#earnitonthepitch
(Zasluži si na igrišču, eden od sloganov, ki ga uporablja tudi UEFA)
Za nami je še ena sezona, ki v zgodovino ne bo šla po kakšnih presežkih. Če si že bomo kaj zapomnili, bodo to raznorazna zakulisna dogajanja in kontroverzne odločitve, ki jih je bilo v tej sezoni zelo veliko. Žal smo se v zadnjih letih v slovenskem in evropskem nogometu zlasti na račun epidemij, kriz in licenciranja že navadili, da je regularnost marsikaterega tekmovanja močno vprašljiva, a toliko dvomljivih zadev, kot se jih je nabralo v zadnji sezoni, že dolgo nismo videli. Razen naslova Celja, ki je bilo res premočno, je bilo praktično vse ostalo plod takšnih in drugačnih odločitev v pisarnah. Slovenski nogomet je še enkrat več izgubil velik del tiste prvinske športne plati, ko ekipe na igriščih odločajo o tem, kako se bo razpletlo kakšno tekmovanje in kdo bo igral v katerem rangu.
Začelo se je pravzaprav že pred sezono, ko je zveza na vrat na nos objavila določene izjemno pomembne tekmovalne spremembe. Predvsem to velja za uvedbo pravila o mladih igralcih, po katerem je bila v absolutni članski kategoriji izvršena svojevrstna diskriminacija, ki je prinesla predvsem menjave v prvi minuti in birokratske zaplete. Vse skupaj sem takoj ob sprejemu pravila napovedal, kasneje pa tudi obširno komentiral, zato se tu ne bom preveč ponavljal. Na koncu je bil rezultat ta, da sta se dve tekmi odigrali pod drugačnimi pogoji. Rogaška je z identično postavo eno tekmo izgubila s 3:0 brez boja, drugo pa odigrala normalno, ker očitno pravilo ne velja, če delegat in tekmovalna komisija ne opazijo napake oziroma ne opravijo svojega dela. Poleg tega Rogaški v Kopru ni bilo omogočeno, da naknadno prijavi dodatnega vratarja, kar bi njeno ekipo spet naredilo ustrezno in kar pravilnik sicer dovoljuje, a se je v tem primeru ignoriralo.
Da bi bila mera polna, so nato kar sredi sezone pravila o mladih igralcih povsem spremenili, da odtlej tudi tisti, ki še nimajo 18 let in prej niso ustrezali, sodijo v kvoto. Identična postava je torej najprej ustrezala (zaradi napake), nato ni ustrezala, potem pa je spet ustrezala. Hkrati na zvezi nikoli niso pojasnili, kako štejejo mesece igralcem in so se izgovarjali na nek »FIFA passport«, ki pa v pravilniku o mladih igralcih ni nikjer niti omenjen. Sam zato še vedno trdim, da denimo Vidovšek ne ustreza pravilu, saj v Sloveniji ni bil registriran zadostno število mesecev, kar dokazujejo številni zanesljivi italijanski viri. Žal tudi tu zveza ni objavila nobenih jasnih pojasnil in številk, hkrati pa je vso krivdo zvračala na klube, češ da bi morali sami preverjati, čeprav je dobro vedela, da le ti zaradi sprememb v Registi sploh nimajo dostopa do podatkov o igralcih drugih klubov. Ne kriv ne dolžan je Maribor tako ostal brez dveh točk, ki si jih sicer na igrišču ni zaslužil, a bi jih po interpretaciji, ki jo je NZS uporabila za tekmo v Kopru, pač moral dobiti.
Kar se tiče kvot, je treba omeniti še, da je sredi sezone prišlo sporočilo Sodišča evropske unije, ki je na nek način potrdilo, da so tovrstne kvote v nogometu diskriminatorne in v nasprotju s pravom EU. Medtem ko ves razviti svet razmišlja o njihovem ukinjanju, smo jih pri nas uvedli, čeprav se je že ves čas dobro vedelo, da prav zdaj na temo kvot poteka pomemben sodni spor in da je njihova vpeljava pravno izjemno sporna. Če se je za slovensko nogometno politiko doslej pogosto uporabljal izraz »bolj papeški od papeža«, ki ga je populariziral zlasti Čeferin, bi lahko za omenjene dogodke uvedli novo frazo, nekaj v smislu »biti tri papeške bule zadaj«, če ostanemo na rimskokatoliškem področju. Če že, bi lahko razmislili o strožjih kvotah za klubske igralce oziroma »club-trained« igralce, ki jih sodišče EU za razliko od »association-trained« igralcev dejansko priporoča, a je šla pri nas uvedba v popolnoma drugo smer. Dejanski domači igralci lahko zgolj sedijo na klopi, sploh ker so povečali število igralcev v ekipi.
