Kaj storiti, se najbrž v teh dneh sprašuje uprava domžalskega kluba na čelu z družino Oražem, saj je klub tik pred kolapsom. Situacija bržkone zelo zanima tamkajšnje sicer maloštevilne navijače, precej pa tudi številne druge, ki spremljajo slovenski prvoligaški nogomet. Ne ker bi bile Domžale kot take same po sebi tako zanimive, pač pa ker prvoligaši k sreči ne propadejo ravno vsak dan. Seveda bi moralo vse skupaj biti ena glavnih tem in preokupacij tudi na NZS, a slednja v izjavah ravno ne daje tega vtisa.
Kakorkoli, v tem članku se ne mislim ukvarjati s tem, kdo in v kolikšni meri je kriv za nastalo situacijo, saj so nam vsem, ki spremljamo slovenski nogomet, zadeve precej jasne. Vemo, kaj vse se je dogajalo v zadnjih letih v domžalskem klubu, vemo pa tudi, da mu je zveza pred nekaj meseci kljub temu podelila licenco za nastop v tekmovanju, češ da izpolnjuje vse finančne kriterije za igranje v prvi ligi. O problemih licenciranja sem že pisal v posebni kolumni, o financiranju slovenskega nogometa pa tudi, zato me zadeva pretirano ne preseneča, niti se ne mislim ponavljati. Situacija je pač pripeljala do tega, da je eden od prvoligašev tik pred propadom in zdaj se lahko vprašamo o opcijah, ki bi oziroma bodo sledile.
S stališča lige se ne bi zgodilo nič usodnega. V primeru izstopa enega kluba kar sredi sezone bi si sicer nakopali novo mednarodno sramoto, očrnili ugled znamke in s tem zbili marketinško vrednost lige, pokvarili zanimivost boja za obstanek in nasploh skrhali že tako slabo zanimanje za slovenski klubski nogomet, a te stvari pri nas že tradicionalno nikogar kaj preveč ne ganejo. Razen seveda v smislu privoščljivosti. Liga bi bila še vedno kolikor toliko regularna, še vedno bi imeli enako mest v Evropi, priskledniki bi še vedno dobili svoje deleže in karavana bi šla dalje. Tako kot letos v Armeniji, pa v zadnjih letih tudi v Latviji, Makedoniji itd., skratka v državah, h katerim z našim odnosom do nogometa tudi sodimo.
Zadeva bi se sicer malenkost zakomplicirala v drugi ligi, toda saj veste, druga liga – zadnja briga, vsaj tako je bilo ponavadi. Bi pač mimo pravilnika obstal en klub več. Propad Domžal bi tako dejansko predstavljal problem v prvi vrsti za Domžale, zato se bomo v nadaljevanju pozabavali z opcijami, ki sledijo v takšnem primeru. V kolikor se ne bo v nekaj dneh našel čudežni rešitelj z vrečo denarja, se Domžalam obeta eden od treh scenarijev. Najmanj verjeten se zdi tisti, po katerem bi klub z zmanjšanimi stroški životaril dalje ter z mlado domačo ekipo dokončal tekmovanje ter počasi poplačeval dolgove. Če bi uspel dobiti licenco za drugo ligo, bi klub potreboval kar precej let, da bi znova prišel na zeleno vejo, predvsem pa bi bila potrebna tudi popolno prestrukturiranje in prilagoditev kluba.
Za člane kluba ter navijače bi bila takšna rešitev bržkone idealna, a glede na poznavanje situacije ni preveč realna, saj bi bilo potrebno dolgotrajno delo v težkih okoliščinah, ki pa pri nas diši le redkokomu. Poleg tega je domžalski klub zabredel že tako globoko v dolgove, ohranjanje tekmovalnega pogona v državni ligi, četudi drugi ali tretji, pa je tako drago, da v manjšem okolju skorajda ni finančne računice, po kateri bi se realno lahko poplačal takšen dolg. Poglejmo samo stanje v Gorici in velenjskem Rudarju, ki sta za slovenske razmere precej večja nogometna centra, pa sta v drugi ligi v izjemno hudi krizi, finančna situacija v Domžalah pa je še precej slabša. Ravno zaradi tega dam po eni strani prav vsem tistim, ki klubu takšen položaj privoščijo. Predvsem zato, ker je pošten.
