Tim Dobovšek

Do sedaj sem v kolumnah o zgodovini tekmovalnih sistemov večinoma pisal o slovenskih ligah in skrajni čas je, da kaj napišem še o pokalu. Ideja je bila prisotna že dlje časa, a povod za kolumno je dala nogometna zveza, ki je pred dnevi spremenila format slovenskega pokalnega tekmovanja. Novica, skrita nekje med »okrožnicami« in neobjavljena na prvi strani zveze, je šla povsem neopazno mimo medijev. Pokal je še enkrat več izpadel nebodigatreba, pozabljen od vseh. Kot običajno. Od zveze. Od medijev. Od klubov. Od navijačev. Naj dobi torej vsaj to kolumno.

Deset minut do konca tekme, ena ekipa zaostaja za dva gola in napada na vse kriplje, v napadu je tudi vratar, druga se krčevito brani in zavlačuje na vse mogoče in nemogoče načine. Podaljšek, igra se 10 na 10, obe ekipi napadata za zmago, nihče si ne želi enajstmetrovk. Takšnih prizorov in tako napetih tekem v ligi ne boste videli. Ne samo zato, ker tam ni enajstmetrovk in je mogoč tudi remi, ampak predvsem zato, ker se ekipe hitro zadovoljijo z rezultatom, kakršen pač je. Točka je le točka in le redko kdo bo brezglavo napadal na zmago, če je na sporedu še več krogov in v igri še ogromno točk. Tekme, kjer obe ekipi potrebujeta zmago, se v ligi igrajo samo v zadnjem ali predzadnjem krogu, morda enkrat na 10 let.

V pokalu pa so takšne napete tekme stalnica. No, vsaj v teoriji bi morale biti, v praksi pa se rado zgodi, da je kakovostna razlika med nasprotnikoma enostavno prevelika, da ena od ekip nastopi z rezervisti, da eno ali pa celo obe moštvi ne kažeta nobene želje po napredovanju v pokalu, da eden od nasprotnikov preprosto preda tekmo in tako dalje. Izenačenih in napetih srečanj je zato malo, a tista, ki so, so izredno napeta.

Sam sem najboljše tekme gledal v pokalu. Tudi kadar objektivno ni šlo ravno za najbolj kvaliteten nogomet na svetu. Spomnim se denimo neke medobčinske pokalne tekme na Svobodi več kot pet nazaj, ki se je končala celo z najbolj brezveznim možnim rezultatom 2:0, pa je bila ena najbolj zanimivih tekem, kar sem jih kdaj videl v živo. Priložnosti so se vrstile na obeh straneh in en gol bi verjetno spremenil vse. Dinamika pokalov je enostavno nekaj posebnega.

Kot sem že pisal, je pokalni sistem oziroma enojni sistem na izločanje izvorni tekmovalni sistem v nogometu.

Zakaj torej ne gre za izjemno popularna tekmovanja? Kot sem že pisal, je pokalni sistem oziroma enojni sistem na izločanje izvorni tekmovalni sistem v nogometu. Uporabili so ga za prvo in najstarejše nogometno tekmovanje na svetu, angleški FA pokal, kasneje je bil v veljavi tudi za evropske pokale, danes pa se uporablja le še za domača pokalna tekmovanja, ki so praktično povsod globoko v senci lig.

Običajno pravijo, da je pokal zares cenjen le v Angliji in da je to tako predvsem zaradi tradicije. Sam menim, da je poleg tradicije nekaj tudi na tem, da so Angleži pač nogometen narod in da cenijo zanimiva tekmovanja ter nasploh nogomet v najširšem smislu. Pokal je sicer relativno popularen tudi v Nemčiji, kjer nima toliko tradicije (na zahodu od 1952 in na vzhodu od 1949), imajo pa zato Nemci prav tako zelo razvito nogometno kulturo.

FA pokal je najstarejše organizirano nogometno tekmovanje na svetu

A tudi v Angliji, Nemčiji in drugod po Evropi pokalna tekmovanja izgubljajo veljavo. Leta 1999 je evropska nogometna zveza ukinila pokal pokalnih zmagovalcev, pet let kasneje je v pokalu UEFA uvedla skupinski del, leta 2013 pa je odločila, da poraženci v finalu nacionalnih pokalov ne bodo več uvrščeni v evropska tekmovanja.

