Tokratna kolumna bo nekaj posebnega. Pravzaprav se mi zdi, da ravno veliko navdušenja ne bo požela. Pa nič zato. Pisal bom namreč o ženskem nogometu. Ne zato, ker bi bila to zdaj vedno bolj moderna in priljubljena tema ter bi tako hotel (ali celo moral) izraziti neko naprednost ali inkluzivnost. Še manj zato, da bi hvalil domnevni napredek na vseh plateh tega področja ter skušal bralca prepričati, za kako čudovito in častivredno stvar pravzaprav gre pri popularizaciji ženskega nogometa. Tovrstnih člankov lahko najdete več kot dovolj, poleg tega pa me tovrstna propagandna hvala pravzaprav ne zanima niti pri moškem nogometu. Zaradi tega kot rečeno navdušenja nad prebranim ne pričakujem niti pri tistem majhnem delu našega bralnega kroga, ki ga ženski nogomet sicer zanima. Sam prav dobrega mnenja o njem nimam. V tej kolumni bom skušal pojasniti, zakaj.
Ženski nogomet ima v svetu dolgo tradicijo, a se je v »mainstream« izstrelil šele v zadnjem času. Osebno me najbolj zanima prav ta izstrelitev, a da bi jo bolje razumeli, moramo razumeti celoten kontekst in razvoj ženskega nogometa. Prve tekme ženskih ekip so se v Veliki Britaniji igrale že v 19. stoletju, a do večjega vzpona je nato prišlo med prvo svetovno vojno, ko so ob odsotnosti moških ženske prevzele pomembno vlogo v številnih panogah, tudi v športu.
Ženske nogometne tekme, ki so nudile prebivalstvu razvedrilo tudi v težkih časih in so večinoma zbirale prostovoljne prispevke za razne humanitarne cilje, so bile tedaj v Angliji prava senzacija in so še v letih po vojni privabljale širno občestvo. Še leta 1920 se je tako denimo na Goodison Parku za tekmo ekip Dick, Kerr Ladies in St. Helens Ladies zbralo več kot 50.000 gledalcev. Z naglim razmahom novega športa pa niso bili najbolj zadovoljni konservativni krogi v angleški nogometni zvezi, ki so v velikih obiskih videli konkurenco lastnim tekmovanjem in predvsem lastnim zaslužkom. Saj se vendar ne spodobi, da bi delavci svoj težko zasluženi denar namesto vodstvom nogometnih klubov dajali v humanitarne namene.
Leta 1921 je tako FA prepovedala ženski nogomet, ki je s tem zdrsnil povsem na margino, kjer je nato životaril še dolga desetletja. Tudi v drugih državah je bil razvoj večinoma podoben, pri čemer so ga v Jugoslaviji prepovedali še preden je dobro zaživel. Leta 1937 je kot prvi jugoslovanski klub ženski nogomet uveljavila BATA Borovo, že naslednje leto pa je HŠK Zagreb v goste povabil nogometašice iz Brna in organiziral turnejo po državi. Avgusta 1938 se je tako odigrala prva ženska nogometna tekma v Ljubljani, na njej pa so v moštvu Zagreba nastopile tudi tri Slovenke, Fanči Bernik, Anica Oman (sestra nogometaša Ota Omana) in Marica Cimperman. Toda ministrstvo za fizično vzgojo ni potrdilo pravil »Ženskega loptačkega saveza« in prva epizoda jugoslovanskega nogometa se je zaključila. Za razliko od angleškega primera pri nas nov šport ni naletel na veliko zanimanja, razlogi za njegovo onemogočanje pa so bili v prvi vrsti ideološke narave. Zanimivo je, da ga kljub razvoju množične fizkulture in ženske vadbe ni podpiral niti povojni socialistični režim.
