Novinarka: Mujo, vi ste fudbaler?
Mujo: Jesam.
Novinarka: Amater?
Mujo: A mater mi radi u trgovini.
(Bosanska šala)
Ena najstarejših delitev v športu je delitev med amaterji in profesionalci. Poglejmo, kaj pomeni in zlasti, kako se je razvila.
Ob začetkih nogometa pred 150 in več leti je bil šport kajpak povsem drugačen kot danes. Z njim so se lahko ukvarjali le najbogatejši oziroma tisti, ki so imeli dovolj prostega časa, kar je seveda izključevalo veliko večino prebivalstva. Življenje nižjih slojev je bilo od mladih nog organizirano okrog tovarniško-cerkvenih ciklov, tako da so odrasli delavci v tovarnah denimo prebili po 15 in več ur na dan, mladoletniki pa običajno 12. Zato ni čudno, da se je nogomet širil zlasti po šolah in univerzah in da so prve klube organizirali predvsem (bivši) študentje, ki so pač praktično edini imeli dovolj časa, da se kolikor toliko resno posvetijo športu.
Nogomet je bil v svojih začetkih torej v prvi vrsti šport višjih slojev, v katerem so se mladi aristokrati učili tekmovati in zmagati, kar je bila nekakšna idejna priprava in vaja za poslovno kariero. Delavci so v tem športu sprva sodelovali zgolj kot gledalci nedeljskih tekem, z vedno večjo popularnostjo le teh in posledično vedno večjimi zaslužki klubov pa so se stvari počasi začele spreminjati. Podobno kot že pred tem v kriketu in nekaterih drugih športih se je profesionalizem tudi v nogometu razvil takrat, ko so imeli klubi dovolj denarja, da so lahko revnim talentiranim igralcem v času tekem in treningov plačali nadomestilo za delo.
Igralci amaterji, predstavniki elite, ki so se nogometu posvečali iz višjih vzgibov, so zviška gledali na komercializacijo športa in so se zgražali nad tem, da bi se kdo z nogometom ukvarjal zgolj zaradi denarja.
Tako se je znotraj organizacij in tudi znotraj posameznih klubov pojavila delitev, kjer so nekateri člani šport gojili iz užitka in razvedrila, drugi pa zato, da so dobili denar in jim ne bi bilo treba delati. Zlasti v tradicionalnih športih je ob tem prišlo do velikih konfliktov, tako da so v rugbyju denimo uvedli ostre kazni za plačevanja igralcev, zaradi česar sta nato nastali celo dve panožni zvezi, medtem ko so v kriketu plačani igralci iz nižjih slojev morali potovati v posebnih vlakih in niso imeli vstopa v določene klubske prostore. Za razliko od tega pa so v nogometu leta 1885 legalizirali profesionalizem, kar je bil bistveni vzrok za to, da se je ta igra z žogo tako močno razširila ter kmalu povsem prevladala konkurenco in postala najbolj popularen šport na svetu.
A sama delitev s tem ni bila odpravljena. Igralci amaterji, predstavnike elite, ki so se nogometu posvečali iz višjih vzgibov, so zviška gledali na komercializacijo športa in so se zgražali nad tem, da bi se z nečem tako čudovitim in veličastnim, kot je nogomet, kdo ukvarjal zgolj zaradi denarja. Prestopanje med klubi je bilo za njih bolj ali manj nezamisljivo, prav tako pa se jim je zdelo nedopustno, da bi jim mesto v ekipi odvzel nekdo, ki sploh ni s srcem pri klubu. Beseda profesionalec je imela tako v tem času izrazito negativen prizvok, saj je označevala nekoga, ki ne ceni osnovnih načel in pravega duha športa. Nasprotno pa je beseda amater pomenila ideal in se je uporabljala z vsem spoštovanjem.
Ker se je hitro izkazalo, da amaterski klubi ne morejo zares konkurirati profesionalnim, so v okviru FA leta 1893 ustanovili Amaterski pokal, v katerem so se tudi elitna moštva lahko borila za lovoriko, a je to hkrati pomenilo tudi njihov zaton, saj se je interes javnosti skorajda v celoti preusmeril na profesionalni nogomet. Številna angleška amaterska moštva iz tega časa sicer še vedno obstajajo, a v tamkajšnjem sodobnem nogometu ne igrajo praktično nobene vloge več. Podoben razvoj, le s precejšnim zamikom, je potekal tudi drugje, tako da je profesionalni nogomet praktično po vsem svetu sčasoma izrinil amaterskega. Slovita dunajska Austria je bila denimo leta 1910 ustanovljena kot »Wiener Amateur-Sportverein«, a se je preimenovala že leta 1926, saj je v Avstriji vmes prišlo do profesionalizacije, pa tudi ime amater je izgubilo svoj stari cenjeni pomen.
