Po lanskih prestavljenih olimpijskih igrah in (vse)evropskem prvenstvu prihaja še eno leto velikih športnih dogodkov. Že čez nekaj dni se bodo začele zimske olimpijske igre na Kitajskem, konec leta pa bo na sporedu še razvpito svetovno prvenstvo v Katarju.
Zadnje čase je nasploh praksa, da se organizacija velikih športnih prireditev podeljuje nekoliko bolj nekonvencionalnim in pogosto celo precej eksotičnim lokacijam. Za to obstaja več vzrokov. Prvi je povezan z (marsikdaj tudi jasno dokazano) koruptivnostjo visokih funkcionarjev, ki so pripravljeni za primerno podkupnino podeliti prireditev absolutno komurkoli, a še skoraj pomembnejši je drugi vzrok. Ta tiči v dejstvu, da se dandanes velikih športnih spektaklov praktično ne splača več organizirati in da si marsikateri tradicionalni prireditelj tega enostavno ne more več privoščiti. To še posebej velja za olimpijske igre, ki v sodobnih družbenih razmerah vse bolj postajajo relikt nekih drugačnih časov.
Za letošnje zimske olimpijske igre je poleg Kitajske kandidiral le še Kazahstan, za naslednje, ki bodo v Milanu, je bil edini protikandidat Stockholm (pa še tam se je lokalna politika resno spogledovala z odstopom od kandidature), za prihodnje poletne olimpijske igre pa so Pariz (2024), Los Angeles (2028) in Brisbane (2032) zmagali v »dirki z enim konjem«, kot bi temu rekel jugoslovanski disident Milovan Đilas, torej brez kakršnekoli opozicije. Glede na trenutne ekonomske, politične in zlasti zdravstvene razmere, ko nikomur ni jasno, ali bodo dogodkom lahko prisostvovali tudi gledalci, bo kandidatov v prihodnje bržkone še manj. Brez gledalcev namreč ni prihodkov, medtem ko so stroški tudi po zaslugi vključevanja vedno večjega števila športov iz leta v leto višji.
Problem je kajpak infrastruktura. Za zimske olimpijske igre so poleg dvoran za hokej denimo potrebna tudi prizorišča za skoke, deskanje (kar 11 različnih disciplin) ter zlasti bob in sankanje. Ker so to športi, s katerimi se resno ukvarja zgolj nekaj držav na svetu, je večino omenjene infrastrukture običajno potrebno zgraditi praktično iz nič. Na celem svetu je na primer samo nekaj več kot 10 operativnih prog za bob, skoraj vsem pa je skupno, da so bile zgrajene za namen olimpijskih iger. Izjema so proge v Nemčiji, ki se praktično edina resno posveča temu športu. Če bi šlo za kakšno navadno državo in ne evropsko politično velesilo, bi ta šport že zdavnaj črtali iz programa.
Podobno je tudi pri letnih olimpijskih igrah, kjer so na sporedu športi kot denimo BMX in gorsko kolesarjenje, skateboardanje, pentatlon, pa tudi kajak in kanu, za katera zadnje čase gradijo povsem nove »umetne« olimpijske brzice. Dobro znan je primer iz Aten, kjer desetletje po igrah številni zapuščeni objekti žalostno propadajo, tudi v bogatejših državah pa prireditelji po igrah le še stežka vzdržujejo predimenzionirani objekti za športe, ki razen v času velikih dogodkov ne zanimajo praktično nikogar. Ponekod zdaj zato že v osnovi postavljajo montažne objekte, ki s stališča razvoja lokalnega športa pomenijo še toliko bolj nesmiseln strošek za enkratne spektakelske orgije po notah mednarodnega olimpijskega komiteja.
V Hamburgu, ki je želel kandidirati za leto 2024, je bil organiziran referendum, na katerem se je nekaj več kot 51 odstotkov prebivalcev izreklo proti organizaciji tovrstnega dogodka.
Tudi javnost, ki že tako ali tako v sodobnem svetu na družbeno dogajanje gleda vedno bolj »stroškovno«, je posledično v zadnjem času vedno bolj proti organizaciji olimpijskih iger v svojem mestu oziroma državi. V Hamburgu, ki je želel kandidirati za leto 2024, je bil denimo organiziran referendum, na katerem se je nekaj več kot 51 odstotkov prebivalcev izreklo proti organizaciji tovrstnega dogodka. Olimpijske igre tako v sodobnem svetu bolj ali manj organizirajo le še države oziroma mesta, kjer so igre že bile in torej infrastruktura že obstaja (denimo Pariz ali Los Angeles) ali pa države, ki jim ni težko zapraviti ogromnih vsot denarja za propagandne in promocijske politične namene (Kitajska, Kazahstan ipd.).
