Poznam Skandinavce in vem, da bi tudi svoji lastni materi dali deset zadetkov, če bi ji lahko. (Mihajlo Petrović)
Morda je nekaj specifično skandinavskega, kar izhaja iz dolgih temačnih zim – na nek način se moraš naučiti smejati bridkosti. (Stellan Skarsgård)
»To je zelo nevarno potovanje,« je rekel Bjorn, »in razen naju je le malo dovolj pogumnih, da se ga lotijo.« (Saga o Njalu)
Proti Klaksviku je Olimpija odigrala že svojo dvanajsto evropsko tekmo proti skandinavskim nasprotnikom. Izkupiček je bil do pred kratkim precej klavrn, v zadnjih nekaj letih pa so ga zeleno-beli nekoliko popravili z zmagami proti finskemu HJK-ju in islandskemu Vikingurju. Toda če potegnemo črto, ugotovimo da nam Skandinavci ne ležijo preveč. Proti ferskim amaterjem je bilo to še posebej boleče očitno.
Olimpijino skandinavsko melanholijo še najbolje ponazarja glasba norveškega džezista Jana Garbareka. Zvok njegovega otožnega saksofona je zelo primeren soundtrack za izkušnje ljubljanskega kluba z raznoraznimi severnjaškimi klubi v zadnjih skoraj treh desetletjih.
Skandinavske ekipe slovijo po trdi, pragmatični in moški igri, ki bazira na brezkompromisni obrambi, vojaški organizaciji, dolgih žogah v konico napada in ostrih predložkih v kazenski prostor. To je nogometna filozofija, ki Olimpiji ne odgovarja in zanjo zelo redko najde protistrup.
Prvi izlet Olimpije na sever Evrope ima že zelo dolgo brado. Septembra 1996 so Ljubljančani v okviru (žal že pokojnega) pokala pokalnih zmagovalcev gostovali v drugem največjem danskem mestu, Aarhusu. Razmere za Bežigradom so bile kaotične. Plače so zamujale, Ivan Zidar se je delal neumnega, rezultati v državnem prvenstvu pa so bili temu primerno slabi. Zato je bilo zelo presenetljivo, da so zeleno-beli svojega prvega evropskega nasprotnika, bolgarskega velikana Levski, izločili iz nadaljnjega tekmovanja. Za ta nepričakovan uspeh jim je čestitala celo takrat najbolj znana slovenska športnica Brigita Bukovec, ki je iz Bruslja, kjer je sodelovala na atletskem mitingu, poklicala hotel Intercontinental v Sofiji.
Takratna ekipa Olimpije, ki jo je vodil brezkompromisni Jedinko Perica, sploh ni bila slaba. V golu je bil Nihad Pejković, v obrambi Robert Englaro, Safet Hadžić in Samir Zulić, v vezni liniji komaj 19-letni otrok kluba Mile Aćimović ter Primorca Igor Benedejčič in Dejan Djuranović, za gole pa so bili zadolženi Albanec Kliton Bozgo in dva mlada ljubljanska mulca iz Slovanove šole, 19-letni Ermin Raković in Sebastjan Cimirotić, ki je dva dni po prvi tekmi z Aarhusom dopolnil 22 let.
Vendar je zaradi neurejenih razmer ta ekipa dajala precej manj, kot bi lahko. »Moštvo je povsem razglašeno, celo najvidnejši igralci izgubljajo samozavest, ponavlja se nedisciplina in nered, nanj pa trener Jedinko Perica odgovarja z ubijalskimi treningi, ki slabo pripravljenim igralcem odvzamejo še preostali dinamit,« je razmere opisal novinar Dela Franci Božič.
Nekaj dni pred gostovanjem v Aarhusu je Olimpija doma igrala z Beltinci. Remi 1:1 je bil odraz razglašene igre zeleno-belih, vendar je imela ta klavrna predstava tudi dobro stran. Tekmo si je ogledal danski vohun, trener Aarhusa Peter Rudbaek, ki ni mogel verjeti, da so lahko evropski nasprotniki tako slabi.
Danci so imeli zelo dobro ekipo, v kateri je bilo kar nekaj zvenečih imen. Desni bočni branilec John Sivebaek je v preteklosti igral za Manchester United, Saint-Etienne in Monaco, osrednji branilec Torben Piechnik je bil pred kratkim še član Liverpoola, ofenzivni vezist Martin Jorgensen si je kasneje ime ustvaril pri Udineseju in Fiorentini, norveški napadalec Havard Flo pa pri Werderju iz Bremna in Wolverhamptonu.
