Spektakel je sonce, ki nikoli ne zaide nad imperijem moderne pasivnosti. (Guy Debord)
Gledal sem in videl, da je vse zgolj slepilo. (Bajazid Bastami)
Le bajke in pravljice so resnične, vse drugo je laž. (Slavko Grum)
Gledalec se komično sprijazni s tem, da gleda naključnost, ki se hoče uveljaviti kot idealno. (Sören Kierkegaard)
Bom kar takoj priznal, da ne bo zmede. Nisem gledal tekme s Portugalsko. Prenos je bil na kanalu, ki ga nimam. Pa tudi, če bi ga imel, ne vem, če bi gledal. Najbrž ne. Reprezentanca me že dolgo ne zanima več, ker je postala že pred leti parodija same sebe.
Ker pa živimo v svetu, kjer te »pomembne« novice dosežejo, če to hočeš ali ne, pa seveda vem, kaj se je dogajalo. Medijska histerija okoli prihoda Cristiana Ronalda, organizacijski kolaps z vstopnicami, nenogometno vzdušje štadiona polnega turistov in vdor nekega bebca na teren, da bi se slikal s svetovno zvezdo. In odziv medijev, ki so ta vdor obravnavali kot nekaj smešnega in simpatičnega, pred kakim mesecem dni pa so se ogorčeno zgražali nad huliganizmom v Sloveniji.
Je karkoli od tega presenetljivo in nepričakovano? Seveda ni. Živimo v svetu, kjer je vse to normalno. Medijsko ritolizništvo in pehanje za kliki, maloumno oboževanje po božje čaščenih zvezdnikov in na koncu še pretvarjanje, da neka zmaga na nepomembni ekshibicijski tekmi karkoli pove o tej naši nesrečni reprezentanci. Nova normalnost.
Ta tekma je bila popoln odraz družbe. Naše in globalne. Histerične, ponarejene, maloumne družbe poznega kapitalizma. Družbe na robu popolnega kolapsa, ki išče eskapizem v zdrizastem in poneumljenem oboževanju nekakšnih namišljenih superzvezdnikov. Cristiano Ronaldo že nekaj let ne igra več resnega fuzbala, ker je pač prestar. V klerofašistični diktaturi igra klovna za prgišče petrodolarjev, le tragikomična figura v globalni šahovski igri velikih sil in geopolitike, ki je niti približno ne razume.
Ampak za slovensko javnost je pa njegov obisk nekaj izrednega. Prvovrstni dogodek! Senzacija! In to seveda nima nobene zveze z njim. To je problem naše samopodobe. Sami sebe vidimo kot tako majhne in nepomembne, da smatramo za veliko čast, da neka ostarela primadona, ki prodaja svojo rit eni najbolj brutalnih diktatur na svetu, za 24 ur pride v našo zahojeno vukojebino, blagovoli nekajkrat brcniti žogo, malo pizditi na sodnike in potem užaljeno odvihrati domov.
Ali imate res tako slabo mnenje o sebi? Se res tako prezirate? Se res počutite tako nepomembne? Seveda se. Nova normalnost.
V postresnični družbi, kjer je vse lažno in ponarejeno, je nekaj najbolj normalnega, da se splošna populacija, ki jo mediji z vseh strani obmetavajo z lepotci in lepoticami, zvezdniki iz zvezdnicami, vplivneži in vplivnicami, počuti manjvredno in neadekvatno. Vsi ti čudoviti ljudje s čudovitimi življenji, popolnimi frizurami in belimi zobmi, mi pa tako nepopolni, bedni, prazni in netalentirani. Kaj nam drugega preostane kot da jih častimo po božje? Normalno.
In ta naša zahojena malenkostna družba, ki sovraži samo sebe, je zdaj nenadoma odkrila fuzbal. To igro za Bosance in huligane, to subkulturo za neprilagojene, ki klenim Slovencem nikoli ni zares dišala, saj s(m)o vendar predvsem smučarji in individualni športniki. Ker se je reprezentanca, ki jo še pred letom ali dvema ni nihče niti povohal, uvrstila na Euro, kamor se po novem itak uvrsti vsak, ki ima »pet minut časa«, so nenadoma vsi nogometni navijači. Ustanovili so celo nekakšno smešno reprezentančno navijaško skupino, ki je samo še en pokazatelj popolnega nerazumevanja svete nogometne igre.
Pred dvema desetletjema, ko je Katančeva reprezentanca dosegla tiste neverjetne uspehe, je imela ta reprezentanca resnične navijače. Vzdušje na bežigrajski podrtiji je bilo anarhično, divje, nekontrolirano, tisto pravo fuzbalsko vzdušje, ki si ga današnji postresnični plastični turisti ne morejo niti predstavljati. Takrat je bil fuzbal res naš. In tista reprezentanca je bila res naša. Takrat ni na tekme nihče hodil zaradi nasprotnikov. Danes ni od tega ostalo nič.
Slovenski nogomet je subkultura, ki le ob redkih priložnostih prodre v mainstream. Ko pa se to zgodi, ga mainstream za nekaj časa histerično vzame za svojega …
Slovenski nogomet je subkultura, ki le ob redkih priložnostih prodre v mainstream. Ko pa se to zgodi, ga mainstream za nekaj časa histerično vzame za svojega, ga poneumi do neprepoznavnosti, ga posloveni v neko Planico, vaško veselico na štadionu in potem izpljune in pozabi, ko uspehov ni več.
In takrat smo na štadionu spet samo tisti, ki smo od nekdaj tam, ki se vlačimo po slovenskih vukojebinah, da bi gledali svoj klub, kako v dežju in blatu spet izgublja in se sramoti. Daleč od lige prvakov in Cristiana Ronalda in evropskega prvenstva, nekje na robu vesolja, v zadnji oazi resničnosti sredi poblaznelega sveta, ki drvi mimo nas in vrešči o superzvezdnikih in primadonah in saudskih milijonih.
In verjemite mi, da je na vsaki vaški nogometni tekmi v slovenski ligi (prvi, drugi, tretji, katerikoli), ko se zbere nekaj sto gledalcev, precej boljše vzdušje kot je bilo zadnjič na reprezentančni tekmi v polnih Stožicah. Na teh tekmah so ljudje, ki imajo res radi fuzbal in svoj klub, ne plastični turisti, ki bi radi lizali rit neki svetovni zvezdi. To sta dva povsem različna svetova, dva planeta, ki se le redko srečata, dve paralelni resničnosti, ki sobivata v naši novi normalnosti.