Domžalčani so namreč že leta praktično vse počeli narobe. Na silo so rinili z glavo skozi zid, vztrajali pri prvoligaških ambicijah in dragem igralskem kadru, večali število zaposlenih in stroške kluba, čeprav za to niso imeli ne denarja ne pogojev. Namesto, da bi se že zdavnaj usedli ter skušali v miru rešiti situacijo, so se več let dogovarjali s tujimi investitorji sumljivega slovesa, nadaljevali z negospodarnim vodenjem in nepotizmom ter se prepirali v medijih. Posledično so s svojim brezumnim vztrajanjem ter podaljševanjem agonije tudi škodili prvoligaškemu nogometu, saj so jemali mesto kakšnemu izmed urejenih klubov, ki v vrhu druge lige dejansko plačujejo svoje igralce in trenerje. V domžalskem klubu so enostavno leteli previsoko in po nekaj bolj kot ne slučajnih uspehih niso razumeli, da igranje v drugi ali tretji ligi ni nikakršna sramota. Zdaj bodo to spoznali na grd način.
Druga opcija, precej bolj realna, je prisilna poravnava. Ta je v svetu slovenskega nogometa dokaj redek pojav, za zdaj pa so se je poslužili le pri Kopru. Koprski primer je bil sicer specifičen, saj Koper finančno ni bil v tako slabem položaju, v prisilno poravnavo pa se je spravil sam. Domnevno in glede na govorice je šlo predvsem za poslovni konflikt z Milanom Mandarićem in fiktivne račune. Kakorkoli, zgodba je dala pomembno lekcijo, saj nas je NZS poučila, da klub v prisilni poravnavi ne more dobiti nobene licence, niti za tretjo ligo. V primeru prisilne poravnave bi morale torej Domžale nadaljevati v regionalnem tekmovanju, a bi klub ohranil pravno kontinuiteto, poleg tega pa bolj ali manj rešil tudi mladinske selekcije.
Postopek bi bil v primeru Domžal sicer precej bolj zapleten in tudi ni nujno, da bi se sploh končal uspešno. Velika večina prisilnih poravnav se namreč konča s stečajem, prav tako je težko reči, kako bi nogometni klub dlje časa deloval pod prisilnim upraviteljem. Ta opcija bi bila za navijače in člane kluba v primeru uspešnega zaključka vseeno še kar solidna, sploh za tiste, ki so v klubu v prvi vrsti iz športno-rekreativnih motivov. Prav gotovo bi marsikateri ambiciozni starši svoje otroke v tem primeru prepisali v kak drug klub, a to ni tema za tokratno kolumno. Do precejšnjega zapleta bi sicer prišlo tudi v regionalni ligi, saj se ta letos že tako krči in mest ni dovolj, a tudi to seveda ni tema tokratne kolumne.
Tretja opcija pa je propad oziroma stečaj, po zgledih iz tujine popularno imenovan tudi bankrot. V tem primeru društvo propade, ustanovi pa se novo s podobnim imenom. To je v slovenskem nogometu žal precej pogosta praksa, res pa je, da v zadnjih letih nekoliko manj kot nekoč. Vzrok za to je bržkone zlasti širša finančna situacija, saj so klubi največkrat propadali v časih ekonomskih kriz. V drugem delu članka si bomo torej pogledali, kaj se je s slovenskimi klubi dogajalo v preteklosti in kaj torej lahko pričakujemo tudi v Domžalah. Pri tem se bomo posvetili obdobju po letu 1991, saj pred tem letom tovrstne prakse praktično ne poznamo. Seveda so klubi propadali tudi prej, Laibacher Sportverein denimo že leta 1909, a na povsem drugačen način. Ko je včasih kak klub propadel, nazadnje denimo celjski Olimp leta 1989, je običajno izginil za vedno.