Glavni vzroki za zanemarjanje pokalnih tekmovanj pa niso v pomanjkanju zanimivosti takšnih tekem – pomislimo samo na izločilne boje v ligi prvakov, ki so veliko bolj zanimivi od skupinskega dela – pač pa drugje. Osnovni problem je v tem, da pokalne tekme zares ne ustrezajo praktično nikomur. Sicer odlično izpolnijo osnovni športni namen, to je izmed več sodelujočih določiti zmagovalca, a to dandanes žal ni dovolj. Geslo  »ni važno zmagati, važno je sodelovati« se v sodobnem športu kot nekakšna negacija negacije vrača in uresničuje na perfiden način.

Ne gre zato, da zmaga ni pomembna, pač pa zato, da zmaga ni več dovolj. Velikim ekonomskim subjektom, torej  današnjim najmočnejšim nogometnim klubom, ni pomembno le zmagati, pač pa je potrebno zmago doseči s čim več sodelovanja oziroma bolje rečeno tekmovanja. Vse reforme v zadnjih letih gredo v to smer. Klubi želijo imeti čim več garantiranih tekem, saj to pomeni tudi garantirane in stabilne prihodke.

Toda klubi tu niso sami. Tudi navijači večinoma spremljajo zgolj svoje klube in nočejo tekmovanj, v katerih bi ti lahko izpadli po eni sami tekmi. Pa tudi televizijskim hišam in stavnicam pokali niso ravno pogodu, saj je z vsakim krogom na sporedu pol manj tekem. Na koncu se začaranemu krogu pridružijo še zveze, ki so posredno ali neposredno tako ali drugače povezane z interesi in dohodki omenjenih subjektov.

V sodobnem športu in sodobnem nogometu tako ni prav veliko prostora za pokale. Če bledijo tekmovanja kot sta angleški in nemški pokal, potem je jasno, kakšen je status pokala Pivovarne Union ali kakorkoli se že imenuje trenutna sponzorska inkarnacija pokala NZS. Nogometna kultura pri nas ni ravno na visokem nivoju in tam nekje je tudi pokal.

Realno pokali v Sloveniji niso nikoli zares dobro zaživeli. Resda se je prvo tekmovanje na slovenskih tleh leta 1914 odvijalo po pokalnem sistemu, a so se že takoj po vojni uveljavile lige. Ljubljanska nogometna podzveza (LNP) je v dvajsetih in začetku tridesetih sicer poskušala s pokalnim tekmovanjem, a se ta med klubi in navijači ni najbolje prijel. Zanimiva je anekdota iz sezone 1929/30, ko so po tekmi Železničar Maribor – Primorje praktično vsi mislili, da so mariborski ajzenponarji pokalni prvaki, nato pa so ugotovili, da je šlo za polfinale in da so v igri tudi še klubi iz celjske skupine. Tamkajšnji Athletik je nato Železničarja premagal 11:1.

Pokal se je nato spet igral tik pred vojno, pri čemer je leta 1939 I. SSK Maribor po porazu na prvi tekmi predal povratno tekmo finala, leta 1940 pa se je tekmovanje zaradi nezanimanja končalo in odpovedalo sredi polfinala.  V času socialistične Jugoslavije se je nato igral republiški pokal, ki je bil nekakšno drugorazredno pokalno tekmovanje, saj so se zmagovalci uvrščali v jugoslovansko tekmovanje za »kup maršala Tita«. V prvih sezonah se je tja uvrstilo več klubov, od leta 1951 pa le eden, s čimer je slovenski prostor spet dobil pokalnega prvaka.

Sistem tekmovanja se je spreminjal. V prvem delu so bili klubi običajno geografsko razdeljeni na vzhod in zahod, finale se je nekaj čas igralo na dve tekmi, od leta 1973 pa se je igralo brez prvoligašev, konkretno torej brez Olimpije, ki je bila v tem času edini slovenski predstavnik v prvi zvezni ligi. Ne glede na sistem pa tekmovanje ni poskrbelo za pretirano zanimanje, tako da tudi zgolj nekaj sto gledalcev na finalni tekmi ni bilo nič neobičajnega. Na nepopularnost pokalnih tekmovanj v Sloveniji so verjetno vplivali tudi slabi rezultati slovenskih klubov v jugoslovanskem pokalu, saj so republiški zmagovalci tam praviloma igrali zgolj obrobno vlogo.