Očitno pa omenjenih pravil tako ali tako nihče ni poznal, ne na zvezi ne v klubih, saj je bila več kot en teden po koncu tekmovanja v prvi ligi na uradni strani objavljena napačna lestvica.
Hkrati s pravilom o domačih igralcih je namreč pred sezono prišlo še do svojevrstne blamaže, ko so uvedli pravilnik, po katerem so bile zopet dovoljene le tri menjave, v kadru pa bi lahko bilo le 18 igralcev. To so povzeli tudi vsi mediji, a se je kasneje izkazalo, da je šlo za nehoteno odločitev oziroma napako, saj je nekdo zgolj skopiral številke iz starih pravilnikov. Nekaj dni kasneje so tako objavili nov pravilnik, po katerem je v ekipi dovoljeno kar 23 igralcev. Omenjena sprememba morda ni direktno vplivala na regularnost tekmovanja, zagotovo pa je na njegovo medijsko podobo, saj pač ni resno, da v elitni državni ligi nekaj dni pred tekmovanjem spreminjaš tako pomembne zadeve. Spremembe števila menjav so sicer povsod po Evropi precej vplivale na potek tekem in rezultate, saj so z omogočanjem, da zamenjaš praktično pol ekipe, večjim klubom dale izjemno konkurenčno prednost, a to je seveda že druga tema.
Bolj je na regularnost tekmovanja vplivala sprememba gola v gosteh, ki je bila izvedena kar sredi sezone, kar je v nasprotju z osnovnim duhom športa ter tudi vsemi statuti športnih zvez. Po novem se namreč goli v gosteh ne upoštevajo v kriterijih za razvrstitev ekip ob koncu sezone, v kolikor so te zbrale enako število točk, nekaj, česar seveda ne smeš ukiniti ali spremeniti kar tekom tekmovanja. Očitno pa omenjenih pravil tako ali tako nihče ni poznal, ne na zvezi ne v klubih, saj je bila več kot en teden po koncu tekmovanja v prvi ligi na uradni strani objavljena napačna lestvica. Po zaslugi boljšega izkupička iz medsebojnih tekem bi morala biti Mura pred Domžalami, na strani pa so bile Domžale spredaj vse dokler nisem sam pisal na zvezo in jih prosil za pojasnilo. Vprašanje ostaja, ali bi v nasprotnem primeru napako sploh opazili. Še vedno so namreč za nekatere pretekle sezone prve lige objavljene napačne lestvice, kar pa je seveda spet druga tema.
Poleg zapletov s tekmovalnimi pravilniki je bilo v tej sezoni tudi veliko govora o sodniških odločitvah, a kar je tovrstno tematiko težko vselej objektivno obravnavati, bom izpostavil zgolj nekaj splošnih zadev. Najbolj je v oči bodla napačna uporaba protokola VAR, saj je v identičnih situacijah, ko se je že začela druga akcija, VAR sodnik v nekaterih primerih šel preverjati dogodke za nazaj, v drugih pa ne. Tako je denimo pustil gol Radomelj proti Mariboru, razveljavil pa je gol Maribora proti Bravu. Vsi eksperti so potrdili, da je bila storjena napaka v protokolu (je to materialna kršitev pravil?), a se seveda ni zgodilo nič. Podoben primer smo imeli tudi na tekmi v Fazaneriji med Muro in Olimpijo, ko je po brutalnem prekršku Čakša nad Muhamedbegovićem isti igralec nekaj trenutkov kasneje dosegel gol za črno-bele. Zanimivo, da je bil tudi tu, poleg Olimpije, podobno kot pri pravilu o mladih igralcih, spet oškodovan Maribor. Sam sicer menim, da je pravilo neumno in da bi morali biti razveljavljeni vsi trije goli (po pravilih je ravno obratno), a to niti ni pomembno. Za konec bi tu omenil še izjavo Skomine v oddaji Pod prečko, ki je bila izjemno ostra do sodniške organizacije in bi v normalni državi poskrbela za pravi vihar, pri nas pa so jo mediji preprosto ignorirali.