Tekmo si je na mestnem štadionu v Aarhusu ogledalo 10.000 gledalcev, ki so bili prepričani v zanesljivo zmago. Ko je v 15. minuti branilec Lennart Bak dosegel najbolj tipičen skandinavski gol – z glavo po visoki in ostri podaji v kazenski prostor – se je zdelo, da se bodo Danci sprehodili do zmage. Toda na začetku drugega polčasa je Olimpija, ki si je že pred tem pripravila nekaj priložnosti, izenačila na 1:1. Po podaji Aćimovića je zadel Bozgo. S pogumno in borbeno igro so Ljubljančani zdržali do konca in odšli domov s »prednostjo« gola v gosteh.
Dva tedna kasneje so Skandinavci prišli za Bežigrad po zmago. Zbralo se je le kakih 2500 gledalcev, saj je Olimpija v prvenstvu igrala katastrofalno in je bila celo na zadnjem mestu. Toda zmaji so ponovili borbeno predstavo iz prve tekme na Danskem, zdržali vse pritiske in izločili favorizirane Dance iz nadaljnjega tekmovanja. Tekma se je končala brez golov, tako da je odločil gostujoči zadetek Klitona Bozga v Aarhusu.
“Z bojevitostjo smo vendarle dosegli velik uspeh. Fantje so celo malce precenili tekmece, svoje sposobnosti pa na trenutke podcenili.”
»Ne zmaguje vedno boljše moštvo,« se je po tekmi nasmehnil Jedinko Perica. »Z bojevitostjo smo vendarle dosegli velik uspeh. Fantje so celo malce precenili tekmece, svoje sposobnosti pa na trenutke podcenili. Danci so bili sicer nevarnejši, toda z dolgimi podajami pred vrata se pač ni dalo zmagati.«
Olimpija je brez zmage »premagala« skandinavsko moštvo in se uvrstila v osmino finala, kar je bil do takrat največji uspeh slovenskih klubov v evropskih tekmovanjih. Takrat si verjetno nihče ni mogel niti predstavljati, da bo do naslednje zmage Olimpije proti kakemu skandinavskemu tekmecu minilo kar 22 let.
V tem vmesnem obdobju je Olimpija še trikrat igrala proti nasprotnikom iz nordijskih dežel, vendar ji uspeha proti Aarhusu ni več uspelo ponoviti. Odigrala je šest tekem, od katerih je samo dve remizirala, ostale pa izgubila. Dosegla je dva gola in jih prejela sedem. Oba gola je dosegla že na prvi tekmi, nato pa nanizala pet tekem brez doseženega zadetka proti severnjakom.
Prvi od teh »nepremagljivih« skandinavskih gostov je bil pet let po Aarhusu še en danski klub, Brondby, tokrat v prvem krogu pokala UEFA. Pejković je bil edini igralec Olimpije, ki je bil še vedno v klubu. Poleg njega so pomembne vloge v moštvu Mihajla Petrovića igrali Dušan Kosić, Amir Agić, Franc Fridl, Jalen Pokorn, Senad Tiganj in seveda brezkompromisni študent prava Tonči Žlogar.
Prva tekma bi morala biti na sporedu 13. septembra 2001, a je bila prestavljena zaradi terorističnega napada na New York in Washington, do katerega je prišlo dva dni prej. Zaradi tragičnega dogodka, ki je spremenil tok sodobne zgodovine in vzel življenja skoraj 3000 ljudi, se je UEFA odločila, da preloži vse tekme lige prvakov in pokala UEFA.
