Po buri i po kiši život se za svoj klub gubi. (Himna NK Crikvenica)
Himna je nadvse stara pesniška oblika, ki so jo poznali že v starem Egiptu in antiki. V osnovi je šlo za slavilno pesem v čast bogovom oziroma svetinjam in če dobro pomislimo, gre pri nogometnih himnah danes pravzaprav še vedno za isto stvar. Da je v izpraznjenem, razvrednotenem in razčaranem sodobnem svetu nogometna igra tista stvar, ki nam je dala novo središče zunaj nas, večje in pomembnejše od nas samih, je vedel že Marjan Rožanc. In zato ni nič čudnega v tem, da se omenjeni novi transcendenci zlaga hvalnice, ode in himne.
Kot v vseh svojih kolumnah bom tudi tokrat pisal predvsem o klubski dimenziji nogometa, zato se ne bom preveč ukvarjal s himnami, ki se izvajajo ob nastopih reprezentanc. Tam namreč ne gre za reprezentančne himne, pač pa za državne, zgolj sposojene v nogometni namen. Tudi o tem, kako ima Slovenija za himno netipično pivsko pesem in kako je imela kraljevina Jugoslavija uradno himno v treh jezikih zlepljeno iz treh pesmi, ne bom pisal, saj je bilo na to temo drugje povedanega že več kot dovolj. V preteklosti je bilo veliko napisanega tudi o tem, zakaj slovenski nogometaši pred tekmo ne pojejo himne, pri čemer so nekateri trdili, da je to zato, ker je ta (za razliko od drugih kot denimo Naprej zastava slave) tako neprimerna za športno-tekmovalne priložnosti, spet drugi po so nogometašem očitali pomanjkanje nacionalne zavesti in to, da »sploh niso Slovenci«. No, tudi v to se ne bom spuščal.
Če kak tamkajšnji ljubitelj nogometa zelo pozorno spremlja domačo ligo, lahko torej zgolj ob gledanju nogometa vsak vikend osemkrat posluša ljubljeno himno ljubljene države.
Če se v Sloveniji včasih očita premajhno poudarjanje pomena državne himne, pa imamo povsem drugačen primer v nekaterih drugih državah, denimo v Belorusiji, kjer se himna igra ne le pred reprezentančno, temveč tudi pred vsako prvoligaško tekmo. Prav pred vsako. Če kak tamkajšnji ljubitelj nogometa zelo pozorno spremlja domačo ligo, lahko torej zgolj ob gledanju nogometa vsak vikend osemkrat posluša ljubljeno himno ljubljene države. Ko sem izvedel, da pred vsakim srečanjem v beloruski ligi zaigrajo še himno, sem bil sprva navdušen, saj sem naivno pomislil, da gre za klubske himne, kar bi se mi zdel izjemno privlačen in zanimiv ritual. Medtem ko ima BATE Borisov dokaj všečno himno, pa po poslušanju himne Dinama iz Minska nad idejo nisem več tako zelo navdušen.
In kako je s tem na naših koncih? Z zgodovino razvoja glasbe v Sloveniji (ljudsko izročilo, institucionalna podpora popevki, državna regulacija v socializmu, novi instrumenti in tehnike, »šund komisija«, pomen državnih založb, vznik subkultur, tuji vplivi) vam na tem mestu ne bom utrujal in bom omenil le rezultat vseh omenjenih procesov. Po zadnji (vsaj meni znani) raziskavi javnega mnenja v Sloveniji kar 58% prebivalcev najraje posluša narodno-zabavno glasbo, približno 40% pop, približno tretjina pa rock (vprašani so lahko navedli več odgovorov, zato je seštevek večji od 100%). Nogomet ni nad družbo in tudi nogometne pesmi niso nad slovensko glasbo. Če je v tujini razvoj nogometa običajno neločljivo povezan z urbanizacijo in industrializacijo in če sta temu primerni tudi urbana navijaška in glasbena kultura, v Sloveniji ni čisto tako. Ste bili kdaj na kaki domači drugoligaški tekmi Doba? Če ne zaradi drugega, pojdite zato, da slišite komade ob polčasu in pred tekmo. Le streljaj od Ljubljane se tam namreč praviloma vrtijo klene narodno-zabavne viže.
