Tim Dobovšek
»Buržoazne revolucije drve hitreje od uspeha do uspeha, njihovi dramatični efekti prekašajo drug drugega, ljudje in stvari se zde vkovani v žareče briljante, ekstaza je duh, ki preveva sleherni dan; toda kratkotrajne so, kmalu dosežejo vrhunec in dolgatrajen maček se polasti družbe.« (Karl Marx, Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta)
Udar ameriškega investicijskega fonda je dokaj klavrno propadel in nič ni bilo z vojno in revolucijo. Aktivirale so se namreč vse sile stare Evrope in se zavezale h skupni gonji proti temu strašilu, »papež in car, Metternich in Guizot, francoski radikalci in nemški policisti.« Wolkswagen, Heineken, Red Bull, Gazprom … Stari tradicionalni evropski kapital, ki se napaja iz največjih evropskih lig ter Uefinih tekmovanj je izvedel protiudar in zmagala je reakcija.
Zlasti Angleži so v klasični maniri stare imperialne velesile zavzeto branili status quo in lastne privilegije. Uefa je pozivala politiko, naj se vmešava v nogomet, zlasti levica pa se je navduševala nad odzivi Orbana ter angleške vlade, ki je grozila, da bo tujcem odvzela dovoljenja za delo in jih izgnala iz države. Projekt superlige je umrl v dveh dneh in nogometno življenje se je vrnilo v običajne tirnice.
A tista dva dneva sta bila za navijače nekaj posebnega. Vsi so se kar naenkrat spomnili nanje in se začeli pozivati na njih. »Odgovorni moramo biti do navijačev,« je dejal Perez. »Pozivamo vse ljubitelje nogometa, tako navijače kot politike, da se zoperstavijo temu projektu,« je odgovorila Uefa. »Klubi, ki so vpleteni, bi morali odgovarjati svojim navijačem,« je dejal Boris Johnson in tako dalje in tako naprej.
Ni čudno, da so se zato številni navijači prvič po mnogih letih ali pa celo sploh prvič v življenju začutili pomembne in da so razplet konflikta doživeli kot lastno zmago. A so na njih hitro pozabili. Ekstaza je bila kratkotrajna in nogometnega življa se je polastil dolgotrajen maček. Med zdravljenjem le tega bodo lahko spet ležali na kavču in gledali nova Uefina tekmovanja.
Zakaj pa se sistem sploh imenuje švicarski? Morda zato, ker so ga potrdili funkcionarji v Švici? Ker bo Uefi prinesel več švicarskih frankov? Ker je luknjast kot švicarski sir?
Pustimo torej superligaške spore in si poglejmo, kakšna bodo ta tekmovanja. Ena najpomembnejših sprememb je uvedba tako imenovanega švicarskega sistema, po katerem se bodo od leta 2024 igrale liga prvakov, liga Europa in konferenčna liga. Zakaj pa se sistem sploh imenuje švicarski? Morda zato, ker so ga potrdili funkcionarji v Švici? Ker bo Uefi prinesel več švicarskih frankov? Ker je luknjast kot švicarski sir?
Novi sistem namreč nima praktično nobene povezave z dejanskim švicarskim sistemom, ki se že več kot stoletje uporablja pri šahu, različnih igrah s kartami in podobno. Sam sem sicer že sodeloval na turnirjih po tem sistemu, a mi je tudi brez tega povsem jasno, za kaj gre, saj so vsi podatki o švicarskem sistemu (swiss system) na voljo le nekaj internetnih klikov stran. Gre za sistem, v katerem nastopa več tekmovalcev z enotno rang lestvico, pari pa se sproti določajo po vsakem krogu, tako da med seboj vedno igrajo nasprotniki na podobni ravni. To pomeni, da bodo proti koncu za najvišja mesta med seboj igrali tisti, ki so dotlej večino tekem zmagali, za najnižja pa tisti, ki so večino tekem izgubili.
