Slovenska nogometna liga je v zadnjih desetletjih doživela številne spremembe. Nekdanja republiška liga je bila bolj ali manj amatersko tretje- oziroma četrtoligaško tekmovanje, ki se je z osamosvojitvijo preoblikovalo v elitno profesionalno ligo. Takšen preskok se seveda ne zgodi čez noč in zlasti v prvi sezoni so v ligi nastopili tudi številni klubi, ki na takšne spremembe nikakor niso bili pripravljeni. Ko je mariborski Železničar leta 1992 osvojil 2. SNL, so bili ob seznamu igralcev, ki so dosegli ta uspeh, pripisani še poklici, ki so jih slednji opravljali. Instant poskus profesionalizacije seveda ni uspel in »Željo« se po ekspresnem izpadu nikoli več ni pobral, podobno pa velja tudi za trboveljski Rudar, Slovan in še nekatere druge klube.

Tisti, ki so preživeli, so se počasi prilagodili novemu okolju. Najprej se je spremenil marketing. Poleg sodelovanja z večjimi mediji, zlasti športnima časopisoma Ekipa in Sportske novosti ter javno televizijo, so se klubi začeli reklamirati v lokalnem okolju, pojavile so se revije o slovenskem klubskem nogometu, ob prelomu tisočletja pa tudi prve spletne strani. Od leta 2003 dalje se je precej spremenilo tudi notranje poslovanje klubov, saj je bilo uvedeno licenciranje, daljnosežne spremembe pa je prinesla tudi pridružitev Slovenije EU leta 2004, saj se je tedaj praktično povsem odprl nogometni trg igralcev. Slednje je posledica tako imenovanega Bosmanovega pravila iz leta 1995, po katerem se nogometaši iz drugih držav unije ne smejo več beležiti kot tujci. Zanimivo je, da je Jean-Marc Bosman v osnovi želel predvsem prost prestop, saj so takrat klubi morali plačevati odškodnino za igralce tudi po izteku pogodbe, a je kot stranski produkt tožbe nastal tudi prost pretok nogometne delovne sile po vzoru na gospodarstvo.

Jean-Marc Bosman

V zadnjem desetletju in pol se je ob tem pojavil še vidik prodajanja televizijskih pravic ter nekaterih drugih navijaških proizvodov in storitev, ki pa še ne dosegajo takšnega statusa kot v primerljivih ligah v tujini. Hkrati se je povečal pomen sponzorjev, ki naj bi v klube vlagali po vedno bolj tržnih principih, zmanjšal pa pomen lokalne uprave, ki je bila dolgo časa med glavnimi financerji slovenskega športa. Vsaj pri nekaterih klubih se je v skladu s tem spremenila tudi organizacijska oblika, saj je nogometna zveza dovolila organizacijo družb z omejeno odgovornostjo, ki upravljajo s članskim moštvom. Sprva je lahko imel privatni kapital po vzoru na Nemčijo zgolj 49% delež, z letom 2017 pa se je to pravilo spremenilo in je ta meja zdaj pri 74 odstotkih. Z vsemi omenjenimi spremembami so se zlasti z zadnjih letih v številnih klubih pojavljali tudi tako imenovani »tuji investitorji«, ki pa so za seboj praviloma puščali zgolj negativne posledice in pogorišča. Najbolj izrazit primer je bila Gorica, ki je skupaj s Parmo skorajda potonila do bankrota.

Kvaliteta SNL se v zadnjih letih bistveno ni spremenila (zlobni jeziki bi najbrž celo rekli, da je padla), so se pa zato precej povečali nominalni prihodki in odhodki klubov. Gre za globalen fenomen, saj nogomet postaja vedno večji posel, na katerega se je prilepilo cel kup (pod)izvajalcev in storitev, s čimer se izdatno večajo tudi stroški delovanja vseh nogometnih subjektov. Povprečni letni prihodek slovenskega prvoligaškega kluba je uradno 1,8 milijona evrov (kot bomo videli v nadaljevanju, so realne številke mnogo višje), pri čemer pa dejanski proračun praktično pri vseh znaša vsaj milijon. Nek klub se je v medijih pred časom ob napredovanju sicer hvalil z nekimi smešno nizkimi številkami, a se je nato izkazalo, da je njegov proračun težak natanko milijon in pol.

