This is the way the world ends, not with a bang but a whimper. (T.S. Eliot)
Olimpija je zapravila zgodovinsko priložnost. Glede na vse, kar je že dosegla v tej evropski sezoni, je bila povratna tekma proti Borcu res veliko presenečenje in grenko razočaranje. No, to da ni bilo Sancheza na klopi, da je manjkal Raul in da se je tik pred tekmo poškodoval še Ratnik, je seveda do neke mere vplivalo, vendar še vedno ne more biti primeren izgovor za neverjetno slabo predstavo.
Tako slabe Olimpije pod Sanchezom še nismo gledali. Bila je povsem brez idej, brez iskrice, brez tistega notranjega poriva, ki te žene naprej. Šablonsko, prepočasno napadanje in brezidejno zaletavanje v zid. Borac je odigral dobro, disciplinirano tekmo. To je maksimalni domet te omejene in povprečne ekipe. Zato je še toliko bolj neverjetno, da Olimpija ni imela nobenih odgovorov na njihov dokaj visoki in povsem predvidljivi blok.
V tej sezoni je Olimpija v Evropi premagala ali vsaj nadigrala ekipe, ki so vsaj razred, morda celo dva boljše od Borca. V tem mrzlem četrtkovem večeru pa se je zdelo, kot da Olimpija igra z ročno zavoro, v krču, s strahom, tremo. Razlog za to ne more biti samo odsotnost najboljšega igralca in trenerja. Očitno so se preprosto ustrašili zgodovinske priložnosti.
Eden od ključnih faktorjev je bil seveda tisti nesrečni Blancov penal. To je bil odločilni trenutek tekme. Publika je bila »napaljena«, gostujoči igralci prestrašeni, momentum je bil povsem na strani Olimpije. Na takih malenkostih se na koncu prelomijo zgodovinske tekme. Če bi Blanco zadel, bi verjetno Borac pokasiral porcijo, Olimpija bi se sprostila in razigrala. Tako pa je bil učinek ravno obraten. Borcu so zrasla krila, Olimpija pa je vidno padla.
Preostanek tekme je bil le mučna procesija napačnih podaj, napačnih odločitev, žog brez oči, slabo zamišljenih idej in šablonskega cepetanja na mestu. Je bila to res ista ekipa, ki je povozila Rijeko, nadigrala Heidenheim, gladko porazila LASK in bila neprimerno boljša od Jagiellonie? Ekipa, ki ji je le en sam samcat gol zmanjkal za uvrstitev med prvih osem … Zdi se, kot da je bila to le neka slaba kopija, nek patetičen »tribute band« tiste jesenske ekipe, ki je Olimpiji priigrala zgodovinsko evropsko pomlad.
Tamm in Vidovšek sta bila edina, ki sta nekaj pokazala, vsi ostali igralci so bili nenavadno slabi. Tukaj gre nekaj krivde prav gotovo pripisati trenerju, ki je v boj poslal moštvo brez enega samega spodobnega kreativca. To je poskušal v drugem polčasu popraviti, ko je v igro vstopil Pinto, a je bilo že prepozno.
Kreacija je bistvo fuzbala. Brez ustvarjalnosti je fuzbal samo skupek telovadnih elementov in teka.
Kreacija je bistvo fuzbala. Brez ustvarjalnosti je fuzbal samo skupek telovadnih elementov in teka. Za ekipo, ki se brani, je to lahko povsem dovolj. Za ekipo, ki mora napadati in iskati luknje v obrambnem zidu, pa je to povsem nesprejemljivo. Borcu je uspelo Olimpijo zvleči na svoj nivo, na šablonski fuzbal brez iskrice, na dolgočasno nabijanje žoge in prepiranje s sodnikom.
Pred tekmo je bilo vzdušje električno. Mrzlično pričakovanje, karnevalska atmosfera, Mala terasa, koreografija, light show, poln štadion. Vse je bilo pripravljeno za še eno veliko predstavo velike evropske Olimpije, ki nas je v tej sezoni razvadila s svojimi odličnimi predstavami. In do enajstmetrovke je vse to samo še naraščalo in naraščalo. In potem je Blanco zgrešil in svet se je sesul. In potem še tisti dve prečki in … konec. Da li je to nepristojno u ovakvom času? Mozart, Requiem, Agnus Dei. Igra je zvodenela na raven uličnega pretepa. Duel, prekršek, podajanje pred svojim golom, napačna žoga, duel, prekršek, vedno znova in znova. Ad infinitum. Ad nauseam.
Take zgodovinske priložnosti se klubom kot je Olimpija ne ponujajo prav pogosto. Ko se pojavijo, jih je treba znati izkoristiti. Olimpija tega v tem mrzlem februarskem večeru ni znala. Škoda. Vse je bilo pripravljeno za korak naprej, namesto tega pa smo dobili dva koraka nazaj.
Po drugi strani pa izpad proti slabšemu nasprotniku v nogometu ni nič pretirano nenavadnega. V tem tednu so iz lige prvakov izpadli Juventus proti PSV-ju, Atalanta proti Clubu Brugge in Milan proti Feyenoordu, Bayern pa se je komaj izvlekel proti Celticu. Dokaj nepričakovano je iz lige Europa izpadel tudi Galatasaray proti AZ Alkmaarju. Tudi izpad našega starega znanca Heidenheima proti Kopenhagnu ni bil ravno pričakovan. Jebiga, se dogaja. Shit happens.
Če potegnemo črto pod evropsko sezono, je bila ta neverjetno uspešna. Seveda je škoda, da se je končala tako, kot se je, toda to ne spremeni dejstva, da je Olimpija močno presegla pričakovanja. Ko bomo prespali in predelali ta poraz, to igro brez igre, se bomo lahko ozrli nazaj in z določeno mero zadovoljstva ugotovili, da je bila to nepozabna, skoraj čarobna sezona, ki nam je dala mnogo nepozabnih trenutkov.
In to je na koncu vse, kar lahko pričakuješ od nogometa. Včasih evforijo, včasih depresijo. Med ekstazo in bolečino je majhen razkorak. Zgrešen penal, prečka namesto mreže, malenkosti, ki vplivajo na tvoje čustveno stanje precej bolj kot bi morale. In zato smo tako zasvojeni s to igro in tem klubom. In se bomo vedno znova vračali po novo dozo.
