Tim Dobovšek
»Represija ne more pripeljati do ničesar dobrega.« (Aleksander Čeferin, 18.4. 2021)
Za ta teden sem že imel pripravljeno kolumno o nedokončanih (nižjih) ligah in epidemiji, a je nato v noči iz nedelje na ponedeljek prišlo do dogodkov, ki imajo tako velik vpliv na svetovni nogomet, da bom enkrat za spremembo najmočnejšim evropskim klubom dal prednost pred Ilirijo, Svobodo in Slovanom. Nek daljši uvod je verjetno nepotreben, saj si skoraj upam trditi, da ga ni bralca, ki ne bi vedel, da je 12 izbranih evropskih velikanov v ponedeljek nekaj čez polnoč razglasilo ustanovitev evropske superlige.
Čisto na kratko, če ima kdo dostop zgolj do Enotnosti ali pa bo tole morda bral čez več let: Juventus, Milan, Inter Milan, Manchester United, Liverpool, Arsenal, Chelsea, Manchester City, Tottenham Hotspur, Atletico Madrid, Barcelona in Real Madrid so ustanovili ligo, v kateri bi igralo 20 klubov, dve skupini po 10, najboljši se uvrstijo v četrtfinale, tekme se igrajo med tednom, prva sezona pa bi se začela že avgusta.
Ponedeljek je bil tako nekaj posebnega. Prvič v življenju sem videl, da so spletni portali cel dan objavljali nogometne prispevke »v živo« in »iz minute v minuto«, nogomet je postal glavna tema in občutek si imel, da smo sredi državnega udara, revolucije ali vojne. In res bi lahko metaforično uporabil katerokoli od omenjenih treh besed. Gre namreč za revolucijo v svetovnem nogometu, udar najmočnejših nogometnih klubov ter vojno med njimi in krovnimi organizacijami.
Takšne in podobne besede so se doslej uporabljale že velikokrat, a so običajno zvenele namišljeno ali celo patetično, tokrat pa prvič mislim, da so povsem na mestu. Če bo superliga uspela, bo to vsaj po mojem prepričanju pomenilo največjo spremembo v zadnjih več kot 100 letih, pravzaprav največjo po dogodkih v osemdesetih letih devetnajstega stoletja, ko so v Britaniji legalizirali profesionalizem (1885) in uvedli lige (1888). Od tedaj se je sicer zgodilo marsikaj, a ne vem če se karkoli lahko kosa z dogodki iz zadnjih dni.
Ko sem bral takšne odzive in komentarje, mi ni bilo čisto jasno v katerem letu smo, zato sem moral najprej preveriti in pogledati na koledar. Toda ne, nismo v letu 1991, v času tradicionalnih in poštenih evropskih tekmovanj.
In kakršni so bili odzivi medijev, takšni so bili tudi odzivi javnosti. Totalni. Superliga je postala glavna športna tema in praktično ga ni navijača, ki o njej ne bi imel svojega mnenja. Le ta pa so pretežno negativna, saj je večina spremljevalcev zelo zaskrbljena nad tradicijo, poštenostjo in pravičnostjo nogometnih tekmovanj. Vse to da zdaj želijo izpodriniti pohlep, denar in komercializacija. Ko sem bral takšne odzive in komentarje, mi ni bilo čisto jasno v katerem letu smo, zato sem moral najprej preveriti in pogledati na koledar. Toda ne, nismo v letu 1991, v času tradicionalnih in poštenih evropskih tekmovanj. Ne, smo v letu 2021 in medtem se je v evropskem nogometu zgodilo marsikaj.
UEFA in njeni zagovorniki se sklicujejo na majhne klube, tradicijo in navijače. Se jim je šlo za navijače in majhne klube leta 1994, ko so slovenskega in druge prvake enostavno izločili iz elitnega evropskega tekmovanja? Se jim je šlo za navijače in majhne klube leta 1999, ko so najmočnejšim ligam podelili po štiri mesta v tem istem tekmovanju? Se jim je šlo za navijače in majhne klube leta 2018, ko so prej omenjenim najmočnejših klubom podelili direktne uvrstitve v skupinski del? Se jim je šlo za navijače in majhne klube letos, ko so predstavnike slovenske in drugih lig ponižali in degradirali v tretjerazredno evropsko tekmovanje? In nenazadnje, se jim je šlo za navijače, majhne klube in poštenost tekmovanj pri zadnjih spremembah, ko so v ligi prvakov uvedli tako imenovani »wild card« za »velike« klube, ki se sicer tja niso sposobni uvrstiti na terenu?