Nogometna igrišča v Evropi

Sponzorski dohodki predstavljajo več kot tretjino proračunov slovenskih prvoligaških klubov oziroma v povprečju 650.000 evrov na klub. Gre seveda za povprečje, a so razmerja pri večini klubov bržkone podobna. Po uradnih podatkih UEFE med sponzorskimi vložki v SNL prevladujejo podjetja, ki se ukvarjajo z gradbenim in industrijskim blagom. Eden, a bržkone ne bistven, izmed razlogov za to je tudi prepoved oglaševanja tujih stavnic, saj je ravno stavniška industrija tista, ki v tujini sodi med največje sponzorje. Toda to velja zlasti za največje države z najbolj marketinško zanimivimi ligami. V manjših ligah, denimo tistih na ozemlju naše nekdanje skupne države, je vpliv sponzoriranja stavnic majhen ali celo zanemarljiv. O tem, koliko podjetij vlaga, ker si to resnično sama želijo, koliko pa zato, ker je nekdo »udaril po mizi«, pa seveda lahko zgolj ugibamo.

Kar 33 odstotkov dohodkov in s tem mnogo več kot v najmočnejših ligah, pa slovenski klubi v povprečju dobijo od UEFE, pri čemer pa so seveda dejanska razmerja od kluba do kluba povsem različna, saj evropski predstavniki dobijo ogromno, ostali pa praktično nič oziroma nek drobiž. Ko je Maribor v ligi prvakov zaslužil skoraj 14 milijonov, so ostali klubi denimo dobili zgolj 36.000 evrov. S tem denarjem si pri milijonskem proračunu pač ne moreš kaj dosti pomagati. Poleg tega je evropski denar hudo nesiguren prihodek, saj se nikoli ne ve niti tega, ali se bo kak klub uvrstil v evropska tekmovanja, kaj šele to, kaj bo tam dosegel. Evropski denar v izračunih zlasti pri manjši ligi povsem izkrivi številke (v letu največjih evropskih uspehov Maribora je povprečni proračun v ligi skočil do treh milijonov), zato bi bilo te dohodke morda še najbolje odšteti, a ker vsa uradna poročila operirajo z njimi, bi bilo to izjemno zahtevno oziroma skorajda nemogoče opravilo, tako da se bomo pač morali zadovoljiti s številkami, kakršne so.

Viri prihodkov in zaslužki od prestopov (poročilo UEFA)

Manj od treh odstotkov proračuna v Sloveniji znašajo prihodki od televizijskih pravic, kar je smešna številka, saj v močnejših ligah klubi iz istega naslova dobijo med 10 in 50 odstotkov vseh prihodkov. O televizijskih pravicah sem sicer že pisal v eni izmed prejšnjih kolumn, zato se na tem mestu ne bom preveč ponavljal. V nogometni zvezi, ki v Sloveniji za razliko od tujine bdi nad prodajo pravic, so prehod k Sportklubu napovedovali kot ne vem kakšen napredek, na koncu pa se je izkazalo, da je pogodba za prvoligaše vredna zgolj 800.000 evrov na sezono oziroma v povprečju na klub pičlih 30 tisočakov več, kot pa so prej dobili od Telekoma. Spet drobiž, ki je v milijonskem proračunu praktično irelevanten. Malo zaslužijo klubi tudi z vstopnicami za tekme, saj iz tega naslova dobijo 7 odstotkov prihodkov oziroma 126.000 evrov. Prihodki so tako nizki, da dostikrat ne pokrijejo niti stroškov organizacije tekem. Tudi na tem področju bi se torej dalo marsikaj postoriti, pri čemer seveda ne mislim na povišanje cen, pač pa na povečanje obiska. Tudi pred krizo je bila denimo v marsikateri sezoni gledanost pod 1000, medtem ko je na sosednjem Hrvaškem znašala več kot trikrat toliko.

