»V prvi polfinalni tekmi smo zadeli dvakrat, čaka nas še drugi polčas, je pa lahko to velik kapital za povratno tekmo v četrtek.« (Oliver Bogatinov)

V zadnjih letih v nogometnem svetu zelo radi uporabljajo besedo kapital. Sašo Udovič jo je pred časom v enem izmed razgovorov po tekmi v zelo kratkem času uporabil približno petkrat. Vsak dosežek po novem velja za kapital in beseda se uporablja kot nekakšen sinonim za prednost. Večina akterjev izraz uporablja povsem nereflektirano, tako da se njegova žargonska raba vedno bolj odtujuje od siceršnjega pomena. Poglejmo si torej, kaj je kapital v resnici in kako deluje na področju nogometa.

Čeprav že stoletja živimo v sistemu, ki mu pravimo kapitalizem, si glede tega, kaj točno je kapital, politično-ekonomska znanost še vedno beli glavo ter ponuja različne definicije. Gre namreč za zelo zapletena vprašanja in če vam politična ekonomija ni blizu, lahko mirne duše preskočite tokratno kolumno. Za vse ostale pa začnimo s citatom Miladina Koraća (to ni tisti Korać, po katerem se imenuje košarkarski pokal) oziroma jugoslovanskega Marxa, kot so poimenovali tega teoretika iz Beograda, ki je zapisal preprosto: »Kapital so proizvajalna sredstva.« Definicijo omenjam bolj kot zanimivost, saj gre za grobo poenostavitev, iz katere so sledile še številne druge čudaškosti jugoslovanske ekonomije.

Kapital seveda niso proizvajalna sredstva kar tako, pač pa so specifična proizvajalna sredstva, ki se tudi uporabljajo na specifičen način. So sredstva v obliki blaga oziroma denarja, katerih cilj je povečati vrednost oziroma pridobiti več denarja, skratka profit. »Kot kapital je treba razumeti vsoto vrednosti, ki poraja presežno vrednost ali naj jo vsaj poraja. Denarni kapital je potemtakem kapital, ki obstoji v obliki denarja ali vsota denarja, ki se uporablja za to, da bi porajala presežno vrednost,« pravi o kapitalu Karl Marx v svoji istoimenski knjigi. Kako pa se poraja ta presežek denarja? Glede tega si ekonomisti še vedno niso edini.

Pri razlagi tega procesa je hkrati potrebno razložiti še cel kup ekonomskih izrazov, kar pa je v praksi pogosto izjemno zapleteno opravilo, saj so ekonomske teorije večinoma pisane »kot ulite«, kar pomeni, da je za razumevanje enega dela potrebno razumeti drugega in obratno. Ker bi razlaga vseh pojmov zahtevala preveč časa in prostora, bom omenil zgolj tiste, ki so za tukajšnji prikaz najpomembnejši. Mednje prav gotovo sodi blago, to je vsaka dobrina, ki jo ljudje menjajo, da bi zadovoljili svoje potrebe.

»Dvojna je uporaba vsaka dobrine. Ena je lastnost stvari kot take, druga ne, kakor je lastnost sandal, da služijo za obutev in da so zamenljive. Oboje je uporabna vrednost sandalov, kajti tudi tisti, ki zamenja sandale za nekaj, česar mu manjka, n. pr. za hrano, rabi sandale kot sandale. Toda ne na njihov naravni način uporabljanja, kajti one niso bile narejena za menjavo,« je pisal že Aristotel. Od tedaj so se stvari spremenile in sandale se ne menjajo več zgolj občasno, temveč so že v izhodišču narejene za menjavo. Podjetju, ki proizvaja čevlje, je povsem vseeno ali se bodo ti rabili za obutev ali ne, vežno je, da se prodajo oziroma bolje rečeno zamenjajo za denar. To v praksi dokazujejo tone in tone obleke in obutve, ki se po celem svetu vsako leto praktično neuporabljene mečejo stran.

