Bojte se Danajcev, četudi prinašajo darove. (Virgil)

Med prazničnim časom, ko so nogometaši na dopustu ali na pripravah in ko se navijači večinoma ukvarjajo z drugimi zadevami, je v nogometnih pisarnah običajno zelo pestro. Tudi tokratna zima ni bila nikakršna izjema. Spet so bile sprejete številne pomembne spremembe in novosti, ki pa kljub njihovi pomembnosti v javnosti niso preveč odmevale. Vse skupaj bržkone ni slučajno, saj je v športnem svetu, zlasti pa v tujini, že povsem običajno, da se sporne in kontroverzne odločitve sprejemajo med tekmovalnim premorom oziroma takrat, ko je pozornost navijačev najmanjša in ko je posledično tudi kritika najmilejša. Svoje seveda dodajo tudi mediji, ki so vajeni objavljati zlasti izjave za javnost, ki so jim direktno servirane, precej manj aktivni pa so takrat, ko je potrebno zadeve dejansko poiskati in raziskati.

Največ pozornosti je tako v slovenski nogometni javnosti požela novotarija o »vključevanju mladih in doma vzgojenih igralcev«, ki bodo zdaj obvezni v prvih postavah vseh prvo in drugoligaških klubov. Vsako tekmo 1. SNL bo po novem pravilniku, ki bo začel veljati v naslednji sezoni, moral začeti vsaj en slovenski državljan, star do 21 let. Sprememba je v športnih krogih požela večinoma pozitiven odziv, kar ni presenetljivo, saj povprečni navijači ljubijo diskurz o »mladih domačih fantih«, ki naj bi rešili slovenski šport. Gledano nekoliko bolj objektivno pa je zadeva športno dokaj irelevantna, ideološko in pravno pa precej sporna. V športnem smislu se namreč ne bo spremenilo praktično nič, saj klubi v veliki večini že zdaj izpolnjujejo omenjeno pravilo, tako da se postave prvoligaških ekip zaradi tega ne bodo nič pomladile ali podomačile.

Miloš Hudarin

V kolikor pa bo kak klub zaradi poškodb ali kartonov v prvo postavo prisiljen potisniti mladega igralca, čeprav ta po kvaliteti vanjo ne bi sodil, pa ga bo še vedno lahko že ob prvi prekinitvi zamenjal. Nekoliko starejši bralci se bodo gotovo spomnili, da smo takšno pravilo v začetku devetdesetih že imeli in da so klubi takrat počeli točno to, menjavali igralce že v prvi ali drugi minuti. Takšno početje je za razvoj mladih igralcev večinoma še bolj škodljivo, kot če celo tekmo sedijo na klopi, o čemer je v enem izmed podcastov Tajnega društva OFC govoril tudi tedanji igralec Olimpije Miloš Hudarin. Glede na to, da imajo po novem klubi na voljo pet menjav, bo takšno početje še lažje izvedljivo, kot je bilo takrat.

O petih menjavah je ob tem treba dodati še to, da je novo pravilo NZS zdaj tudi uradno uvedla za stalno, čeprav je bilo med epidemijo jasno rečeno, da gre za začasno spremembo zaradi zgoščenega urnika. Tudi tu so torej športne zveze pristavile svoj piskrček ter, podobno kot politika na drugih področjih, pod krinko »nove normalnosti« uveljavile želene spremembe. Če bi uvedbo petih menjav predlagali v običajnih časih, bi gotovo naleteli na precejšen negativen odziv, tako pa je bila za stalno uveljavljena praktično brez nasprotovanja, saj si nihče ni želel nastopiti proti »zdravju«, »znanosti« in »varovanju življenj«. Dejansko pa seveda ne gre za zdravje, temveč za koncesijo velikim klubom, ki imajo širši kader in jim pet menjav pomeni izjemno konkurenčno prednost v primerjavi s šibkejšimi tekmeci.

A naj se vrnem k pravilu o mladih domačih igralcih. Napisal sem, da je sporno v ideološkem smislu, saj gre pravzaprav za obliko diskriminacije. Predstavljajte si, kakšen pogrom bi doživela zveza, če bi uvedla pravilo, da mora biti v prvi postavi vsaj en tridesetletnik, katolik ali blondinec. Dejansko pa gre za praktično isto stvar. Članska kategorija je absolutna kategorija, v kateri lahko nastopi kdorkoli, ki ni kaznovan, sestava ekipe pa je v izključni pristojnosti trenerja in ne športnih zvez. To, da mora po novem v prvi postavi nujno nastopiti en igralec, mlajši od 21 let, pomeni, če malo dramatiziram, da NZS ukinja člansko kategorijo in jo nadomešča s kombinirano člansko/U-21 kategorijo. V kolikor pa vztrajamo na tem, da gre za člansko kategorijo, pa je to kot rečeno čista diskriminacija, za katero se v svetu družbenih ved uporablja izraz ageizem.

