Pred dnevi je državni svet predlagal ustanovitev petnajstih pokrajin, s čimer bi Slovenija vendarle tudi uradno dobila regije. V konkreten predlog se tu ne nameravam spuščati, je pa vsaj nekaj določitev milo rečeno čudnih in ne pretirano smiselnih. Res ne razumem, zakaj ne morejo preprosto upoštevati zgodovinskih dežel, ki so bolj ali manj vsem poznane, njihove meje pa precej jasno določene. Res je sicer, da bi bile tovrstne pokrajine precej različno velike, a takšne pač so in res ni nobene potrebe, da bi jih na silo izenačevali. Tudi v Avstriji imajo regionalne enote, ki izhajajo še iz avstro-ogrskih dežel in ki se med seboj precej razlikujejo, saj na Gradiščanskem denimo živi sedemkrat manj ljudi kot na Dunaju.
Osebno verjamem, da je pri določanju regij oziroma pokrajin poleg zgodovinskih meja eden najpomembnejših kriterijev regionalno središče. In ravno v tem smislu se običajno formirajo nogometni teritoriji, ki imajo lahko takšna ali drugačna formalna imena. Slovenija je tako trenutno razdeljena na medobčinske zveze in čeprav tudi ta delitev ni idealna, je ravno zaradi vsaj delnega upoštevanja realnega stanja in potreb pri organizaciji nižjih lig relativno smiselna. Vsaj na enem področju je torej nogometna organizacija pred politično, zato upam, da morebitna uvedba pokrajin na nogomet ne bo vplivala. Če bo predlog sprejet, bodo v osrednjem delu države denimo tri pokrajine, Severna Osrednjeslovenska, Južna Osrednjeslovenska in Ljubljana, mestna občina s posebnim statusom pokrajine, v neposredni bližini pa tudi Zasavska, ki se bo začela v Litiji. V nogometnem smislu bi bila takšna delitev povsem nesmiselna.
Nogometne regije imajo na Slovenskem sicer dolgo tradicijo. Sprva je resda na celotnem etničnem ozemlju obstajala zgolj ena organizacijska podenota, to je Ljubljanska nogometna podzveza, a je ta od 27. novembra 1921 dalje imela še posebna poslovna oziroma medklubska odbora v Mariboru in Celju, ki sta pokrivala svoji okrožji, znotraj katerih so potekala lokalna tekmovanja. Leta 1930 je nastal še nov medklubski odbor Trbovlje, v katerem so bili sprva zgolj trije klubi, ki so dotlej sicer sodili pod Celje. Nogometna okrožja se tudi tedaj niso ujemala s političnimi, saj sta do leta 1929 na tukajšnjem prostoru obstajali dve oblasti, mariborska in ljubljanska, pri čemer je denimo Celje sodilo pod prvo, Trbovlje pa pod drugo. Do večjih sprememb je nato prišlo tik pred vojno, ko so leta 1939 ustanovili Slovensko nogometno zvezo, znotraj katere so nastale podzveze v Ljubljani, Mariboru in Celju.
Po prevratu je nova oblast poskrbela za vsesplošno reorganizacijo tudi v nogometu, tako da so sprva nastala fizkulturna okrožja, s katerimi je prek nogometnih poverjeništev upravljala Fizkulturna zveza. Republika je bila razdeljena na šest okrožij, znotraj katerih so se igrale lokalne regionalne lige, ljubljanska, mariborska, celjska, gorenjska, primorska in dolenjska. Glede na to, da so si nov sistem lig spomladi 1946 izmislili zelo na hitro praktično iz nič, je skoraj neverjetno, da je bila razdelitev tako dobra in logična, da bi se (ob dodatku Prekmurja) praktično lahko uporabljala še danes. Morda je bilo med razlogi za tovrstno razdelitev tudi to, da so tedaj predvsem morali organizirati tekmovanja in določiti prvaka, tako da ni bilo časa za upoštevanje raznoraznih parcialnih političnih in osebnih interesov.
