Današnji dan bo z debelimi črkami zapisan v zgodovino evropskega in svetovnega nogometa. V Luksemburgu je namreč Sodišče Evropske unije sprejelo odločitvi, ki bosta dolgoročno zaznamovali podobo tega športa. Nekateri dogajanje že primerjajo z »Bosmanom« in trdijo, da bi lahko bilo celo pomembnejše, a sam se bom omenjenih primerjav za enkrat še vzdržal. V vsakem primeru gre v pravnem smislu za ogromno stvar, kaj se bo iz nje dejansko izcimilo, pa bo seveda odvisno od prihodnjih (političnih) dogovorov. Vrata za radikalne spremembe v nogometu so zdaj na široko odprta.
Kakšna je torej sploh sodba? Pravzaprav gre za dve sodbi, a danes bom pisal o prvi, tisti o superligi. Ne zato, ker bi bila pomembnejša, temveč preprosto zato, ker je bila objavljena prva. Pravzaprav odločitev evropskega sodišča niti ni presenetljiva, vsaj ne za tiste, ki se nekoliko spoznamo na pravo ter šport in ki nismo zaslepljeni s propagando določenih interesnih grupacij. Sam sem pravzaprav to odločitev pričakoval, kar sem nenazadnje že večkrat nakazal tudi v prejšnjih kolumnah. V sodobnem pravu, ko odločitve najvišjih instanc postajajo vse bolj arbitrarne in politične, sicer ni nobenih zagotovil, a pravno so bile stvari vselej vseeno precej bolj na strani klubov kot pa UEFE. V tem smislu je sprva razsodilo že sodišče v Španiji in tako so konec koncev nakazovale tudi vse predhodne pravde v podobnih primerih.
Če je vsem znano in jasno stališče EU, da so nogometaši delavci in da jim pripadajo tudi iz tega izvirajoče pravice, potem pač ni bilo pričakovati drugega kot odločitev, da je zloraba monopolnega položaja na tem trgu dela prepovedana. Tu prav nič ne pomagajo trditve UEFE in njenih advokatov, češ da gre pri nogometu za neko posebno športno sfero, saj je bila ravno UEFA tista, ki je v preteklih letih s spremembami pravilnikov, komercializacijo, »pravilom neto lastniškega kapitala« ipd. nogomet pretvorila v čisti biznis. Da želi v tem biznisu monopolist zlorabljati svoj monopolni položaj, je do neke mere sicer razumljivo, a UEFA je bila pri argumentacijah in poskusih branjenja tega položaja zadnje čase že res precej patetična. Sodišče je zdaj jasno in nedvoumno odločilo, da grožnje, s kakršnimi so opletali na UEFI, pravno ne pijejo vode in da so bile zahteve UEFE protizakonite.
Na tej točki se lahko vprašamo o več vidikih. Prvi so direktne konsekvence razsodbe. Ali se bo UEFA za grožnje, sankcije in protizakonite pravilnike opravičila evropski nogometni javnosti? Bodo klubi dobili odškodnine? Bodo odgovorni pri UEFI za sprejemanje protizakonitih odločitev in zlorabo monopolnega položaja odgovarjali? Bo UEFA za kršitve evropskega pravnega reda nosila kakršnekoli sankcije? Bo UEFA sploh sprejela sodbo in priznala svoje napake? Se na zvezi zdaj zavedajo svoje vloge v okviru pravnih norm? Razumejo, da šport in športni funkcionarji pač niso nad evropskimi zakoni? Večina vprašanj je seveda retoričnih, a nakazuje globoko (moralno in legitimacijsko) krizo, v kateri se je znašla evropska nogometna organizacija.
Konkretno to pomeni, da lahko klubi že danes ustanovijo superligo, »beneligo« ali kakršnokoli tekmovanje izven okvirjev UEFE, ne da bi za to potrebovali njeno predhodno odobritev …
Drugi vidik je vsaj za večino morda še pomembnejši in se nanaša na samo vsebino sodbe. Ta pravi, da klubi ne potrebujejo več odobritve UEFE, če želijo ustanoviti svoja tekmovanja in da UEFA ne more prepovedovati in pogojevati nastopanja klubov in igralcev v drugih tekmovanjih. Konkretno to pomeni, da lahko klubi že danes ustanovijo superligo, »beneligo« ali kakršnokoli tekmovanje izven okvirjev UEFE, ne da bi za to potrebovali njeno predhodno odobritev in brez strahu, da bi UEFA takšne klube izključila iz državnih lig ali igralcem teh klubov prepovedala nastope na evropskem prvenstvu. UEFA pravno preprosto nima te pristojnosti. Tudi to je pravzaprav povsem logično, saj gre za ekonomske dejavnosti, pri katerih se klubom ne sme preprečevati dostopa do (zlasti medijskih) trgov, kot so to lepo razložili na sodišču.