No, novi sistem lige prvakov s švicarskim sistemom nima ničesar skupnega. Zakaj pa se potem imenuje tako, boste vprašali. Ena od možnih razlag je ta, da gre pravzaprav za tako imenovani sistem loncev oziroma »pot system«. Vem, da lonec v tem primeru ni najboljši prevod za pot, ki se v nogometnem smislu običajno prevaja kot boben, a mi tudi sistem bobnov za ta tip tekmovanja deluje nekoliko neposrečeno.
Kakorkoli že, omenjeni sistem je leta 2013 na konferenci Uefe v Tel Avivu Giorgiu Marchettiju (direktor tekmovanj, sicer pa tisti gospod, ki po Infantinu vodi žrebe za ligo prvakov) predstavil čilski računovodja Leandro Shara, ki se v podjetju MatchVision ukvarja zlasti s tekmovalnimi sistemi. Po trditvah slednjega Uefa za njegov predlog tedaj domnevno ni bila zainteresirana, nato pa je pred kratkim sistem predstavila kot svoj in ga poimenovala švicarski. Menda zato, da njegovemu izumitelju ne bi bilo potrebno priznati pravic in predvsem izplačati tantiem.
A ker je Uefa rekla, da je sistem švicarski, je obveljalo, da je švicarski. Zdi se mi skrajno nenavadno, da so vsi mediji izraz preprosto sprejeli in prevzeli. Mar noben športni novinar ne ve ničesar o tekmovalnih sistemih ali pa ima krovna zveza takšen ugled, da se preprosto sprejema vse, četudi gre za navadne izmišljotine?
Skratka, vsak bo igral 10 tekem, klubi pa bodo razvrščeni na skupni lestvici 36 ekip. Najboljših osem bo napredovalo direktno v osmino finala, klubi od 9. do 24. mesta pa bodo igrali še nekakšen vmesni play-off.
No, pustimo to. Za kakšen sistem sploh gre? Klubi bodo v novi ligi prvakov pred žrebom razdeljeni v štiri skupine po 9 in vsakemu bodo določili po 10 nasprotnikov. Vsak klub se bo srečal s po dvema nasprotnikoma iz vsake skupine ter še s tretjim iz skupin, ki sta mu najbližje (karkoli naj bi to pomenilo, saj matematično nima smisla, a ne verjamem, da vas zanimajo podrobnosti). Skratka, vsak bo igral 10 tekem, klubi pa bodo razvrščeni na skupni lestvici 36 ekip. Najboljših osem bo napredovalo direktno v osmino finala, klubi od 9. do 24. mesta pa bodo igrali še nekakšen vmesni play-off. To torej pomeni, da bodo klubi v že tako natrpanem urniku igrali 6 tekem več, hkrati pa bo celotno tekmovanje namesto 96 imelo kar 180 tekem. Dvakrat več denarja torej za Uefo in njene »deležnike«, kot se temu reče dandanes. Torej sponzorje in vlagatelje. Ter seveda dvakrat več denarja za plačilo vstopnic, naročnin itd.
In kdo bo dobil ta dodatna štiri mesta, če bo v tekmovanju nastopilo 36 ekip. Enega bodo dobili Francozi (ki so bili, zanimivo, proti superligi), enega prvak z najboljšim koeficientom, ki se ne bo uvrstil direktno v skupinski del, dva pa kluba z najvišjim koeficientom, ki se sploh ne bosta uvrstila v LP.
Morda veste katera dva kluba sta trenutno v položaju, da zasedeta dve prosti mesti v novi Uefini ligi prvakov? Arsenal in Tottenham. Da, ravno Arsenal in Tottenham, ta dva, iz katerih so se v zadnjih tednih navijači tako radi norčevali, češ da nimata kaj početi v elitnem tekmovanju, če se vanj nista sposobna uvrstiti na igrišču. No, očitno se ju tudi pod Uefo ne bodo tako hitro znebili. Skratka, naj povzamem, če bi bil ta sistem v veljavi že letos, bi se v ligo prvakov dodatno uvrstili denimo Olympique Marseille, Red Bull Salzburg, Arsenal in Tottenham. To so ti mali klubi, za katere tako lepo skrbi Uefa.
