Tim Dobovšek
Kot smo videli že v eni prejšnjih kolumn, so pomemben del sodobnega športa tudi raziskave. Te naročajo tako krovne zveze, klubi in državne organizacije kot tudi raznorazni drugi privatni subjekti, ki imajo v nogometu svoje trženjske in marketinške interese. Pravzaprav se resnega nogometnega projekta danes skoraj ne moreš več iti, če pred tem vsaj ne preučiš kakšne obstoječe, če ne že kar naročiš nove raziskave.
Evropski prostor je zato kar se tega tiče zelo dobro raziskan in že samo Uefa na podlagi internih anket vsako leto objavi več študij in analiz, da raznoraznih drugih projektov največjih nacionalnih zvez, klubskih združenj in tujih fakultet sploh ne omenjamo.
A če lahko o angleškem, nemškem itd. nogometu danes izvemo marsikaj, pa je z manjšimi ali manj nogometnimi državami zadeva povsem drugačna. V najširše raziskave svetovne in evropske nogometne zveze so sicer občasno zajete vse njune članice, a slovenski nogometni prostor v takih primerih običajno nastopa le z najbolj bazičnimi informacijami.
V zadnji raziskavi Fife lahko tako denimo izvemo, da je v slovenski ligi 10 klubov, da je bilo v zadnjih 15 letih 6 različnih prvakov, da se igra 36 krogov, da zbere prvak povprečno 75 točk, da je bila zveza ustanovljena leta 1920, najstarejši klub pa 1911 in podobno. Ti podatki so sicer lahko zanimivi, ko jih primerjamo s tistimi iz drugih lig in držav, a sami po sebi o slovenskem nogometu ne povedo ničesar, česar ne bi že tako ali tako vedeli.
Kakšnih novejših raziskav o slovenskem športu in nogometu praktično ni. Oziroma če obstajajo, vsaj niso objavljene ali pa javnost ne ve za njih. Posledično je veliko vprašanje, kako in na podlagi česa se potem sploh sprejemajo pomembnejše odločitve v slovenski športni sferi.
Glede na ravnanje pristojnih državnih institucij in večine krovnih zvez v zadnjem letu nisem ravno prepričan, da sploh razpolagajo s kakršnimikoli relevantnimi študijami ali analizami. Po eni strani se mi to morda niti ne zdi tako slabo, saj se velike podatkovne zbirke v sodobni družbi rado izkorišča tudi za partikularne interese in škodljive reforme. Glede na vodilne slovenske športne funkcionarje ter izkušnje s portoroškimi sklepi je morda celo bolje, da je raznih podatkov in posledično idej čim manj.
Ena zadnjih anket o slovenskem športu, ki jo je Mediana objavila februarja (ja, slučajno ravno februarja, sredi smučarske sezone) 2014, je denimo »pokazala«, da smo »Slovenci še vedno smučarski narod«, saj sta se med odgovori na vprašanje »Katere športe najraje gledate na televiziji?« krepko na prvi dve mesti uvrstila smučanje (57, 3%) in smučarski skoki (51,5%). Nogomet je bil tam šele na tretjem mestu, saj ga je na televiziji najraje gledalo »zgolj« 41,5% anketirancev (ti so lahko izbrali več športov). Podobne rezultate je pokazala tudi starejša raziskava iste agencije iz leta 2009 (takrat, zanimivo, januarja), saj so bili pri »zanimanju za športe v Sloveniji v tisku, na televiziji, ali obiskovanje prireditev« na prvih treh mestih spet smučanje (55%), smučarski skoki (48%) in nogomet (45%).
Na Enotnosti smo uspeli priti do dveh raziskav o slovenskem nogometu, ki ju je v letih 2002 in 2003 pri CATI Centru naročila slovenska agencija za komuniciranje v športu S.V.-RSA, današnji Sport Media Focus.
V Evropi je zgolj kakšnih pet držav, kjer nogomet med televizijskimi gledalci in obiskovalci prireditev ni najbolj popularen šport. Po podatkih Mediane je Slovenija ena izmed njih, a sam dvomim, da so ti podatki povsem resnični. Odvisno je pač, kdo, kako in zlasti kdaj bo meril. Na Enotnosti smo uspeli priti do dveh (povezanih) raziskav o slovenskem nogometu, ki ju je v letih 2002 in 2003 pri CATI Centru naročila slovenska agencija za komuniciranje v športu S.V.-RSA, današnji Sport Media Focus. Čeprav imajo podatki že dolgo brado, saj se je vmes v dveh desetletjih zamenjala praktično celotna generacija ljudi, ki spremljajo nogomet, pa se mi zdi tematsko zadeva vseeno tako pomembna, da si zasluži obširnejšo obravnavo. Gre namreč za praktično edino raziskavo na to temo, s čimer ima ne le veliko zgodovinsko, pač pa vsaj delno tudi še uporabno vrednost, saj aktualnejših podatkov za to področje enostavno ni.
