Lublana ostala bo sama,
mi te ne damo, mi smo s teboj.
Pa kva vse budale, če mi smo še s tabo,
mi te ne damo, mi smo s teboj.
(Racija)

Ljubljana ima v slovenskem nogometnem prostoru res zanimiv status. Je prestolnica, sedež večine športnih organizacij in medijev, ima največji in najuspešnejši klub, največji stadion v državi, največ bivših reprezentantov in zvezdnikov izhaja od tam, pa vendar pri marsikom, vključno s številnimi Ljubljančani, nekako velja za nenogometno mesto.

Po eni strani so določeni očitki upravičeni. Olimpija je res največji in najpriljubljenejši slovenski klub, pa vendarle lahko vsak trenutek bankrotira in (vsaj začasno) izgine, kot se je to denimo zgodilo pred leti. V sezoni 2005/06 je bila Ljubljana edina prestolnica v Evropi brez nogometnega kluba v prvi ligi, še vedno pa je, bodimo iskreni, ena redkih, ki nima mestnega derbija. Na tekme Olimpije hodijo (večinoma?) navijači iz okoliških krajev, drugih klubov z lokalno navijaško bazo v mestu pa praktično ni oziroma so ti v zadnjih desetletjih za širšo javnost (in medije) postali irelevantni. Tudi gledanost je posledično slaba. V drugoligaškem derbiju se je pred kratkim na Iliriji kljub zastonj vstopu zbralo zgolj kakih sto duš, o prvoligaškem obisku Olimpije (in Brava) pa je bilo tako ali tako že dovolj napisanega.

Ko bodo »šišenski biser« zaprli, bo vsak potencialni prvoligaš iz Ljubljane moral igrati na predimenzioniranih Stožicah, kar je v vseh pogledih nesmiselno.

Reprezentančni stadion v Stožicah je res največji, a ni zares dokončan, zgrajen pa je bil nekako na silo, potem ko je prej leta oziroma že kar desetletja propadal kultni Bežigrad. V Šiški, kjer že nekaj let napovedujejo totalno prenovo, ne vedo, ali naj bo stadion namenjen nogometu ali atletiki, ostalih objektov pa tako ali tako ni vredno omenjati, saj kljub dolgi tradiciji svojih domačih klubov ne izpolnjujejo niti najbolj osnovnih zahtev sodobnega nogometa. Ko bodo »šišenski biser« zaprli, bo vsak potencialni prvoligaš iz Ljubljane moral igrati na predimenzioniranih Stožicah, kar je v vseh pogledih nesmiselno. Spomnimo se denimo celjskega Šampiona, ki je 2. SNL igral na praktično prazni Areni. Tu je seveda vsaj delno kriva tudi nogometna zveza z nerealnimi kriteriji, a v vsakem primeru infrastruktura v Ljubljani ni na nivoju nogometnega mesta.

A po drugi strani stanje tudi ni tako slabo. Na ožjem območju Ljubljane deluje kar enajst klubov, trije (Olimpija, Ilirija in Bravo) pa igrajo tudi v mladinski oziroma kadetski ligi, kjer se praviloma borijo za najvišja mesta. Kar se tega tiče, je torej Ljubljana nadpovprečno reprezentirana in tudi najbolj nogometna, sploh če je primerjamo z drugimi kraji. V (kvazi)nogometnem Mariboru so denimo praktično vsi klubi propadli, poleg istoimenskega prvoligaša pa obstaja le še povsem nepomembni NK Tabor, ki ni noben faktor ne v članskem, ne v mladinskem in ne v navijaškem smislu. Problem torej ni v nogometaših, razvitosti in kvaliteti ljubljanskega nogometa, temveč predvsem v odnosu, torej v prvi vrsti v navijačih, funkcionarjih in novinarjih, ki potenciala ne znajo ali celo nočejo materializirati. Običajna razlaga tega je, da je ljubljanska publika razvajena, kar pa se mi zdi pregroba poenostavitev tako kompleksnega vprašanja, da bi jo lahko kar tako sprejel.