Nadalje je bil Maribor v glavni vlogi tudi pri dogodkih na tekmi z Muro, ki je bila v Fazaneriji prekinjena zaradi topovskega udara. Tudi tu je zveza (verjetno populistično) povlekla zelo nenavadno potezo, saj je kaznovala Maribor, čeprav je bila organizator tekme Mura, pri tem pa za svojo odločitev ni ponudila nobenega konkretnega dokaza. Mura je tako prejela tri podarjene točke, ki so v veliki meri vplivale na razplet pri dnu lestvice, saj se je v določenem času že zdelo, da se bodo črno-beli znašli v boju za obstanek, a so jih prav te tri točke nato oddaljile od najbolj ogroženih mest. Svojevrstna ironija je, da je Maribor po tej tekmi zahteval, da bi se morali rezultati dosegati na igrišču, pred tem pa je iskal točke proti Rogaški ravno izven terena. Osebno se sicer strinjam, da bi se morala tekma nadaljevati, saj je v nasprotnem primeru vzpostavljen nevaren precedens. Zdaj se lahko namreč vsaka tekma, ko pride do kakega incidenta, brez vsakršnega dokaza registrira s 3:0 za kogarkoli, ne glede na to, kdo je storilec in kdo organizator.
Za krono vsega pa so nato prišli dogodki ob koncu sezone, ko je Rogaška ostala brez prvoligaške in evropske licence. Najmanj nenavadna je bila časovnica odločitve, saj jo je zveza objavila tik pred finalom pokala, pa čeprav bi morala po pravilniku odločitev sprejeti 30. maja. Na nek način je bila s tem postavljena pod vprašaj regularnost finala, hkrati pa seveda tudi potek ligaškega tekmovanja, saj klubi do konca niso vedeli, kaj prinaša drugo mesto in da se pravzaprav ne borijo za brezvezno konferenčno ligo, pač pa za precej bolj prestižno ligo Europa. Ob tem je zanimivo še to, da tekme zadnjega kola (že pred znanimi izidi predzadnjega) niso bile delegirane za isto uro in če ne bi v Šiški padel gol v podaljšku, bi Mura svojo odločilno tekmo odigrala pred tekmeci (ali pa bi zadnji hip spreminjali delegiranje, kar je prav tako povsem neresno). Glede pokala se je sicer neresnost organizacije pokazala že v prvem krogu, ko sta na Ježici ekipi v nasprotju s pravilnikom streljali penale, o čemer sem že pisal in kar se ne bi smelo zgoditi niti na najnižji medobčinski ravni pionirjev.
Če so bile nekatere od teh napak predvsem komične in sramotne, pa je imela licenčna odločitev glede Rogaške tudi tekmovalno in vsebinsko za sezono velik pomen. Za začetek se predvsem lahko vprašamo, kako je lahko nek klub, ki po uradni razlagi »ne izpolnjuje obveznih infrastrukturnih, športnih, pravnih in finančnih kriterijev«, lani dobi licenco. Je Rogaška lani izpolnjevala infrastrukturne kriterije, zdaj pa jih ne več? Je lani izpolnjevala športne kriterije, pa jih ne več? Je izpolnjevala pravne kriterije? Če še lahko razumemo spremembe v financah, pa je neverjetno, da se je stanje tako močno spremenilo tudi na vseh ostalih naštetih področjih, da Rogaška kar naenkrat ne izpolnjuje več kriterijev niti za tretjo ligo. Ali pa jih morda ni izpolnjevala že lani in v pretekli sezoni sploh ne bi smela imeti licence? Sprašujem zato, ker postopki niso transparentni, zveza pa nikakršnih dokumentov glede licenciranja tudi nikoli ne objavi. V vsakem primeru se zdi, da obe odločitvi ne moreta biti pravilni.