Drug izjemno važen in morda celo najbolj temeljni ekonomski pojem pa je delo. V družbenih razmerah, kjer večina ljudi nima lastnih sredstev (kot so denimo njiva, sadovnjak ali kovačnica), s katerimi bi si zagotovila življenjske potrebščine, delo postane blago. Ljudje so primorani prodajati svoje delo oziroma ga menjati za denar tistih, ki po njem povprašujejo, da lahko nato z denarjem kupijo hrano in ostale potrošne reči. In že smo pri potrošnji, tretjemu pomembnemu ekonomskemu pojmu, ki običajno nastopa v paru z proizvodnjo. Oba izraza sta sama zase relativna, saj isti proces pomeni hkrati proizvodnjo in potrošnjo, odvisno namreč, iz katere strani si ga ogledujemo.

Če je v procesu vrednost nastala, gre za proizvodnjo, če je izginila, pa za potrošnjo.

Umivanje zob denimo pomeni potrošnjo zobne paste in proizvodnjo belih in zdravih zob, medtem ko snemanje filma pomeni proizvodnjo umetniškega dela in potrošnjo filmskega traku, oblek in ostalih rekvizitov. Kdaj se neko konkretno označi za eno ali za drugo, je v ekonomiji običajno odvisno od vrednosti. Če je v procesu vrednost nastala, gre za proizvodnjo, če je izginila, pa za potrošnjo. Pri tem materialna pojavnost procesa nima nikakršne vloge, saj lahko kuhanje povsem enakega kosila nastopa denimo kot proizvodnja (če se počne v restavraciji) ali kot potrošnja (če to počnete doma).

Poleg omenjenih obstaja še cel kup drugih relevantnih ekonomskih izrazov, a recimo, da bo za zdaj povedano vsaj za silo zadoščalo in da se lahko vrnemo k našemu vprašanju. Kako se pri uporabi kapitala torej poraja presežek denarja? Poglejmo si primer. Recimo, da imamo sadovnjak, v katerem nabiramo sadje, pri čemer bomo zanemarili obrezovanje, škropljenje in druga opravila ter predpostavili, da ne uporabljamo nobenega orodja razen lastnih rok. Ker gre za izmišljen primer, je povsem vseeno, za kakšne sadeže gre, a recimo, da gre za jabolka. Najeli so nas, da en mesec nabiramo jabolka, pri čemer smo plačani minimalno, torej 200 evrov na teden oziroma (če gre za 40 urni delavnik) 5 evrov na uro. Recimo, da v eni uri naberemo 10 kilogramov jabolk, kar pomeni, da dobimo 0,5 evra za vsak nabran kilogram. Ko želimo po koncu našega delavnika od lastnika sadovnjaka kupiti jabolka, pa en kilogram stane denimo 1 evro. Številke v zgornjem primeru so seveda popolnoma izmišljene, a se tudi v praksi vedno znova izkaže, da je končna cena proizvoda višja od izdatka tistega, ki delo plača, oziroma zaslužka tistega, ki ga opravi. Kako je mogoče, da jabolka, katerih proizvodnja stane 0,5 evra, nato stanejo dvakrat več?

Francoski fiziokrati 18. stoletja bi trdili, da je to zato, ker novo vrednost ustvarja rodovitna zemlja, liberalci bi navajali ponudbo, povpraševanje, nevidno roko trga in podoben hokus pokus, marksisti pa bi trdili, da je delo edini vir vrednosti, češ da tu pravzaprav ne gre za delo, temveč vrednost delovne sile in njeno izkoriščanje v delovnem procesu, »dve povsem različni količini«. Naj si bodi kakorkoli že, ravno to je bistvo kapitala. Namreč takšna uporaba denarja, sredstev in delovne sile, da bo vrednost njenega rezultata višja od stroškov. Najlažje si to umetnost razlagamo tako, da je cena dela praktično vselej izredno nizka, ker mora delavec v končni fazi sprejeti kakršnokoli plačilo, saj nujno potrebuje hrano, pijačo, obleko in ostalo. V sodobni družbi poleg tega obstaja praktično neomejena zaloga brezposelnih potencialnih delavcev, ki jih lahko najame kapital in ki je tako velika, da nekateri ekonomisti govorijo celo o »naravni stopnji brezposelnosti,« čeprav seveda biti brezposeln ni prav nič naravnega. Na drugi strani pa kajpak ne obstaja neskončna zaloga jablan, kamor grem lahko sam nabirat jabolka, če mi ni všeč cena v trgovini.