Že leta 1947 so nastali mestni in okrajni fizkulturni odbori, tako da so okrožja nadomestili okraji, prihodnje leto pa je prišlo do nove organizacijske spremembe, saj je nastala NZS, znotraj nje pa sedem poverjeništev oziroma skupin (prej naštete in prekmurska) z lokalnimi ligami, pri čemer sta se znotraj celjske skupine igrali dve ligi. Kot lahko vidimo, se je torej sistem spreminjal predvsem nominalno, medtem ko so regije oziroma lokalne lige kar se tiče ozemlja ostajale bolj ali manj enake. A če je pri nas kakšen nogometni sistem dober, ga je seveda potrebno hitro pokvariti. To se je nato pripetilo leta 1949, ko so znotraj NZS zaradi prilagajanja državno-upravni ureditvi nastali štirje oblastni odbori, ljubljanski, mariborski, goriški ter poseben za mesto Ljubljana. Posledično so se v sezoni 1950 igrale štiri druge lige, pri čemer so v mestni ligi nastopali zgolj klubi iz Ljubljane, v ligi ljubljanske oblasti pa klubi vse od Brežic do Tržiča.
Šlo je za eno izmed bolj zgrešenih ureditev, ki je zdržala samo eno leto in je zgolj potrdila to, kar je sicer dokaj jasno že samo po sebi. Nogometnih regij pač ne moreš izenačiti s političnimi. Oziroma jih lahko, a za to ni nikakršne realne potrebe, rezultati pa so običajno temu primerni. To so počasi ugotovili tudi v nogometni zvezi, ki se je končno spet odločila organizirati podzveze. Proces je potekal počasi in leta 1952 so ustanovljene zgolj tri, ljubljanska, mariborska in koprska, pri čemer so znotraj prve delovali štirje centri s svojimi ligami, ljubljanski, gorenjski, goriški in zasavski. Prihodnje leto je nastala še celjska podzveza, kamor so se preselili klubi iz Zasavja, leta 1954 gorenjska, leta 1955 pa primorska s sedežem v Novi Gorici, medtem ko je bila koprska ukinjena. Tako smo imeli v sezoni 1955/56 pet podzvez in štiri podzvezne lige, ljubljansko, gorenjsko, primorsko in mariborsko-celjsko, saj sta imeli ti podzvezi do leta 1957 skupno tekmovanje.
Tako je bila postavljena organizacijska osnova, ki je kasneje sicer doživela še številne spremembe, zlasti v sedemdesetih, a verjamem, da imate zgodovinskega pregleda že počasi dovolj, poleg tega pa sem o samoupravnem preustroju že podrobneje pisal v kolumni o portoroških sklepih. Poglejmo si torej trenutno situacijo, ko imamo v Sloveniji uradno devet nogometnih regij oziroma podzvez, pri čemer je realno število verjetno bližje sedem, saj v Prekmurju in na Primorskem obstajajo skupne lige za po dve zvezi. Kot rečeno, se podenote v slovenskem nogometu imenujejo medobčinske zveze, kar nakazuje, da so sestavljene iz občin, ki so, kot smo videli v uvodu, za zdaj edine upravne enote slovenske teritorialne razdelitve. Ime je nastalo v sedemdesetih, ko so nastale številne majhne občinske in medobčinske zveze, za trenutne relativno velike enote pa morda ni najboljše, saj deluje zelo skromno oziroma že kar ponižujoče.
Na Hrvaškem se podenote denimo imenujejo županijski ali gradski savez, v Srbiji delujejo regionalni, mestni, področni in okrožni »savezi«, v Avstriji in Nemčiji regionalne oziroma deželne zveze, v Italiji 19 regionalnih komitejev in dva provincialna, v Rusiji zveze mest, oblasti in drugih federalnih subjektov, na madžarskem županijske zveze in tako dalje in tako naprej. Ureditev se torej razlikuje od države do države, vsem pa je bolj ali manj skupno le to, da se enote ujemajo s področji nižjih lig, najobičajneje četrtega ali petega ranga. V državah z močno zgodovinsko razdelitvijo (Nemčija, Avstrija, Madžarska) ustrezajo političnim enotam, medtem ko so drugod bolj priložnostne. Zanimivo je, da so poleg Slovenije od držav nekdanje federacije »međuopštinske saveze« poznali le še v Bosni, pa še tam so se po osamosvojitvi preoblikovali v področne, županijske in kantonalne zveze.