Stanje v nogometu je nekoliko boljše, a ne bistveno. Nogomet se k sreči igra zgolj na stadionih, zato za svetovna in evropska prvenstva ni potrebno graditi še kakšnih drugih nesmiselnih velikih športnih objektov, a so že sami stadioni ogromen in za marsikoga povsem neizvedljiv zalogaj. Po eni strani se dvigajo infrastrukturne zahteve Fife in Uefe, ki v svojih stadionskih propozicijah zahtevata vedno večje kapacitete (tudi oziroma zlasti medijskih, VIP in ostalih prostorov) ter vedno višje varnostne standarde objektov, po drugi strani pa isti organizaciji v želji po vedno večjem zaslužku tudi vztrajno povečujeta število sodelujočih ekip na velikih tekmovanjih, kar posledično prinaša tudi potrebo po vedno večjem številu objektov. Za povrh so tu še vedno večje zahteve po spremljevalni nastanitveni, transportni in pripravljalni infrastrukturi, ki jo je pred prvenstvom marsikje prav tako potrebno še dograditi.
Še nekaj desetletij nazaj so na evropskem prvenstvu nastopile zgolj štiri reprezentance, zdaj pa jih je že 24, kar pomeni uradno minimalno deset stadionov namesto dveh. Vsi stadioni morajo imeti kapaciteto nad 30.000, od tega trije nad 40.000 in še trije nad 50.000. Prirediteljev, ki bi v tem trenutku lahko organizirali evropsko prvenstvo, ni prav veliko. Razen Anglije, Nemčije, Francije, Španije, Italije, Rusije in Turčije že omenjenih kriterijev kapacitete ne dosega nihče drug, niti dežela prejšnjih evropskih prvakov Portugalska niti 40-milijonska Poljska, ki je za svojo supermoderno nogometno infrastrukturo v zadnjih desetletjih zapravila milijarde zlotov. Če upoštevamo še dejansko stanje predpotopnih italijanskih objektov, ki bi padli na praktično vseh ostalih kriterijih, je torej trenutno v Evropi točno šest držav, ki lahko same organizirajo Euro. Oziroma osem, če si zamislimo manjše posodobitve ter precej gledanja skozi prste pri že omenjenih Portugalski in Poljski.
Ker je praktično nepredstavljivo, da bi šel kdo drug večje število tako velikih stadionov graditi samo za evropsko prvenstvo, se je v zadnjem času uveljavila praksa, da prvenstvo organizira več držav skupaj. Po eni strani je to fino, saj tako dobijo priložnost še ostali, pa tudi večno rotiranje omenjenih šestih držav in torej ponavljanje prirediteljev na vsakih 20 let bi bilo skrajno dolgočasno. A po drugi strani organizacija prvenstva izgubi tisti pravi čar, če ni omejena na eno državo, kar se na površini lepo vidi denimo v tem, da organizacija, ime, logotip, maskota in ostalo deluje še bolj prisiljeno in umetno kot sicer. Poleg tega se lahko v primeru več gostiteljev zgodi, da domača reprezentanca, ki bi se uvrstila v polfinale ali finale tekmovanja, sploh ne bi igrala doma, kar bi bilo seveda še posebej absurdno.
Vse našteto bolj ali manj velja tudi za svetovna prvenstva, le da se tam za razliko od Evrope še vedno najdejo države, ki so pripravljene zgraditi potrebno število dovolj velikih stadionov, čeprav jih realno niti približno ne potrebujejo. V sicer nekoliko manjšem obsegu kot pri olimpijskih igrah se zato tudi tu dogaja, da določeni objekti po prvenstvu propadajo ali se v najboljšem primeru vsaj ne uporabljajo, kot denimo Stadion Mané Garrincha v Brasilii ali pa stadion Urala v Jekaterinburgu z »začasnimi« montažnimi tribunami za goloma, ki štiri leta kasneje še vedno stojijo, pa čeprav na tekmah lokalnega prvoligaša za to ni nobene potrebe. S spremembami, ki bodo stopile v veljavo leta 2026 (48 ekip), bo takih primerov bržkone še več, držav, ki bi zmogle organizirati tekmovanje, pa manj.