Teden dni kasneje so Danci vendarle prišli v Ljubljano, gladko premagali Olimpijo s 4:2 in si s tem rezultatom že zagotovili napredovanje. Oba gola za zmaje je dal Žlogar, tekmo pa si je ogledalo samo 1100 gledalcev, od tega tudi 30 navijačev Brondbyja. Na povratni tekmi si je Olimpija pred 6500 gledalci v predmestju Kopenhagna priborila neodločen rezultat brez golov in častno izpadla. Na medijske očitke, da je njegova ekipa izvlekla remi, ker Danci po zanesljivi zmagi v gosteh niso bili več tako motivirani, je Mihajlo Petrović odgovoril: »Poznam Skandinavce in vem, da bi tudi svoji lastni materi dali deset zadetkov, če bi ji lahko. Ker ko mi igramo dobro, nam to dovoljuje nasprotnik, ko pa igramo slabo, nismo nič vredni.«
In potem je trajalo več kot desetletje, da je Olimpija spet gostila kak severni klub. Vmes se je zgodilo marsikaj. Bežigrad je postal ruševina, Janković je zgradil Stožice in »pozabil« plačati pogodbenikom, pokal UEFA je postal pokal Europa, sveti klub pa se je moral dvigniti iz pepela. Ena stvar pa se vendarle ni spremenila. Proti Skandinavcem je bilo še vedno težko igrati.
Na začetku sezone 2012/13 Olimpiji spet ni šlo vse po načrtih. Trener je bil neizkušeni Ermin Šiljak, ki je imel na voljo prav spodoben igralski kader, vendar iz njega ni znal izvleči maksimuma. V zelenem dresu so takrat igrali Elvis Džafić, Boban Jović, Aris Zarifović, Sreten Sretenović, Matic Fink, Anej Lovrečič, Nik Omladič, Nikola Nikezić, komaj 18-letni Andraž Šporar in 20-letni Filip »Pato« Valenčič, ki si je kasneje prav v Skandinaviji ustvaril uspešno kariero.
Bolj severnega nasprotnika od Tromsøja v evropskem nogometu ne moreš dobiti. Tromsø Idrettslag je najsevernejši prvoligaš v Evropi. Istoimensko mesto leži ob fjordu na skrajnem severu Norveške, več kot 2600 kilometrov od Ljubljane. Mile Aćimović, ki je bil leta 1996 proti Aarhusu še nadobuden mlad igralec na začetku kariere, je bil leta 2012 športni direktor svojega matičnega kluba. Pred tekmo z Norvežani je lepo opisal, kaj čaka njegovo ekipo: »Skoraj vsa skandinavska moštva igrajo v postavitvi 4-4-2, taktično in fizično so dobri, skrbno izvršujejo vse zamisli svojih trenerjev in krasi jih primerna disciplina. Udarila se bosta dva različna nogometna sloga, dve nogometni filozofiji, naša prednost bo boljše tehnično znanje, Norvežani pa bodo poskušali s skok igro iz prekinitev, čvrsto obrambo in dolgimi žogami na napadalce.«
Bilo je točno tako, kot je Mile napovedal. Norvežani so se pod žgočim julijskim soncem pred 3000 gledalci organizirano branili, Olimpija pa je igrala po tleh in pletla impotentne vzorce, ki niso obrodili sadov. Takšne tekme se ponavadi končajo brez golov in tudi ta se je. Tudi na povratnem srečanju v deželi polnočnega sonca, pred 2600 gledalci na umetni travi štadiona Alfheim pri zgolj 9 stopinjah Celzija, po 90 minutah ni bilo zadetkov. Šele v drugem podaljšku, v 109. minuti, so Norvežani dosegli tipičen skandinavski gol, ki je bil dovolj za zmago. Vezist Ruben Jenssen (ki je kasneje igral za Kaiserslautern in Groningen) je podal s kota, bivši finski reprezentant Miika Koppinen (za svojo izbrano vrsto je igral v obdobju 2000-2006) pa je najvišje skočil v kazenskem prostoru in zabil z glavo.
Kot se spodobi, se je zgodovina nato ponovila na dva načina. Spet je, tako kot na prelomu tisočletja, minilo pet let do naslednjega obračuna s Skandinavci in spet je bil za Ljubljančane usoden Finec. Konec junija 2017 se je Olimpija v prvem predkrogu kvalifikacij za ligo Europa pomerila s finskim klubom Vaasan Palloseura, oziroma VPS, glede na to, kako radi imajo Finci kratice.
Ljubljanski klub je bil po turbulentni sezoni 2016/17 v tranziciji. Novi trener Igor Bišćan je bil šele na začetku procesa ustvarjanja svoje prepoznavne igre, Finci pa so bili sredi sezone, v polni tekmovalni formi. Olimpijin izlet v Vaaso na zahodni obali najvzhodnejše skandinavske dežele se je zato končal podobno klavrno kot pred tem izlet v Tromsø, le da so tokrat zeleno-beli z 0:1 izgubili že po rednem delu.