V Sloveniji trenutno uradno obstaja natanko 238 nogometnih klubov, kamor pa sodijo tudi društva za futsal in ženski nogomet, tako da je prava številka še nekoliko nižja. V lanski sezoni je v vseh članskih ligah nastopilo točno 200 klubov, pri čemer pa so bile regionalne razlike ogromne. V okviru MNZ Ljubljana, ki obsega teritorij od Bele krajine do Kamnika vključno z Zasavjem in večjim delom Notranjske, je trenutno vključenih skoraj 50 nogometnih klubov, od česar jih v članskih ligah nastopa 34. Ne gre torej le za največjo, temveč tudi najuspešnejšo nogometno regijo, ki ima trenutno kar štiri prvoligaše ali drugače rečeno, kar 40 odstotkov prvoligašev prihaja iz medobčinske nogometne zveze Ljubljana. Poleg tega so tu po novem še štirje drugoligaši, s čimer se prav tako ne more pohvaliti nobena druga regija.
Eden od razlogov za takšen primat je poleg ekonomske in politične centraliziranosti države tudi že omenjena velikost, saj pod Ljubljano sodi celotna Dolenjska, ogromna zgodovinska regija, ki bi načeloma morala imeti lastno zvezo. A nogomet je na Dolenjskem žal izjemno slabo razvit in ko so tam imeli svojo nogometno podenoto, dejansko niso zbrali dovolj klubov, da bi organizirali lige. To se je prvič pokazalo že konec štiridesetih, pa potem spet leta 1959, ko je bila ustanovljena Nogometna podzveza Novo mesto, ki pa je imela zgolj štiri člane in je bila že čez štiri leta ukinjena. Z ločenima zvezama so relativno neuspešno poskušali še v sedemdesetih na Novomeškem in Kočevskem, 19. maja 1994 pa so klubi Dolenjske, Posavja in Bele krajine ustanovili MNZ Novo mesto, ki pa je NZS ni priznala. Ali je danes končno napočil čas za takšno zvezo? Morda, a težko, skupaj s Posavjem je na tem teritoriju namreč 15 klubov, pa še to je delovanje nekaterih dokaj omejeno.
Tudi na Gorenjskem je nogomet relativno slabo razvit, saj razen centra v Kranju prav veliko močnih središč ni. Poleg Triglava je v prvi ligi v vsej zgodovini igralo le še Naklo (zaradi neustreznega igrišča večinoma v Kranju), tudi v drugi ligi pa z izjemo prebliskov Šenčurja in Zarice gorenjski klubi niso pustili vidnejšega pečata. Precej bolj razvit je seveda nogomet na južnem Gorenjskem (Domžale in okolica), a tamkajšnji klubi nogometno spadajo pod Ljubljano, zato jih tu ne omenjam. V članskih ligah je lani nastopilo 19 moštev iz MNZG Kranj, a večinoma v nižjih ligah, saj je bil edini predstavnik v prvih dveh rangih že omenjeni kranjski Triglav. Na Jesenicah ima primat hokej, v Tržiču so pred kratkim šele ponovno dobili igrišče, članov pa še vedno nimajo, medtem ko v Radovljici denimo sploh ni kluba, saj občino predstavljajo že Lesce.
Na Primorskem je klubov malenkost več, a zato kljub enotni ligi obstajata kar dve zvezi, kar je sicer nekoliko nenavadno, a je pač tako, da zvezo precej lažje ustanoviš kot pa ukineš, saj je v igri preprosto preveč stolčkov. V MNZ Nova Gorica je tako trenutno samo 13 nogometnih klubov, pa še to vsi nimajo članov, tako da jih je v lanski sezoni nastopilo 10. Goriški klubi posledično že dolgo praktično v vseh kategorijah nastopajo skupaj s koprskimi, ki jih je bilo v zadnji sezoni 13. Skupaj je torej na primorskem trenutno 23 aktivnih moštev, od katerih kar tri igrajo v prvi ligi, dve iz MNZ Koper, ter eno iz MNZ Nova Gorica, s čimer se razen Ljubljane ne more pohvaliti nobena druga regija. Res pa je, da sta tako Koper kot Gorica nekakšni regionalni središči in da v primeru skupne zveze verjetno nihče od njiju ne bi želel izgubiti sedeža.