S stališča posameznega podjetja je zadeva bolj ali manj jasna, nekoliko bolj zapleteno pa je, če gledamo celotno družbo. Kako je mogoče, da v posameznem ekonomskem ciklu vsa podjetja zaslužijo več denarja, kot so ga porabila? Od kje pride ta presežni denar, ki ga prej ni bilo? Saj denar namreč ne raste na drevesih. V časih tako imenovanega zlatega standarda, ko je imel denar pokritje v zlatu, je bil proces razmeroma razložljiv. Prvič, iz nakopanega zlata oziroma drugih žlahtnih kovin, ki so se uporabljale kot menjalna sredstva. Ter drugič, iz vedno hitrejšega kroženja denarja, tako da so v enakem obdobju isti bankovci opravili več procesov menjave in torej realizirali več vrednosti. Ko pa so po konferenci v Bretton Woodsu leta 1944 zlati standard opustili, so se dotedanja razmerja postopoma podrla. Zdaj je nadzor nad denarjem povsem v rokah centralnih bank, njegova masa pa se spreminja z borznim mešetarjenjem, krediti, izvedenimi finančnimi instrumenti oziroma derivati in drugimi kompleksnimi operacijami. Preprosto rečeno lahko centralne banke danes skoraj po mili volji tiskajo denar, medtem ko realizirana presežna vrednost praktično v celoti prehaja v dolg.

Bernard Tapie

In že smo pri nogometu. Hura! Nogomet dolgo časa ni bil direktno vpet v kapitalistično produkcijo presežne vrednosti, še več, nogomet se je večinoma organiziral celo kot potrošnja. Od vsega začetka so klubi s prodajo vstopnic sicer služili denar in so bili seveda tudi naravnani tako, da bi ga zaslužili čim več, a so ga vselej tudi vsaj toliko zapravili. Nogomet je za lastnike in voditelje klubov pomenil predvsem ugled in prestiž in njihov namen je bil vselej, da vanj pripeljejo čim več denarja, zato so se trudili, da zagotovijo čim več donacij, sponzorstev in podobno, tudi če je šlo za ekonomsko povsem nesmiselne ali nedobičkonosne posle. V večini držav, zlasti na jugu in na vzhodu so se ob tem v klube pretakale še enormne količine javnega denarja iz občin, mest ali državnih podjetij. Tudi na zahodu pa klubi v osnovi niso delovali bistveno drugače in še v devetdesetih letih so številni porabljali neprimerno več denarja kot pa so ga ustvarili. Spomnimo se samo madridskega Atletica in Marseilla, ki sta ju Jesus Gil in Bernard Tapie financirala na vse mogoče in nemogoče načine. Skratka, nogomet je nekoč več vrednosti porabil, kot pa jo je ustvaril in to je bilo povsem normalno. Praktično nihče ni prevzel kluba zato, da bi z njim ustvarjal profit.

Sčasoma pa so se stvari spremenile. Ta proces ekonomisti običajno razlagajo kot subsumpcijo (slovensko bi rekli podvzetje) pod kapital. Sprva je nek proces subsumiran zgolj formalno, v naslednji fazi pa postane tudi realno. Kot formalno subsumpcijo lahko v primeru nogometa označimo obdobje zadnjih desetletij, ki se je bolj ali manj dovršilo nekje okrog sezone 2009/10. Tedaj je UEFA pod vodstvom Michela Platinija ugotovila, da več kot polovica evropskih klubov vsako leto dosega velike izgube, tudi tisti, ki so imeli dobiček, pa so le tega velikokrat dosegali na račun ekonomsko neracionalnih vlaganj bogatih lastnikov. Evropska nogometna zveza se je odločila narediti takemu početju konec in je uvedla tako imenovano pravilo finančnega fair playa, po katerem, enostavno rečeno, klub ne sme porabiti več denarja kot pa ga ustvari. To pomeni, da ne sme porabljati niti denarja, ki ga sicer ima, a ga ni ustvaril sam, zaradi česar so se v hudih problemih denimo znašli klubi kot je Manchester City, ki sicer nimajo dolgov, a ekonomsko ne morejo upravičiti vlaganj emiratskih šejkov.

