Uefa in Fifa radi ponavljata zlajnano puhlico, da politika ne sodi v šport. Nogomet je oh in sploh čist, brezmadežen, nad tem, nogomet lebdi nad mlakužo resničnosti. Nogomet kot instrument politike? To pa že ne! Nogomet je od vseh, nogomet združuje, nogomet je naš in vaš in njihov in tralala hopsasa.
Pravila Fife jasno določajo: »Osnovna obvezna oprema ne sme imeti političnih, verskih ali osebnih sloganov, izjav ali podob. Moštvo igralca, katerega osnovna oprema ima politične verske ali osebne slogane, izjave ali podobe, bo kaznovano s strani organizatorja tekmovanja ali s strani Fife.« V Uefinem statutu pa piše, da je ta organizacija »nevtralna, politično in versko,« in da je njen glavni namen »promovirati nogomet v Evropi v duhu miru, razumevanja in poštene igre, brez diskriminacije na podlagi političnega prepričanja, spola, vere, rase ali česa drugega.«
Kokakolo pijejo levi in desni, hamburgerje jedo levi in desni, Nike in Adidas nosijo levi in desni, fuzbal gledajo levi in desni …
Nogomet naj bi bil torej povsem apolitičen, vsaj na igrišču. Saj to niti ni presenetljivo. Uefo in Fifo v prvi vrsti zanima posel. Money talks, bullshit walks. Nobena korporacija se ne bo politično opredelila. Zakaj bi odganjala stranke? Kokakolo pijejo levi in desni, hamburgerje jedo levi in desni, Nike in Adidas nosijo levi in desni, fuzbal gledajo levi in desni …
Tudi to, da si apolitičen, je politična odločitev.
In nogomet je bil vedno političen, saj je samo odraz družbe. Že ob rojstvu modernega nogometa, sredi devetnajstega stoletja v Veliki Britaniji, je bil osnovni namen te igre političen. Današnjo obliko je nogomet dobil na angleških šolah in univerzah, kjer je bila njegova funkcija, da utrdi mladi rod kolonialnih gospodarjev. Rod krepkih, bojevitih, ponosnih, belih krščanskih nadljudi, ki se bodo iz njega naučili, kako vladati Britaniji in svetu.
Zato so bili aristokrati tako proti profesionalizaciji. Že konec devetnajstega stoletja se je nogomet preobrazil iz klene športne borbe finančno neodvisnih gospodov v zabavo za delavske množice, ki so plačevale vstopnino, da so gledale igralce iz delavskega razreda, ki so proti plačilu brcali žogo, namesto da bi delali v tovarnah. »Raja« je ukradla nogomet »noblesi«.
V začetku dvajsetega stoletja se je nogomet razširil po vsem svetu. Kjerkoli je imel britanski imperij gospodarske ali politične interese, tam se je pojavil tudi nogomet. S seboj so ga prinesli aristokrati, učitelji, inženirji in navadni delavci. Širjenje nogometa je bilo stranski produkt britanske politike. In mnogi narodi, ki so ga vzeli za svojega, so na njem gradili svoj nacionalni mit.
Med obema vojnama je bil nogomet izrazito političen. Najbolj očiten odraz tega je bilo svetovno prvenstvo leta 1934 v fašistični Italiji. Mussolinija nogomet kot igra ni preveč zanimal, zelo dobro pa se je zavedal njegove propagandne moči. Selektor Vittorio Pozzo in njegovi kleni nogometaši so bili vojščaki režima, ne glede na to, kakšna so bila njihova osebna politična prepričanja. Zmaga na svetovnem prvenstvu ni bila vprašanje športne ampak politične veličine fašistične Italije.
Poraz ni prišel v poštev. To je bilo najbolj očitno v četrtfinalu proti Španiji, polfinalu proti Avstriji in v finalu proti Češkoslovaški. Na vseh teh tekmah so imeli Mussolinijevi neustrašni italijanski borci izdatno sodniško pomoč, brez katere verjetno ne bi osvojili naslova svetovnih prvakov. Ob pokalu Julesa Rimeta so zmagovalci, potem ko so brezsramno ogoljufali Čehoslovake v finalu, v roke dobili tudi precej večji in imenitnejši pokal – Coppa del Duce.