Zelo majhno vlogo pri povprečnih prihodkih slovenskih klubov ima kot rečeno tudi prodaja navijaških rekvizitov in storitev. Če Maribor s svojimi trgovinami in frizerji vsako leto proda za več sto tisoč evrov »trgovskega blaga«, pa je pri nekaterih drugih klubih ta postavka zelo nizka. Nekateri slovenski klubi še vedno ne prodajajo svojih dresov, stoletnik Koper pa denimo sploh nima tako imenovanega »fan shopa«*. V ekonomskem smislu bi seveda na tem področju težko prišlo do kakih bistvenih premikov, sploh ker večino dobičkov tako ali tako poberejo podjetja za izdelavo športne in druge opreme, a to še zdaleč ne pomeni, da je prodaja rekvizitov nepomembna. Nasprotno, njena neekonomska kulturna funkcija je praktično neprecenljiva. To so očitno dojeli tudi pri Celju, kjer so klubsko trgovino pred leti ukinili, češ da »se ne izplača«, v šampionski sezoni pa so jo zopet vzpostavili.

V SNL gre za plače igralcev 126% proračuna

Med odhodki v Sloveniji krepko, res krepko prevladujejo plače igralcev oziroma kakorkoli se že imenuje denar, ki ga za igranje nogometa dobijo »samostojni podjetniki v športu«. Za njih klubi po uradnih podatkih v povprečju porabijo natanko 2,2 milijona evrov oziroma 126 odstotkov proračuna. Da, prav ste prebrali, 126 odstotkov. Kako je to mogoče? Ker papir vse prenese, si lahko uradna licenčna poročila privoščijo barantanje s tako nesmiselnimi izračuni, zakaj ti v proračun ne štejejo prihodkov od prodaje igralcev. Ti namreč znašajo kar 66 odstotkov siceršnjega »proračuna«, s čimer se torej dejanski prihodki slovenskega prvoligaša povzpnejo na tri milijone. K tej postavki se še vrnemo. Kar 2,2 milijona evrov na klub gre torej za plače igralcev, kar ob približno 300 registriranih nogometaših pomeni, da je povprečna bruto plača kar 6000 evrov na mesec. Gre za izjemno visoko številko, ki pa jo seveda z visokimi zneski dvigata zlasti dva kluba, še posebej pa spet Maribor, kjer so v preteklih letih podpisovali neobičajno visoke pogodbe. Realno so seveda pri marsikaterem klubu igralci še vedno »na minimalcu«, prav tako pa tudi ne dobijo vedno vsega, kar jim je bilo obljubljeno. V preteklosti se je poleg tega govorilo tudi o določenih nečednih poslih, ko so se podpisovale visoke fiktivne pogodbe, denar pa je nato odtekal neznano kam.

Nadalje so tu operativni stroški, ki v SNL v povprečju znašajo 50 odstotkov osnovnega proračuna, to je 900.000 evrov. To je za majhne lige relativno normalna številka, ki je marsikje zlasti na vzhodu tudi še nekoliko višja. Če torej seštejemo plače igralcev in operativne stroške, ugotovimo, da številka znaša prek treh milijonov, kar pomeni, da povprečen slovenski klub posluje z izgubo. K temu verjetno spet veliko prispeva Maribor, ki si je v zadnjih sezonah to lahko privoščil, saj je imel na računu še lepo zalogo novcev iz svojega šampionskega obdobja. Pred krizo je sicer, če ne upoštevamo prihodkov od prestopov, kar devet od desetih prvoligašev uradno poslovalo z izgubo, po prištetju omenjenih prihodkov pa je bila takšna še vedno kar polovica lige. Bojim se, da se je v zadnji sezoni, ko so se siceršnji lokalni prihodki klubov močno zmanjšali, hkrati pa se je na evropski ravni močno skrčilo prestopno delovanje, to razmerje še poslabšalo.