Tu se še enkrat lahko vprašamo, zakaj Rogaška ne izpolnjuje kriterijev niti za drugo ligo.
Verjamem, da je v Rogaški in tudi marsikaterem drugem klubu marsikaj narobe, vem pa tudi, da so številni kriteriji izjemno strogi oziroma prestrogi in da jih marsikdo ne more izpolniti. Verjetno bi ob striktnem tolmačenju finančnih zahtev še marsikdo drug na čelu s Celjem in Olimpijo ostal brez licence, verjetno pa bi prav tako lahko tudi pogledali skozi prste Rogaški in bi licenco dobili vsi. In ravno to je glavni problem licenciranja, saj vedno ostaja povsem upravičena bojazen, da postopki niso dovolj jasni in transparentni in da se lahko kadarkoli zlorabijo na tak ali drugačen način. O tem sem že pisal v posebni kolumni, zato se na tem mestu ne bom ponavljal. Bi pa omenil še zanimivo dejstvo, da je zveza poleg nepodelitve licence odpovedala kvalifikacije. Predstavljajte si, da bi Rogaška na neki višji instanci le uspela s pritožbo. Kaj bi se zgodilo potem? Bi si izmislili neko novo kršitev? Spomnimo se samo afere Kolubara v Srbiji, ko je klub zmagal na CAS, a je zveza odločila po svoje.
V senci prvoligaških dogodkov se je na precej nenavaden način končala tudi druga liga. Sežanski Tabor, ki prav tako ne slovi ravno po urejenih financah, je na igrišču več kot zasluženo izpadel. Na medsebojni tekmi z Ilirijo je gladko izgubil in ni pokazal nič, pa bi se vseeno še lahko izvlekel v zadnjem krogu doma, pa spet ni pokazal nič. Na koncu pa vse skupaj ni bilo nič vredno, saj je zavoljo Rogaške vseeno ostal v ligi. Tu se še enkrat lahko vprašamo, zakaj Rogaška ne izpolnjuje kriterijev niti za drugo ligo. Je problem stadion? Ne more biti, saj je precej izboljšan, kot je bil še leto nazaj. So problem zaposlitve igralcev prek podjetij na Hrvaškem? Ne morejo biti, saj je druga liga uradno polprofesionalna liga, ki jo lahko igraš tudi izključno z amaterji, zato je vseeno kje so ali niso slednji zaposleni. Je stanje v Rogaški res tako zelo slabše od tistega v Sežani, da so morali prekršiti celo tekmovalni pravilnik? Je bilo res treba nagraditi ravno sežanski tabor, ki si tega nikakor ni zaslužil s svojimi potezami ne na ne izven igrišča?
Zveza je torej nagradila klub, ki je na terenu zasluženo izpadel, ki je imel celo sezono velike probleme s financami in ki v skladu s tekmovalnim pravilnikom nikakor ne bi smel obstati, namesto da bi denimo nagradila klub, ki je dejansko prikazal nekaj pozitivnega, v tem primeru drugega v nižji ligi (Krško). Svoje je k cirkusu dodal še Dob, ki se je že stošestinpetdesetič odpovedal napredovanju, tako da je napredoval Slovan. To slednje sicer ni sporno samo po sebi, jemlje pa draž tekmovanju, ki bi bilo mnogo bolj napeto, če bi Slovan in Šenčur, ki sta imela ogromen zaostanek za vodilnim, spomladi vedela, da se borita za drugo ligo. Slovan je večino tekem denimo igral brez svojih najboljših igralcev, Šenčur pa je po izgubi možnosti za naslov povsem popustil. V Srbiji so pred kratkim sprejeli celo zanimivo pravilo, po katerem bo klub, ki ne želi napredovati, izključen v nižji rang. Je to morda rešitev? Težko, saj klubi velikokrat želijo napredovati, a ne morejo oziroma ne smejo, saj ne izpolnjujejo pogojev. Kdo bo torej odločal o tem, ali klub napredovati zgolj ne želi ali pa tudi dejansko ne more? Bodo srbski nižjeligaški klubi kaznovani za trezno in pošteno odločitev v skladu z njihovimi zmožnostmi in licenčnimi zahtevami?