Nekaj mesecev kasneje je pod streli atentatorjev v Marseillu padel jugoslovanski kralj Aleksander. Slednji je leta 1929 v kraljevini SHS uvedel diktaturo, ki je v marsičem spominjala na Mussolinijevo. Njegova smrt je bila javno objokovana na podobno spektakularen in zrežiran način kot pol stoletja kasneje Titova. V tej patetični farsi so morali sodelovati tudi športni klubi.
Konec oktobra 1934 so se v veliki žalni slovesnosti vsi jugoslovanski športniki, vključno z 20.000 nogometaši poklonili ubitemu kralju. V Ljubljani je bila svečanost organizirana na igrišču ASK Primorja za Bežigradom, prisostvovati pa so morali vsi aktivni športniki. Nad štadionom je plapolala žalna zastava, na sredi tribune pa je bil razstavljen bronasti doprsni kip pokojnega monarha, delo Nika Pirnata.
V dolgem in patetičnem govoru je predsednik Ljubljanske nogometne podzveze, dr. Köstl, pel hvalospeve ubitemu diktatorju: »V teh trenutkih je zbrana na zelenih igriščih in očrtanih livadah širom naše države, od Jesenic do Gjevgjelije, od Splita do Caribroda, velika armada jugoslovenskih nogometašev in sportnih delavcev. Nad dvajset tisoč mladih src in čistih duš! Več deset tisočev mladih pripadnikov današnjega zbora se globoko klanja večnemu spominu svojega viteškega kralja Aleksandra I. Uedinitelja. Naš ljubljeni vladar in veliki pokrovitelj naše vrhovne sportne organizacije, našega jugoslovenskega nogometnega saveza je v francoskem mestu Marseilleu mučeniško daroval svoje dragoceno življenje na oltar naše domovine in na oltar svetovnega miru med narodi.«
ASK Primorje, predvojni predhodnik Olimpije, je bil v svojem bistvu izrazito političen klub. Njegov nastanek je bil neposredno povezan z dogodki po prvi svetovni vojni, ko je tretjina slovenskega etničnega ozemlja pripadla Italiji. To je povzročilo množično izseljevanje primorskih Slovencev v Jugoslavijo. Ti so maja 1920 v Ljubljani ustanovili svoj športni klub, ki ni skrival svoje politične usmerjenosti: »Pri delu na sportskem polju zanaša klub s svojo barvo, zastavo in imenom zavest o neosvobojeni primorski domovini v najširše plasti slovenskega naroda. Je torej tudi izrecno nacijonalistično vzgojen.«
Kljub temu je Primorje v naslednjih letih nekajkrat gostovalo v »neosvobojeni primorski domovini«, torej v Trstu in Gorici. Na teh gostovanjih so bili načeloma lepo sprejeti in nikoli ni prišlo do kakih incidentov. Veliko prahu pa je dvignilo njihovo zadnje gostovanje v Trstu, za božič leta 1932. Situacija je bila takrat precej napeta zaradi prvega tržaškega procesa in usmrtitve obsojenih »tigrovcev« v Bazovici septembra 1930. Poleg tega so novembra 1932 neznani storilci v Trogirju pri Splitu v navalu protiitalijanskega vandalizma porušili beneške leve, kar je v Trstu sprožilo val protijugoslovanskih demonstracij.
Primorje je bilo v Trstu vseeno lepo sprejeto. Tekmo proti Triestini, ki je bila takrat članica serie A, je izgubilo s 4:0, pravi vihar pa je črno-bele pričakal po vrnitvi domov. Klub jugoslovanskih primorskih akademikov (KJPA) je Primorju očital, da je z gostovanjem v Mussolinijevi Italiji izdalo svoje ime. »Sredi največje gonje italijanskega časopisja proti vsemu kar je našega, se je drznilo iti Primorje fašistom v goste,« so zapisali jezni akademiki. »Mogoče je, da so nesli trogirskega leva, mogoče so šli gledat, kje je stal naš ponosni Narodni dom, mogoče so šli obiskat nesrečno Bazovico.« Izjavo KJPA je podprlo kar petindvajset emigrantskih organizacij iz vse Jugoslavije.