Ljublajnski “derbi” Ilirija-Bravo v 2. SNL 2018/19

Je Ljubljana torej res nenogometno mesto in če ja, zakaj? Kako je prišlo do tega in ali je bilo vedno tako? Sam bi si vsaj na nekatere izmed teh vprašanj upal odgovoriti nikalno. Še več, Ljubljana je zibelka slovenskega nogometa, Ljubljančani so bili prvi, ki so na Slovenskem resno gojili nogomet in tudi prvi, ki so ustanovili nogometni klub (Laibacher Sportverein). Že leta 1901 je bilo v Ljubljani urejeno sodobno nogometno igrišče, deset let kasneje pa je bil registriran tudi prvi slovenski nogometni klub Ilirija. V času med obema vojnama so praktično vse slovenske lovorike osvojili klubi iz Ljubljane, največji nogometni derbiji so se igrali v Ljubljani, daleč največ klubov je bilo iz Ljubljane, daleč najvišje gledanosti nogometnih tekem so bile v Ljubljani in tudi praktično vsi najboljši slovenski nogometaši so prihajali iz Ljubljane. Do večjih sprememb je nato prišlo kasneje, najprej v socializmu in nato še v tranziciji.

Logično je sicer, da se je z razvojem in vsesplošnim napredkom dvignil nogomet v manjših mestih in krajih, saj se je to zgodilo praktično povsod po svetu, a manj logično in razumljivo je, da je pri tem ljubljanski nogomet tako zelo nazadoval. Ena izmed pomembnih okoliščin teh procesov je tudi ukinjanje oziroma preoblikovanje klubov. Leta 1936 so v Ljubljani pod vodstvom klerikalne občinske politike iz bogve kakšnih partikularnih interesov podprli ustanovitev SK Ljubljane, a pri tem predvsem ukinili Ilirijo in Primorje, največja slovenska kluba tistega časa. Zanimivo je, da sta na večni lestvici lige kraljevine Jugoslavije Ilirija in Primorje edina kluba, ki ju je doletela takšna usoda, saj se hrvaški, srbski in drugi tedanji veljaki klubov kot so bili BSK, Jugoslavija, Građanski, HAŠK itd. niso upali niti dotakniti. Da bi združili ali ukinili dva tovrstna rivala, je bilo razen v Ljubljani (vsaj pred Tuđmanom) nezamisljivo.

Še večji pomen od čisto nogometnega (bistvenega vpliva na kvaliteto, gledanost in finance to ni prineslo) je tako imenovana fuzija leta 1936 imela na simbolnem področju, saj je dala odločevalcem jasen znak, da se v Ljubljani z nogometom lahko počne kar hoče. To so nato kasneje še posebej uspešno udejanjali v socializmu, ko je šel ljubljanski nogomet čez novo vrsto sprememb. Leta 1945 so ustanovili nova društva, nato pa zelo velikodušno in demokratično ter za marsikoga nekoliko naivno zastavili sistem, po katerem je bila Ljubljana razdeljena na sedem približno enakovrednih predelov. »Na pobudo FOS-a so se namreč ljubljanska telesno-vzgojna društva dogovorila za to, da bo vsako delovalo v svojem okraju, s čimer bo v gibanju zajeto enakomerno vse mesto,« so sporočili odgovorni, čemur je sledil natančen opis okrajev in ulic, ki jih je pokrivalo posamezno društvo. Na kratko lahko razdelitev povzamemo takole: zahodno središče Udarnik, vzhodno središče Svoboda, Moste Borec, Trnovo in Rudnik Krim, Vič Edinost, Šiška Železničar in Bežigrad Partizan.

Sistem je zdržal zgolj leto dni, saj so že leta 1946 ugotovili, da sedem (oziroma šest, saj pri Udarniku niso gojili nogometa) tako organiziranih društev ni konkurenčno klubom iz ostalih krajev (kjer so ohranili predvojno organiziranost pod nekoliko spremenjenimi imeni, denimo Maribor s Poletom in Železničarjem ali pa Celje s Kladivarjem in Olimpom) ter so se odločili za nove drastične spremembe. Iz sedmih klubov so nastali trije, Enotnost (Svoboda+Borec+Udarnik), Triglav (Železničar+Partizan) in Krim (Krim+Edinost). Človek bi na tej točki pomislil, da je organizacija dobila nek smisel in da se bodo navijači postopoma lahko poistovetili s tremi klubi, ki so na nek način nadaljevali tradicijo treh pomembnih predvojnih kolektivov, Enotnost bežigrajskega Primorja in SK Ljubljane, Triglav/Železničar šišenskega Hermesa ter Krim trnovskega Jadrana.

