Koliko knjiga ovdje nema! (Edmund Gleise von Horstenau ob prihodu v Zagreb)

V sodobni družbi z digitalizacijo, pospeševanjem življenjskega ritma, instantno zabavo, padanjem koncentracije in spremenjenimi bralnimi navadami vloga in pomen knjige vse bolj izgubljata na veljavi. V mnogih državah (vključno s Slovenijo) že več kot polovica odraslih prebivalcev letno ne prebere niti ene same knjige. Če to velja za povprečnega državljana, bo verjetno marsikdo stereotipno trdil, da je ta odstotek med nogometnimi navijači še precej slabši. A kljub vsemu temu v tujini knjige še vedno izhajajo v razmeroma širokem spektru, tako da lahko tudi ljubitelji nogometa najdejo veliko sebi primernega čtiva. Ti lahko tako berejo o igralcih, o trenerjih, o klubih, o reprezentancah, o tekmovanjih, pa celo o stadionih in še marsičem.

Precej drugače pa je v Sloveniji, pa čeprav se tu baje izda veliko knjig. Celo preveč, pravijo nekateri, ki se ponavadi sklicujejo na statistiko, po kateri Slovenija v številu izdanih knjig na prebivalca sodi v sam evropski vrh, tik za Islandijo, Estonijo in Veliko Britanijo. Toda takšno gledanje na knjižni trg je izjemno problematično. Predvsem nam relativne številke o dobrini, kakršna je knjiga, ne povedo kaj dosti. Poglejmo primer. Če bi se Hodoš osamosvojil in bi na leto izdal 1 (eno!) knjigo, bi imel statistično še vedno več izdanih knjig na prebivalca kot Slovenija. Če bi se hodoški veljaki na podlagi tega hvalili, da imajo bolj razvito knjižno produkcijo od Slovenije, bi bilo seveda to povsem absurdno. Prav tako bi ta argument le malo potolažil hodoške bralce, ki bi brali zgolj hodoške knjige, saj bi lahko vsako leto »izbirali« med eno samo knjigo.

Toda manjša naklada pomeni višje stroške, boste rekli. Res je, zato pa bi tu morala pomagati država, ki ima »skrb za razvoj in kulturo jezika« zapisano v zakonih.

Slovenija tako morda res izda malce več knjig na prebivalca kot denimo Španija, a jih v absolutnem smislu izda približno dvajsetkrat manj, kar pomeni, da je ponudba slovenskih knjig v končni fazi kljub dobri statistiki pač dvajsetkrat slabša od ponudbe španskih. Do neke mere je to razumljivo, saj ima Španija pač več (potencialnih) piscev, a vsaj pri številu prevodov bi se morali truditi, da se tujim državam čim bolj približamo. Če ima Španija več kot dvajsetkrat več prebivalcev od Slovenije, to ni noben razlog, da se v španščino prevede dvajsetkrat več knjig kot v slovenščino. V idealnem primeru bi moral biti cilj približati se številu španskih prevodov, le da bi bile naklade v Sloveniji pač dvajsetkrat manjše (oziroma še manjše, saj se knjige izdane v Španiji prodajajo tudi na drugih špansko govorečih trgih). Toda manjša naklada pomeni višje stroške, boste rekli. Res je, zato pa bi tu morala pomagati država, ki ima »skrb za razvoj in kulturo jezika« zapisano v zakonih.

Kakorkoli, kljub navidezno dobrim statistikam, je zaradi zgoraj opisanih razmer dejanska ponudba knjig na slovenskem trgu relativno slaba. Pri tem ima pomembno vlogo tudi nejasna in neenotna metodologija, po kateri se v Sloveniji (za razliko od nekaterih drugih držav) med izdane knjige šteje vse mogoče. Med približno 5000 izdanih knjig na leto se tako med drugim uvrščajo tudi učbeniki, ponatisi in knjige, ki sploh niso na trgu, denimo zborniki raznih lokalnih društev ali knjige v samozaložbi, ki izidejo v nekaj deset izvodih in jih avtor, ki nima podjetja, niti ne sme prodajati. V tej kolumni pa bom govoril zlasti o običajnih knjigah (v angleščini bi temu rekli »general interest«), torej takšnih, ki so namenjene splošni javnosti in jih je dejansko mogoče kupiti. Takih je najverjetneje manj kot pol.

Borges in Bioy Casares

Z nogometom so se pogosto ukvarjali tudi največji svetovni književniki kot denimo Argentinca Jorge Luis Borges in Adolfo Bioy Casares, ki sta napisala kratko zgodbo Esse est percipi (biti je biti zaznan, sicer znana filozofska fraza), v kateri presenečeni navijač dojame, da je nogometna tekma zgolj izmislek imaginacije. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da tudi ta zgodba ni prevedena. Od slovenskih avtorjev je o nogometu nekoč pisal Marjan Rožanc, ki je napisal zbirko esejev Maša dvajsetega stoletja, pred nekaj leti pa je knjigo esejev na tematiko nogometa napisal tudi pesnik Uroš Zupan. Želel sem pogledati, ali so morda v zadnjih letih izšle še kakšne druge podobne knjige, ki jih ne poznam, a sem ugotovil, da je spletni katalog www.knjigenatrgu.si medtem izginil. Po brskanju na drugih straneh sem našel le nekaj mladinske literature, med katero gre izpostaviti predvsem klasiko Ivana Sivca Zelena kri, ki je letos izšla tudi kot e-knjiga.

