluke, za katerega je pomembno vlogo igral tudi naš Suljo Beširević.

Lep primer tega, kaj se da storiti s trdim delom in odlično organizacijo je tudi »čudežni« naslov angleškega prvaka, ki ga je leta 2016 osvojil Leicester City.

V sezoni 2000/01 je Boavista presenetljivo prekinila vladavino privilegirane velike trojice portugalskega nogometa, nekaj let kasneje pa je bila Portugalska prizorišče še enega nenadejanega zmagoslavja, ko so Grki osvojili Euro 2004. Lep primer tega, kaj se da storiti s trdim delom in odlično organizacijo je tudi »čudežni« naslov angleškega prvaka, ki ga je leta 2016 osvojil Leicester City. Prvo mesto v Premier League je sicer rezervirano za bogate angleške superklube, katerih dominacija temelji na finančni prevladi.

To je fuzbal, dragi moji. In tega Andrea Agnelli in njegovi hlapci, ki jih je postavil na čelo Uefe, ne bodo nikoli razumeli.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.