Upoštevajoč vse to nova himna domžalskega kluba, ki so jo predstavili ta teden, ni slaba. Priznam, da avtorjev prej nisem poznal, je pa lepo, da lokalni band napiše himno za lokalni klub. Pesem ni sicer ravno po mojem okusu, tudi rime bi verjetno lahko bile boljše od klasičnih »zdej« in »naprej«, a so Domžalčani tokrat zadeli vsaj zvrst. Kot rečeno k nogometni navijaški kulturi sodi rock. Drugje je to samoumevno, pri nas pa… ne ravno. Enostavno si ne predstavljam, kako bi lahko šle nekomu kocine pokonci ob kakšni drugi zvrsti, denimo ob himni Aluminija. Edina izjema so himne, ki črpajo iz lokalnega melosa, v kolikor je ta zelo značilen za neko območje. Lep primer je himna Crikvenice Slavka Ivančića v dalmatinskem slogu, pri nas pa je nekaj podobnega poskusil denimo Rudi Bučar s himno Izole. Sploh videospot slednje je vrhunski, sama pesem pa je morda za klubsko himno malce prepočasna.
Vodilni klubi v državi imajo nekako bolj klasične himne, a slednje niso brez pomanjkljivosti. Marsikdo ne ve, da je himna Olimpije pravzaprav demo. Pero Lovšin je posnel pesem kot nekakšen osnutek, jo pokazal klubu, slednjemu je bila všeč in jo je začel uporabljati kar tako, čisto prava profesionalna verzija pa sploh nikoli bila posneta. To lahko seveda ob poslušanju hitro ugotovite tudi sami iz kvalitete zvoka, kar je škoda, saj gre sicer za zelo dobro pesem. Da Lovšin obvlada himne, je dokazal že s Pankrti, ki so na mali plati leta 1986 posneli himno Slovana, v kateri pojejo »Slovanovci smo vedno bli in vedno bomo ostal.« Povsem drug problem pa ima himna Maribora, ki so jo leta 1992 posnela Čudežna polja in je bila že tedaj razmeroma zastarela, zadnje čase pa se zdi, da se njeni uporabi izogiba celo sam klub. Povedno je sicer, da so Mariborčani z refrenom »Kar poglejte na semafor« svoj pragmatičen in često bunkeraški odnos do fuzbala vgradili celo v himno.
Zelo primerno himno ima Celje, kar pa niti ne čudi, saj so jo posneli Mi2, legendarni rokerji, ki po mnogo letih glasbenih izkušenj pač vedo, kako se stvari streže. Predstavljena je bila leta 2003 ob otvoritvi stadiona, marsikdo pa ne ve, da tudi za njih to ni bila prva himna, saj so eno pred leti že posvetili domačemu Mons Claudiusu iz Rogatca. Tudi slednja je izvrstna in lepo poudarja navijaške prvine lokalnega nogometa, četudi v nekoliko hudomušnem slogu. Precej drugačna od teh pesmi pa se mi zdi himna Mure, domnevno enega od največjih treh slovenskih klubov. Ne vem, morda sem subjektiven, ampak res bi me zanimalo mnenje kakega Murinega navijača, zakaj in če sploh je ta pesem komu všeč? Ker vem, da je odnos do glasbe izrazito subjektiven, seveda dopuščam tudi to možnost, sploh kadar gre za kake ideološke razloge. Lep primer je denimo udarna himna Gorice, ki je mnogim odlična, medtem ko nekatere moti poudarjanje partizanstva in Tita v nogometni pesmi. Zaklonišče prepeva pač niso Brendi, ki je v stari goriški himni omenjal celo Triglav.
Če bi moral sam razvrstiti himne prvoligašev, bi zelo visoko uvrstil tudi tisto Tabora. Sežanski pop-rock band Zvita feltna je pred štirimi leti predstavil pesem, ki je morda komu malo preveč rustikalna, a mislim, da je s svojo spevnostjo za klub kot je Tabor nadvse primerna, čeprav bi morda imel nekaj pomislekov glede neoriginalnosti refrena. Precej bolj lokalna in staromodna pa je himna Kopra, ki jo izvaja tamkajšnja skupina Platana, ki deluje že skoraj 50 let. Tudi omenjena himna deluje nekako tako stara in občasno spomni na legendarno nekdanjo himno Olimpije, ki jo je ansambel Toneta Perka posnel konec šestdesetih. Koper ima razen tega še eno starejšo oziroma nauradno himno, za katero pa žal ne vem, kdo je izvajalec. Slednja je precej bolj običajna, če bi moral ugibati, pa bi rekel, da je nastala enkrat v devetdesetih.