Michel Platini

Raziskave kažejo, da je uvedba fair playa še povečala finančno neenakost klubov, saj najbogatejše oziroma tiste z največ dohodki ščiti pred konkurenco, a še skoraj pomembnejši je sam družbeno-ekonomski pomen uvedbe. UEFA je z omejenim sistemom klubom namreč naročila, da morajo več vrednosti ustvariti, kot pa jo porabijo, skratka, da morajo proizvajati. Produkcija, ki počne prav to, pa je, kot smo videli zgoraj, kapitalistična produkcija. Veliki »socialist« Platini je torej evropskim nogometnim klubom zaukazal, naj se organizirajo kot kapital. Ker so bili ostali pogoji, torej blagovna forma, uporaba delovne sile in podobno, dani že prej, se zdaj lahko odvija zadnja faza subsumpcije pod kapital, to je realna subsumpcija. V tej fazi se delovni proces v celoti podredi kapitalu, kar pomeni organizacijo odnosov znotraj nogometnega kluba po vzoru na gospodarsko družbo. Lep primer je Juventus, ki po vzoru Fiata s svojim znamčenjem kluba ter idejami o spremembah nogometnih prenosov nogometno igro pravzaprav zgolj jemlje kot to, kar dejansko je, kulturno blago. Ne moralizirajmo in ne pritožujmo se torej nad Agnellijem, ki v nekim smislu zgolj izraža resnico sodobnega sveta, temveč nad svetom, ki je to resnico v kapitalističnih procesih proizvodnje in menjave de facto vzpostavil.

Če nogometni klub s svojim delovanjem proizvaja nogometne tekme, pa hkrati razen denarja za plače zaposlenih (ali vse bolj najetih) delavcev ne troši prav veliko. Če zanemarimo majhne stroške v smislu žog in nogometne opreme, potem je edini pravi strošek kluba pravzaprav vzdrževanje stadiona. Ker so stadioni po Evropi še vedno večinoma mestni, občinski ali državni (manj kot 20% evropskih prvoligašev ima »svoj« štadion dejansko v lasti) in ker so lokalne skupnosti politično zainteresirane za lokalne klube, so tudi najemnine objektov običajno precej nižje od dejanskih stroškov vzdrževanja, včasih pa celo nične ali zgolj simbolične. Kadar so stadioni privatni, kot denimo v Angliji, pa pride do procesov, ko sama infrastruktura postane blago in se prodaja, zlasti v obliki vodenih ogledov in pravice do poimenovanja. V vsakem primeru je glavno trošenje s stališča kluba torej trošenje igralcev in zaposlenih oziroma drugače rečeno trošenje njihovega fizičnega dela, zlasti njihovih teles. Ker je, kot smo videli prej, ravno delo tisto, ki se ga da na sodobnem konkurenčnem trgu najti relativno poceni, je tu lepa priložnost za navijanje cen tekem oziroma drugače rečeno večanje njihove vrednosti. Najlepši primer so manjši klubi iz najmočnejših evropskih lig, ki relativno poceni kupujejo manj znane nogometaše iz vseh koncev sveta, medtem ko letijo vrednosti televizijskih pravic za prenose tekem ter cene vstopnic v nebo. Zato tudi ni čudno, da so ti klubi med najbolj glasnimi, ko je potrebno braniti trenutni svetovni nogometni ustroj.

Aleksander Čuprov

Taka je zadeva s stališča kluba. Nekoliko drugače pa je seveda s stališča navijača oziroma, ne delajmo si utvar, s stališča potrošnika. Če klub nogometno tekmo kot osnovno nogometno blago proizvaja, jo potrošnik seveda konzumira. Gre za tipičen primer storitev, ki jih je že davno lepo definiral ruski ekonomist Aleksander Čuprov: »Storitve se morajo porabiti v tistem trenutku, v katerem so proizvedene.« Proizvodnja in potrošnja torej sovpadata, proizvod pa se troši že med produkcijo oziroma kot bi temu rekli v televizijskem žargonu »v živo«. Nogometna tekma se v obliki posnetka seveda teoretično lahko prodaja tudi kasneje, a njena vrednost v tem primeru močno pade. Le redko kdo namreč najde zadovoljstvo v gledanju starih tekem, katerih izid je znan, saj je eden izmed bistvenih čarov nogometa ravno v tem, da je na tekmi »možno vse.«

Klub poleg tekem prodaja še druge stvari, kot so dresi in podobno, a gre tu v ekonomskem smislu primarno za produkte športnih znamk, od katerih pobira klub le manjši delež dobička, o čemer sem že pisal v eni izmed prejšnjih kolumn. Če je vsaka potrošnja hkrati proizvodnja in če nogometni potrošnik primarno konzumira nogometne tekme, kaj potem proizvaja? V pozitivnem smislu zlasti znanje o nogometu, pa tudi lepe spomine, zabavo in užitek, v negativnem pa … O tem raje ne bi pisal, da ne bo kdo postal preveč depresiven, si pa lahko vsak ustvari lastno sliko.