Po letu 1991 so se republiški ligaši znašli pred profesionalizacijo, za katero pa številni niso imeli pogojev. Prvi je pod dolgovi klecnil tedanji prvoligaš Gaj Kočevje. Kočevski primer je specifičen, saj je bil že leta 1993 ustanovljen nov rezervni klub NK Kočevje, ki je dve leti obstajal vzporedno z Gajem, ko je slednji leta 1995 dokončno propadel, pa je prevzel tudi njegove igralce mladinskih kategorij. Novi klub je seveda začel v najnižjih ligah, do danes pa nikoli več ni prilezel višje od tretjega ranga. Ob tem je prav komično, da je klub pred nekaj leti dobil plaketo za sto let delovanja, pa čeprav je šlo realno za dva različna kluba, ki sta soobstajala in igrala v različnih ligah kar dve leti. Tudi v tujini takšna praksa ni nenavadna, a ker v Domžalah ni močnega »grassroots« gibanja, se zdi takšen razplet malo verjeten.
Med prvimi je propadla tudi Izola. Izolani so dokončno obupali po koncu sezone 1995/96, a so imeli probleme že prej, saj so z mladinci denimo izstopili leto pred tem. Leta 1996 je bil tako ustanovljen nov klub MNK Izola, ki je z vsemi selekcijami začel v najnižji ligi, s člani celo šele leta 1998, saj jih v prvih dveh sezonah sploh ni imel. Izolski nogomet si v naslednjih tridesetih letih ni opomogel, saj se nikakor ne more učvrstiti niti v drugi ligi. Čeprav imajo na Obali navijače, podporo razmeroma velike občine in solidno infrastrukturo, pa je Izola lep primer, kako težko je klubu, ki mora praktično vse znova postaviti z ničle.
V devetdesetih je propadel tudi Steklar iz Rogaške Slatine. Glažarji so v prvih letih po ustanovitvi strašili v prvi ligi, dolgovi iz tistih let pa so klub dokončno potopili spomladi 1999. Tedaj je nastala Rogaška, ki je z vsemi selekcijami začela v najnižjih ligah, kar pa je bilo samoumevno, saj so le-te že tako ali tako igrale tam. Rogaška Slatina seveda ni ravno največji nogometni center, zato ne čudi, da se je naslednik Steklarja zelo namučil, da je prišel nazaj do prve lige. Trajalo je namreč več kot dvajset let, da se je klub iz steklarsko-zdraviliškega mesta vrnil na slovenski nogometni zemljevid. Nato se je sicer spet hitro vrnil v anonimnost, a je lanska zgodba vsem dobro znana, zato je na tem mestu ne bom pogreval.
Klubi so seveda propadali tudi v nižjih ligah. Leta 1997 je v tretji ligi obupal donedavni drugoligaš Mengeš, nato pa so ustanovili nov klub Mengo 1928, ki je nadaljeval v najnižjih ligah. Sredi sezone 2000/01 je razpadel tudi Šentjur, namesto njega pa je nastala Nogometna šola Mladi Upi. V Mengšu in Šentjurju lahko spremljamo klasičen razvoj dogodkov, ki se je odvil še v številnih drugih krajih, a se na tem mestu z dogajanjem v nižjih ligah ne bomo ukvarjali. Vrnimo se torej v živopisni svet prve lige, ki je največji udarec v smislu propada klubov doživela v začetku novega tisočletja. Dogodki so bili tedaj povezani zlasti s slabo finančno situacijo v slovenskem športu ter uvedbo licenciranja.
V sezoni 2002/03 se je edinkrat doslej pripetilo, da kak klub tekmovanja v prvi ligi ni dokončal. Prevaljski Korotan sredi marca namreč ni odigral domače tekme z Olimpijo in ker je bil to drug tovrsten primer, je bilo moštvo izključeno iz tekmovanja. Situacija je precej zapletla ligaško lestvico, saj je šlo za tekmo 21. kroga, pravila pa so velevala, da se tekme ne morejo upoštevati, če posamezna tretjina ni bila odigrana do konca. Če bi Korošci odigrali le še eno tekmo, bi se tretjina zaključila, tako pa je bila zveza neizprosna in je izbrisala kar deset rezultatov (ki jih sicer na uradni strani še vedno upošteva, a je to spet tema za drugo kolumno). Na Prevaljah je bil sicer že dobrega pol leta pred tem ustanovljen nov nogometni klub pod imenom DNŠ Prevalje, ki je nadaljeval z mlajšimi selekcijami, leta 2006 pa je formiral tudi člansko moštvo.