Na štadionu Hietalahti (ki ima tako kot tisti v Tromsøju umetno travo) se je zbralo 4000 gledalcev, ki so se zadetka razveselili že po 12 minutah igre. Hiter protinapad je zaključil 21-letni branilec Joonas Vahtera, domač fant in otrok kluba, ki pa v nadaljevanju kariere ni dosegel nič posebnega. Njegov vrhunec je bil, ko je v sezoni 2019/20 odigral nekaj tekem za največji finski klub HJK. Olimpija je šele sestavljala šampionsko ekipo, ki je nato v tej sezoni osvojila dvojno krono, kljub temu pa je imela na Finskem čisto spodobno enajsterico. V golu je bil ljubljenec navijačev Nejc Vidmar, v obrambi otrok kluba Branko Ilić in goriški kolos Aris Zarifović, v vezni liniji borbeni Bosanec Tomislav Tomić, v napadu pa nepredvidljivi in izredno gibljivi ganski najstnik Issah Abass.
Kljub dopustom je prišlo povratno tekmo v Stožicah pogledat 4500 gledalcev, ki so videli popolno dominacijo Olimpije. Gostje v prvem polčasu niso niti enkrat resneje prešli na nasprotno polovico, domači pa so bili preveč impotentni v zaključku akcij. V 65. minuti je strelca na prvi tekmi, Joonasa Vahtero, zamenjal še en v Vaasi rojeni nogometaš, vezist Sebastian Strandvall, ki je vrhunec kariere doživel v obdobju 2015-16, ko je v tujini igral za Austrio Lustenau in iranski Rah Ahan. Brat za odtenek bolj znanega smučarskega tekača Matiasa Strandvalla je minuto po vstopu v igro zabil gol iz prostega strela in zapečatil usodo Bišćanovega moštva.
Novinarski preroki v slovenski medijih so že napovedovali ekspresen konec Bišćanove kariere na klopi Olimpije, trener Vaase Petri Vuorinen pa je bil navdušen nad določenimi aspekti ljubljanske igre in je v zasebnem pogovoru z uradnim fotografom zeleno-belih Sašom Pahičem Szabom večkrat poudaril, da ima ta ekipa s tem trenerjem izreden potencial.
In tako je tudi bilo. Bišćan je osvojil dvojno krono in svojemu nasledniku Iliji Stolici omogočil igranje v kvalifikacijah za ligo prvakov v naslednji sezoni. Po takojšnjem izpadu proti azerbajdžanskemu Qarabagu, je Olimpija svojo evropsko pot poleti 2018 nadaljevala v ligi Europa, kjer je naletela na nov skandinavski izziv, helsinški HJK.
Kljub kaotičnim razmeram v klubu, ekspresnem slovesu Stolice in dejstvu, da ga je na klopi nasledil kar njegov pomočnik Aleksandar Linta, ki ni imel ne karizme ne znanja za vodenje Olimpije, so zeleno-beli proti največjemu finskemu klubu po dveh desetletjih prekinili skandinavski urok.
Ker je Olimpija Aarhus leta 1996 izločila z dvema remijema, se je 9. avgusta 2018 na štadionu v Stožicah dejansko pisala zgodovina. Ljubljančani so prvič premagali kako skandinavsko moštvo v evropskem tekmovanju. In to je bila obenem v tretjem poskusu prva zmaga Linte na klopi Olimpije. Zbralo se je 4500 gledalcev, ki so glasno podprli izobešeni transparent Green Dragonsov, namenjen Mandariću: »Oprostite mu, saj ne ve več, kaj dela.«
Olimpija je imela v tem obdobju dejansko prav spodobno ekipo. V vratih je bil kultni Aljaž Ivačič, v obrambi kultni Aris Zarifović in kapetan Branko Ilić, v vezni liniji strelec najpomembnejšega penala v zgodovini kluba in bodoči »izdajalec« Rok Kronaveter, večni Nik Kapun, lucidni bosanski dribler Asmir Suljić in hitri avstrijski Srb Stefan Savić, v konici napada pa mladi Issah Abass. Z dvema goloma Abassa in penalom Kronavetra je Olimpija zabeležila nekoliko presenetljivo zmago s 3:0. Na povratni tekmi v Helsinkih, spet na umetni travi, je Olimpija še enkrat visoko zmagala, tokrat s 4:1. Po 22 letih, ko Olimpija ni zabeležila niti ene zmage proti skandinavskim nasprotnikom in dosegla vsega skupaj tri zadetke, je nato v razmaku enega tedna nesrečnemu HJK-ju nasula sedem golov.