Relativno malo klubov je tudi na celjskem, saj MNZ Celje uradno tvori 25 nogometnih klubov, v članskih ligah pa je nastopilo 19 ekip. Klubov je malo, a so ti kar močni, saj je poleg prvoligaša Celja tu še kar nekaj solidnih ekip v drugi ligi, Rogaška, Rudar Velenje in Krško, do pred kratkim pa tudi Brežice. Zanimivo je, da so bili celjski nižjeligaši za časa enotne štajerske lige tako uspešni, da jih je na medobčinskem nivoju zmanjkalo, pa se v sezoni 2006/07 celjska liga sploh ni igrala. Med razlogi za to so seveda tudi propadi številnih relativno uspešnih klubov, ki so obstajali za časa nekdanje države, pa jih sedaj ni več ali pa vsaj nimajo članov, denimo Olimp, Hrastnik, Vransko, Opekar in tako dalje. A zlasti zaradi statusa Celja in bogate zgodovine tamkajšnje podzveze kakršnakoli ukinitev ali pripojitev bržkone ne pride v poštev.
Ravno obratna pa je situacija na Ptuju. Ptuj je svojo medobčinsko zvezo dobil kot posledico portoroških sklepov šele leta 1978, a je na tamkajšnjem prostoru tako veliko število klubov, da zveze ob razpustitvi podobnih manjših zvez deset let kasneje niso mogli kar tako ukiniti. MNZ Ptuj je edina zveza, kjer se v Sloveniji igra kar šest lig, saj pod 3. SNL vzhod obstajajo še tri ptujske lige. Skupaj je lani iz ptujskega konca v vseh slovenskih ligah nastopilo kar 34 ekip, a te roko na srce razen Aluminija prav velike kvalitete ne premorejo. Po številu klubov si MNZ Ptuj torej nedvomno zasluži eno izmed devetih medobčinskih zvez, a ob tem Ptuj nikakor ni eno izmed nogometnih središč. Drava nima niti kakšne posebne tracije, niti perspektive, saj je klub trenutno v resnično slabem stanju.
Šest lig je bilo do pred kratkim tudi v Mariboru, a je kriza v zadnjih letih zdesetkala tudi tamkajšnja društva na čelu z Železničarjem, tako da je lani iz območja MNZ Maribor, kamor sodi tudi Koroška, nastopalo le še 27 klubov. Tu je še posebej izrazita slaba zastopanost v državnih ligah, saj poleg prvaka Maribora v prvih treh ligah nastopata le še Fužinar in Dravograd. To je vsaj deloma tudi posledica usmeritve nekdanjega vodstva kluba, ki je ob rasti Maribora praktično uničilo vso konkurenco v mestu »a i šire«. Čeprav ima Koroška trenutno tri solidne klube in je ob tem tudi posebna tradicionalna pokrajina, pa se zdi povsem nerealno, da bi imela svojo zvezo, saj je v nižjih ligah enostavno premalo koroških klubov. Koroške medobčinske zveze konec osemdesetih niso ukinili brez razloga.
Še ena regija z enim močnim klubom, pa zato številnimi precej manj uspešnimi, je Prekmurje. MNZ Murska Sobota je nastala z odcepitvijo od Maribora leta 1960, trenutno pa tam obstaja še MNZ Lendava, ki je podobno kot ptujska nastala 1978 in je tako najmanjša in najmlajša medobčinska zveza v Sloveniji. Zakaj Lendava potrebuje lastno zvezo in zakaj ni bila ukinjena že davno tega, ne vem, vem pa, da so to po osamosvojitvi že večkrat načrtovali, pa je plan vselej padel v vodo. V nogometno politiko se na tej točki nočem preveč spuščati, a dejstvo je, da je bilo Prekmurje vselej nadpovprečno dobro zastopano v zveznih strukturah, tako da tamkajšnje sile očitno niso dopustile združitve obeh zvez. Res pa je seveda tudi, da je Prekmurje najbolj nogometna regija v državi in da kar se tiče števila klubov, dve zvezi niti nista povsem nesmiselni. Lani je v članskih ligah namreč nastopilo kar 44 tamkajšnjih klubov, a od tega le trije na državnem nivoju.