A verjetno še največja kršitev tekmovalnega pravilnika se je zgodila v tretji ligi. Odločitev je šla nekako mimo javnosti, saj tretja liga pač ni v središču pozornosti, poleg tega pa ni bil oškodovan noben konkreten klub, ki bi se lahko pritožil. Že v preteklosti se je nižje lige pogosto sestavljalo precej nelogično, a se zelo težko spomnim primera, ki bi tako eklatantno kršil zapisano v sklepih za tekmovanja kot letošnji. Potem ko so Rače ostale brez licence, je zveza namreč določila, da v ligi ostane tudi 13. klub, tako da se liga sestavi po principu 1+11+2, čeprav v pravilniku jasno piše, da se v primeru prostega mesta ta sestavi po principu 1+10+3, kar pomeni, da trinajsti izpade, napreduje pa tretjeuvrščeni iz kvalifikacij. V teh bodo načeloma igrali Ormož, Starše, Žalec in Čarda, eden od njih pa bo torej povsem po nepotrebnem ostal brez tretjeligaške vstopnice. Ta bo podarjena Dobrovcam, razen če seveda Rače uspejo s pritožbo. Slednje sicer ne izpolnjujejo »licenčnih športnih kriterijev«, kar je svojevrsten »contradictio in adjecto«, saj je edini športni kriterij rezultat, licenčni kriteriji pa so izvenšportni. Verjetno je spet problem z mlajšimi selekcijami, zato so možnosti za uspeh minimalne.
Vem, da je Rogaška marsikomu antipatična, saj meni je v marsičem tudi, a enaki kriteriji morajo veljati za vse, ne glede na to, ali je nekdo simpatičen ali pa ne.
Zagotovo se je tekom sezone zgodilo še marsikaj omembe vrednega, kar sem v tem trenutku v navalu pisanja verjetno pozabil. Razumem, da se pri organizaciji tekmovanj zgodi kak spodrsljaj, a teh je bilo v zadnji sezoni enostavno preveč. Če si želimo v slovenskem nogometu držati nek nivo, privabljati gledalce in razvijati znamko prve lige, potem se te stvari tako pogosto pač ne smejo dogajati. Pa da se razumemo, tu sploh ne gre ne za Rogaško, ne za Maribor, ne za Olimpijo ali kogarkoli četrtega. Vem, da je Rogaška marsikomu antipatična, saj meni je v marsičem tudi, a enaki kriteriji morajo veljati za vse, ne glede na to, ali je nekdo simpatičen ali pa ne. Obstaja klub, ki ga ne maram, pa mu zato nikoli ne bi vzel licence, in obratno, ne bi želel, da moj klub dobi licenco, če je nek drug v enakem položaju ne dobi. To je pač bistvo športa in odgovorni bi to morali dobro razumeti. Pa tu sploh ne merim specifično na našo nogometno zvezo, temveč na nogometni ustroj nasploh, saj lahko vidimo, da se podobne stvari dogajajo tudi v sosednjih državah. Tudi tam je marsikatero tekmovanje neregularno in, podobno kot v mednarodni politiki, tudi tam nobena pravila ne veljajo več.
Jaz pač spremljam tekmovanja pri nas, delujem tu in zato večinoma tudi pišem o tem. Pišem o tem, kar vidim in pišem o tem, kar gledam. Saj verjetno smo pa debili mi, ki vse skupaj po vseh teh letih še vedno gledamo. Ki spremljamo neregularne lige. Ki se sekiramo in verjamemo krovnim organizacijam, ki pravijo, da skrbijo za majhne klube, da je treba ohranjati sanje žive za vse, da se nogomet igra za navijače ter da sta pomembna transparentnost in fair play. Mi, ki »gubimo svoj život po buri i po kiši,« kot bi rekel Slavko Ivančič, in ki žrtvujemo ves svoj prosti čas za naše lokalne nogometne klube. Debili smo mi, ki smo danes prepotovali 250 kilometrov da bi videli svoj klub v odločilni tekmi za tretjo ligo, pa čeprav vemo, da lahko že jutri v pisarni nekdo odloči, da bo tja napredoval nekdo drug. Mi, ki na nek podzavestno sprevržen in naiven način še vedno verjamemo, da se nogomet igra za nas. Čeprav hkrati dobro vemo, da se ne.