V prvem delu so anketiranci našteli tri športe, ki so jih najraje gledali po televiziji, kot najljubši šport pa je prvo mesto pred smučanjem (17,4%) in košarko (11,3%) tedaj dosegel prav nogomet (21,6%). Zanimivo je, da se je med mlajšimi (12-29 let) za nogomet opredelilo kar 31%, za smučanje pa denimo le 11%, medtem ko je bila pri starejših od 50 let situacija ravno obratna (nogomet 14%, smučanje 21%).
Tudi ob upoštevanju vseh treh naštetih najljubših športov je bil rezultat podoben: nogomet 45,4%, smučanje 43,8%, košarka 43,1% itd. Nogomet je bil torej razen med starejšimi v vseh vidikih najbolj popularen slovenski šport. Zakaj se ti podatki toliko razlikujejo od zgornjih, je težko reči. Ena izmed razlag je lahko v tem, da se v Sloveniji spremlja športe glede na uspehe in da je bila popularnost nogometa po uvrstitvah na evropsko in svetovno prvenstvo zgolj začasno tako visoka.
To tezo vsaj delno potrjujejo tudi podatki iz leta 2003, ki so jih zbirali ravno v času kvalifikacij za evropsko prvenstvo med Slovenijo in Hrvaško. Tam je nogomet za najljubši šport izbralo kar 33% vprašanih, smučanje 17%, košarko pa 13%. Zanimivo je, da slednja dva športa nista izgubila na popularnosti, kar pomeni, da je nogomet dodatne odstotke »pobral« manjšim športom, torej je šlo bržkone za tiste, ki so sledili uspehom in medijskemu direndaju. Prav tako se je sezona v zimskih športih novembra šele dobro začenjala, zato se ta fluidni del navijaške javnosti še ni uspel v večji meri preliti tja. Kako je z vsem skupaj danes, je nemogoče reči. Po eni strani bi bilo s prihodom novih mladih generacij pričakovati večji vzpon nogometa, a po drugi strani v zadnjih letih ni bilo prav veliko uspehov, iz česar bi lahko izhajal tudi padec.
Kakorkoli, vrnimo se k podatkom izpred dvajsetih let. Med zanimanjem za državne lige ni bilo tako velike razlike, kot bi jo verjetno marsikdo pričakoval. SNL je dokaj redno spremljalo 52% anketirancev, SKL 46%, SRL 33% in tako dalje. Upal bi si trditi, da so se razlike do danes še povečale, pa ne toliko zaradi napredka nogometne lige, kot predvsem zaradi nazadovanja drugih dveh. Rokometna liga je bila po EHF rang lestvici v sezoni 2002/03 na četrtem mestu v Evropi (zdaj je krepko izven deseterice), medtem ko je košarkarsko ligo zasenčilo »jadransko nadigravanje«.
Če je bilo zanimanje za SNL dokaj povprečno, pa je bilo zato zelo visoko za ostala nogometna tekmovanja. Svetovno in evropsko prvenstvo ter celo kvalifikacije zanju so zanimali od osem do devet desetin vprašanih, liga prvakov pa približno sedem. Zanimivo je še, da se je približno tretjina anketirancev zanimala tudi za drugo in tretjo SNL.
Poznavanje je bilo bržkone kot vselej povezano z uspehi (Mariborova serija domačih naslovov in uvrstitev v ligo prvakov ter Olimpijina kriza) ter pojavljanjem v medijih.
Vsaj zame najbolj zanimivi podatki pa se tičejo klubov. 72% vprašanih je odgovorilo, da dobro pozna Maribor (3% ga niso poznali), 67% Olimpijo, 56% Celje, 53% Rudar Velenje ter Muro itd. Izmed prvoligašev je najmanj ljudi poznalo Dravograd, le 42%. Poznavanje je bilo bržkone kot vselej povezano z uspehi (Mariborova serija domačih naslovov in uvrstitev v ligo prvakov ter Olimpijina kriza) ter pojavljanjem v medijih.
Podobno pa vsaj delno velja tudi za navijače. Po podatkih iz 2003, ki so nekoliko bolj popolni, je bil delež navijačev takšen: Maribor 30,4%, Olimpija 29,3%, Celje 15,9%, Mura 7,3%, Koper 6,9%, Ljubljana 1,9% itd. Razlika na vrhu je bila torej minimalna, vsaj mene pa nekoliko preseneča Celje, ki je imelo po teh podatkih pol toliko navijačev kot Maribor in Olimpija. Zanimivo je še, da je bilo med tistimi, ki jih nogomet zanima, zgolj 48% takšnih, ki so bili ob tem tudi navijači kakšnega slovenskega kluba, dve tretjini vprašanih pa v zadnjem letu ni obiskalo nobene tekme prve lige.