Nezmožnost izgradnje oziroma dograditve dodatnih stadionov je bila tudi eden glavnih vzrokov za to, da do sprememb formata tekmovanja ni prišlo že letos v Katarju. Roko na srce je že trenutnih osem stadionov s kapaciteto 40.000 in več za državo, kakršna je Katar, popolna blaznost, tudi če ne upoštevamo humanitarnih razmer pri katarskih graditeljskih »podvigih«. Druga izjemno problematična stvar pa je časovni okvir izvedbe tekmovanja, saj se bo morala celotna prihodnja sezona povsem prilagoditi svetovnemu prvenstvu. Tu sicer neke pametne rešitve ni. Da bi prvenstvo ne glede na vreme vselej na silo igrali v juniju in juliju, ne bi bilo razumno, da bi kar vnaprej izločili države z drugačnim podnebjem od evropskega ali ameriškega, pa bi bilo tudi nepošteno. Osebno mi je všeč afriška praksa pravkar potekajočega pokala narodov, ki ne »šmirgla« evropskih lig in se igra januarja, a se zdi, da gre letos za zadnji tovrsten primer. Evropski kapital bo očitno porazil tudi vreme in zanimivo bo spremljati, kako bodo Afričani omenjeni problem reševali v prihodnje.
V glavnem mestu Srbije naj bi v prihodnjih mesecih dejansko začeli graditi nov nacionalni stadion, precej manj jasno pa je, kaj lahko Srbija poleg tega še prispeva h kandidaturi.
Na naših tleh prav dosti velikih nogometnih dogodkov ni bilo in jih tudi ne bo. Leta 1976 je Jugoslavija sicer organizirala evropsko prvenstvo, a je slednje potekalo zgolj na dveh stadionih v Zagrebu in Beogradu. Slednji bi rad nekaj podobnega doživel tudi v prihodnje, saj je Srbija skupaj z Bolgarijo, Romunijo in Grčijo napovedala kandidaturo za Euro 2028 in mundial 2030. V glavnem mestu Srbije naj bi v prihodnjih mesecih dejansko začeli graditi nov nacionalni stadion, precej manj jasno pa je, kaj lahko Srbija poleg tega še prispeva h kandidaturi. Da bi Niš in/ali Novi Sad dobila stadion za 30-35.000 tisoč ljudi, se trenutno zdi malo verjetno, sodelovanje zgolj z enim stadionom pa bi bilo tudi nekoliko nenavadno. Sicer pa je tudi sam Vučić priznal, da balkanske države prvenstva realno verjetno ne bodo dobile in da se gre bolj za to, da bi zgradili stadione. Podobno idejo so imeli pred časom tudi Hrvati, ki so želeli organizirati evropsko prvenstvo skupaj z Madžari, a kaj dlje od idej in risanja načrtov tudi tam ni prišlo.
Ali bi lahko kdaj pri kakem podobnem projektu sodelovala tudi Slovenija? Malo verjetno. Že sedanji objekt v Stožicah, ki so ga ob izgradnji spremljali številni zapleti, je za marsikoga prevelik in da bi nekoč v Ljubljani ali celo kakem drugem mestu zgradili kaj še večjega, je povsem nerealno v praktično vseh pogledih. Velikost države je tu pravzaprav še zadnja ovira. Velik moderen stadion za 33.000 gledalcev so denimo zgradili v Makedoniji, leta 2030 pa želi pri soorganizaciji svetovnega prvenstva sodelovati celo Severna Irska, dežela, ki je trikrat manjša od Slovenije, tamkajšnji največji stadion pa trenutno sprejme 20.000 gledalcev. Windsor Park je lani denimo gostil superpokal Uefe, isto tekmovanje pa se je pred tem med drugim odvijalo tudi v Monacu, Trondheimu, Talinu in že omenjenem Skopju. Od omenjenih objektov je tisti v Estoniji celo malenkost manjši od Stožic, tako da bi teoretično Slovenija morda nekoč lahko gostila evropski superpokal.
To je največ, na kar lahko trenutno upa država z infrastrukturo, kakršno ima Slovenija. No, kakršno bi imela, če bi bil kompleks v Stožicah dejansko dokončan. Že za gostitev finala uboge konferenčne lige so zahteve precej višje, kar so pred kratkim spoznali Severni Irci z že omenjenim stadionom, ki da je premajhen, pa čeprav je kot rečeno večji od Stožic. Sloveniji in podobnim nogometno ne preveč razvitim državam tako ostanejo drugo in tretjerazredna tekmovanja, kakršno je bilo denimo lansko evropsko prvenstvo mladih reprezentanc, ki se je igralo v Ljubljani, Mariboru, Celju in Kopru. Za organizatorje je bilo po svoje še dobro, da ni bilo gledalcev, saj jim tako ni bilo potrebno poskrbeti za napovedano prenovo v Kopru. Glede na to, da se marca 2020 na Obali glede nove vzhodne tribune ni dogajalo še prav nič, slednja do prvenstva prav gotovo ne bi bila zgrajena, tako da so si odgovorni povsem slučajno prihranili vsaj to sramoto.