Dejansko je zadeva nekaj let kolikor toliko dobro delovala v praksi. Enotnost in Železničar sta osvojila republiško ligo v letih 1947 in 1949, oba pa sta kasneje kot slovenska predstavnika zaigrala tudi v zveznih ligah, Enotnost (kmalu preimenovana v Odred) v drugi, Železničar pa v tretji. Štrene najboljšim je pogosto mešal tudi Krim in okrog vseh treh klubov se je zbiralo lepo število zveste publike. Ljubljanski nogomet se je tem času stabiliziral in ljubljanski klubi, še posebej pa Odred in Železničar, so po svojih vedno bolj tradicionalnih imenih, barvah in grbih, postali znani daleč naokoli. Med leti 1948 in 1960, torej več kot desetletje, na organizacijskem področju namreč ni prišlo do bistvenih sprememb, dokaj solidne in predvsem stabilne pa so bile tudi gledanosti. Na stadionih za Bežigradom in v Spodnji Šiški se je denimo v slovensko-hrvaški ligi 1952/53 redno zbiralo od dva do tri tisoč gledalcev, za derbije pa še kakšen več, kar je bilo primerljivo z ostalimi klubi v tekmovanju.

A rezultati, četudi solidni, zlasti za politične veljake, vseeno niso bili dovolj dobri. Ljubljana je sodila med večja in zlasti najbolj razvita mesta Jugoslavije, a »po naravni poti« nikakor ni mogla do stabilnega prvoligaša. Res je sicer, da je imela prva jugoslovanska liga v tem obdobju večinoma zgolj 12 klubov in da so polovico mest zasedli »nedotakljivi« velikani iz Beograda, Zagreba in Splita, a je vseeno neprisotnost slovenskega oziroma ljubljanskega kluba pomenila republiški neuspeh. To so se pomembneži na čelu s poštnim direktorjem Jožetom Gerbcem in Janezom Zemljaričem odločili spremeniti leta 1960, ko so Odred preoblikovali v NK Triglav, s čimer naj bi nastal močan reprezentativen slovenski klub.

Šišenska Ljubljana leta 1958: Čebohin, Zupančič, Perharič, Čretnik, Pirc, Sočan, Dolenc, Hacler, Šoštar, Blaznik, Gruden (Arhiv Draga Grudna)

Tu je potrebno opozoriti na dvoje. Prvič, Crvena Zvezda, Partizan, Dinamo, Vojvodina, Sarajevo, Velež, Željezničar, Vardar, Radnički Niš, Budućnost, Sloboda, torej bolj kot ne vsi velikani jugoslovanskega nogometa, svojih imen po letu 1950 niso več spreminjali. In drugič, Triglav je bilo sila neposrečeno ime za ljubljanski klub. V mestu je namreč dotlej že delovalo cel kup Triglavov, ki pa z Odredom niso imeli nobene povezave. Triglav je bilo začasno ime šišenskega Železničarja v letih 1946-48, Triglav je bilo ime predhodnika zgornješišenske Ilirije, prav tako Triglav pa je bilo tudi ime, ki ga je v sezoni 1951 nosil policijski klub Miličnik. Zlobni jeziki bi morda rekli, da je bilo v tem zadnjem smislu ime za Odred primerno, a realno je pač tako, da največjega kluba v mestu, potem ko med ljudmi že nekaj pomeni, ne greš kar tako spreminjati, sploh ne v ime, ki so ga pred tem nosili že vsaj trije drugi klubi.

Projekt Triglava je bil povsem ponesrečen in tako so že dobro leto kasneje, točenje januarja 1962, skovali nov načrt, po katerem se je Triglav pridružil Akademskemu športnemu društvu Olympia. To je sicer nastalo že natanko sedem let prej, a je nekako resneje poseglo v slovenski šport šele v začetku šestdesetih, ko so se vanj vključili vsi najmočnejši športni kolektivi v mestu. Poleg tega, da se je na nek način zopet pokazalo, da nogomet v Ljubljani nima takšnega statusa kot drugod, kjer so imena in barve že postale svete, pa so spremembe v začetku šestdesetih tudi dolgoročno vplivale na ljubljanski nogomet. Z nastankom Olimpije je praktično čez noč res nastal močan vseslovenski klub, ki se je lahko kosal z najboljšimi v Jugoslaviji, a je hkrati prišlo tudi do določenih premikov v navijaški bazi.