Zadeva je posledično zelo sporna tudi pravno, saj krši načelo o izenačenosti domače in tuje delovne sile v okviru Evropske unije, ki v nogometu velja že od Bosmana. Zanimivo je, da trenutno prav v Belgiji poteka tožba Izraelca Liora Rafaelova in Antwerpna proti tamkajšnji nogometni zvezi glede podobnih kvot domačih igralcev, ki bi lahko, v kolikor bo uspešna, tudi slovensko pravilo ukinila še pred uveljavitvijo. Slovensko pravilo namreč poleg enega slovenskega igralca do 21 let predvideva tudi kvoto osmih tako imenovanih »doma vzgojenih« v kadru za tekmo, kar pa je nogometno prav tako dokaj irelevantno, saj ne gre niti za igralce na igrišču, niti za dejansko domače klubske igralce, pač pa zgolj za take, ki so v mladih letih trenirali v drugih slovenskih klubih.

Lior Rafaelov

Medtem ko gre pri kvotah predvsem za PR in diskriminacijo, pa so bila sprejeta še številna druga pravila, ki se mi zdijo dolgoročno precej pomembnejša, a o njih praktično nikjer ni bilo napisanega ničesar. Prvo so spremembe licenčnega pravilnika, ki med drugim uvajajo »pravilo neto lastniškega kapitala«, ki bo začelo veljati prihodnje leto. Gre za vsiljevanje imperativa ustvarjanja vrednosti in preoblikovanja klubov, četudi so ti večinoma organizirani kot športna društva, v kapital, o čemer sem že pisal v istoimenski kolumni. Poleg novega poglavja o družbeni odgovornosti, ki pomeni predvsem še več birokracije in pisanja raznoraznih strategij o rasizmu, enakopravnosti in varstvu okolja, ki so večinoma same sebi namen, pa nov pravilnik o licenciranju prinaša še izjemno pomembno novost glede ženskega nogometa.

Po novem bo moral vsak (moški) nogometni prvoligaš podpirati tudi ženski nogomet. To pomeni, da bo moral vsak klub bodisi oblikovati ženske ekipe bodisi zagotoviti podporo pridruženim ženskim klubom. Kolikor je načeloma seveda pohvalno, da NZS kdaj naredi kaj tudi za ženski nogomet, ki v Sloveniji še vedno ne more sestaviti niti ene poštene lige, pa so se stvari zopet lotili na povsem napačen način. Namesto, da bi sami proaktivno skrbeli za razvoj ženskih klubov, želijo zdaj to skrb prevaliti na moške klube ali drugače rečeno, lastno nesposobnost želijo reševati s hudim poseganjem v avtonomijo svojih članov. V praksi takšna rešitev logično ne deluje, kar najlepša dokazuje Hrvaška, ki je tovrstno pravilo uvedla že pred leti, rezultat pa je bil zgolj to, da so klubi na silo ustanavljali ženske ekipe, ki so propadale, čim so ti izpadli iz lige. Feministke bi ob tem morda rekle tudi, da gre za patriarhalno »rešitev«, s katero se želi žensko spet institucionalno podrediti moškemu, češ da ni sposobna sama skrbeti zase.

Bosta NK Olimpija in ŽNK Olimpija kmalu en klub?

Zadnja in bržkone še najpomembnejša sprememba pa se tiče nogometne infrastrukture. Tu gre pravzaprav za kar dve novosti. Prva so veliki infrastrukturni projekti, ki jih je v zadnjem času napovedala nogometna zveza, pri čemer so športni mediji informacije o tem po svoji stari navadi predstavili hudo pomanjkljivo, da ne rečem še kaj drugega. V njihovo opravičilo pa je treba povedati, da je že zveza sama projekt predstavila precej nejasno, zato dodatna razlaga tu morda ni odveč. Gre namreč za dva povsem različna projekta, prvi je razpis SIPN, ki poteka vsako leto in torej ne predstavlja nobene novosti, uporablja pa se zlasti za prenovo zelenic, garderob in podobnega ter je za navijače posledično manj zanimiv.