Svojih himen pa nimajo le prvoligaši, temveč tudi številni klubi v nižjih ligah. Tu je pesmi enostavno preveč, da bi omenjal vse, poleg tega je ogromno sila povprečnih in generičnih napevov o tem, kako se tresejo mreže in zabijajo goli. Zato bom tu omenil zgolj dobre ali neobičajni prakse. Poleg že omenjene Gorice se z zelo kvalitetno himno od drugoligašev lahko pohvali tudi Ilirija, za katero je besedilo napisala, verjeli ali ne, Saška Lendero, izvaja pa jo Miha Hercog. Podobno kot goriška tudi ta himna vzbuja precej različne odzive, saj gre dokaj nenavaden nogometni komad, ki želi s sklicevanjem na tradicijo tega uradno najstarejšega kluba obuditi zgodovinsko patino in posledično navijaška čustva. Nekaterim je tako nadvse čudovit, drugim, ki na Ilirijo in nogometno tradicijo ne dajo nič, pa povsem brezvezen. Precej bolj direktna je Triglavova himna kranjske punk zasedbe Srou pa letu. Tam ni nobenih skritih pomenov in poslušalcu je tako jasno, za kaj gre. Če ob glasnih zvokih kitar seveda razume tekst. Omenjen tip glasbe je bil denimo za bivšega predsednika kluba preveč alternativen, tako da ni dovolil predvajanja klubske himne in se je ob pod njegovim vodstvom ob golih vrtela kar Golica.
Velenjski Rudar ima kar dve himni, »novejša«, ki jo izvajajo skupina Ave, Rudarski oktet in navijači, pa je nastala konec leta 2008. Osrednji del refrena predstavlja star rudarski pozdrav »Srečno«, ki ga lahko nekoliko šaljivo, podobno kot v primeru Maribora, povežemo s klubsko usmeritvijo. Sreča je namreč še praktično edino, na kar lahko upa ta nekdanji velikan iz vse bolj obubožane regije. Za konec pa še nekaj nižjeligašev. Za himno Interblocka se je svoj čas »izkeširal« Joc Pečečnik, zdaj pa je neuporabna, saj je sam zahteval spremembo imena kluba. Precej zabavno himno, ki gre hitro v uho, ima še Tabor 69, a boste, če jo želite slišati, bržkone morali na igrišče na Brod. Za ljubitelje bolj lokalnih otroških viž je tu himna novopečenega stoletnika iz Tolmina, izrazit in specifičen ženski vokal Sabine Dimitrov pa lahko poslušate v himni Bele krajine. Kako v udarno nogometno himno uspešno vključiti besedo »vino«, boste izvedeli ob poslušanju himne Nafte, če imate radi priredbe, pa vam preostane himna Drave, ki jo je spesnil kar štajerski duo Yo-Zo, znan po svojih hitih Digi dagi in U kaka ritka.
In to je to. Razen himen pri nas kaj dosti nogometnih pesmi ni. Ja, Green Dragonsi imajo svoj komad po zaslugi Big Foot Mame, pa Viole so pred leti posnele nek CD s priredbami, to je pa bolj ali manj vse. Koliko slovenskih pesmi se ukvarja z nogometom? Koliko jih sploh tako mimogrede omeni nogomet ali kakšen klub? Še ko se je reprezentanca uvrstila na evropsko in svetovno prvenstvo, so na silo komaj napraskali nekaj pesmi v stilu Je v Šiški še kaj odprtega in Sam na fuzbal me pust, da je trio Za vedno in izdal nekaj, kar je spominjalo na glasbeni album. Če so drugje bandi, ki izvajajo izključno navijaške pesmi (denimo Grupa JNA v Beogradu), če si dajo bandi ime po nečem nogometnem (denimo Torpedo Moskau ali Gužva u šestnajstercu) ter če imajo klubi celotne playliste navijaških komadov, tega pri nas načeloma ni. Kot svetlo izjemo bi tu omenil ljubljansko zasedbo Gužva u bajt, ki pa ima žal dokaj omejen doseg.
Glede na vse skupaj smo tako lahko še zadovoljni, da slovenski klubi sploh imajo himne. Da te z redkimi izjemami niso nič posebnega, pa se pravzaprav ne moremo čuditi. No, če bi bile satire, bi bile kar v redu.