Olimpija je pokal nazadnje osvojila maja 2019 v Celju (Foto: SPS)

Poleg republiškega pokala je NZS poskušala tudi z drugimi tekmovanji po tem sistemu, a je bil učinek večinoma še slabši kot pri prvem. V letih 1949 in 1950 je bil na sporedu tako imenovani »zimski pokal«, v katerem je favorit Odred denimo nastopil in tudi takoj izpadel z rezervnim moštvom, v osemdesetih pa se je igral nekakšen ligaški pokal NZS, o katerem praktično vse pove že to, da o njem na internetu ne boste našli ničesar. Igralo se je po skupinah, njegova zadnja sezona 1989/90 pa ni bila dokončana, saj ga je zveza kar na sredi ukinila.

Tik pred osamosvojitvijo se je torej igral le še en pokal, republiški, sistem pa je bil takšen: klubi so v prvem delu nastopili po medobčinskih zvezah, najboljših 13 pa se je uvrstilo v osmino finala, kjer so se jim pridružili klubi iz medrepubliške lige (jugoslovanski tretji rang). Do finala se je nato igralo po sistemu vzhod–zahod brez povratnih tekem, v primeru izenačenega izida pa ni bilo podaljška, ampak so se takoj izvajale enajstmetrovke.

V njem je nastopilo kar 297 klubov. Ker ni bilo več jugoslovanskih lig so prav vsi nastopili od začetka.

S takim pokalom je Slovenija stopila v samostojnost in dejansko ga za prvo sezono skorajda niso spremenili. V njem je nastopilo kar 297 klubov. Ker ni bilo več jugoslovanskih lig so prav vsi nastopili od začetka. V prvem krogu na območju MNZ Ljubljana, to je v osmini finala na ravni MNZ (oziroma v štiriinšestdesetini finala na ravni NZS) je tako nastopila tudi Olimpija, ki se je na Vevčah srečala s tamkajšnjo Slavijo. Po zmagah nad lokalnimi nasprotniki v prvih štirih krogih, pri čemer so derbi s Slovanom odločile šele enajstmetrovke, se je Olimpija skupaj z ostalimi medobčinskim zmagovalci uvrstila v četrtfinale. Od tam dalje se je do finala igralo po starem klasičnem sistemu v zahodni in vzhodni skupini, tako da srečanje z Mariborom v finalu pravzaprav ni bilo nič čudnega.

Sistem ni bil slab, a najboljši klubi niso hoteli igrati toliko tekem proti amaterjem, zato so ga za sezono 1992/93 spremenili. V pokalu je po novem nastopilo le 32 klubov, pri čemer so bili prvoligaši vanj uvrščeni avtomatsko. Ker je tedaj v prvi ligi nastopalo kar 18 moštev, je to pomenilo, da je za ostale ostalo na voljo 14 mest, medobčinskih zvez pa je bilo tako kot danes 9.

Zato so uvedli pravilo, ki je nato veljalo še dolga leta, in sicer da se mesta porazdeli glede na število registriranih klubov v posamezni podzvezi. Medobčinske zveze Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Ptuj in Kranj so tako kot najštevilčnejše dobile dve mesti, ostale pa eno. V prihodnjih letih se sistem ni bistveno spreminjal, prilagajalo se je le število mest, saj se je prva liga postopno krčila. V času »lige 10« so imele tako MNZ Ljubljana, Maribor, Murska Sobota in Ptuj celo tri klube, vse ostale pa dva.

Finale pokala leta 2005: Publikum-Gorica (Foto: Vasja Ambrožič)

Prvo večjo spremembo je slovenski pokal doživel v sezoni 2004/05, tudi tokrat pa je v osnovi šlo za isto stvar. Najmočnejšim klubom je bilo prihranjeno igranje še ene tekme, saj so jih uvrstili neposredno v osmino finala, nižjeligaši pa so morali po novem, da bi prišli do tja, odigrati dve tekmi med seboj. MNZ Ljubljana in MNZ Maribor sta ohranili tri mesta, tako da je v prvem krogu igralo 20 klubov, v drugem pa sta se desetim zmagovalcem pridružila še zadnjeurvščena člana prve lige iz prejšnje sezone.

Ker so leta 2005 Olimpija, Mura in Ljubljana bankrotirale, se je pokalni sistem nekoliko »pokvaril«, zato so se odločili, da ga spremenijo. V pokal so bili po novem uvrščeni vsi aktualni prvoligaši, dodatno mesto pa je dobil klub, ki je prejšnje leto izpadel iz lige. Enajstim ekipam se je v osmini finala po novem pridružilo 5 nižjeligašev, ki so pred tem, tako kot prej, morali med seboj odigrati prva dva kroga.