Tretji vidik pa so dolgoročne posledice odločitve. Tu lahko bolj ali manj le špekuliramo, saj je v igri preveč faktorjev, da bi lahko kar tako napovedali prihodnje dogajanje. Kot že rečeno v uvodu, bo zdaj spet odločala nogometna politika, kjer bodo glavni igralci iskali nova zavezništva in nove perspektive. UEFA je (kljub drugačnim medijskim spinom) očitno pričakovala takšen razplet in se je medtem vsaj neuradno že dogovorila za novo sponzorstvo z Združenimi arabskimi emirati, ki naj bi organizaciji zagotovili pritok denarja tudi v primeru, če bi nekateri največji klubi zapustili njena tekmovanja. V sklopu dogovora bi Arabci dobili tudi finale lige prvakov ter evropski superpokal, ki bi se v ta namen lahko razširil. Ali govorice držijo, bomo videli že kmalu, v vsakem primeru pa se zdi, da se UEFA z morebitnim izpadom prihodkov ne želi kar tako pomiriti. Pa čeprav gre formalno za neprofitno organizacijo, katere moto je: »Skrbimo za nogomet«.
V tem kontekstu gre vsekakor omeniti še en člen, ki so ga številni nekako spregledali. Zmagovalec boja med superligo in UEFO je poleg klubov namreč tudi FIFA. Ta se je v zadnjih dveh letih večino časa pametno držala ob strani, edina točka tistega ohlapnega sporazuma z UEFO, ki se dejansko tiče superlige, pa se je danes tako ali tako izkazala za protipravno. FIFA je tako dobila novo razširjeno klubsko prvenstvo, izgubila pa ni nič, še več, zdaj so ji na široko odprta vrata, da se nekoč v prihodnje na takšen ali drugačen načini prislini k (svetovni) superligi, v katero bi iz čisto finančnih vzgibov poleg evropskih velikanov povabili še nekaj velikanov z Bližnjega vzhoda. Letos je denimo FIFA že dala žegen afriški superligi, katero je tamkajšnja vrhuška mimo športnih kriterijev sestavila iz najbolj profitabilnih klubov. Vsi veliki poštenjaki, ki se zavzemajo za odprta tekmovanja in pravice tretjega sveta, so seveda v tem primeru ostali tiho.
In ko smo že pri nogometu na periferiji, se lahko vprašamo tudi o tem, kaj odločitev pomeni za slovenski nogomet. Na NZS so do zadnjega trdili, da bi bila zmaga superligašev za slovenski nogomet slaba, a nisem zasledil, da bi to tezo kje tudi argumentirali. Ob današnji odločitvi se lahko vprašamo, ali torej na zvezi menijo, da sta zloraba monopolnega položaja in kršenje evropskih pravnih norm nekaj dobrega. Ali pa so morda zdaj stališče spremenili? Kakorkoli, sam ne vidim, kako bi lahko današnja odločitev kakorkoli škodila slovenskemu nogometu, pri čemer s tem seveda mislim na dejanske klube in navijače in ne na žepe izbranih funkcionarjev. Še več, verjamem, da bo odločitev slovenskemu nogometu kvečjemu koristila, prav tako pa sem tudi trdno prepričan, da je preprečevanje zlorab v športu nekaj, kar gre vselej zgolj pozdraviti.
Trenutno denimo klubi iz »lig petice« dobijo dve tretjini (da, prav ste prebrali, dve tretjini) vsega denarja iz evropskih tekmovanj, zato me nihče nikoli ne bo prepričal, da UEFA tudi brez njih ne bi mogla napraskati in sponzorsko pokriti tiste borne tretjine, ki se sedaj namenja ostalim.