Zlasti Krim, Ljubljana in Slovan, ki je dobil novo moderno igrišče, so v tem času razvili razmeroma živahno lokalno sceno …

Klub je postal še posebej zanimiv za ljubitelje nogometa iz vse Slovenije, ki so lahko končno gledali najkvalitetnejši nogomet, pa jim zato ni bilo treba v Zagreb ali na Reko, hkrati pa tudi za številne lokalne vojake, uslužbence in delavce iz drugi republik, ki so si lahko v živo ogledali Zvezdo, Partizan, Hajduk, pa tudi »svoje« klube iz raznih večjih jugoslovanskih mest. Hkrati pa so spremembe od kluba odtujile določen del bolj klubsko pripadnih lokalnih navijačev, katerim se je celoten proces zdel nekoliko preveč sintetičen, sploh ker je Športno društvo Odred obstajalo še naprej in je po združitvi s Krimom tudi še igralo v slovenski ligi. Zlasti Krim, Ljubljana in Slovan, ki je dobil novo moderno igrišče, so v tem času razvili razmeroma živahno lokalno sceno, pri čemer so običajno še posebej pazili, da se njihove tekme ne bi prekrivale s termini prve zvezne lige.

Sredi šestdesetih je propadel Krim, na kar je vsaj delno vplivala izguba igrišča zaradi gradnje novega trgovskega centra, sredi sedemdesetih pa so ljubljanski nogomet hudo prizadeli še portoroški sklepi, ki so združevali nezdružljivo in skoraj povsem uničili lokalno klubsko pripadnost. Nekoliko bolje sta jo odnesla le Slovan in (dotlej dokaj obskurna) Ilirija, ki sta bila določena za nosilca selekcij, medtem ko so v ostalih klubih ukinili članske ekipe, od česar si mnogi niso nikoli več opomogli. Vse doslej omenjeno se je kot plast za plastjo nalagalo v kolektivni ustroj ljubljanske nogometne kulture, s katero je mesto stopilo na pot osamosvojitve. Olimpija je z novo državo izgubila vse tiste gledalce, ki so prej gledali jugoslovanske velikane, pa tudi številne take, ki so zdaj imeli svoje lokalne provincialne klube v isti ligi, tako da se je njena gledanost iz sezone 1990/91 v 1991/92 dobesedno zdesetkala.

Olimpija-Svoboda 1991/92

Izkazalo se je (in se še izkazuje) to, kar je po vseh opisanih spremembah nekako logično. Da je (bila) navijaška povezava s klubom v Ljubljani pri Olimpiji relativno šibka, pri ostalih klubih pa je zlasti zavoljo portoroških sklepov praktično ni (bilo). Za ponovno vzpostavitev nogometne kulture je potreben dolgotrajen proces, ki pa je bil v primeru Ljubljane leta 1995 spet presekan, saj so bile najprej ukinjene dotedanje občine, ki so bile velika opora ljubljanskim klubom, nato pa so s formiranjem »lige 10« ti klubi odpadli še tekmovalno, nekateri tudi po administrativni poti. Medtem se je Olimpija začela utapljati v dolgovih in je bilo zanjo (tudi v občinskih in državnih krogih) vse manj zanimanja. Na prelomu tisočletja, ko je ljubljanski nogomet dosegel dno, si je tedanji ljubljanski podžupan Slavko Slak privoščil zanimivo izjavo, da propad Olimpije ne pomeni tudi propada ljubljanskega nogometa.