Gre za specifičen primer v sodobni družbi, ko je s stališča podjetja obravnavan hkrati kot delavec in kot blago.

Marsikdo bi s predstavitvijo tukaj zaključil, toda nečesa izjemno pomembnega še nismo omenili. Nogometna tekma ni edino blago v sodobni nogometni ekonomiji. Je sicer osnovno blago, na podlagi katerega se je skozi desetletja razvila ta panoga, toda dandanes vse večji pomen dobivajo tudi posamezni igralci. Gre za specifičen primer v sodobni družbi, ko je s stališča podjetja obravnavan hkrati kot delavec in kot blago. Seveda, vse sodobne družbene in ekonomske teorije vam bodo govorile, kako pomembno je delati na sebi, vlagati vase, se šolati in izobraževati, nabirati izkušnje in veščine ipd. A to so zgolj (če lahko nekaj tako pomembnega označim z besedo zgolj) ideološki nasveti delovni sili, ki naj postane čim bolj produktivna in uporabna, da se je bo lahko potem lažje (iz)koristilo.

Za to uporabljajo izraz človeški kapital, s katerim razumejo predvsem v ljudeh nakopičene spretnosti in sposobnosti, ki podjetju prinašajo konkurenčno prednost. Starejši ekonomisti bi to označili preprosto kot delovno silo, katere produkcija (izobraževanje) je stala več časa, zaradi česar ima večjo vrednost, ki se posledično opredmeti tudi v večji vrednosti proizvodov. Običajno imajo podjetja (tako v teoriji kot v praksi) človeški kapital v interesu zadržati zase. Neka lokalna računalniška firma izkušenega programerja zaposli zato, da bo zanjo ustvaril kvaliteten program in ne zato, da ga bo čez tri leta prodala Googlu. Nogomet pa je tista panoga, kjer se dandanes dogaja prav slednje.

Če je pri običajnem delavcu blago njegovo delo, so nogometaši (razen morda v tistih nekaj najbogatejših klubih na svetu) sami postali kapitalistično blago. Ne kupujejo jih več zato, da bi ustvarjali nogometne tekme, pač pa zato, da jih bodo trenirali in izboljšali ter prodali za več denarja. Pravi delavci v nogometu tako postajajo trenerji, psihologi, nutricionisti, statistiki, analitiki in podobni, ki dejansko trošijo svoje delo zato, da bi ustvarili čim boljši produkt, to je čim več vrednega nogometaša.

V poplavi tekem in tekmovanj rezultati postajajo vse manj pomembni, vedno več pa šteje to, da se ponudi »priložnost mladim« in odkrije »nove dragulje«, igra, ki so jo ponotranjili tudi številni navijači manjših klubov. S procesi licenciranja zlasti drugoligaški klubi največjih evropskih držav vedno bolj izgubljajo tekmovalne ambicije ter se posvečajo le še proizvajanju igralcev. Nastajajo celotni mednarodni konglomerati klubov, ki so med seboj lastniško povezani, pri čemer se tisti manjši odpovejo lastnim športnim interesom zato, da bi gojili igralce za velikane. Krovne organizacije se ob tem pritožujejo nad dejstvom, da v procesih vedno večjo vlogo igrajo menedžerji, a so same tiste, ki so svetovni nogomet pomagale preoblikovati v svet kapitala in korporativnega menedžmenta.

Tudi potrošniki, zlasti najmlajši, kot blago ne konzumirajo le tekem, temveč tudi svoje najljubše zveznike, s katerimi se selijo iz kluba v klub. Pretvorba je zaključena in tudi nogomet, ki je v primerjavi z drugimi športi dolgo časa veljal za branik tradicije, je praktično dokončno izgubil svojo športno plat. Pač »robna proizvodnja kao takva,« bi cinično rekli jugoslovanski ekonomisti.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.