Največji udarec je prva liga doživela leta 2005, ko so propadli kar trije velikani. Zgodba Olimpije je tukajšnjim bralcem bržkone dobro znana, poleg nje pa sta tedaj propadli še Mura in Ljubljana. V Šiški je nastal nov klub FC Ljubljana, ki je zdržal do leta 2011, ko je prilezel do tretje lige. Zanimivo je, da je imela Ljubljana močno mladinsko šolo, ki je bila od leta 2003 registrirana kot samostojen klub MNK Ljubljana in je po propadu kluba lahko nadaljevala v istih ligah. Po družnem propadu tako FC Ljubljane kot MNK Ljubljane je nastal nov klub NK Ljubljana, ki je začel v najnižjih ligah. Podobno kot Korotan se tudi Ljubljana nikoli niti približno ni več približala uspehom originalnega kluba.
Bolj uspešna je bila Mura, ki pa ji je šla nogometna zveza precej na roko, saj je leta 2005 ustanovljeni klub Mura 05 mimo pravilnikov dobil številne ugodnosti. Eden najvplivnejših mož v slovenskem nogometu je bil tedaj namreč podpredsednik zveze ter predsednik MNZ Murska Sobota Tugomir Frajmar. Z močno institucionalno podporo je tako novoustanovljeni klub pridobil pravico do igranja z mlajšimi selekcijami stare Mure v istih ligah, hkrati pa je bila članska ekipa uvrščena v nič manj kot tretjo ligo. Zvezi sta šla tedaj na roko izpad Križevcev in propad Šmartnega, tako da so prosto mesto, ki bi ga po pravilniku morale dobiti Zreče, podelili Muri. Tudi če bi omenjeni klub iz nekega razloga ne izpolnjeval pogojev ali to možnost zavrnil, pa je bilo pred novoustanovljenim klubom v rezultatskem smislu še vedno 77 drugih ekip.
Istega leta je kot rečeno propadlo tudi Šmartno ob Paki, ki so ga prav tako pokopali prvoligaški dolgovi, čeprav je moštvo tedaj igralo že v drugi ligi. V Šmartnem so prav tako takoj ustanovili nov klub Šmartno 1928, a je moral ta za razliko od Mure z vsemi selekcijami začeti v najnižjih ligah. Člani so bili kar uspešni, saj so se v pičlih petih letih vrnili v drugo ligo, kjer so s presledki igrali do leta 2021. Trenutno Šmartno 1928 nastopa v tretjem rangu in na splošno lahko rečemo, da propad kluba huje ni prizadel. V manjših okoljih je preskok iz prve ali druge lige na dno manjši, prav tako pa je zlasti na celjskem tudi precej lažje napredovati, saj je nižjih lig manj, njihova kvaliteta pa je razmeroma nizka.
Precej bolj boleč je bil udarec za Dravo, ki je kot prvoligaš propadla po sezoni 2010/11. Na Ptuju so podobno kot v Šiški in še nekaterih okoljih že precej pred tem ustanovili samostojen klub za mladinske selekcije, v tem primeru Nogometno šolo Drava, ki pa po propadu kluba z mlajšimi selekcijami vseeno ni smela nadaljevati v istih ligah, saj so bili igralci uradno registrirani za staro Dravo. Ptujčani se iz izkušenj svojega predhodnika niso kaj dosti naučili, saj se je nov klub, ki se je vmes preimenoval v FC Drava, kmalu znašel v podobnih problemih. Zaradi finančnih dolgov ja namreč letos propadla tudi nova Drava, ob njenem propadanju pa je že lani nastala nova Nogometna šola Intera Drava, ki je z najmlajšimi spet začela v najnižjih ligah. V klubu trdijo: »O članskem nogometu ne razmišljamo.«
Nekaj let pred Dravo so propadli tudi Beltinci. Leta 2006 je izdihnil NK Beltinci, hkrati pa je bilo ustanovljeno Nogometno društvo Žuti Marki, ki je kasneje dobilo današnje ime. Žuti Marki so za razliko od Mure začeli v najnižjih ligah, leto po ustanovitvi tudi s člansko ekipo, ki trenutno sodi med najboljše v drugi ligi in se je torej bolj ali manj vrnila tja, kjer je končal stari klub. Beltinci so kljub statusu »najbolj nogometne vasi na Slovenskem« za ta podvig potrebovali precej časa, a se jim je počasna organska rast poplačala. Klub je bil v pretekli sezoni najbolje gledan v drugi ligi, pri čemer je večina navijačev bodisi ostala zvesta po propadu starega, bodisi zrasla skupaj z novim klubom.