V Sloveniji po uradnih podatkih na leto izide zgolj okrog 50 knjig iz področja športa, pa še to jih večina sodi v sektor vadbe in pravil in so torej namenjene trenerjem in sodnikom, ne pa športni javnosti. Nogometnih knjig se posebej ne kategorizira in ker kakšnih uporabnih portalov za iskanje knjig kot rečeno ni več, sem se po natančnejše podatke odpravil na Cobiss. Slednji je spet zgodba zase, saj je iskalni vmesnik za kompleksnejše poizvedbe skoraj povsem neuporaben. Namenjen je očitno zgolj knjižničarjem, ne pa tudi uporabnikom, saj sploh ni mogoče iskati »navadnih« knjig. Na levi lahko pri tako imenovani vrsti vsebine poleg leposlovja izbiramo zgolj med diplomskimi, magistrskimi, doktorskimi deli, raziskovalnimi poročili, slovarji, vodiči in podobnim. Kolikokrat greste v knjižnico, da bi iskali kaj takega?

»Na srečo« nogometnih knjig ni veliko, tako da se je s precej truda, brskanja in ročnega odštevanja kljub omenjenim pomanjkljivostim mogoče dokopati do želenih rezultatov. V letošnjem letu je tako v Sloveniji izšlo šest nogometnih knjig, ki so kolikor toliko namenjene knjižnemu trgu. Prva je Nogomet je življenje, biografija ne preveč znanega ajdovskega nogometaša in nogometnega delavca Franca Kopatina, člana zlate generacije Primorja iz sedemdesetih let. Druga je 14-stranski katalog o nogometni razstavi Muzeja športa, ki ste si jo lahko ogledali na Krakovskem nasipu. Tretja je prevod avtobiografije Arsena Wengerja, ki so jo izdali pri Učilih. Četrta je zbornik ob stoletnici nogometa v Ajdovščini, peto je ob stoletnici izdal NK Tolmin, šesta pa je biografija Marcosa Tavaresa. Če niste ravno ljubitelj nižjeligaškega primorskega nogometa, ste oziroma boste torej letos lahko kupili katalog in dve knjigi. Wengerja in Tavaresa.

Podobno je bilo tudi v preteklih letih. Večinoma so se izdajale knjige ob obletnicah raznih nogometnih subjektov ter tu pa tam izjemoma še kaj drugega. Med avtorji gre izpostaviti zlasti novinarja Iva Gajiča, ki je napisal dve obsežni knjigi o slovenskem nogometu. Prva je biografija najboljšega slovenskega nogometaša Branka Oblaka, druga (Gremo naprej!) pa opisuje vse tekme slovenske reprezentance. V času njenih največjih uspehov pred dvema desetletjema so to izkoristili tudi nekateri drugi avtorji, denimo kranjski novinar (marsikomu bolj znan kot nekdanji predsednik Triglava) Miran Šubic in nekdanji urednik Slovenskih novic Marijan Bauer, ki sta napisala knjigi Slovenija je šla naprej ter Slovenija igra naprej. Od biografij gre omeniti še tisto Branka Elsnerja, nekaj zgodovinskih knjig, ki se vsaj delno ukvarjajo z nogometom, pa so izdali tudi določeni muzeji.

Prevodov tujih nogometnih knjig v slovenščino ni prav veliko. Tiste, ki so izšli v zadnjem desetletju, lahko praktično preštejemo na prste ene roke. Pred nekaj leti sta pri Učilih izšli knjigi o Bayernu Ulija Hesseja ter o 100 najboljših nogometaših 21. stoletja Jensa Dreisbacha. Svojo biografijo v slovenščini je dobil Zlatan Ibrahimović (že od prej ju imata slovita El Diego in Pele), potem pa je tu še knjiga ameriškega novinarja Franklina Foerja Kako nogomet pomaga razložiti svet, ki je sicer izšla lani, a je zgolj preimenovani ponatis knjige iz leta 2004 in tako glede na vse spremembe v svetovnem nogometu že bolj ali manj zastarela. Številnih izvrstnih nogometnih piscev, kot so denimo Stefan Szymanski, Tony Collins, David Goldblatt ali Jonathan Wilson, pa še vedno ni mogoče brati v slovenščini.

