Tim Dobovšek
V zadnjih letih lahko veliko beremo o odseljevanju izobraženega kadra v tujino, tako imenovanem begu možganov. Ob tem se bolj ali manj pojavljajo enake ugotovitve oziroma stališča. Država porablja ogromne resurse, da bi usposobila domačo delovno silo, ta pa nato odhaja drugam, kar močno vpliva ne le na področji znanosti in gospodarstva, temveč tudi na celotno družbeno strukturo, na nivo splošne razvitosti in kulture v državi ter možnosti za napredek in razvoj družbe.
Visoko izobražen in usposobljen kader je potrebno zadržati! Od našega znanja in veščin profitirajo le tuje korporacije! Toliko vlagamo v šole, pa nimamo nič od tega! Naše gospodarstvo izgublja dodano vrednost! V naših bolnicah primanjkuje strokovnjakov! In tako naprej in tako dalje. Praktično vsi mediji, politiki in tudi državljani nasploh se več ali manj strinjajo, da je beg možganov v osnovi negativen pojav. Celo Evropska unija sama v svojih odborih priznava, da lahko ti pojavi ogrozijo dolgoročno vzdržnost evropskega projekta.
Iz BiH se je denimo izselila že več kot polovica prebivalcev z višjo izobrazbo, medtem ko se jih je iz Slovenije »zgolj« 10 odstotkov. Številni med njimi so odšli tudi preprosto zato, ker doma niso našli službe …
Statistika v Sloveniji objektivno sicer ni tako zelo slaba, kot si verjetno marsikdo misli. Sploh ne v primerjavi z nekaterimi drugimi državami. Iz Bosne in Hercegovine se je denimo izselila že več kot polovica prebivalcev z višjo izobrazbo, medtem ko se jih je iz Slovenije »zgolj« 10 odstotkov. Številni med njimi so odšli tudi preprosto zato, ker doma niso našli službe in torej z njihovim odhodom ni neposredno nihče ničesar »izgubil«. A to niti ni tako pomembno. Pomembna je namreč percepcija pojava, ki je kot rečeno izrazito negativna. Izseljevanje izobražencev in strokovnjakov v tujino je problem, takšen je preprosto družbeni konsenz.
A glej ga zlomka, v primeru športa in športnikov se zadeve kar naenkrat čudežno obrnejo. Čira čara in odhajanje najbolj usposobljenega in najbolj izurjenega kadra postane nekaj pozitivnega. Država desetletja vlaga v šolanje, infrastrukturo, trenerski kader in ostalo, najboljši »proizvodi« tega procesa odidejo v tujino in vsi so navdušeni. Osiromašenje slovenskih športnih klubov in tekmovanj kar naenkrat nista problem. Prav tako ni problem njihova posledična nekonkurenčnost v evropskem merilu. Problem tudi ni, da dobijo navijači in gledalci odslej slabšo storitev, še manj, da se je »naš davkoplačevalski denar«, kot radi rečejo, porabil v korist tujih ekonomskih subjektov.
Ne, vse to ni problem. Ljudje so veseli, ker bo nek igralec dobil priložnost v velikem klubu. Kakšen dober prestop je uspel klubu in igralcu! Zanimivo, nisem še slišal, da bi se kdo navduševal, kako dober prestop je uspel mariborskemu kliničnemu centru in kako super je, ker bo tamkajšnji zdravnik zdaj lahko operiral na večji kliniki. Pri begu možganov so stvari jasne, na eni strani je slovenski zavod, podjetje, bolnica, raziskovalni center ali karkoli že, ki doživi izgubo, na drugi pa njegov tuji antipod, ki ima korist. V primeru športa pa vsa delitev med domačimi in tujimi institucijami naenkrat izgine. Vsi smo zmagovalci, vsi imamo korist, menjali smo več za več, zmagal je nogomet.
Seveda bo kdo rekel, da ni čisto tako in da beg slovenskih športnikov v tujino ni zares pozitiven, ampak predvsem nujen. Da morajo nogometni klubi prodajati igralce, če hočejo preživeti in da to počnejo s težkim srcem. To pa ne drži oziroma drži le toliko, v kolikor želijo klubi ohraniti določeno višino proračunov, pa ne znajo ali zmorejo poiskati drugih sredstev. Velikost oziroma majhnost trga, lige in države nima prav veliko opraviti s tem. To dokazujejo številne manjše lige zlasti s severa, kjer je bilanca med nakupi in prodajami igralcev dokaj uravnotežena. Seveda manjša liga v tržnih razmerah nikoli ne bo mogla obdržati čisto vseh najboljših igralcev, to je jasno, lahko pa se vsaj trudi, da jih obdrži čim več in da tiste, ki odidejo, nadomesti s primernimi okrepitvami.
