Včeraj se je s predkrogom začelo tekmovanje v pokalu NZS, ki se v začetni fazi igra še pod okriljem MNZ-jev. Tudi tokrat ni šlo brez zapletov, kakršni so v državnem tekmovanju zadnja leta žal prepogosti. Največ pozornosti je požela tekma Slovana proti Šmartnemu, ki je bila delegirana za sredo ob 18. uri na stadionu Kodeljevo in so jo kot tako še isti dan tudi oglaševali pri domačem klubu, a se je nato dejansko odigrala uro kasneje in to na pomožnem igrišču. V debato, kdo je kriv za omenjeno situacijo, se na tem mestu ne mislimo spuščati, v vsakem primeru pa se take zadeve v tako pomembnem tekmovanju ne bi smele dogajati.
Tekma sama je bila sicer še kar zanimiva, sploh če upoštevamo kvaliteto nasprotnikov, saj nikakor ni bila tako zelo neizenačena, kot bi morda pričakovali glede na tri range razlike. Na to je v veliki meri vplivala odločitev Slovana, da nastopi tako rekoč z B ekipo, saj so prvokategorniki medtem trenirali na glavnem igrišču. Zlasti izenačen je bil drugi polčas, ki se je ob šibki svetlobi reflektorjev igral že v temi in je bil tudi po poteku dogodkov precej drugačen od prvega. Vodilni gol za Slovan je po napaki gostujoče obrambe in odbiti žogi z bližine dosegel Danijel Džajić, pri čemer so gostje reklamirali prepovedan položaj, a je bil tokratni delivec pravice drugačnega mnenja. Po omenjenem golu je bila tekma manj napeta in dolgo časa se je zdelo, da bo Slovan zmagal gladko in brez kakršnihkoli težav. Polčas se je končal z izidom 3:0, ki pa bi lahko bil kvečjemu še višji, saj je bilo Šmartno v tem delu igre povsem nenevarno.
V drugem delu so nato domači opravili cel kup menjav, kar bi se jim skoraj maščevalo, saj je Šmartno zaigralo precej bolje in doseglo tri gole. Na njihovo smolo je pri enem od njih Elvir Topalović zatresel lastno mrežo, tako da je bil rezultat slabe pol ure pred koncem 4:2. Še posebej lep je bil prav zadnji gol, ki ga je že omenjeni Topalović (tokrat v pravo mrežo) dosegel z glavo. Morebiten lov za izenačenje pa je dokončno preprečila neumna izključitev Aldina Čufurovića, ki je dobil drugi rumeni karton. Zanimivo je, da je obakrat šlo za aplikacijo novih strogih pravil glede ugovarjanja oziroma uporabe kletvic, za katere je igralec sicer trdil, da jih ni izrekel. Tekmo je ob koncu obeležil še zabaven incident, ko je eden od domačih zabil peti gol, a je sodnik odločil, da je žoga v vrata prišla skozi luknjo ob mali mrežici. Zaradi precejšnje oddaljenosti in slabe svetlobe o dogodku težko sodimo.
Ostale tekme so bile še manj zanimive, saj so se praviloma končale z visokimi zmagami favoritov. Razlika med drugo oziroma tretjo državno ligo ter moštvi iz ljubljanskih lig je precej velika, sploh v kolikor ta moštva še niso povsem pripravljena na sezono in komaj naberejo ekipo za tekmo, kot je bilo to v primeru Ihana. Svoboda, ki jo po novem vodi bivši trener Ljubljane Ermin Raković, je v kraj prašičje farme pripotovala z vsemi najboljšimi vključno z letošnjimi okrepitvami ter je uboge domačine razbila kar z 9:0. Vse je bilo odločeno že po manj kot pol ure igre, ko so gostje dosegli štiri gole, od tega dva donedavni mladinec Olimpije Senad Porić, enega pa najboljši strelec ljubljanske lige Klemen Kolar, ki je kasneje dodal še drugega. V drugem delu je prav tako dva gola dosegel Val Brvar, ki je v klub pred kratkim prišel iz Radomelj, enega pa Nik Balon, še en mladinec Olimpije. Hajro Rizvić in Ermin Raković sta imela torej srečno roko pri novačenju igralcev in lahko optimistično zreta v sobotni začetek tretje lige, ki jo bo Svoboda odprla proti Bistrcu.
Malenkost manj učinkovita je bila Ilirija, ki je v Kisovcu zabila štiri gole, pri čemer so se med strelce vpisali Mark Čeh, Luka Škof, Din Zulić in Uroš Stojnić. Tudi tu je bilo vse odločeno že po prvem polčasu, v katerem so gostje dosegli tri zadetke. Zeleno-beli so sicer nastopili s podobno ekipo kot za vikend proti Triglavu, tekma pa jim je služila predvsem kot test pred nadaljevanjem prvenstva, v katerem se bodo v soboto v gosteh pomerili z Bistrico. Slednja ima za drugo ligo dokaj solidno ekipo, tako da bo srečanje dober pokazatelj, ali je šlo v prvem krogu zgolj za srečo in preblisk ali pa se Ilirija dejansko lahko enakovredno kosa z najboljšimi ekipami v tekmovanju. Omenimo še, da je na klopi kluba iz Zgornje Šiške sedel Ilan Kouassi, nekdanji član Gorice, ki se je pred kratkim preselil v Ljubljano.
Ostali ljubljanski klubi v sredo niso igrali, čeprav bi se po prvotnem razporedu moral odvijati še en ljubljanski obračun, ki pa je bil prestavljen. V Šiški bi se morala pomeriti domača Ljubljana in Tabor 69, a sta se pred nekaj dnevi kluba sporazumela za prestavitev tekme na naslednji torek. V domačem moštvu je prišlo do kar nekaj sprememb, tako da mu bo nekaj dodatnih dni prišlo še kako prav, nekaj podobnega pa bržkone velja tudi za goste, saj kot četrtoligaši oboji s prvenstvom začenjajo šele 24. avgusta. Ljubljana je vsaj na papirju sicer favorit, a po določenih odhodih ta prednost ni več prav velika, tako da si lahko obetamo precej bolj izenačen dvoboj, kot pa so bili vsi zgoraj opisani. Zanimivo je, da Tabor 69 kljub določenim dobrim rezultatom v preteklosti, v zgodovini še nikoli ni nastopil v sklepnem delu slovenskega pokala in tudi letos bo zelo težko, saj zmagovalca omenjenega obračuna v naslednjem krogu čaka Ilirija.
Razpored – lige:
2.SNL
17.8. Bistrica-Ilirija
18.8. Slovan-Brinje
3.SNL
17.8. Svoboda-Bistrc
Razpored – pokal:
20.8. Ljubljana-Tabor 69