Kje so bili tedaj vsi tisti, ki se zdaj tako glasno sklicujejo na poštenost? In kje so bili lani, ko so PSG in Ajax, ta dva velika simbola poštenosti mimo vseh pravil uvrstili v ligo prvakov, čeprav se francoska in nizozemska liga nista odigrali do konca in si kluba svojega statusa nista prislužila na igrišču? Vse od naštetega se je zgodilo ravno zaradi pohlepa, denarja in komercializacije. Zato mi še toliko bolj smešno (da ne uporabim kake druge besede) delujejo vsi veliki slovenski navijači raznih Manchestrov in Liverpoolov, ki zdaj tako vneto nasprotujejo superligi. Spomnimo se, kako je v začetku devetdesetih nastala angleška Premier League. Največji angleški klubi so izstopili iz (tradicionalnih in poštenih) angleških nogometnih lig, da jim zaslužkov ne bi bilo treba deliti z ostalimi. Kje so bili takrat ti veliki liverpoolski in manchestrski borci za tradicijo in poštenost?
Enako velja tudi za politike, ki zdaj dvigajo glas. Kje so bili Boris Johnson in ostali, ko so leta 1992 z opisano spremembo oropali angleške drugoligaše in kje so bili v prihodnjih desetletjih, ko so angleške klube prodajali tujemu kapitalu, dvigovali cene vstopnic, zatirali in uničevali navijaško kulturo ter komercializirali tekmovanja? Mar tedaj ni šlo za napade na angleško nogometno tradicijo?
V Evropi je po nekih projekcijah okrog 200.000 nogometnih klubov. Če bi jih bilo točno toliko, bi ustanovitev superlige torej pomenila, da bi Uefa namesto za 200.000, skrbela le še za 199.980 klubov v Evropi. Kje je pravzaprav problem?
Na misel mi ves čas hodi pregovor »Kdor jih ne pozna, bi jih drago plačal«. Tu je zlasti zabavna pozicija krovne evropske nogometne zveze, ki jo baje vodita skrb za nogomet in vse evropske klube, medtem ko drugo stran vodi pohlep. V Evropi je po nekih projekcijah okrog 200.000 nogometnih klubov. Če bi jih bilo točno toliko, bi ustanovitev superlige torej pomenila, da bi Uefa namesto za 200.000, skrbela le še za 199.980 klubov v Evropi. Kje je pravzaprav problem?
Tudi s preostalimi tisoči klubov se da prav dobro organizirati poštena, odprta in pravična tekmovanja. Še več, po novem bo v njih celo več prostora za vse manjše klube, za katere se Uefa tako vneto zavzema, kar torej situacijo kvečjemu še izboljšuje. Kaj pa pomeni 12 klubov? Kaj pomenijo denimo Kuban Krasnodar, Torpedo Armavir, Sibir Novosibirsk, Luč Vladivostok, Mordovia Saransk, Torpedo Minsk, Granit Mikaševiči, Himik Svetlogorsk, Ošmjanji, Gorodeja, Smoleviči in Luč Minsk, če naštejem samo 12 profesionalnih ruskih in beloruskih prvo in drugoligašev, ki so propadli v zadnjih dveh letih. Se je Uefa oglasila, ko so omenjeni klubi zapustili njeno okrilje in osiromašili evropski nogomet? Je storila karkoli, da se to ne bi zgodilo ali da se vsaj ne bi dogajalo v prihodnosti? Je storila karkoli, da bi zavarovala njihove navijače in njihove tradicije?
Recimo torej bobu bob. Uefi se ne gre za evropski nogomet in za vse evropske klube, še manj za njihove navijače. Gre se ji za 12 oziroma 20 izbranih, ki ji prinašajo astronomske dobičke in gre se ji za pohlep, da bi teh 12 obdržala pod svojem okriljem. Skrbi jo, da bi ji kdo izmaknil »zlato kuro«, teh 12 kokoši, ki nesejo zlata jajca. In zdaj bi vsi morali stopiti na njeno stran? Kakšna pa je razlika med superligo in Uefino novo ligo prvakov, ki naj bi se začela leta 2024 in v kateri bi imeli Angleži lahko 6 klubov, pri čemer bi se dva tja uvrstila z »wild cardom« na podlagi preteklih zaslug?