Tu je še futsal, ki pa ga sam tako ali tako štejem kot poseben šport. Res je sicer, da futsal uradno spada pod okrilje Fife, Uefe in nacionalnih nogometnih zvez, a to ni toliko zaradi dejanske povezanosti nogometa in futsala, pač pa je zlasti posledica preteklih političnih bojev za vpliv in moč, v katerih je Fifa nadigrala mednarodno futsal organizacijo Fifuso. Poleg futsala je Slovenija v zadnjem času organizirala tudi evropska prvenstva v rokometu (2004), košarki (2013) in odbojki (2019), ki so roko na srce precej razvitejši in odmevnejši dvoranski športi od futsala, tako da slednje realno ni ne vem kak velik dosežek. Slovenski navijači (in mediji) sicer radi skačejo na voz uspehov tudi v primeru najbolj obskurnih športov, a vseeno bo vsak vsaj približno objektiven spremljevalec moral priznati, da je bilo rokometno in košarkarsko vzdušje ob organizaciji evropskih prvenstev neprimerljivo s futsalskim.
Ljubiteljem nogometa tako ne ostane prav dosti. Kaj je bil pravzaprav sploh največji nogometni dogodek, ki ga je do sedaj gostila Slovenija? Članskega prvenstva še ni bilo. Še celo amaterskega pokala regij, v katerem nastopajo amaterske reprezentance igralcev iz tretje lige, ni bilo. Finala kakega evropskega klubskega tekmovanja tudi ne. Še ko se je leta 1970 igralo finale za »kup maršala Tita«, je tekmo Olimpija-Zvezda povsem zasenčilo svetovno prvenstvo v košarki. Poleg tega se je omenjena tekma igrala v Ljubljani zato, ker se je Olimpija uvrstila v finale in ker se je igralo na dve tekmi in ne zato, ker bi bilo finale Ljubljani dodeljeno. Morda sem kaj pozabil, a mislim, da je pravzaprav edini dogodek v članskem nogometu, ki je bil slovenskim mestom kadarkoli dejansko dodeljen, finale slovenskega pokala. Aja, pa slovenski superpokal, prijateljska nebodigatreba tekma, ki se brez obrazložitve preprosto ne igra več. Oba se pač morata igrati v Sloveniji. Mislim, da to pove kar precej.
Finale pokala torej. Morda ne najbolj odmevna tekma, a tudi tu se da storiti marsikaj. Osebno mi je še posebej všeč praksa, ki so jo v zadnjih letih imeli Hrvati. Tamkajšnja zveza je namreč vsako leto izbrala prireditelja ter mu na svoje stroške prenovila stadion, tako da se je finale igralo v bolj slovesnem vzdušju. Seveda ni šlo za kake gromozanske posege, pač pa se je običajno prenovilo zelenico, namestilo nove stole, pobarvalo tribune ali kaj podobnega. Tako so se vsaj malo izboljšali stadioni v Vinkovcih, Šibeniku, Varaždinu in drugod, poleg tega so si lahko odločilne tekme hrvaških velikanov ogledali tudi v manjših mestih. S čim takim bi lahko v prihodnje morda poskusili tudi pri nas. Zveza, ki ima v rokah televizijske pravice za pokal in ki tudi pobere dobiček od vstopnine, bi lahko v zameno pomagala pri ureditvi nekaterih objektov.
Mislim, da je kandidatov dovolj. Na misel mi padejo zlasti mestni stadion v Izoli, ki potrebuje predvsem naravno travo in stole, Fazanerija, kjer se trenutno ne more igrati niti konferenčna liga, Bonifika, kjer manjka pol stadiona, Velenje, kjer bi bilo potrebno namestiti vsaj nove žaromete, ob večjih posegih morda tudi objekta v Kranju in Novem mestu, kjer je potrebna prenova glavne tribune, in tako dalje. Seveda bi bilo treba prireditelja izbrati vnaprej ter v doglednem roku poskrbeti za vse adaptacije, da bi bil objekt pripravljen za finale. Da bi imeli vsaj nekaj približno podobnega nogometnemu dogodku. Nekaj, kar bi poskrbelo za zanimanje javnosti ne glede na to, kdo bi na tekmi dejansko nastopil. Ni ne vem kaj, a to je edino kar (lahko) imamo.