Upravni odbor kluba je moral odgovoriti na te napade, kar pa je storil šele z enomesečno zamudo, februarja 1933: »Nogometno moštvo ASK Primorja je gostovalo za Božič v Trstu z dovoljenjem in odobrenjem pristojnih državnih oblasti in sportnih forumov (ministrstvo za telesno vzgojo, zunanje ministrstvo, notranje ministrstvo, JNS). Tudi so bili med Italijo in Jugoslavijo vzpostavljeni sportni odnošaji že nekaj mesecev prej in so pred ASK Primorjem že igrala druga jugoslovenska moštva v Italiji, kakor n. pr. prvak države BSK v Milanu, z rezultatom 0:6. Moštvo se je vedlo začasa gostovanja nacijonalno in sportno vzorno, o čemer priča uradno potrdilo in priznanje. V zvezi s tem gostovanjem so izšli proti klubu letaki in so bili tudi drugod iznešeni žaljivi očitki anacijonalnosti. Za take očitke išče klub zaščite in zadoščenja pri sodišču. Velika sportna in nacijonalna tradicija, ki sloni na požrtvovalnem dvanajstletnem delu, ASK Primorju ne daje, spuščati se v poulično razpravo z neinformiranimi in neodgovornimi ljudmi.«
Tudi nadaljnjo usodo kluba so krojile politično-ekonomske razmere. Preimenovanje nogometne sekcije ASK Primorja v SK Ljubljano poleti 1936, izvedeno pod krinko »fuzije« z Ilirijo, je bilo posledica slabih ekonomskih razmer po borznem zlomu leta 1929 in političnih pritiskov s strani lokalne politike, natančneje ljubljanskega župana Jura Adlešiča.
In tudi vse prihodnje spremembe pri bežigrajskem klubu so bile politično motivirane. Čeprav je bila večina igralcev SK Ljubljane med drugo svetovno vojno članov OF in partizanov (z izjemo Viktorja Hassla, ki je bil član slovenskih četnikov), je bil klub po osvoboditvi in prevzemu oblasti s strani Komunistične partije uradno ukinjen. Nadomestil ga je na papirju nov klub, Svoboda, ki je podedoval igrišče za Bežigradom, igralce, barve in seveda navijače SK Ljubljane.
Namen društva je bil organizirati vse ki se čutijo zdrave in sposobne in ki so politično neomadeževani, ter jim dati možnost udejstvovanja v telesni vzgoji.
Predsednik Rudolf Burič je takole povzel novo usmeritev: »Namen društva je bil organizirati vse ki se čutijo zdrave in sposobne in ki so politično neomadeževani, ter jim dati možnost udejstvovanja v telesni vzgoji. Samo tako bomo ustvarili resnično množično organizacijo, v katero so bili pritegnjeni vsi sloji, delavec, kmet, študent, nameščenec, ne glede na politično pripadnost v prejšnjih časih.«
V novi Jugoslaviji je bil nogomet zelo političen, kot tudi vsi ostali aspekti družbe. O nerazdružljivosti politike in športa priča članek v Ljudski pravici, uradnem glasilu partije, ki je na vrhuncu informbirojevske paranoje oktobra 1948 kritiziral izgrede na nogometnih tekmah, tako med nogometaši kot tudi med občinstvom: »Iz vsega tega je razvidno, da se politični in strokovni vzgoji nogometašev ne posveča dovolj pažnje. V nekaterih društvih in celo odborih pa so ljudje, ki pri kakršnem koli nogometnem srečanju prikrito ali neprikrito kažejo svoje klubaštvo in šovinizem. Za njihovo delo v fizkulturni organizaciji je značilna apolitičnost in namen, da bi nogometaše, posebno mlajše, ločili od družbenega življenja pri socialistični graditvi naše države, prav tako kakor so jo hoteli v dobi okupacije odvrniti od sodelovanja v narodnoosvobodilnem gibanju.«
Rešitev nastalih razmer je bila v politični izobrazbi: »Vse te naštete napake in vrsta pomanjkljivosti ter naloge, ki stoje pred našim nogometnim športom, zahtevajo od odborov povečano politično-ideološko vzgojo naših nogometašev in njihov strokovni dvig.«
Tudi največja katastrofa, ki je kadarkoli doletela slovenski nogomet, zloglasni portoroški sklepi, je bila posledica političnega vmešavanja. Z novo jugoslovansko ustavo iz leta 1974 je država zakorakala v samoupravljanje, vendar pa nikomur v Jugoslaviji, z izjemo klenih Slovencev, ni padlo na pamet to udejanjati tudi v športu.