Dve leti kasneje, konec avgusta 2020, ko se je Olimpija ponovno soočila s severnjaki, je bil svet obrnjen na glavo. Pandemija covida-19 je dodobra pretresla temelje človeške družbe in zahtevala skoraj 7 milijonov življenj, po nekaterih predvidevanjih pa celo med 17 in 31 milijonov. V Sloveniji je bilo smrtnih žrtev več kot 3600.
Nogomet pa se je vseeno igral, le da gledalcev ni bilo na tribunah. Zaradi izrednih razmer se je UEFA odločila, da bo v evropskih kvalifikacijah odločala ena sama tekma. Olimpija je imela srečo pri žrebu, saj je za nasprotnika dobila islandski Vikingur iz Reykjavika na domačem terenu. Zato pa Ljubljančani niso imeli sreče v drugih pogledih. Zaradi večjega števila okuženih v igralskem kadru, so bili vsi člani kluba v karanteni, tudi tisti, ki so bili povsem zdravi, treningi pa so bili prepovedani. Olimpiji se je karantena končala 22. avgusta, pet dni kasneje pa so Islandci že prišli v Ljubljano.
Popolnoma prenovljena in povsem neuigrana Olimpija, ki jo je vodil nepriljubljeni Dino Skender, se je proti skromnim gostom zelo mučila. Kljub nekaterim izvrstnim igralcem v svojih vrstah, na primer vratarju Žigi Frelihu, štoperju Miralu Samardžiću, vezistu Timiju Maxu Elšniku in napadalcu Anteju Vukušiću, zeleno-beli nikakor niso mogli zlomiti trdoživih gostov, ki so igrali klasično skandinavsko igro. Čeprav so Islandci že v peti minuti ostali brez izključenega kapetana Solvija Ottesena, se niso predali. Še več, v 27. minuti so povedli z golom 23-letnega Ottarja Magnusa Karlssona, ki se je v obdobju 2013-16 kalil v mladinski šoli slovitega Ajaxa, mesec dni po tekmi z Olimpijo pa je prestopil v italijansko Venezio.
Sramotnega poraza je zeleno-bele rešil bočni branilec Matic Fink, ki se je po štirih letih vrnil v svoj najljubši klub. V 88. minuti je izenačil in izsilil podaljške. V 106. minuti pa je srbski novinec, komaj 19-letni Radivoj Bosić, Finkovo podajo spremenil v zmagoviti gol. Zmaga je bila težko prigarana, kar pa glede na razmere niti ni bilo tako presenetljivo. S tem je Olimpija zabeležila že tretjo zaporedno zmago proti skandinavskim nasprotnikom. Zdelo se je, da je skandinavski urok dokončno prekinjen.
No, tri leta kasneje je bila zmaga nad islandskimi »ribiči« samo še oddaljen spomin, Olimpija pa je na umetni travi v Torshavnu prekinila to zmagovito serijo s klavrno in brezjajčno predstavo proti še enim severnjaškim otoškim polamaterskim »ribičem«, Klaksviku. Glede na dolgo zgodovino ne preveč uspešnih nastopov proti borbenim Vikingom z daljnega severa nas poraz vendarle ne bi smel preveč presenetiti. Ferci so zmagali na klasičen skandinavski način: z organizirano, disciplinirano igro, dolgimi žogami in predvsem izredno borbenostjo. To zadnje pa je tisto, kar je Olimpiji na Ovčjih otokih najbolj manjkalo.
Nogometaši Olimpije so na trenutke delovali kot tiste nesrečne mrke pliskavke, ki jih »simpatični ferski ribiči« brutalno pokoljejo potem ko celo jato zvabijo v fjord iz katerega ne more pobegniti. Za razliko od ubogih kitov pilotov pa so Ljubljančani točno vedeli kaj jih čaka, a se na »ribiški masaker« vseeno niso znali odzvati.
Upajmo, da bo imelo naslednje poglavje Olimpijine skandinavske sage bolj srečen konec.