Povprečen klub v slovenski ligi 40 odstotkov denarja nabere pri pokroviteljih, 40 odstotkov od prodaj igralcev, 20 odstotkov pa iz drugih aktivnosti …

Kot rečeno prihodki od prestopne dejavnosti klubom v povprečju prinesejo kar 1,2 milijona evrov oziroma več kot tretjino dejanskega proračuna. Odstotek je seveda pri enih malo višji in pri drugih malo nižji, a načeloma v slovenskem nogometu velja, da klub s prodajo igralcev zasluži približno toliko. »Povprečen klub v slovenski ligi 40 odstotkov denarja nabere pri pokroviteljih, 40 odstotkov od prodaj igralcev, 20 odstotkov pa iz drugih aktivnosti,« je denimo povedal bivši predsednik Gorice Sandi Arčon, podobno pa razmišljajo tudi funkcionarji ostalih klubov. Gre za izjemno visok delež, kakšnega ni skoraj nikjer v Evropi, saj relativno več zaslužijo zgolj še klubi na Hrvaškem in v Srbiji. Države zahodnega Balkana so torej tisto področje, kjer so nogometni klubi najbolj odvisni od prodaj igralcev in kjer bi se trenutna kriza posledično utegnila poznati najhuje.

S tem ko UEFA v uradnih podatkih prihodkov od prestopne dejavnosti ne šteje v proračune, ima na nek perfiden način pravzaprav prav. Dejstvo, da je celotna liga sistemsko odvisna od prodajanja igralcev, namreč enostavno ni normalno. Oziroma vsaj ni bilo normalno dolga desetletja. Prodaja igralcev se zato v športnih finančnih izkazih še vedno upošteva kot nekakšen bonus, potencialni dodatek, ki enkrat je, drugič pa ga ni, in ki mu nasproti vedno stojijo tudi nakupi. A ker klubi v slovenski ligi praktično ne kupujejo, se je vloga prodaje igralcev povsem spremenila. Iz občasnega bonusa je prodaja postala eksistenčna nujnost, domnevno garantiran dohodek, ki ga klubi v časih, kot so trenutni, niso več sposobni kompenzirati.

Toda to je nekaj povsem normalnega za majhne lige boste rekli. No, ni čisto tako, klubi na Norveškem, v Izraelu, na Češkem, na Cipru, v Belorusiji, na Islandiji in na Malti denimo približno toliko kot zaslužijo s prodajami tudi porabijo za nakupe, predvsem pa klubi skoraj nikjer po severu, zahodu in celo vzhodu celine niso odvisni od prodajanja igralcev. To je torej nekaj normalnega zgolj za ekonomsko devastirane države jugovzhodne Evrope, kjer je tudi sicer domača industrija uničena oziroma reducirana na to, da ustvarja dobičke za zahodne centre kapitala in moči. In točno to vlogo opravljajo SNL, HNL, srbska Superliga, bosanska Premijer liga in podobna tekmovanja, kjer klubi vzgajajo igralce za tuje lige. Seveda igralce prodajajo v praktično v vseh ligah, a jih drugje zato, ker ti hočejo oditi in ker jim klubi ne morejo ponuditi zadovoljivih plač, na tukajšnjih prostorih pa zato, da bi klubi sploh lahko delovali. Če je drugje prestop igralca v osnovi želja nogometaša, je pri nas v prvi vrsti želja kluba.

SNL je v ekonomsko-političnem smislu torej postala feeder liga. Če so se kakšni navijači morda bali, da bi slovenski klubi postali podružnice evropskih velikanov, se je zdaj zgodilo, da je podružnica kar celotna liga. Podružnice pa žal niso zanimive. Poglejte samo zagrebško Lokomotivo. Kako naj klubski marketing (nekoč celo z uradnim naslovom nklokomotiva@nk-dinamo.hr) ta klub proda kot lepo zgodbo? Filiala je filiala in tu ne pomagajo nikakršni rezultati. In podobno je tudi s slovensko ligo. Kako naj bo liga, katere povsem jasni bistveni namen je vzgoja igralcev za močnejše lige, zanimiva za širšo publiko? Primavera, Professional Development League in SNL. Kdo razen največjih norcev se bo poistovetil z moštvi iz teh lig?

*Pri Kopru so medtem spet odprli spletno trgovino.

Prvič objavljeno v knjigi 3:0 b.b. leta 2022.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.