O izjavi in njenem avtorju si lahko mislimo marsikaj, a le ta vendarle ni bila tako neumna in naivna, kot bi morda kdo mislil. Sam Slak je kasneje pojasnil, da je bila premišljena, saj da je verjel v Svobodo, ki je tedaj dokaj solidno nastopala v drugi ligi. No, Svoboda je leto kasneje praktično propadla, s čimer se je končala še ena ljubljanska politična igrica, saj so občinski veljaki medtem ugotovili, da je precej bolje, da zapravljanje denarja za ljubljanskega prvoligaša prepustijo privatniku Jocu Pečečniku in njegovim kompanjonom, ki so prek najverjetneje nameščene druge lige v prvo potisnili ježiški Factor. Slednji ljubljanskemu nogometu ni prinesel kaj dosti, saj je danes natanko tam, kjer je bil pred 20 leti, od velikih ambicij pa je ostal zgolj bežigrajski pragozd. Klub se je vmes skoraj združil z drugim podobnim klubom, njegovim duhovnim naslednikom, katerega predsednik je javno izjavil, da bo prioriteta prodaja igralcev, ki »bodo imeli za dokazovanje med člani največ tri leta časa. Po 21. letu se bo moral tisti, ki si ne bo našel mesta v kakšnem boljšem slovenskem ali tujem klubu, posloviti.«

Združeni moštvi Slovana in Slavije sta v sezoni 1997/98 nastopali v prvi ligi kot SET Vevče

In tu se pojavi nov paradoks ljubljanskega nogometa. S PR-om, raznimi navijaškimi akcijami in publikacijami so se ukvarjali klubi, ki absolutno nikogar ne zanimajo, medtem ko tisti z vsaj nekim približkom navijaške baze na tem področju leta in desetletja niso naredili nič. Praktično vse od Delorenza in Odlazka, ki sta na Kodeljevem pred več kot 20 leti za navijače pekla odojke, vseeno pa nista želela kluba normalno poimenovati Slovan. Ali vsem tem velikim vizionarjem in ekonomistom, oboroženim z raznoraznimi marketinškimi guruji, res ni jasno, da SNL ni Bundesliga in da ne moreš na plečih nekega naključnega ljubljanskega kluba svojega nepomembnega branda prodajati kot Red Bull? Sicer pa na tem področju še Olimpija precej zaostaja za primerljivimi klubi, tako da od ostalih res ne gre pričakovati preveč.

Pa še nekaj. O mariborskih klubih, tudi tistih iz druge in tretje lige, si dolga leta lahko bral v Večeru, o tistih s ptujskega konca v Štajerskem tedniku, o novomeških klubih v Dolenjskem listu, o kranjskih v Gorenjskem glasu, o onih z Obale v Primorskih novicah in tako dalje. V zadnjih letih tiskane medije vse bolj nadomeščajo spletni portali in tudi tu so se pojavili takšni z lokalnimi športnimi vsebinami. A v tem celotnem procesu je Ljubljana praktično že desetletja izključena, saj se o športnem dogajanju v prestolnici z izjemo res največjih klubov in dogodkov (razen na Enotnosti) ne piše praktično nikjer. Prav komično je, da je včasih pri raziskovanju zgodovine kakšnega tekmovanja najtežje najti podatke prav za ljubljanske klube, čeprav je v Ljubljani največ medijev. Tudi to je še en vidik, ki vpliva na športno in nogometno kulturo mesta, saj prebivalce navaja na bolj površinsko spremljanje športnega dogajanja, jih dela dovzetne le še za velike tekme in jih s tem, če že ravno hočete, dela razvajene.

Bežigrajski štadion čaka prenovo (Foto: M. Zupan)

Seveda Ljubljana ni tako zelo specifična, kot si morda mislijo nekateri njeni prebivalci. Kultura obiskovanja športnih prireditev v prestolnicah je pogosto na relativno nizkem nivoju, na kar vsaj delno vplivajo številni faktorji, med katerimi je nedvomno pomembno relativno veliko število priseljenega ali začasno bivajočega prebivalstva, vključno s študentstvom in uradništvom, ki običajno ne goji navezanosti na lokalne klube, sploh v kolikor ti ne nastopajo v tistih res najvišjih tekmovanjih. Pri Ljubljani je bolj problem odsotnost te povezave pri tistem drugem delu, tistem, ki v tujini ne spremlja le Atletica, Herthe in Lazia, pač pa tudi West Ham, Millwall, Rayo Vallecano, Union, Dynamo in Red Star de Paris. Pri nas ta del namreč ne spremlja kaj dosti niti Olimpije. Za to pa ni toliko krivo to, da Ljubljana ni nogometno mesto, temveč to, da Slovenija ni nogometna država. Nogometa je bilo v Ljubljani vedno dovolj, nogometne kulture in pameti pa žal bolj malo.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.