Mar najbogatejši že leta in leta ne krojijo tekmovalnih formatov in tako sebi kupujejo mesta med elito? Mar že leta in leta ne gledamo enih in istih klubov? Za kaj se torej borijo ti pravičniki? Za drugo verzijo superlige, podobno, samo z malo manj denarja? Pri vsem skupaj pa bo imela, da bi bila ironija popolna, superliga po prvih napovedih celo večji solidarnostni fond od tekmovanj pod okriljem Uefe.
Superliga je torej zgolj liga prvakov brez privida, okovi brez cvetja, religija brez opija.
Toda v zdajšnjih evropskih ligah (besedna zveza evropski pokali je z zadnjimi reformami dokončno izgubila smisel) ima možnost sodelovati vsakdo, boste rekli, in vsi imamo privid, da sodelujemo, saj lahko v štirih predkrogih igrajo prvaki Armenije, Malte in Luksemburga, brez urejenih prenosov, brez himne in zlasti brez velikih nagrad. Točno to, imamo privid. Teoretično so možnosti za uvrstitev malteškega prvaka v ligo prvakov po novem sistemu še manjše, praktično pa jih pravzaprav ni. Superliga je torej zgolj liga prvakov brez privida, okovi brez cvetja, religija brez opija. Morda boste rekli, da četudi je možnost za kaj takega 1%, vendarle še vedno obstaja. No, potemtakem lahko odgovorim, da so podobne možnosti tudi za to, da se Mandarić, Guberac ali kdo tretji z Agnellijem in Perezom dogovori, da se njegov klub uvrsti v superligo.
Naj na tej točki podam še splošen širši oris dogajanja. V zgodovinskem pregledu nogometa se običajno gleda igro in se tako prvo desetletje novega tisočletja opisuje kot obdobje Reala, Milana, povratka totalnega nogometa, prevlade sistema 4-4-2 in ne vem česa še, a gre »v globalu« za povsem druge stvari. V osnovi gre namreč za širitev trga in glavna poteza zadnjega desetletja starega in prvega desetletja novega tisočletja je pomenila zlasti širitev na vzhod. Po razpadu socializma, vzhodnega bloka in neuvrščenih je obubožanim, napol propadlim ter upa polnim državam in narodom vzhodne Evrope zahodni kapital ponudil zahodne klube ter bleščečo ligo prvakov, ki je s sezono 1999/2000 ter razširjenim formatom podirala vse rekorde gledanosti vzhodnoevropskih televizij.
Večina tukajšnjih ljubiteljev nogometa vam bo zato zatrjevalo, da se je tedaj igral najboljši nogomet, medtem ko so na drugi strani nekateri angleški tradicionalni hardcore navijači prav tedaj nehali spremljati (evropski) nogomet, ki da se je z omenjenimi dogodki prodal in umrl. Zdaj pač zgolj prehajamo v novo fazo, v kateri si nogometni sponzorji in delničarji utirajo pot na trge daljnega vzhoda, kjer navijači prihodnosti živijo v nestrpnem pričakovanju prenosov elitnih tekem v novih elitnih tekmovanjih. Evropska nogometna zveza se je v tem procesu znašla na stranskem tiru in zdaj v maniri obupanega poraženca manično grozi z represalijami in sankcijami, podobno kot Zdravko Mamić v Medžugorju.
Zagovorniki Uefe, poštenosti in pravičnosti tako pozivajo k masovnemu in sistematičnemu kršenju človekovih pravic ter zagovarjajo ukrepe, kakršnih se ne bi sramovali niti najbolj totalitarni in diktatorski režimi. V branjenju svojega monopola grozijo z izključitvijo igralcev iz evropskih in svetovnih prvenstev, s čimer delajo kvečjemu dvojno uslugo superligi. Po eni strani omogočajo superklubom, da igralce obvarujejo (za njih) nepotrebnih potovanj, naporov in morebitnih poškodb, po drugi strani pa siromašijo lastna tekmovanja. Dvomim, da lahko s tem karkoli dosežejo, saj represija običajno ne more pripeljati do ničesar dobrega.
Naj namesto tega Uefa raje vrne nogomet najširšim masam, naj sprejme dejansko poštene formate evropskih tekmovanj, naj ponudi več priložnosti in večji delež denarja manjšim ligam in klubom, naj vrne pokal pokalnih zmagovalcev in naj omogoči evropske nogometne tekme za vse. Potem bom morda spremenil stališče. Do takrat pa mi je vseeno, tako za ene kot za druge.
Superklubi naj kar gredo, Uefa pa naj enkrat požanje, kar je desetletja sejala. Jaz superklubov v njenih tekmovanjih ne bom prav nič pogrešal.
