Televizijski prenosi slovenskega nogometa imajo dolgo zgodovino, a šele z letošnjo sezono stopajo ob bok bolj razvitim ligam, kjer so pomemben faktor tudi pri finančnih zaslužkih klubov. Dolgo časa namreč slovenski klubi od prenosov lastnih tekem niso imeli nič. Prvo tekmo Olimpije je RTV Ljubljana prenašala že v sezoni 1965/66, tudi SNL pa je imela prenose praktično od začetka. A tekme si je bilo moč ogledati na vsake kvatre enkrat in običajno sta bila na sporedu le Maribor in Olimpija. Dobro se spomnim junija 15 let nazaj, ko so prenašali srečanje Gorica-Rudar, pa ne zato, ker bi bila tekma sama karkoli posebnega, temveč zato, ker je bil to po 15 sezonah eden prvih prenosov Rudarja, čeprav je ta klub dotlej skoraj vselej nastopal v ligi. Šišenske Ljubljane, ki je v ligi nastopala sedem sezon, pa denimo niso prenašali niti enkrat samkrat.
Na POP TV so sicer že v devetdesetih imeli idejo, da bi kupili pravice za slovensko ligo, a tedaj do uresničitve ni prišlo. Tako je bila nacionalka poleg stadionov dolgo časa edini prostor, kjer si je bilo moč ogledati slovenski nogomet. Ker je politika javne televizije takšna, da so športna tekmovanja rangirana po geografski razsežnosti, so imela običajno prednost vsa mogoča svetovna in evropska prvenstva v raznih tretjerazrednih športih. S sezono 2006/07 se je stanje za ljubitelje slovenskega nogometa začelo vsaj rahlo izboljševati, saj so se prenosi pojavili na »Siol TV«, ki pa je živ bog ni videl, saj so imeli dostop do nje zgolj Siolovi naročniki, pa še velika večina le teh najbrž sploh ni vedela, da jo ima. Bolj računalniško vešči gledalci pa so si lahko tedaj tekme ogledali vsaj na www.sportna.tv.
Ko so televizijske pravice Šport TV-ju leta 2012 potekle, smo se vrnili v mračni srednji vek, saj slovenske lige več kot pol sezone sploh ni bilo na televiziji.
Za širšo nogometno javnost so bile najpomembnejše spremembe leta 2008, ko so pravice pridobili na Šport TV, s čimer se je slovenski nogomet prvič znašel na komercialni televiziji. V prvem prenosu sta se pomerila Domžale in Rudar, običajno pa so prenašali po dve tekmi na krog, a ne tudi derbijev, saj so ti ostali na RTV. Sistem je relativno dobro funkcioniral štiri leta, res pa je, da klubi v finančnem smislu od dogovora niso imeli prav veliko. Ko so televizijske pravice Šport TV-ju leta 2012 potekle, smo se vrnili v mračni srednji vek, saj slovenske lige več kot pol sezone sploh ni bilo na televiziji. NZS namreč ni uspela najti novega kupca in edini prenosi, ki so bili, so bili nekateri nekvalitetni streami na spletni strani prve lige.
Spomladi 2013 je sponzorstvo lige in s tem tudi prenose pridobil Telekom, tako da so bile tekme dve sezoni in pol izmenično na Planetu in RTV. Planet je običajno prenašal tekmo v soboto, RTV pa v nedeljo, tako da si večine tekem še vedno ni bilo mogoče ogledati. Po finančni plati so klubi dobili vsak 50.000 evrov na sezono, kar je bilo sicer več kot prej, a v primerjavi s tujino še vedno zgolj drobiž. Poleg tega je bil Planet tedaj povsem nov program, ki ga veliko televizijskih gledalcev ni poznalo, zato promocija slovenske lige na njem ni bila ravno največja. Je pa bila zato vsaj izbira klubov dokaj razgibana in na svoj račun so lahko prišli bolj ali manj vsi z izjemo navijačev Krke in Triglava. Stadiona v Novem mestu in Kranju tedaj namreč še nista imela reflektorjev, zato se tam tekme v terminih, ki jih je diktirala televizija, niso mogle igrati.
Nato pa je sledil pravi bum. Čeprav je Telekom ostajal sponzor in je bil tudi imetnik pravic, je leta 2015 prišlo do prenosa tekem na Kanal A. Šlo je za načrtno usmeritev Pro Plusa, ki je v istem času pridobil tudi pravice za ligo prvakov in ligo Europa, ter se je želel na ta način uveljaviti kot vodilna slovenska nogometna televizija. Pa morda veste, koliko so tedaj Telekomu plačali za prvo ligo? Neuradno natanko nič. Kot je razložil Tomaž Ambrožič, eden največjih strokovnjakov za to področje, je šla zgodba nekako takole: Pro Plus je Telekomu omogočil za približno pol milijona oglasnega prostora na svoji televiziji, Telekom pa je plačal produkcijo tekem, ki jih sam ne bi uspel tako uspešno tržiti kot so se na Kanalu A. Za Pro Plus je bil to zelo dober posel, za Telekom pa malenkost manj, zato je hitro postalo jasno, da do podaljšanja po treh letih ne bo prišlo.