V tekmovalnem smislu bi lahko dogajanje slovenskim klubom precej koristilo, sploh če bi evropski velikani zapustili ligo prvakov (in ostale evropske pokale), ki bi tako postala veliko bolj egalitarno odprto in raznovrstno tekmovanje. To pa so vrednote, za katere se tako ali tako zavzema UEFA, mar ne? Trenutno denimo klubi iz »lig petice« dobijo dve tretjini (da, prav ste prebrali, dve tretjini) vsega denarja iz evropskih tekmovanj, zato me nihče nikoli ne bo prepričal, da UEFA tudi brez njih ne bi mogla napraskati in sponzorsko pokriti tiste borne tretjine, ki se sedaj namenja ostalim. »Majhni« klubi bi bili torej finančno vsaj na istem, tekmovalno pa neprimerno na boljšem, saj bi se Zvezda, Steaua in podobni lahko spet borili za naslove, slovenskemu prvaku pa se ne bilo potrebno več pretvarjati, da je blamiranje v nekem brezveznem tretjerazrednem tekmovanju ne vem kakšen uspeh.
In tu je pravzaprav tudi poanta pričujoče kolumne. Čeprav bo morda kdo ob do zdaj prebranem pomislil, da podpiram privatne elitne lige ter si želim propada (tekmovanj pod okriljem) UEFE in NZS, pa je resnica pravzaprav povsem drugačna. Vznik superlige in podobnih projektov vidim ravno kot svojevrstno povsem zasluženo kazen za nogometne zveze, ki so v zadnjih letih in desetletjih izdale prave vrednote športa. Ker sem glede tega nepopravljiv optimist, vidim vznik superlige tudi kot priložnost za katarzo, novo ero evropskega nogometa, v kateri bi se vsaj del nogometa spet vrnil publiki. Toda če želimo resnično priti do tega, bodo morale predvsem UEFA in nacionalne zveze odigrati svojo vlogo. Ne to, ki so jo igrale do sedaj, ko so si zgolj (legalno in ilegalno) polnile žepe, temveč novo, tisto, ki se tiče skrbi za nogomet. Radenko Mijatović je pred kratkim dejal, »da je računica snovalcev superlige izključno finančna.« Nogometne zveze imajo zdaj odlično priložnost, da dokažejo, da je njihova računica drugačna.
Morda je vznik konkurenčnih lig celo nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo nogometnim zvezam. Zdaj bodo lahko pokazale, koliko so dejansko vredne. Ob izjemni konkurenčni prednosti, ki se izraža v znanju, tradiciji, vplivu in družbenem statusu, bodo lahko nogometne zveze v poštenem boju z arabsko-ameriškim »nouveau riche« nogometni publiki pošteno ponudile svoja tekmovanja. Tudi brez groženj in zahrbtnih prijemov bi morale biti zveze, naj si bodo še tako nesposobne, pri tem vsaj približno uspešne, saj če lahko tekmovanja organizirajo in finančno pokrijejo neki globalno nepomembni obskurni športi (ki jih raje ne bi našteval), potem ni vrag, da lahko to stori tudi UEFA brez Reala, Juventusa in Barcelone. Morda bo v prihodnje potrebno priti do določenih prestrukturiranj in morda se bo potrebno odpovedati kakšnim kanapejem, a realno so zveze v odličnem položaju, saj je superliga precej očrnjena, nogometna javnost pa si želi predvsem poštenega in odprtega nogometa.
Morda je tudi čas, da se evropski nogomet končno loči in da imamo na eni strani superligo ali karkoli že, torej poznokapitalistično kulturno industrijo za mase, na drugi pa nogometne pokale pod okriljem UEFE, odprta poštena tekmovanja, temelječa na športnih principih, brez koeficientov, direktnih uvrstitev in privilegijev za najbogatejše, skratka šport za nogometne navijače. V takem sistemu bi se potem tudi funkcionarji lahko odločili, ali jih bolj zanima denar ali pa šport. Prvi bi se lahko brez slabe vesti ugnezdili v strukturah superlige, za druge pa pravzaprav tudi ne bi smelo biti težko. Zgolj vse tisto, kar UEFA vselej piše na brošure, panoje in plakate, torej fair play, spoštovanje, enakost, enakopravnost, raznolikost itd. bi morali zdaj upoštevati tudi v praksi.
Ali je vsaj minimalen premik v tej smeri dejansko možen, bomo verjetno videli že kmalu. Že prve poteze UEFE bodo pokazale, kaj si lahko obetamo od evropske nogometne organizacije. Če bo nadaljevala s pravnim spotikanjem, političnimi paktiranji in zakulisnimi igrami, potem nas lahko za prihodnost evropskega nogometa upravičeno skrbi. Če pa bo športno sprejela zanjo na videz negativen rezultat in predvsem svojo novo vlogo v evropskem nogometu, potem pa lahko končno upamo na izboljšanje. Skratka, UEFA je danes zmagala, samo da tega najbrž še ne ve.