Za novo spremembo je leta 2009 poskrbel tedanji predsednik NZS Ivan Simič, ki je predvsem želel vrniti zanimivost uvodnim krogom. Ker so bili ti brez prvoligašev razmeroma neodmevni in ker bi nastopanje v njih evropskim predstavnikom hodilo odveč, je prišlo do nekakšnega kompromisa. V prvem krogu so spet nastopili prvoligaši, a ne tudi najboljši štirje, tisti, ki so si v pretekli sezoni zagotovili nastopanje v Evropi.

Dobro se spominjam tekme Železničar Maribor–Serdica, iz katere mi je v časih, ko še ni bilo livescora, kaj šele prenosov, prijatelj v živo javljal rezultat s Tabora.

Nov sistem, izdelan za 28 klubov, je bil uveden tik pred zdajci. Ker pa se je v pokal kot vsako leto že uvrstilo 30 ekip, je bil prvič in edinkrat uveden še predkrog, v katerem sta nastopila tretji ljubljanski in mariborski predstavnik (Radomlje in Železničar), ki so jima izmed ostalih klubov izžrebali nasprotnika. Dobro se spominjam tekme Železničar Maribor–Serdica, iz katere mi je v časih, ko še ni bilo livescora, kaj šele prenosov, prijatelj v živo javljal rezultat s Tabora. Le-ta se je spreminjal praktično iz minute v minuto, končalo pa se je z nenavadnih 8:4. Kakorkoli, za naslednjo sezono so Ljubljančani in Mariborčani ostali brez tretjega predstavnika (čeprav sta v predkrogu oba zmagala), pokal pa se je z malenkostnimi modifikacijami po istem sistemu igral do lani.

Lani je zaradi vsem znanih dogodkov prišlo do pomembne spremembe, saj se je odigrala le ena tekma polfinala (brez povratnih tekem), slednje pa bo zaradi vse manjšega zanimanja za pokal in pomanjkanja terminov kot pravilo obveljalo tudi v prihodnje. A do bistvenih sprememb je prišlo v letošnji sezoni. Začelo se je s farso ob določanju udeležencev, ko so v Celju svoja predstavnika preprosto izžrebali.

V pokal NZS se namreč uvrstita finalista medobčinskega pokala in ker v Celju za razliko od drugod niso uspeli izvesti tekmovanja, so dva kluba izžrebali, v bobnu pa so bili vsi četrtfinalisti, tudi taki, ki so pred tem že izpadli na igrišču. Odločitev je razjezila zlasti predstavnike Krškega, ki so veljali za favorite, a so pri žrebu izviseli. Težave so bile tudi drugod, denimo na koprskem, kjer so Korte »zaradi nezmožnosti organizacije tekme v skladu z ukrepi za zajezitev okužb« izstopile iz tekmovanja, Ankaran pa je vmes propadel, tako da tekmi polfinala nista bili odigrani, Koper in Jadran pa sta se v pokal NZS uvrstila avtomatsko.

Lanski finalist Nafta v naslednji sezoni ne bo smela nastopiti v pokalnem tekmovanju (Foto: uradna spletna stran kluba)

Vsaj za Jadran pa bo to očitno zadnji nastop za nekaj časa. NZS je namreč pred dnevi odločila, da »zaradi nastalih razmer« nižjeligaše kar preventivno izloči. Tudi če se bodo razmere do jeseni umirile, ti tam ne bodo smeli nastopiti. Brez nastopa bo tako očitno ostal lanski finalist, lendavska Nafta, ki tudi če bi letos osvojila naslov, lovorike v pokalu nato prihodnjo leto ne bi mogla braniti. Ne zato, ker se vanj ne bi uvrstila, temveč ker so jo izločili. Podobno pa velja tudi za Dravo, ki je jeseni izločila prvaka Muro ter seveda za vse ostale klube, ki so imeli svoje načrte v tem tekmovanju.

Gre za nov udarec nižjeligašem, ki že skoraj leto ni pol ne smejo igrati tekem, zdaj pa jih, tudi če jih bodo smeli, ne bodo mogli. Pokalne tekme nižjeligašev proti najmočnejšim klubom bi morale biti eden glavnih čarov pokala in prav poseben praznik, a temu pri nas že dolgo ni tako.  Že v normalnih razmerah nekateri klubi kot na primer Rogaška niso zmogli (ali želeli?) organizirati pokalnih tekem, v prihodnje pa bo ob vseh ukrepih, zakonskih in finančnih omejitvah to verjetno še težje.

Toda, ali je rešitev, da se zato te klube preprosto izloči iz tekmovanja? Močno dvomim.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.