To je bilo pozornim gledalcem hitro jasno, saj je obseg pokrivanja lige na Kanalu A vztrajno padal. V prvi sezoni so tekme spremljale dolge oddaje, imeli pa so tudi sodniški kotiček z Milovanom Nikolićem. V zadnji sezoni večine tega ni bilo več, so se pa zato tekme spet pojavile tudi na Šport TV. Ker je Kanal A v klasični komercialni maniri prenašal izključno Maribor in Olimpijo, so bili navijači ostalih klubov zapostavljeni, luknjo pa so izkoristili na Šport TV, ki je prevzel vse ostale tekme, tako da si je bilo prvič v zgodovini slovenskega nogometa možno na televiziji ogledati prav vse ligaške tekme. Situacija za ligo tedaj pravzaprav ni bila slaba, Kanal A in POP TV sta skrbela za promocijo, vse tekme pa so bile »zastonj« na voljo širokemu krogu gledalcev, saj so se programi, na katerih so se prenašale, nahajali v osnovnih shemah večine televizijskih ponudnikov.
Leta 2018 se je liga v skladu z interesi Telekoma vrnila na Planet, v zgodbo pa se je po treh letih spet vključila RTV. Promocija lige je s tem hudo padla, finančno pa je liga ostajala pri 500 tisočakih od glavnega sponzorja, le da jih je ta odslej plačeval zase in ne za konkurenco. To je bilo pravzaprav zelo malo, sploh če pomislimo, kako se je v medijih velikokrat rado poudarjalo, da se lahko derbiji v slovenski ligi po gledanosti merijo z zaključnimi tekmami v ligi prvakov. Za slednjo so pred leti po neuradnih podatkih slovenske televizije plačale milijon in pol, danes pa je ta številka bržkone že bližja dvema milijonoma, kar bi moral biti tudi nek minimum, ki bi bil še sprejemljiv za slovensko nogometno ligo. Hrvati denimo za svoja tekmovanja dobijo kar 10 milijonov evrov na sezono, da ostalih močnejših lig niti ne omenjamo.
In res, lanskega decembra je kot strela z jasnega udarila novica, da se bo liga z letošnjo sezono preselila na Sportklub in da bodo klubi končno zaslužili nekoliko več denarja. Omenjalo se je »rekordno vsoto«, nihče pa ni javno povedal, natančno koliko to bo. V medijih se je omenjala številka 10 milijonov za štiriletno pogodbo, na koncu pa se je izkazalo da gre zgolj za 800.000 evrov na sezono, kar pomeni da bi vsak klub (v povprečju) dobil 80 tisočakov oziroma le 30 več kot sedaj. To tudi za manjše klube ni veliko. Lepa številka bi bila denimo 250.000, ki bi predstavljala praktično polovico proračuna in predvsem štirikrat več kot doslej. Finančne težave prvoligašev bi bile s tem skorajda odpravljene in tudi zmagovalec druge lige bi odslej imel večji interes nastopiti med elitno druščino.
In zdaj glavni zaplet v zgodbi. Sportklub, ki je kupil televizijske pravice, se je namreč že lani spomladi znašel na napačni strani zakona, saj lahko odtlej njegove programe spremljajo zgolj še naročniki Telemacha (in nekaterih manjših lokalnih ponudnikov televizije). SNL je namreč uvrščena na “seznam pomembnejših dogodkov za televizijski prenos”, ki ga sprejme vlada skladno s 34. členom zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah in je javno objavljen na spletišču javne uprave Republike Slovenije. Omenjeni člen namreč v nadaljevanju pravi tole: »V nasprotju s tem zakonom je, če dogodek iz prvega odstavka tega člena na podlagi pridobljenih izključnih pravic prenaša izdajatelj, katerega televizijski program lahko spremlja manj kot 75 odstotkov prebivalstva Republike Slovenije.« Televizijske programe Sportkluba pa lahko spremljajo zgolj naročniki Telemacha, ki nikakor ne predstavljajo treh četrtin prebivalstva države, temveč kvečjemu tretjino.