Leta 2011 se je končalo prvoligaško obdobje tudi za staro ajdovsko Primorje. Na njegovem pogorišču je takoj nastala Nogometna šola Ajdovščina, ki je z mlajšimi selekcijami začela v najnižjih ligah, člansko ekipo pa je dobila šele v sezoni 2012/13, ko jo je pravzaprav prevzela od sosednjega ŠD Škou. Na začetku se je klub predstavljal kot povsem nov subjekt z drugačnim imenom in drugačnimi barvami, kasneje pa je v klasični maniri vrnil stare barve in ime. Člani so se pred kratkim celo vrnili v SNL, tako da lahko Primorje označimo za še eno uspešno zgodbo, ko je klub po približno desetletju dela prilezel na nekdanji nivo. Finančna situacija v Ajdovščini sicer tudi dandanes ni rožnata in ni povsem izključeno, da se ne bo zgodba kdaj v prihodnosti spet ponovila.
Leta 2012 je propadel tudi stari klub v Lendavi. Nafta, ki je nekoč igrala celo v jugoslovanski ligi, nato pa precej let v SNL, je pod težo dolgov neslavno končala svojo zgodbo, ustanovljen pa je bil novi klub ND Lendava 1903. Slednji je z vsemi selekcijami začel v najnižjih ligah, razen s člansko, ki ji je bila podarjena pomurska liga, s čimer je preskočila en rang. Lendavčani so to vnovčili, saj so potrebovali približno eno desetletje, da so se vrnili na stari nivo. Odločanje o nižjih ligah seveda ne sodi v domeno nogometne zveze, pač pa MNZ-jev, tako da je bila za odločitev glede Nafte odgovorna lendavska medobčinska zveza, ki je klubu prihranila igranje v najnižjem rangu.
Od bivših prvoligašev je propadel tudi sežanski Tabor. Ta je po epizodi v prvi ligi obupal leta 2004 v drugi ligi, a je že dve leti prej nastalo Mladinsko nogometno društvo Tabor, ki je rešilo mladinske selekcije. Omenjenega leta je novo društvo dobilo tudi člane, ki so se nato po slabih dveh desetletjih prebili nazaj v prvo ligo, trenutno pa igrajo v drugi. Tudi Sežanci so torej potrebovali kar precej časa, da so si opomogli, a jih propad vseeno ni preveč prizadel. Čeprav prihaja iz nekoliko manjšega kraja, se je tudi Tabor postavil v vrsto klubov, ki so prvo ligo igrali v (vsaj) dveh inkarnacijah, res pa je, da NZS tega iz nekega razloga ne upošteva in oba Tabora šteje skupaj, čeprav sta skoraj dve leti soobstajala.
Zanimiv je tudi primer Bele krajine, ki si je v prvi ligi nabrala gromozanske dolgove, a je nato z njimi životarili še vse do leta 2016. Že leta 2012 je bila medtem ustanovljena Nogometna šola Bela krajina, ki je prevzela mlajše selekcije, po propadu starega kluba pa je v najnižji ligi začela nastopati s članskim moštvom pod imenom Bela krajina 2016. Belokranjci si za razliko od nekaterih zgoraj opisanih klubov vsaj za zdaj še niso opomogli, saj so napredovali za zgolj en rang, pa še tam jim kaže precej slabo. Nasploh smo videli, da je v ljubljanski regiji težko napredovati, saj so nižje lige dokaj močne in se še tako veliki klubi prek njih le redko sprehodijo.