Medtem ko se je evropski nogomet profesionaliziral, pa so bile v olimpijskem gibanju na delu povsem druge tendence. Tu se je še dolgo slavil duh amaterizma, po katerem so na »največjem športnem dogodku na svetu« lahko nastopali le »pravi športniki«, torej amaterji, tisti, ki naj bi cenili načela Pierra de Coubertina. V večini (obskurnih) športov težav ni bilo, saj tako ali tako ni bilo profesionalizma, tekmovanja pa so potekala na relativno nizki ravni. Pred kratkim sem v nekem dokumentarcu slučajno zasledil podatek, da je do medalje na prvih olimpijskih igrah prišel tudi nek Anglež, ki se je doma rekreativno ukvarjal z več športi, v času iger pa se je v Grčiji slučajno nahajal kot turist.
V kolesarstvu, ki velja za enega najbolj razvitih olimpijskih športov, so lahko profesionalci denimo prvič nastopili šele leta 1996 v Atlanti.
Težava pa je bila v bolj resnih športih, kjer so se pravila o amaterizmu praktično od začetka izigravala, še posebej bizarno pa je bilo v času po drugi svetovni vojni, ko so najboljši športniki tako na vzhodu kot zahodu trenirali cele dneve, a so bili na papirju vsi nekako čudežno še vedno amaterji. Opuščanje omejitev je potekalo od športa od športa različno, do dokončnih ukinitev pa je prišlo šele v osemdesetih in začetku devetdesetih. V kolesarstvu, ki velja za enega najbolj razvitih olimpijskih športov, so lahko profesionalci denimo prvič nastopili šele leta 1996 v Atlanti. A to seveda ne pomeni, da so pred tem na olimpijskih igral vozili rekreativni kolesarji, ki bi ob vikendih kolesarili za dušo. Daleč od tega, običajno so nastopali vrhunski mladi kolesarji s formalnim statusom štipendistov ali kaj podobnega, ki so nato počakali konec iger in takoj zatem podpisali svojo prvo profesionalno pogodbo.
In kako je bilo pri nas? Jugoslavija pred drugo svetovno vojno kakih večjih težav s profesionalizmom ni imela. Prvič zato, ker se amaterski šport ni kaj posebej cenil, saj so zagovorniki zdravega duha in telesa svoje mesto običajno našli pri orlih in sokolih, drugič pa zato, ker izigravanje pravil ni bilo nič kaj tako zelo posebnega. Klubi so imeli težave bolj s tem, kako dobiti dovolj denarja, da bi plačali igralce, kot pa s tem, kako se izogniti morebitnim kaznim. Največji zagrebški in beograjski klubi so brez večjih težav igralce veselo plačevali že prej, praktično vse ovire pa so odpadle decembra 1935, ko je jugoslovanska zveza de facto legalizirala profesionalizem, med drugim zato, da bi se jugoslovanski nogomet lažje kosal s tujino. Praktično v istem času je bila namreč uvedena tudi enotna nacionalna liga, kakršno so poznali tudi v drugih državah.
Uvedba profesionalizma je bil eden izmed glavnih razlogov, ki ga je Ilirija navedla ob ukinitvi nogometne sekcije pol leta kasneje, saj slovenski nogomet finančno enostavno ni bil pripravljen na kaj takega. Tudi tako imenovana »fuzija« oziroma preoblikovanje Primorja v nov klub SK Ljubljana naj bi postavila temelj za prvo profesionalno slovensko moštvo, a se v praksi to še zdaleč ni zgodilo. V sezoni 1939-40, ko je SK Ljubljana nastopala v močni hrvaško-slovenski ligi, sta bila v njenih vrstah zgolj dva profesionalca, Josip »Jože« Grintal in Aleksander »Sandi« Lah. Razen tega profesionalizma v Sloveniji pred drugo svetovno vojno praktično ni bilo. Klubi so igralcem sicer plačevali določena nadomestila in tudi pri prestopih se je dalo dobiti denar na roko, a zgolj od nogometa se ni preživljal praktično nihče, zato so nekateri najboljši odšli v Zagreb in Beograd. Maks Mihelčič je denimo igral za Građanski, Ivan Zemljič pa za Concordio. Na drugi strani prihodov tujih igralcev v slovenske klube skorajda ni bilo.