Zanimanje za največje štiri tuje lige je bilo leta 2002 v Sloveniji dokaj uravnoteženo. 23% je najbolj zanimala Serie A, 17% la liga, po 15% pa Premier liga in Bundesliga. Kar 64% vseh vprašanih se je ob tem opredelilo tudi za navijača enega od tujih klubov, najbolj popularni pa so bili pričakovano Real Madrid, Bayern, Milan in Manchester United. Novice o nogometu so vprašani tedaj večinoma še dobivali prek televizije (93%) in le redko prek interneta (14%). Poleg športa ob poročilih so bile popularne še oddaje Športna Scena, Končnica in Eurogoals.
Športno sceno na POP TV je vsaj občasno denimo spremljalo skoraj 90%. Čeprav tedaj še ni bilo rednih prenosov prve lige, pa je kar 70% vprašanih, odgovorilo, da je nogometa na slovenskih televizijah »ravno prav«. Prenos tekme SNL je bil za 21% zelo zanimiv in za 44% zanimiv, vprašani pa bi ga spremljali samo, če bi tekma odločala o naslovu državnega prvaka (63%), če bi pričakovali dober nogomet (43%) ali če bi na tekmi igral klub, za katerega navijajo (41%). Če se malo pošalimo, večina tekem v naši ligi ne sodi v nobeno našteto kategorijo.
Za konec pa je bil tu še poglobljen vprašalnik o odnosu do slovenskega nogometa. Ker je bilo kar nekaj vprašanj, se bom osredotočil zgolj na tista, ki se mi zdijo najpomembnejša. Največ vprašanih, kar 80%, se je strinjalo z izjavo, da »če se bodo uspehi slovenske reprezentance nadaljevali, bo to dobro tudi za slovenski klubski nogomet.« Sam sem bil do tega vedno precej skeptičen, pa tudi praksa omenjene povezave ravno ne dokazuje.
Po zadnji uvrstitvi na veliko tekmovanje konec leta 2009 je liga denimo zapadla v hujšo krizo (izstopi, propadi, stavniške afere), podobno pa se v zadnjih letih dogaja tudi v drugih športih, denimo klubski košarki, ki so ji napovedovali preporod po naslovu evropskega prvaka. Z izjavo »slovenski klubi bi morali vzgajati mlade in ne kupovati nepreverjenih tujih nogometašev« se je že tedaj strinjalo 70%, le 28% pa jih je menilo, da se slovenski klub »lahko nadeja večjih uspehov, če kupi tuje nogometaše«.
Za konec je tu še podatek, ki mi je najbolj padel v oči in sicer da je le 21% vprašanih menilo, da o slovenskem nogometu veliko ve.
27% vprašanih se je strinjalo z izjavami, da se slovenskega nogometa še vedno drži prizvok balkanskega športa, da se zanimanje za ta šport v Sloveniji ne bo povečalo, dokler slovenski klubi na mednarodnem prizorišču ne bodo uspešnejši ter da bi si ogledali več nogometnih tekem, če bi bili stadioni bolje urejeni, kar 46% pa jih je menilo, da postaja liga vedno bolj zanimiva. Glede vse kritike v zadnjem času bi prav rad videl to številko za trenutno situacijo. Za konec je tu še podatek, ki mi je najbolj padel v oči in sicer da je le 21% vprašanih menilo, da o slovenskem nogometu veliko ve. O nogometu običajno vsak »ve vse« in če jih je le toliko mislilo, da vedo veliko, potem je moralo biti tistih, ki so dejansko veliko vedeli o slovenskem nogometu, tedaj res malo.
In kaj nam pove vse skupaj? Hja, predvsem to, da situacija ni (bila?) tako slaba, kot to mnogi mislijo. O tem, ali je šlo zgolj za tedanji »hype« ali pa so to številke, ki držijo na daljši rok, lahko kot rečeno zgolj ugibamo, a nekaj je jasno. Potencial obstaja, koliko realen je njegov izkoristek, pa je že težje reči. Ljudi, ki spremljajo nogomet je ogromno, zlasti med mladimi je to skoraj brez dvoma daleč najbolj popularen šport in zgolj zaradi nekih dvomljivih zimskih anket nikakor ne moremo trditi, da so Slovenci smučarski narod, ne pa nogometni.
Nekoliko slabši pa je (bil?) resda položaj klubskega nogometa, pri čemer so (bili?) v prvi vrsti problematični delež navijačev domačih klubov, zanimivost in odmevnost domačih lig ter stanje infrastrukture. Uvrstitev na veliko tekmovanje zanimanje za nogomet dvigne kratkoročno, da bi se Slovenija redno uvrščala na velika tekmovanja, pa ni realno pričakovati. Delo na klubskem področju po drugi strani zahteva veliko časa in tudi truda, sploh v trenutnih težkih ekonomskih in družbenih razmerah. Sam verjamem, da so možnosti in priložnosti za še večjo uveljavitev slovenskega nogometa sicer relativno lepe, a se hkrati bojim, da jih bomo tudi tokrat v veliki meri zamudili.