Aprila 1976 so se na dvodnevnem kongresu v Portorožu zbrali vrli slovenski športni funkcionarji in začrtali smernice za popolno preobrazbo športa v republiki. »Dvorana Avditorija je bila v petek in soboto prizorišče kar nekakšnega telesnokulturnega kongresa v malem,« so zapisali v Delu. »Zbrala so se zastopstva vseh dejavnikov, ki so v SR Sloveniji relevantni za razvoj telesne kulture. Vprašanja pa, ki so jih reševali na petkovem republiškem posvetovanju in sobotni seji skupščine telesnokulturne skupnosti Slovenije, so bila – in še kako – pomembna za nadaljnji razvoj telesne kulture.«
Na konferenci NZS sredi julija so se portoroški sklepi začeli udejanjati. Sprejet je bil predlog o enotni dvanajstčlanski SNL, obe conski ligi in medobčinske lige pa so bile ukinjene. Vsi igralci nad 25 letom so morali prekiniti z resnim igranjem nogometa, članske ekipe pa so lahko imeli samo izbrani nosilci kvalitete. Večina slovenskih nogometnih klubov je lahko delovala samo še na ravni rekreacije v občinskih ligah. Olimpija pa je bila zaradi tega kar štiri (1978-82) leta brez lastnih mladinskih selekcij, kar je klubu dolgoročno prizadejalo veliko škodo.
Samoupravljanje je popolnoma uničilo slovenski nogomet in tudi druge ekipne športe, saj je bilo precej bolj primerno za individualne športne panoge. Norost je trajala do leta 1982, ko so grobarji slovenskega nogometa vendarle dojeli, da z vnašanjem političnih konceptov v športno organizacijo ne bo šlo. Toda škoda je bila že narejena. Leta 1984 so iz prve zvezne lige izpadli vsi trije paradni slovenski klubi v treh najpopularnejših ekipnih športih: nogometna in košarkarska Olimpija ter rokometni Slovan.
Vrhunec politizacije nogometa v Jugoslaviji pa je bila smrt ljubljenega vodje, maršala Josipa Broza Tita. Tistega znamenitega 4. maja 1980 je bilo na sporedu 25. kolo prve zvezne lige. Olimpija je že popoldne opravila svoje v Skopju, izvlekla 2:2 z Vardarjem in se vrnila domov z dragoceno točko v žepu. Kasneje pa je bil na polnem Poljudu še derbi med vodilnima na lestvici, Hajdukom in Crveno zvezdo.
V 41. minuti, pri rezultatu 1:1, je trojica ljudi vkorakala na teren in se pogovorila s sodnikom Husrefom Muharemagićem. Slednji je takoj nato prekinil srečanje in pozval igralce na sredino igrišča. Župan Splita Ante Skataretiko je prek ozvočenja sporočil, da je umrl Tito. Igralci, stoječ v vrsti na sredini igrišča, so pričeli jokati, s tribun pa se je razlegla pesem »Druže Tito, mi ti se kunemo«.