Celo iz južnih jugoslovanskih banovin igralci v ljubljanske klube niso prihajali kot posledica kakih načrtovanih prestopnih aktivnosti, temveč le, če so tu slučajno študirali ali služili vojaški rok. Kot omembe vredno izjemo gre izpostaviti slovitega reprezentančnega vratarja Jakšića, ki je v začetku tridesetih branil za Ilirijo, prav posebej zanimiv pa je še primer praktično neznanega dunajskega Čeha Mateječka, ki je bil po prestopu k Primorju sredi dvajsetih suspendiran zaradi »kršenja načela amaterizma«. Tik pred vojno so s plačevanjem (bivših) zlasti ljubljanskih in mariborskih zvezdnikov poskusili še v Kranju, a jim je hitro zmanjkalo denarja, prav poseben model pa so razvili na Jesenicah, kjer je tamkajšnje Bratstvo kvalitetnim igralcem iz celotne države zagotovilo službo v železarni. Zagotovitev (slabe) službe je bilo praktično največ, na kar je lahko upal slovenski nogometaš v tem času in ta praksa je bila splošno poznana, a nikjer ni potekala v takem obsegu in tako sistematično kot ravno na Jesenicah.
Celo v drugi ligi so se pojavila prva tako imenovana “galofak moštva”, klubi, ki so kupili celotno ekipo igralcev od drugod, da bi se lahko kosali z najboljšimi.
Po drugi svetovni vojni je prišlo do velikih sprememb zlasti na ideološkem nivoju, saj je socializem v prvih letih ostro grajal in zavračal profesionalni šport, podpiral pa rekreacijo, množičnost in amaterizem. S tem so imeli velike težave zlasti veliki srbski in hrvaški klubi, ki so operirali z ogromnimi črnimi fondi, manj težav pa je bilo v Sloveniji, kjer klubi tako ali tako niso imeli preveč denarja. Še v petdesetih, ko je Odred igral v prvi in drugi jugoslovanski ligi, večina njegovih igralcev ni živela samo od nogometa, klub pa je okrepitve običajno premamil s stanovanji. Do večjih sprememb je nato prišlo v šestdesetih. Celo v drugi ligi so se pojavila prva tako imenovana »galofak moštva«, klubi, ki so kupili celotno ekipo igralcev od drugod, da bi se tako kosali z najboljšimi. Galofak pomeni industrijsko hrano, v nogometu torej nekaj takega kot »umetno moštvo«, prvi tak primer pa je bil Karlovac, ki je v tistih znamenitih kvalifikacijah leta 1960 izločil Branik. S podobnim pristopom je pri nas nekaj let kasneje poskušal Slovan, ki je pripeljal nekaj znanih igralcev, a mu je že po par tekmah zmanjkalo denarja.
Da bi preprečila očitne malverzacije in razširjanje črnih fondov, je SOFK uvedla nova pravila o finančnem poslovanju, po katerih je nogometaš lahko prejel 80.000 dinarjev na mesec, kršiteljem pa je grozila doživljenjska prepoved igranja. V praksi se to seveda ni upoštevalo in čeprav je celo kasnejša preiskava jasno ugotovila, da klubi pravila masovno kršijo, se ni zgodilo nič. Poleg preplačevanja in fiktivnih zaposlitev so bili posebej problematični tudi prestopi, saj so vsi, vključno z mediji, vedeli, da klubi plačujejo astronomske odškodnine, čeprav je bilo to strogo prepovedano. Po še nekaj aferah ter razcvetu črnih fondov in ilegalnih odškodnin je leta 1967 končno tudi jugoslovanska zveza dojela, da je vrag odnesel šalo in je končno legalizirala profesionalizem oziroma zgolj potrdila to, kar se je v jugoslovanskem nogometu dejansko dogajalo že dolgo.
