Nogomet je jezik s svojimi pesniki in prozaisti. (Pier Paolo Pasolini)
Žoga ga išče, pozna ga, potrebuje ga. Počiva in se ziba na njegovi nogi. On jo boža in jo pripravi do tega, da spregovori. (Eduardo Galeano)
Tih poteza nema u taktičkim šemama na tabli u svačionici, to se ne uvježbava na treninzima i pripremama u Turskoj – to se uči u prašnjavim favelama, na kvartovskim igralištima, parkiralištima, plažama i betonskim skalinama. (Boris Dežulović)
Rad imam nepredvidljive igralce, muhaste, umetniške, s ščepcem uporniškega duha. Igralce, ki bi lahko bili veliko boljši kot so, ki bi lahko igrali na veliko višjem nivoju, pa nikoli ne bodo … Ker je v njih nekaj, kar jim to preprečuje. Tisto, kar jih dela zanimive, jim obenem tudi preprečuje, da bi bili zares uspešni. Tisti, ki se vse življenje bojujemo s svojimi demoni, dobro vemo kako je to.
Rad imam tragične junake in izgubljene primere. In boeme, ki so nadarjeni ampak prekleti. Zato imam rad Antonia Marina.
Gledanje nogometa ti lahko nudi užitek na različne načine. Lahko občuduješ borbenost in disciplino, lahko se čudiš taktični inovativnosti, lahko te s sedeža dvigne dolga visoka podaja, čisti minimalizem, od točke A do točke B po najkrajši in najbolj logični poti. Lahko te fascinira geometrija sekvence podaj, odlično posredovanje obrambnega igralca, vrhunski presing, ki nasprotniku ne da dihati ali makiavelizem tranzicije.
Ampak nič od tega se me ne dotakne tako neposredno kot čista estetika lahkotnega driblinga pravega »tehničarja«, igralca, ki boža žogo in je, če si dovolim še en kliše »z njo na ti«. Poteza igralca, ki ga žoga ljubi. Poteza igralca, ki ljubi žogo. Ekspresivna ljubezenska afera na treh kvadratnih metrih blatne trave.
Marin je umetnik stare šole. Boem na žogi. Picasso brez čopiča. Če bi igral v osemdesetih, bi bil med najboljšimi posamezniki pokojne jugolige. Takrat ni bilo treba preveč teči, nogomet je bil počasnejši, bolj analogen in življenjski. Bolj ljudski, če mi dovolite malo nostalgije. Bil pa je tudi brutalnejši, bolj možat in krvav, bolj bojevniški in definitivno manj fluiden kot je danes. Obenem pa je dopuščal več prostora pesnikom in sanjačem.
Danes je nogomet na najvišjem nivoju v prvi vrsti atletski. Igralci so mišičaste mašine, ki letijo sto na uro po igrišču in robotsko, sinhronizirano opravljajo zapletene taktične naloge z minimalnim vložkom individualizma. Nogomet je danes lepši, hitrejši, boljši, bolj zdrav kot je bil kadarkoli v svoji dolgi zgodovini. A tudi manj zanimiv. Kapitalu je uspelo iz njega izcuzati vso individualnost in nepredvidljivost. Ves umetniški navdih.
Zato rad gledam duhove preteklosti, kakršen je Antonio Marin. Malo teče, se veliko prepira in ima premalo taktične discipline. Ampak v določenih trenutkih, bežnih prebliskih genialnosti, pa naredi nekaj neverjetnega, nekaj drugačnega in zanimivega. Nekaj, zaradi česar veš, da si živ.
In zato konec koncev hodiš na štadion. Da boš nekaj začutil. Da boš vedel, da si živ.
Marin bo težko igral na precej višjem nivoju od slovenske lige in hrvaške lige. To je njegov domet. Za sodobni gladiatorski fuzbal zares visokega nivoja preprosto nima discipline in hitrosti.
Ima pa hitrost misli, magijo v desni nogi, lahkotnost gibanja na omejenem prostoru in tisto esencialno nepredvidljivost, ki dela nogometaše zanimive. Iz prozaičnega povprečja slovenskega ligaškega nogometa izvleče kanček poezije. Ne vedno, jasno. Drugače ne bi igral na tem nivoju. Ampak včasih. Včasih se mu nogometni bogovi nasmehnejo in za delček sekunde hodi po vodi kot Kristus, lebdi v trenutku kot derviš, približa se nogometni nirvani in raztrosi zvezdni prah nepričakovanega čez stihijsko rigidnost povprečne ligaške tekme.
Marin je pesnik, ampak ne pričakujte od njega epske poezije. Pričakujete lahko samo kratko lucidno impresijo, krhki haiku sredi prozaične realnosti Olimpijine igre. Mehak preblisk, liričen dovtip, duhovita dvovrstičnica, nekaj zlogov izčiščene nogometne poezije.
Marin je poetičen anahronizem, relikt izgubljenega časa, nostalgična prevara čutov, poživilo za utrujene oči, larpurlartist stare šole, upornik brez razloga. Edini razlog, da je Olimpija v tej turobni sezoni vsaj malo zanimiva.
In ko bo decembra neizbežno odšel, bom jokal. V sebi, jasno, ne na glas. Kot pravi Robert Smith: »Boys don’t cry«. (Razen zaradi res velikih ljubezni in naslovov prvaka po 21 letih.) Žaloval bom za reliktom izgubljenega časa. Žaloval bom za edinim razlogom, zaradi katerega je še vredno gledati letošnjo Olimpijo.