Odziv igralcev in gledalcev je bil spontan, način, kako so izvedeli, pa je bil skrbno načrtovan. Najvišje partijske in državne oblasti so bile o Titovi smrti ob treh popoldne obveščene z geslom »Tekma je odpovedana«. Javnost je novico izvedela šele tri ure kasneje. Derbi na polnem Poljudu je bil izrabljen za maksimalni učinek. Politika in nogomet z roko v roki v vsem svojem sijaju.
Glede na prepletenost politike in športa v Jugoslaviji niti ni čudno, da se je tudi njen konec javno napovedal prav na nogometnih štadionih. Točno desetletje po Titovi smrti, maja 1990, je razpad sistema najavila odpovedana tekma na Maksimiru med Dinamom in Crveno zvezdo. V orgiji histeričnega nacionalizma v režiji Bad Blue Boysov in Delij je lahko jugoslovanska javnost videla svojo bližnjo prihodnost.
Srbi in Hrvati so svoje nacionalistične fantazije ob razpadu Jugoslavije izživeli skozi svoje največje klube, ki so se nenadoma iz režimskih komunističnih institucij prelevili v svetle vzore nacionalizma. Zagrebški Dinamo, ki ga je na pogorišču Građanskega ustanovila Udba, je postal katoliški klub HAŠK Građanski (in nekoliko kasneje Croatia), splitski Hajduk, ki je bil med drugo svetovno vojno propagandno orodje partije, v času Titove Jugoslavije pa eden najbolj očitno režimskih klubov z rdečo zvezdo v grbu, pa je postal simbol hrvaškega nacionalizma. Crvena zvezda, ki jo je ustanovila Udba, se je prelevila v propagandno orodje srbskega nacionalizma, navijači Partizana, ki ga je ustanovila JLA, pa so prepevali četniške pesmi.
Ker je imel pri nas nogomet zanemarljivo vlogo v družbi, naši klubi ob osamosvojitvi niso šli po tej poti. Naša politika se v glavnem ni zmenila za nogomet, le ob večjih dogodkih so se blagovolili pojaviti na štadionih. Tako se je recimo ob gostovanju AC Milana v Ljubljani septembra 1992 na častni tribuni zbrala vsa takratna politična smetana, z obeh strani političnega spektra: Milan Kučan, Janez Janša, Dimitrij Rupel, Igor Bavčar, Jelko Kacin, Lojze Peterle, Marjan Podobnik, Janez Kocijančič in še mnogi drugi.
Živimo v družbi spektakla, ki jo je konec šestdesetih napovedal Guy Debord.
Tudi v današnjem svetu globaliziranega kapitalizma je nogomet odsev družbe, v kateri se igra. Podobno kot druga zabavna industrija, ima funkcijo opija za ljudstvo. Živimo v družbi spektakla, ki jo je konec šestdesetih napovedal Guy Debord. Veliki zahodnoevropski klubi že dolgo niso več lokalna športna društva, ki bi predstavljala okolje iz katerega izhajajo. So čisto prave multinacionalke, čisto prave korporacije, ki svoje navijače obravnavajo kot stranke.
Naši klubi pa so premajhni, preveč družbeno nepomembni, da bi si lahko privoščili kaj takega. Ostajajo marginalizirani in so namenjeni le redkim norcem, ki gledamo domači fuzbal. Podobno kot naša država, ki je v globalnem kontekstu nepomembna zahojena vas, ki jo vsi zamenjujejo s Slovaško. Pa naj še kdo reče, da fuzbal ni odraz družbe.
Naj se Fifa in Uefa še tako trudita trditi drugače, nogomet ni samo političen, nogomet je izredno političen. Ko največje klube kupujejo suverene države (Savdska Arabija, Katar, Združeni arabski emirati) za namene »sportswashinga«, je težko trditi drugače. Družbo pa jim delajo ruski oligarhi, ameriški špekulanti in kitajski nouveau riche. Kazino kapitalizem. Krasni novi svet.
Če je politika kurba, je nogomet njena zvesta stranka.