Poleg omenjenih klubov so propadli še nekateri manjši, ki pa so vsak po svoje tudi pustili pečat v slovenskem nogometu. Leta 2011 je propadlo Naklo, že leto prej pa se je ustanovil nov istoimenski klub, ki je začel oziroma bolje rečeno nadaljeval v najnižji ligi. Leta 2016 je svojo pot končal tudi stari NK Zavrč, še istega leta pa je bil ustanovljen novi DNŠ Zavrč, ki je z vsemi selekcijami začel v najnižjih ligah. Kot zadnji se je na seznam propadlih bivših prvoligašev uvrstil še Ankaran, ki se je v sezoni 2018/19 združil s Postojno, nato pa končal svojo pot. V Ankaranu je obstajalo cel kup klubov oziroma bolje rečeno pravnih subjektov, ki bi si glede na majhnost kraja pravzaprav zaslužili lastno kolumno, za tukajšnji prikaz pa vendarle niso bistveni.
Nov klub mora začeti v najnižji ligi, kot je to vselej veljalo za vse razen za Muro …
Skratka, če bodo Domžale propadle, ne bodo ne prvi in bržkone tudi ne zadnji prvoligaš, ki bi se mu to pripetilo. Iz zgoraj opisanih primerov lahko potegnemo nekaj sklepov, kaj bo v tem primeru sledilo. Kar se tiče članov ne bi smelo biti dvoma. Nov klub mora začeti v najnižji ligi, kot je to vselej veljalo za vse razen za Muro, ki so jo dobesedno zgoljufali v tretji rang. Pri mlajših kategorijah je bila zadeva nekoliko manj enoznačna, a tudi tu so načeloma vsi novi klubi morali začeti z ničle, večinoma tudi tisti, ki so imeli ločeno nogometno šolo. Domžale ločene nogometne šole nimajo, pa tudi pravila so zdaj vsaj načeloma strožja, tako da kakšni popusti za mladinske selekcije ne bi smeli biti opcija. Doslej smo imeli v vsej zgodovini izmed naštetih primerov zgolj tri takšne, ko so propadli klubi z moštvom v 1. SML. To so bili Olimpija, Drava ter Mura in spet so skozi prste pogledali zgolj slednji.
Kakšni so torej nauki, ki jih lahko potegnemo iz vsega skupaj? Načeloma je šlo za precej različne primere, a določeni vzorci vseeno obstajajo. Srednje veliki klubi so običajno po propadu potrebovali kar precej časa, da so se vsaj približno vrnili na nekdanji nivo, v povprečju nekje okrog deset let. V kolikor obstaja v mestu zgolj en klub, je seveda lažje, še vedno pa običajno pride do totalne spremembe tako v igralskem kot tudi trenerskem in funkcionarskem kadru. Za izjemno pomembne se pokažejo zlasti volonterji in amaterski športni delavci, ki jih je v manjših okoljih običajno dovolj, v Domžalah pa je njihovo število glede na zadnja leta delovanja kluba nekoliko vprašljivo.
Zaradi vsega tega se marsikdo bolj nagiba k prisilni poravnavi, ki bi vsaj formalno rešila klub in z njim mlajše selekcije. Kot rečeno večina zgoraj naštetih klubov vsaj v času propada mladinskih šol ni imela na kdove kako visoki ravni, medtem ko imajo Domžale mlajše selekcije v najvišjih ligah, mladinci so bili lani celo drugi. Takšen klub si propad precej težje privošči, kot smo denimo videli na primeru Drave. Slednja se namreč nikoli ni pobrala. Tudi vsi klubi iz MNZ Ljubljana, torej Kočevje, Bela krajina, Ljubljana, Mengeš in ostali se po propadu nikoli niso zares pobrali, saj je prebijanje iz ljubljanskih nižjih lig izjemno zahtevno, pa tudi 3. SNL zahod nikakor ni šala. Na tej poti bodo imele Domžale tudi s člani vsekakor kar težavo, sploh če bi znal situacijo izkoristiti kak klub iz okolice.
Nogomet tako kot življenje poteka ciklično in četudi se najbogatejši in najvplivnejši še tako trudijo, da bi razmere fiksirali, jih neke sile spet vselej vlečejo nazaj. “Pokopljite me z obrazom navzdol, saj se bo čez nekaj časa vse obrnilo na glavo,” je dejal že Diogen. Posledično tudi ne čudi, da splošna nogometna javnost ob domžalskih problemih ravno ne toči krokodiljih solz, saj so se, ko so neki drugi klubi pred dvajsetimi leti propadali, Domžalčani nasmihali in profitirali na njihovi nesreči. Kot vse kaže, se bo to zdaj zgodilo tudi njim.