V Evropi se je ženski nogomet spet nekoliko okrepil v šestdesetih letih, pri čemer pa se je še vedno razvijal povsem ločeno od moškega. Ženski nogometni klubi so tako formirali lastne zveze in lastna tekmovanja izven uveljavljenih struktur. Leta 1969 je bila formirana ženska nogometna zveza v Angliji, leto kasneje pa je bilo v Italiji odigrano tudi prvo svetovno prvenstvo, ki ga je organizirala isto leto ustanovljena FIEFF. Predvsem Italijani, ki so se že konec šestdesetih trudili vzpostaviti nekakšno privatno polprofesionalno ligo, so bili med pionirji ženskega nogometa in pobudniki ustanovitve mednarodne zveze, pri čemer gre omeniti zlasti Valerio Rochi, ki je v tem času prišla v Jugoslavijo, da bi popularizirala nov šport. Zato tudi ne čudi, da je jugoslovanska reprezentanca svojo prvo tekmo leta 1972 odigrala prav proti Italiji. Hkrati je od leta 1971 dalje na Hrvaškem potekalo tudi prvo klubsko tekmovanje v ženskem nogometu, ki se ga je v prvi sezoni udeležilo šest ekip. Istega leta se je ženski nogomet pojavil tudi pri nas, saj sta ekipi za revijalno srečanje s pomočjo časopisne pobude ter avdicije sestavila Olimpija in Maribor.
Skupna točka vsega omenjenega dogajanja je, da je praktično celoten razvoj slonel na plečih posameznih entuziastov in da so uveljavljene zveze svoje zanimanje za ženski nogomet pokazale šele, ko so bili temelji že postavljeni. Še več, večina krovnih zvez na čelu s FIFO in UEFO je razvoj ženskega nogometa desetletja zavirala in onemogočala, če ne celo direktno prepovedovala. Angleška FA je prepoved ženskega nogometa za svoje člane odpravila šele konec leta 1971, po tem ko so tamkajšnji ženski klubi že sami organizirali lastno zvezo, pokalno tekmovanje ter reprezentanco, ki je sodelovala na dveh svetovnih prvenstvih. Pravzaprav je bila NZJ na tem področju relativno napredna, saj je ženski nogomet leta 1981, nekaj let po organiziranju (ženska zveza 1974, zvezna liga 1974-75) sprejela pod lastno okrilje, nekoliko za za Nemčijo, Švedsko in Dansko. Te države pa so bile izjema, saj ženski nogomet za veliko večino krovnih organizacij v sedemdesetih in tudi še osemdesetih ni bil preveč zanimiv. V izjemno kvalitetni, obširni in debeli knjigi UEFE iz leta 1979 ženski nogomet ni omenjen niti z besedo.
Na določeni točki je bil ženski nogomet dovolj razvit, da je vzpostavil lastna ligaška tekmovanja. V Angliji je WFA ligo prvič organizirala v sezoni 1990-91, ko je nastopilo osem »ženstev«. To so bile ekipe Doncaster Belles, Red Star Southampton, Wimbledon, Knowsley United, Maidstone Tigresses, Ipswich Town, Millwall Lionesses in Notts Rangers. Zakaj to pišem oziroma zakaj je to sploh pomembno? Nikakor ne gre za golo nepotrebno naštevanje, ampak se tu pravzaprav skriva bistvo. Vsi ti klubi imajo namreč nekaj skupnega. Ne igrajo več v ligi. Ali igrajo v nekih nižjih povsem amaterskih tekmovanjih, ali so propadli ali pa so jih vsrkali (moški) velikani kot denimo Knowsley United, ki je zdaj Liverpool. Klubi pač izpadajo in napredujejo ter se menjavajo, to ni nič takega, boste morda rekli. Toda tu ne gre za napredovanje in izpadanje kar tako. Gre za dejstvo, da skoraj zagotovo nobeden od teh klubov ne bo nikoli več igral v prvi ligi. Gre za več kot jasen proces.
Gre za proces, ki je povezan z več faktorji, a ki imajo vsi skupen imenovalec, to je komercializacija ženskega nogometa. Na primeru Anglije gre za prevzem tekmovanja s strani FA leta 1993 in postopen prehod v profesionalizem na prelomu tisočletja. Vse skupaj je pripeljalo tako daleč, da bi naključni bralec ob pogledu na trenutno lestvico pomislil, da gre za moško premier ligo. Drugje je morda konkretna trajektorija nekoliko drugačna, a končni rezultat je povsod isti. Leta 2002 sta se v finalu ženske lige prvakov pomerila 1. FFC Frankfurt in Umeå. Prvi se je pripojil velikanu Eintrachtu, drugi pa igra v drugi švedski ligi. Nekdanji serijski nemški prvak ter najboljši evropski klub Turbine Potsdam že več kot deset let ni igral v evropskih tekmovanjih, trenutno pa zaseda zadnje mesto v Bundesligi. Tam se za naslov borijo Wolfsburg, Eintracht in Bayern, v celotni ligi pa poleg Turbine nastopa le še en klub, ki ni primarno znan po moški ekipi. V jugoslovanski zvezni ligi zahod so v sezoni 1974-75 nastopili Ljubljana, Domžale, Loto, Union in Jugoplastika. Niti en od omenjenih klubov ne obstaja več.