Načeloma sta bili v zadnjih desetletjih Jugoslavije prva in druga liga profesionalni, republiška pa amaterska, česar so se še posebej strogo držali ravno v Sloveniji. Tako je denimo znan primer iz sredine sedemdesetih, ko je polovica klubov dobila kazni, ker je svojim igralcem omogočila prehranske bone, kar je bilo tedaj v nasprotju z amaterskimi pravili. Ker so bili slovenski klubi z izjemo Mercatorja (sedanja Svoboda) tako ali tako povsem nesposobni za profesionalno delovanje, so bili v drugi ligi, kadar so se tja slučajno uvrstili, povsem nekonkurenčni. Zlasti zanimiv je bil sistem v začetku sedemdesetih, ko se je pričakovalo, da bodo republiški prvaki v drugi ligi delovali profesionalno, drugo ali tretjeuvrščeni pa se je uvrstil v tekmovanje za amaterskega prvaka Jugoslavije. To lovoriko je leta 1987 osvojila tudi Olimpija, sicer pa slovenski predstavniki običajno niso blesteli, tudi zato, ker se je v Bosni in nekaterih drugih republikah kar se tega tiče precej lažje goljufalo.
Ob osamosvojitvi je bila SNL načeloma zamišljena kot profesionalna liga, kar pa zlasti v prvi sezoni z 21 klubi ni bilo ravno realno in tisti nepripravljeni na profesionalizem so kmalu odpadli. Ko se je mariborski Železničar leta 1992 uvrstil v prvo ligo, je bil v časopisu ob imenu vsakega igralca denimo zapisan tudi poklic, ki ga je la ta opravljal. Instantna profesionalizacija seveda popularnemu »Željotu« seveda ni uspela, podobno žalostno usodo pa so doživeli še Slovan, Svoboda in nekateri drugi klubi. Sčasoma se je izkazalo, da kaj dosti več kot 10 profesionalnih klubov Slovenija ne zmore in trenutno lahko v NZS-jevih pravilnikih preberemo takšno uradno razdelitev lig: »profesionalna liga 1.SNL in pol profesionalna liga 2.SNL«. Definicija ustreza stanju na terenu. V prvi ligi dejansko nastopajo klubi, ki imajo z igralci sklenjene profesionalne pogodbe (pogoj za katero je izplačilo v višini minimalne plače), medtem ko imajo v drugi ligi takšen igralski kader zgolj nekateri najboljši, trenutno denimo Gorica, Nafta, Rudar in Triglav.
Lige od tretje navzdol so formalno amaterske, kar pa ne pomeni, da klubi v njih ne smejo sklepati profesionalnih pogodb. Pri Slovanu je denimo trenutno en profesionalec, to je Ibrahim Mensah, znan bivši prvoligaški igralec, a je kaj takega izjema in ne pravilo. Prav tako je tretja liga najvišja liga, iz katere še lahko prihajajo igralci za medobčinske reprezentance, ki nastopajo v Uefinem regionalnem pokalu. Spomnim se, da je pred leti nek igralec celo prestopil iz novopoečenega drugoligaša nazaj v tretjo ligo, da bi lahko nastopil na omenjenem pokalu. Čeprav je kaj takega nekoliko nenavadno, pa je delitev med ligami v Sloveniji vseeno izredno smiselna. Sploh če jo primerjamo s tujino, kjer ponekod obstaja ostra delitev med profesionalnimi in amaterskimi ligami, denimo na Nizozemskem, kjer prehajanja med drugo in tretjo ligo praktično ni.
Nek velik zaključek na to temo niti ni potreben. Odločilni dogodki so se odvili že 100 let nazaj in trenutno v slovenskem nogometu ni nobenih večjih problemov, ki bi se nanašali na amaterizem in profesionalizem. V kolikor bi se v prihodnosti širilo prvo ligo, bi se lahko pojavila dilema, ali naj bo ta še v celoti profesionalna ali pa naj se preide na polprofesionalni model. A to konec koncev niti ni tako zelo pomembno. Druga problematika pa se tiče profesionalnih pogodb in smiselnosti tega, da nogometaši delajo kot samostojni podjetniki, a je to pravzaprav spet povsem druga tema. Načeloma pa profesionalizem v Sloveniji kot tak ni ogrožen, saj je liga del širšega evropskega nogometnega ustroja, ki generira ogromno denarja. Pa naj si bo stanje v ligi še tako slabo.