In že smo pri drugem vidiku problematike. Če se v večini panog ceni izkušen in izobražen kader, pa je v športu zlasti zadnje čase ravno obratno. Nogometaš, ki sicer premore zahtevano kvaliteto, z leti hitro postane odvečen, ker se ga ne da več prodati v tujino in posledično z njim zaslužiti denarja. Tako se vse bolj forsira »mlade domače«, ne da bi se z njimi na dolgi rok formiralo kvalitetno ekipo, pač pa da bi čim prej zbežali v tujino. Si predstavljate takšno strategijo v katerikoli drugi panogi? Denimo da bi na univerzah ali v bolnicah vse starejše poslali v penzion, za nizke plače pa zaposlili talentirane mlade v upanju, da jih čim prej opazijo na tujih fakultetah in klinikah in da odidejo tja. Kakšno zdravstvo in izobraževanje bi imeli čez nekaj generacij?
Hkrati se za razliko od večine drugih panog v športu rado otepa tujcev. Če so »naši v tujini« nadvse cenjeni, pa večina ne mara »tujih pri nas«. Poglejte samo rubrike na večini športnih portalov, prvo je redna tema, o drugem pa se razpravlja le redko, pa še to kot problem. Po navadi se piše, da morajo biti tujci v slovenskem športu vsaj za razred boljši od domačih igralcev, če hočejo igrati, a potem, ko denimo prvih nekaj mest na listi najboljših strelcev zasedajo tujci, spet nikomur ni prav. Iste ljudi, ki so prej trdili, da morajo biti boljši od domačih, zdaj moti, ko to tudi dejansko so. Skratka, najboljši domači naj le gredo, samo tuji naj ne pridejo. Tako nekako se glasi usmeritev povprečnega slovenskega športnega navijača. Res dobra strategija.
In že smo pri bistvenem vprašanju. Zakaj je temu tako? Zakaj je situacija v športu ravno diametralno nasprotna kot kjerkoli drugje? Eden od razlogov je globalna in spektakelska komponenta športa. O inženirju, ki odide v Francijo, ne bomo slišali ničesar več, o športniku, ki trenira in nastopa v tujini, pa lahko beremo vsak dan. Primož Roglič živi v Monaku, vozi za nizozemsko ekipo po francoskih in drugih cestah, a vendar je »naš«. Ker se je tu rodil, ker o njem pišejo slovenski mediji in ker, prosto po Čopu, prinaša slavo Sloveniji. Zlasti enkrat na leto, ko za reprezentanco nastopi na svetovnem prvenstvu.
To pa je še bolj izrazito pri nogometu. Naše najboljše mišice resda bežijo v tujino, a tam trenirajo in igrajo v močnih klubih in so tako boljše, ko nastopijo za reprezentanco. Kvaliteta reprezentance nekako odtehta vse. Tudi če zaradi odhoda vseh, ki znajo malo bolje brcniti žogo gledamo slabša domača tekmovanja, važno je, da je reprezentanca trikrat na leto, ko se zbere skupaj, boljša kot bi bila sicer. Upal bi si celo trditi, da je v sodobnem globalnem smislu to postala ena bistvenih funkcij reprezentanc, zlasti na periferiji.
Reprezentančni igralci imajo z državami, ki jih te reprezentance predstavljajo, vedno manj stika, tako fizičnega kot čustvenega. A je zato reprezentanca tisti element, ki vzdržuje povezanost med njimi in navijači v izvorni državi. Kot vsaj potencialni kandidati za reprezentanco ti športniki ostajajo »njihovi«, zato navijači njihovo igranje v tujini sprejemajo in podpirajo. Pripadnost reprezentanci torej briše realni razcep med v tujini zaposlenimi športniki in prebivalci v matični državi. Geni in narodnost tu nimajo veliko opraviti, kar denimo lepo dokazuje primer košarkarja Gregorja Fučke, ki je v Italiji z italijanskim državljanstvom ostal pozabljen od slovenskih medijev in navijačev.
Brez reprezentančnega športa pa bi se podobno zgodilo tudi drugim trenutno popularnim »legionarjem« in na plan bi udarila vse beda slovenske športne realnosti. Tista, ki jo vsak vikend gledamo po stadionih, igriščih, dvoranah in arenah širom Slovenije, ne tista na televiziji, kjer ima nek v tujini živeči športnik tujega kluba iz tuje države ob imenu naslikano slovensko zastavico.
Hvala bogu za zastavice. Dokler jih bomo imeli, ne bo beg mišic nikakršen problem.