Slovenski primer je zaradi majhnosti trga nekoliko specifičen, a tudi tu lahko spremljamo podobne pojave. Ženska nogometna liga je bila formirana spomladi leta 1993 na izrecno spodbudo nogometne zveze, saj je medtem ženski nogomet po razpadu nekdanje države skoraj povsem zamrl. Pod vodstvom Rudija Corna so nekako uspeli zbrati kar osem klubov, kar je toliko, kot jih je še vedno. To so bili tedaj Krim, Škale, Vrhnika, Idrija, Dolič, ŠRC Polževo, Domžale in Koper. Od vseh teh klubov v ligi igra le še prvi, vsi ostali pa so že davno prenehali z delovanjem. Pravzaprav je po začetnem entuziazmu slovenski ženski nogomet hitro padel v globoko krizo in že v sezoni 1996/97 so nastopile zgolj tri ekipe. Hkrati se je odvijal tudi drugi proces, v katerem so manjše ženske pionirske klube nadomeščali večji (moški) uveljavljeni klubi, kar najlepše vidimo na primeru Pomurja oziroma Mure. Zaradi popolne komercialno-medijske in siceršnje nezanimivosti slovenskega klubskega nogometa nasploh in ženskega še posebej ta proces v Sloveniji še ni zaključen.
Na evropski ravni je situacija več kot očitna. Potem ko je ženski nogomet na plečih amaterk, ljubiteljic in rekreativk dosegel neko raven, je relativno hitro prišlo do metamorfoze. Postal je namreč zanimiv za medije in za športne zveze oziroma preprosto rečeno za kapital, kajti jasno je, da današnji mediji in športne zveze niso nič drugega kot podaljški kapitala. Toda to ni nič takega boste rekli, sodoben moški nogomet je povsem poblagovljena in skomercializirana dejavnost, ki je skoz in skoz prežeta z interesi kapitala. A ravno tu nastopi bistvena razlika. Ženski nogomet je šel skozi opisane spremembe ekspresno, praktično v zadnjih letih, medtem ko je moški potreboval celotno stoletje. Šlo je za stoletje konfrontacij, pogajanj, bojev, prilagajanj, kompromisov in uporov, stoletje, v katerem so se najširše ljudske množice, klubske in druge organizacije, navijaške skupine, nogometni sindikati, lokalne skupnosti in nešteti drugi akterji borili za ljudsko igro in »proti modernemu nogometu«, za tradicijo, prepoznavnost, korenine, identiteto, ponos in vse ostalo, kar so jim pomenili lokalni klubi in lokalna tekmovanja.
Na drugi strani ženski nogomet vsega tega ni imel oziroma je imel v družbeno zanemarljivi meri, saj je bila navijaška baza neobstoječa ali v najboljšem primeru izjemno šibka, zato tudi ni bilo odpora. Posledično se je od točke, ko je postal komercialno dovolj zanimiv, začel razvijati le še od zgoraj navzdol. Razvoj ženskega nogometa na globalni ravni je torej že zdavnaj nehal slediti moškemu in ga je, kar se tiče vsebinskih metod, že gladko prehitel. Gre za podoben proces, kot se sicer dogaja na periferiji ali v kolonijah, kjer si ob šibkem domačem prebivalstvu kapital lahko privošči metode, ki so precej bolj intenzivne, bolj direktne in bolj brutalne od tistih, ki jih poznamo sicer. Kot se je ob molku velikih zahodnih pravičnikov uveljavila superliga v Afriki, tako so se uveljavile profesionalne lige v ženskem nogometu. Lige, v katerih so mesto klubov zavzele »franšize« največjih globalnih športnih znamk in lige, ki nimajo absolutno nobenega stika z lokalnimi skupnostmi, iz katerih je ženski nogomet izšel. Če večina ljudi ženskega nogometa ne mara, ker da je preslab ali premalo razvit, sam gledam ravno obratno. Predober je, preveč razvit. Preskočil je ključno fazo razvoja ter postal povsem prazen, povsem odtujen, anorganski in generičen.