Podoben sistem bo z letom 2024 zaživel tudi v ligi Europa in v konferenčni ligi. Kot so detajlno razložili pri dunajskem Rapidu, so sprva pri Uefi sicer resno razmišljali o tem, da bi v novi konferenčni ligi uvedli tekmovanje s štirimi regionalnimi skupinami in 64 moštvi, a so nato ugotovili, da bo brez tega ceneje. Kdo pa potrebuje toliko majhnih klubov in nepomembnih tekem. Liga Europa in konferenčna liga se bosta tako igrali po podobnem sistemu kot liga prvakov, od nje pa se bosta razlikovali po tem, da se bo v prvi igralo 8 krogov, v drugi pa 6.
Čeprav je evropska nogometna zveza nove formate uradno že predstavila, pa je še vedno mogoče, da bo prišlo do kakšnih minimalnih sprememb. Bistvenih skoraj zagotovo ne bo, saj glede tega ni bilo nobenih večjih odzivov zvez, klubov, politike ali medijev, prav tako pa se zagovorniki majhnih klubov in poštenih tekmovanj niso podali na ulice.
Kaj pa vse skupaj pomeni za slovenske klube? Ne kaj dosti. Možnosti, da pridejo do lige prvakov kljub širitvi ostajajo približno takšne kot so bile. Podobne tistim, ki jih ima gladiator, ki mora premagati pet levov, da mu nato cesar milostno dvigne palec, medtem ko četverice izbranih mirno sedijo v VIP loži koloseja. V ligo Europa naši klubi po novem tako ali tako ne smejo, zato jim ostane konferenca.
Ta nesrečna konferenca z drobtinicami za rajo, kjer klubi še vedno ne bodo tako slabi, da bi lahko slovenski predstavniki dosegli kak odmeven rezultat, hkrati pa ne tako dobri, da bi videli spektakel in napolnili stadion. Nekakšen povratek pokala Intertoto torej. Nekaj, na čemer bodo služile stavnice in kar bo služilo kot izgovor, da vsi sodelujemo, če lahko dvakrat uporabim besedo služiti, ki se mi zdi za vse skupaj nadvse primerna.
Tudi kar se tiče financ se zadeva z novimi tekmovanji bistveno ne bo spremenila. Vsaj ne na bolje. Elitni klubi bodo od nagrad in televizijskih pravic kvečjemu dobili še precej več, tako da se bodo razlike med njimi in med vsemi tistimi, ki v ligi prvakov ne bodo sodelovali, le še povečale.
Elitni klubi bodo od nagrad in televizijskih pravic kvečjemu dobili še precej več, tako da se bodo razlike med njimi in med vsemi tistimi, ki v ligi prvakov ne bodo sodelovali, le še povečale.
Toda solidarnostni prispevki se bodo povišali in tudi manjši bodo imeli vsake kvatre nekaj od tega, boste rekli. No, pa si poglejmo številke.
Ko se je Maribor pred leti uvrstil v ligo prvakov, so od evropske nogometne zveze vsi drugi klubi prve lige prejeli natanko 36 tisoč evrov, pa še te so morali porabiti izključno za mladinski pogon. Enkrat na deset ali sto let torej 36 tisoč evrov, to v nogometu danes ni nič. Ne v relativnem, ne v absolutnem smislu. Povsem irelevantno je, ali se ta denar podvoji, ali razpolovi ali pa ga sploh ni. Tako za Uefo kot za klube.
Slovenski nogomet od evropskega sistema nima nič, a je ekstatično slavil, kot da je obranil vse.