V Sloveniji imamo torej devet regionalnih zvez, ob tem pa nimamo niti toliko dejanskih nogometnih središč, predvsem pa nimamo dovolj klubov, da bi podveze delovale, tako kot je zamišljeno.
V Sloveniji imamo torej devet regionalnih zvez, ob tem pa nimamo niti toliko dejanskih nogometnih središč (kvečjemu sedem ali osem, Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Koper, Gorica, Murska Sobota, morda Novo mesto), predvsem pa nimamo dovolj klubov, da bi podveze delovale, tako kot je zamišljeno. Poleg deloma nesmiselne delitve je med glavnimi vzroki za to tudi slaba razvitost nogometa v Sloveniji, saj tu (če vzamemo okrogle številke 200 klubov in dva milijona) obstaja točno en klub na 10.000 prebivalcev. To je izredno malo klubov, sploh če se primerjamo s tujino, kjer so te številke precej boljše. Tule imam denimo podatke za države, ki so nastopile na enem izmed prejšnjih svetovnih prvenstev. V Srbiji obstaja en nogometni klub na 3482 prebivalcev, na Hrvaškem na 2864, v Avstriji (ki ne slovi ravno kot nogometna država) na 3888, v Nemčiji na 3059, v Italiji na 3605, na Slovaškem na 2220 in v Angliji celo na 1209. Številke so tako očitno nižje, da je kak dodaten komentar pravzaprav odveč. V Sloveniji je na nivoju le Pomurje, ki ima en klub na nekaj čez 2500 prebivalcev.
Poleg vsega opisanega je regijska razdelitev izjemno pomembna v pokalu. Če število regionalnih predstavnikov na lige praktično ne vpliva (mimogrede, trenutno je razmerje v SNL zahod:vzhod rekordnih 7:3), pa je v pokalu tesno povezano s samim formatom tekmovanja. V prvih letih je bilo določeno, da imajo najštevilčnejše medobčinske zveze dva kluba, ostale pa le enega, sčasoma pa se je to spremenilo tako, da sta imeli MNZ Ljubljana in Maribor tri klube, ostali pa po dva. Do lani je imela vsaka podzveza dva kluba, kar je bilo povsem absurdno, saj je bila Ljubljana z več kot tridesetimi nižjeligaškimi klubi izenačena z Gorico z desetimi. Kaj točno bo prinesel nov sistem, še ni jasno, pa čeprav se sezona začne že ta vikend. Za pokal so bila trenutno objavljena le pravila, po katerih »v primeru, da število prijavljenih ekip v pokalu preseže skupno število 228, se znotraj posamezne MNZ, v kateri je število prijavljenih ekip presežno za izvedbo enega predkroga, izvede še dodatni predkrog.«
Iz tega ni jasno, ali je število ekip glede ne posamezno medobčinsko zvezo fiksno ali pa se prilagaja glede na prijave. V vsakem primeru pa se ne bo prijavilo več kot 228 klubov, saj jih toliko v Sloveniji sploh ne obstaja. Tudi v prihodnje jih bo kvečjemu še manj, sploh če se bo nadaljeval trenutni trend, tako da lahko to določilo mirno črtajo. Če sem prej napisal, da se zvezo zelo težko ukine, pa je še vedno več možnosti, da bodo zlasti na Primorskem ali v Prekmurju ukinili kakšno zvezo, kot pa da se bo število klubov čudežno dvignilo oziroma približalo razvitim nogometnim državam, s čimer bi pokalna pravila pa tudi male medobčinske zveze končno dobile smisel.