Zakaj je izbira nogometnih knjig tako skromna? Razlogov je več. Poleg že omenjenega majhnega (absolutnega) števila izdanih knjig v Sloveniji, gre izpostaviti vsaj še dva pogosto navedena faktorja. Prvi je ta, da Slovenija pač ni nogometna država in da za nogomet preprosto ni zanimanja. Na to pomisli človek zlasti, če se primerjamo s Hrvaško ali pa Bosno in Hercegovino, kjer je ponudba nogometnih knjig precej večja kot pri nas, ker naj bi bilo pač večje tudi zanimanje za nogomet. To v praksi drži zgolj delno, ponavadi pa je predvsem priročen izgovor za vse, kar je narobe v slovenskem nogometu. Mogoče je to nekoč zaradi politične direktive res bilo tako, a so se stvari v zadnjih desetletjih občutno spremenile in nogomet je tudi v Sloveniji vsaj med mlajšimi generacijami daleč najbolj priljubljen šport. Poleg tega bi, če bi teza o nenogometnem narodu držala, izdajali vsaj veliko knjig o drugih športih, a kot smo videli, temu ni tako, zato so pomembnejši vzroki najbrž drugje.

Drugi in bržkone odločilnejši faktor je ta, da slovenske založbe ne nagovarjajo toliko bralcev kot predvsem razne institucije. Raziskave zlasti manjših založb kažejo, da pri nekaterih od njih celo do 90 odstotkov prilivov izvira iz netržnih virov, torej državnih subvencij, evropskih razpisov, knjižničnih odkupov in podobno. Zgolj knjižnice odkupijo že skoraj petino prodanih knjig, kar pomeni, da se nekatere založbe že načrtno usmerjajo v proizvodnjo takih knjig, ki so predvsem zanimive za knjižnice. Lahko si zgolj predstavljate, kako visoko nogometne knjige kotirajo pri raznih razpisnih komisijah Javne agencije za knjigo ali pa knjižničnih odločevalcih. Knjigo Nogomet in družba, temeljno delo na področju sociologije slovenskega nogometa, sem denimo našel med odpisanimi knjigami bežigrajske knjižnice, pa čeprav je bil to edini izvod, ki so ga v tej knjižnici imeli.

Podobno je tudi z javnimi razpisi za sofinanciranje, kjer se denar pogosto deli predvsem po osebnih in prijateljskih vezeh, velikokrat pa se bolj gleda na ugled založbe kot samo vsebino knjige. To je do neke mere celo logično, saj je ocenjevanje literature nekaj, kar sodi v sfero izrazito subjektivnega, poleg tega pa je praktično nemogoče vsako leto preučiti na tisoče knjig. Založba v teh pogojih torej ni zainteresirana, da bi izdala knjigo o nogometu, saj od nje ne pričakuje niti visoke subvencije, niti obsežnega odkupa v knjižnicah. Edini razpis, kjer bi v poštev vsaj delno prišle tudi nogometne knjige, je tisti pri Fundaciji za šport, a je relativno težko zadostiti zahtevam, saj se kot glavna kriterija za deljenje sredstev upoštevata deficitarnost in reference, kar v praksi pomeni prevlado obskurnih del velikih športnih zvez.

Dodaten udarec so manjše založbe, ki izdajajo bolj nišne knjige, doživele še leta 2014, ko je bil uveden Zakon o enotni ceni knjige. Ker je razvejana mreža knjigarn od devetdesetih let dalje propadla in ker so praktično po celotni državi ostale le še knjigarne enega ali dveh založnikov, je to pomenilo, da majhna založba kupcev ni več mogla nagovoriti z nižjo ceno, pač pa je bila svoje knjige praktično prisiljena prodajati večjim založnikom z rabatom (ki je seveda veliko večji od potencialnega popusta). Ob tem je razpadla tudi neposredna komunikacija s kupci, ki so se hkrati vse bolj začeli odločati tudi za spletno kupovanje pri največjih svetovnih ponudnikih. Ravno nogometne knjige pa so potencialno tak tip knjig, kakršne bi zainteresirani bralci lahko v veliki meri kupovali direktno pri založbi, v kolikor bi se le ta (v smislu zbirke) za njih specializirala. V zadnjih letih je kar nekaj manjših založb posledično propadlo, zakon pa je imel pretežno negativne vplive, zato so ga pred kratkim k sreči odpravili.

Trenutne razmere za izdajanje slovenskih knjig torej niso ravno najboljše. Nekateri so svoje upe v zadnjem času polagali zlasti v Frankfurtski sejem, največji knjižni sejem na svetu, na katerem bo prihodnje leto Slovenija osrednja gostja, a kolikor slišim, priprave ne tečejo ravno optimalno. Če bomo prihodnje leto govorili o izgubljeni priložnosti ali še čem hujšem, nikakor ne bom presenečen. Javna agencija za knjigo je sicer v ta namen dobila več kot milijon evrov dodatnih sredstev, a zaradi tega ne bo izdanih prav nič več knjig, saj se bo denar prelil v dodatne honorarje avtorjem in prevajalcem.

Kaj dosti novih knjig s področja nogometa torej tudi v prihodnje žal ni pričakovati.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.