Drugi, dejansko nov, pa je razpis Hat-trick, ki ga financira UEFA in se bo tokrat namenil za urejanje infrastrukture. Gre za 6 milijonov evrov za izboljšavo stadionov, kjer v poštev pridejo tudi večji projekti. V razdelku A, kamor sodi gradnja in prenova stadionov, bo na voljo 2,8 milijona evrov. Ta denar bo razdeljen za obstoječe in za nove stadione. Kar se tiče obstoječih stadionov, v poštev pridejo zgolj taki, ki so že zdaj primerni za prvoligaške in evropske tekme, pri čemer se bo načeloma sofinancirala zgolj ena sama »tribuna z najmanj 2.000 gledalcev«, za katero bo zveza prispevala dvesto tisočakov. Samo za primer, prenova Bonifike je stala devet milijonov.

Nižjeligaška infrastruktura je v večini primerov zelo osnovna (Foto: MZ)

Kar se tiče gradnje novih stadionov pa bo na voljo 280.000 evrov za stadion s kapaciteto nad 1.500 gledalcev in 380.000 evrov za stadion s kapaciteto nad 4.500 gledalcev. Skratka 660.000 za dva stadiona, kar je pravzaprav smešno, saj gre v praksi za milijonske projekte. Stadion v Šiški naj bi denimo stal okrog 50 milijonov in mu ta denar ne bi pomenil kaj dosti, kar pomeni, da bodo v poštev prišli zgolj projekti, ki bodo veliko večino sredstev dobili drugje. Seveda razumem, da gradnja stadionov ni in ne more biti poglavitna naloga zveze, a s tovrstnimi projekti se že skoraj sramotimo, sploh če se primerjamo s Hrvaško, Srbijo in drugimi sosednjimi državami, kjer se vlagajo neprimerno večji zneski. Hrvati denimo napovedujejo gradnjo oziroma prenovo desetih prvoligaških objektov, pri čemer naj bi samo prenova Poljuda stala čez 50 milijonov evrov.

Druga infrastrukturna novost pa je vzpostavitev kategorizacije nogometne infrastrukture, ki se bo nato uporabljala tudi pri licenciranju klubov. Za 1. SNL bo tako potreben stadion četrte kategorije, za 2. SNL tretje in tako dalje. Tudi tu se zdijo kriteriji povsem nerealni, saj se recimo za 2. SNL z letom 2025 uvajajo obvezni reflektorji, pa čeprav teh ne premorejo vsi klubi niti v prvi ligi. A še najbolj problematični se zdijo kriteriji za najnižje, torej medobčinske lige, kjer bo po novem obvezna betonska tribuna z vsaj 50 sedišči, ki pa je ogromno nižjeligašev kajpak ne premore. Ali kdorkoli dejansko pričakuje, da bodo naši najmanjši in najskromnejši klubi, ki seveda niso niti lastniki igrišč, v dveh letih zgradili tribune? Pri tem se tudi ne morejo prijaviti na zapis Hat-trick, saj je ta kot rečeno na voljo zgolj za velike stadione. Kaj bodo storili čez dve leti? Bo NZS polovico klubov vrgla iz pete lige ter jih s tem praktično ukinila in torej povsem uničila bazo? Ali pa se bo masovno kršilo pravila? Saj ne vem, kaj je slabše.

Nogometne inštitucije rade govorijo o »vključenju deležnikov«, a v praksi ne delujejo nujno tako.

Takšni so torej letošnji nogometni novoletni darovi. Njihove realne posledice se bodo najbrž videle šele čez nekaj let, pri čemer me najbolj skrbi stanje baze, saj vsaj na prvi pogled ni videti, da bi ji kakšno od njih bistveno koristilo. Prej nasprotno. Žal tudi slovenski nogomet kopira sodobno politiko in predvsem zvesto sprejema evropske direktive (UEFE), ki dolgoročno najbolj koristijo evropskim (nogometnim) gigantom, medtem ko razvoj domače lokalne sfere postaja vse bolj podrejen tem procesom. Nogometne inštitucije rade govorijo o »vključenju deležnikov«, a v praksi ne delujejo nujno tako. Tudi na zadnji novoletni zabavi so bili številni novinarji in predstavniki manjših klubov spet izključeni. Morda se bojijo, da jim darila ne bi bila všeč.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.