Vzhodnonemška subkultura je v svoji spontani kritiki socializma popularizirala zanimivo frazo: »To much future« oziroma »Zu viel Zukunft«, torej preveč prihodnosti. Nekaj podobnega bi lahko rekli za Turbine Potsdam in ženski nogomet, ki je hitro oziroma prehitro doživel prihodnost. In podobno kot v omenjeni subkulturi je tudi tu prihodnost prinesla precej različne usode. Medtem ko so deli starih struktur v omenjenih procesih oportunistično pograbili vsako priložnost za lastno profesionalizacijo na račun skupnosti, pa so številne pionirke nogometne igre ostale odrinjene na rob. Tako se mi je zdel zelo zanimiv in predvsem poveden odziv ene izmed starejših funkcionark WFA, ki je ob prevzemu ženskega nogometa s strani FA leta 1993 protestno zakurila celoten osebni nogometni arhiv. Lahko si predstavljamo, kako so se počutili akterji in predvsem akterke, ki so jih s sladkimi visokodonečimi napovedmi izpodrinile prav tiste zveze, ki so še nedolgo nazaj skušale ženski nogomet povsem onemogočiti. Kot vselej tudi tu ne gre mimo politike, v primeru WFA konkretno laburista Richarda Faulknerja, ki je bil v svoji viziji športa kot orodja (social-demokratske) oblasti med najzaslužnejšimi za uničenje ženske nogometne zveze.
V prepletu interesov ekonomije, politike in medijskih kompleksov smo torej dobili sodoben ženski nogomet, kot ga poznamo danes. Šport, ki s svetovnimi prvenstvi ter ligo prvakov ruši rekorde in hkrati šport, ki ga na tekmah prve (in edine) slovenske lige spremlja manj kot 50 ljudi. Šport, kjer se eni pogovarjajo o enakih plačilih, kot jim imajo svetovni zvezdniki moškega nogometa, drugi pa o tem, ali bodo zbrali dovolj igralk za tekmo. Šport, ki se ga zlahka in tudi precej očitno zlorablja za kakršnekoli interese, ker se pač tako ali tako nikomur ne gre dejansko za ženski nogomet. Poglejte si samo razne publikacije UEFE, kjer se ženski nogomet v prvi vrsti pojmuje kot »business case«, v katerem sta glavna cilja profesionalizem (elite) in vzdržnost, torej vpeljava modela, o katerem sem pisal v eni izmed prejšnjih kolumn. Na začetku so zveze še dajale spodbude za ustanavljanje ženskih ekip, a verjemite, da jih po novem ne bodo več, saj je osnovna struktura postavljena. No, pri nas se z licenčnimi spremembami šele vzpostavlja, o čemer sem prav tako že pisal. Tako kot »skrbijo« za majhne klube, tako bodo zveze skrbele tudi za ženski nogomet. Po principu životarjenja in produkcije.
In ravno zato nekateri ženskega nogometa ne maramo kaj preveč. Vzbuja namreč nelagodje. Ne ker bi se bali ženskega opolnomočenja, enakosti in konkurence, pač pa ker nam kaže podobo lastne prihodnosti. Ker nam kaže podobo lažne opolnomočenosti in dejanske nemoči, smrt športa in prevlado kulturne industrije. Ker odnos navijača oziroma »navijačice« (ženski nogometni klubi imajo gledalke, ne navijačic) do nogometnega kluba izraža v razmerju potrošnika in blaga in ker nasploh povsem jasno in odkrito izraža vse tisto, kar v moškem nogometu zgolj slutimo. Našo irelevantnost in brezličnost klubov. V tem smislu spajanje moških in ženskih ekip pod okriljem globalnih znamk nastopa celostno. Izgubljata namreč oba pola, saj se jemlje slabše od obeh. Ženskemu delu kluba razgalja, da je povsem odvisen in izkoristljiv, moškemu pa, da je njegova vsebina enaka nič. Zato vse ženske Chelseaje in Liverpoole takoj zamenjam za moško ekipo Turbine Potsdam.