Na tej točki se ne mislim preveč spuščati v smiselnost tovrstnega zakona ter seznama, ki odreja, kateri športni dogodki so »pomembni za javnost«. Kolikor je po eni strani prikladno, da lahko čim več ljudi spremlja (zgolj nekatere) športne dogodke, pa je po drugi strani tudi nenavadno, da se v pluralni družbi 21. stoletja odreja, kje bo kdo kaj gledal, sploh če pomislimo na državno nogometno ligo, ki se vsaj v tujini v veliki meri financira prav od televizije. Zakon namreč poleg omenjene omejitve 75 odstotkov odreja še razne druge pogoje, ki jih številni programi, pogosto ravno tisti, ki bi lahko ponudili največ denarja, ne izpolnjujejo. S tem zakon pogosto ne ščiti zgolj monopolnega položaja določenih programov, ki jih plačujemo indirektno prek višanja fiksnih televizijskih storitev ali direktno prek položnic, pač pa tudi onemogoča (ekonomski) razvoj slovenskih državnih športnih tekmovanj.
Sportklub se je tako znašel v škripcih, bodisi kršiti zakon, bodisi prodati pravice nekomu drugemu. Na koncu se je odločil za prodajo ene tekme na krog Šport TV-ju. In to ne kar katerekoli, saj bodo slednji imeli prvo izbiro, kar pomeni, da bodo tam vsi derbiji in tudi vsaj polovica tekem Olimpije. Ker lahko Šport TV gledajo naročniki praktično vseh televizijskih ponudnikov, se bo na ta način torej zadostilo zakonu. No, vsaj delno, saj 75 odstotkov gledalcev večine tekem še vedno ne bo moglo gledati in gre pravzaprav za nekakšno izigravanje. Je pa ekskluziva Sportkluba vsaj delno problematična tudi če odmislimo zakon. Ne toliko zato, ker številni ne bi mogli spremljati tekem (za to se vedno najde pot), temveč predvsem zato, ker bo nenogometna javnost odrezana od dogajanja v slovenskem nogometnem prostoru.
V smislu družbenega poskusa mi je tak razplet kljub vsemu kar nekako všeč. Zanimivo bo namreč spremljati, kako se bo liga obnesla na specializirani športni televiziji, ki bo prvikrat v zgodovini imela tovrstno ekskluzivo. S stališča samih prenosov se mi zdi še najbolje, da ligo prevzame nekdo, ki se s tem primarno ukvarja in ima zato tudi primerno usposobljen kader (po ogledu žreba v to sicer nisem več popolnoma prepričan). Sportklub naj bi zagotovil posebno oddajo o SNL, prenose s studiom in 6 do 8 kamerami, ogledati pa si bo mogoče 8 klubov na krog na isti televiziji. Sportklub kot klasična komercialna televizija seveda prinaša tudi takšne stvari kot so reklame čez pol ekrana sredi polčasa, bizarni termini in »manj pomembne« tekme brez komentatorja, toda v podobno smer so šli tudi že prenosi na Planetu. Poleg tega bo Sportklub v »prime time« gotovo forsiral najbolj gledane klube, kot je bilo to doslej denimo v 2. SNL, kjer v zadnji sezoni ob prenosih 44 ekip niti enkrat samkrat ni prenašal primorskih klubov, pa čeprav so v ligi igrali kar štirje.
Z izjemo izolskega podjetja Elta namreč nihče v državi ne ponuja tako Sportkluba kot Arene, kar pomeni, da je za spremljanje vseh lig potrebno dodatno plačilo.
Prav poseben problem pa ostaja omenjeni (ne)doseg. Zanimivo bo spremljati, koliko ljudi bo zgolj zaradi SNL prestopilo na Telemach, saj se bo tam prenašala velika večina tekem. Tu se pojavlja dilema zlasti za tiste, ki si želijo spremljati ves nogomet, denimo tudi špansko ligo, ki jo bo v Sloveniji po novem prenašala zgolj Arena. Z izjemo izolskega podjetja Elta namreč nihče v državi ne ponuja tako Sportkluba kot Arene, kar pomeni, da je za spremljanje vseh lig potrebno dodatno plačilo. Dostop do Sportkluba je denimo možen prek platforme Eon za 5 evrov na mesec, dostop do Arene pa prek aplikacije tv2go za 8 evrov. To ni tako malo in vprašanje je, koliko gledalcev se bo jeseni odločilo za takšen podvig. Zgolj zaradi SNL bržkone ne prav veliko.
Natančnih številk sicer ne poznam, zato je težko reči, komu bo omenjeni posel najbolj koristil. Če gledamo zgolj denar, potem verjetno NZS. Če pa gledamo popularizacijo slovenskega lige, potem se bojim, da dolgoročno morda celo nikomur.