Miha Zupan

»Najbolj nepriljubljen rezultat,« je ena od krilatic, ki jih športni novinarji radi uporabijo, če se neka tekma konča brez golov. Ker je rezultat vse? Ker je zmaga vse? Ker je seštevanje točk in naslovov vse? Ker cilj opravičuje sredstva? Govorimo o fuzbalu ali matematiki? Je tekma brez golov kot seks brez orgazma? Ne vem za vas, ampak meni je seks brez (mojega) orgazma ravno tako čudovit kot dobra tekma brez golov. Če mi dovolite še eno krilatico: »Važna je pot, ne cilj.«

Španski trener Juanma Lillo je treniral malo morje klubov in ni v svoji karieri osvojil nobene pomembne lovorike. In vendar je ob »noremu« Argentincu Marcelu Bielsi eden najbolj vplivnih trenerjev današnje dobe, saj je s svojim razmišljanjem in načinom dela odločilno vplival na enega največjih sodobnih nogometnih inovatorjev Pepa Guardiolo. Če se ne motim, je trenutno celo njegov pomočnik.

Juanma Lillo in Pep Guardiola

»Rezultat je samo podatek,« je dejal Lillo v intervjuju za The Blizzard leta 2011. »Rodnost se poveča. Je to nekaj, kar nam nudi zadoščenje? Ne. Kaj pa proces, ki je vodil do tega? To je tisto, kar nudi zadoščenje. Zadoščenje je v procesu. Debatiramo o tekmi, ne o rezultatu. O rezultatih se ne da debatirati, oni samo so.«

Lillo je seveda romantik. In romantiki v današnjih podivjanih, brutalnih, histeričnih časih, ko je instantno zadoščenje vse kar šteje, težko pridejo do izraza. Kljub vsemu pa ima nogomet določene zakonitosti in tudi na najvišjem nivoju ni dovolj samo denar. Za nogometno nesmrtnost je potrebnega nekaj več. Guardiolina Barcelona (2008-12) je bila eno najboljših moštev vseh časov. In pri tem ni tako važno, da so osvojili kup lovorik. Lovorike so bile samo stranski produkt procesa.

Nogometna zgodovina si, na primer, ni zapomnila nemških reprezentanc, ki sta zmagali na svetovnih prvenstvih 1954 in 1974. Zapomnila si je magične Madžare s Puškasom na čelu in totalni nogomet Cruijffovih Nizozemcev. Tudi dobro naoljene fašistične mašine Pozzove Italije, ki je osvojila svetovni prvenstvi 1934 in 1938 si nogometna zgodovina ni zapomnila niti približno tako kot romantičnega avstrijskega »Wunderteama« s Hugom Meislom na klopi in Matthiasom Sindelarjem v napadu. Keeganov Newcastle United, ki je v sezoni 1995/96 igral kaotičen, anarhičen napadalen nogomet je angleška nogometna javnost ohranila v veliko bolj prijetnem spominu kot Fergusonov funkcionalni Manchester United, ki je na koncu kljub velikemu zaostanku osvojil naslov.

“Magični Madžari” so pustili globlje sledi kot Nemci, ki so osvojili SP 1954 v Švici.

»Ali greš na štadion v zadnji minuti, pogledaš rezultat na semaforju in odideš?« je vprašal Lillo. »Gledaš 90 minut in to je proces. Procesa ne moreš potrditi z rezultati. Ljudje radi poveličujemo nekaj, kar se je dobro končalo, ne pa nekaj, kar je bilo dobro narejeno.« Podobno je tudi razmišljanje Marcela Bielse: »Ne morem reči, da je zmagovanje vse kar me zanima. Bolj me zanima način, kako priti do zmage.«

Načinov pa je več. Nikjer ne piše, da mora vsaka velika ekipa igrati izredno napadalen, atraktiven nogomet »za publiko«. Tudi bolj disciplinirana, bolj kontrolirana, bolj obrambna ekipa je lahko »velika«. Moštvo Atletica iz Madrida je postalo pod vodstvom Diega Simeoneja sinonim za obrambno naravnanost, taktično disciplino in fanatično borbenost. S temi kvalitetami je Diego Simeone v sezoni 2013/14 osvojil naslov španskega prvaka v konkurenci finančno nedosegljivih Reala in Barcelone.

»Ne morem reči, da je zmagovanje vse kar me zanima. Bolj me zanima način, kako priti do zmage.«

Toda Simeone je pri Atleticu storil veliko več kot le osvojil nekaj trofej. Spremenil je miselnost in kulturo kluba. Kaotičnega, anarhičnega padlega velikana je iz tarče posmeha preobrazil v ekipo, proti kateri si ni želelo igrati nobeno evropsko moštvo.

Tega Milanu Mandariću pri Olimpiji ni uspelo storiti, čeprav je imel vse pogoje za to. Z zaupanjem v načrtno delo, v proces, v določenega trenerja, v ljudi, ki bi bili sposobni organizirati mladinsko šolo na primerni ravni, bi lahko Mandarić v Ljubljani ustvaril nekaj velikega in trajnega.

Toda to ni Mandarićev modus operandi. Njegov kavbojski kazino kapitalizem preprosto ni primeren za postopno gradnjo. V svojih prejšnjih klubih je moral Mandarić samo dati denar, vse ostalo je že bilo na mestu. Infrastruktura, klubski ustroj, marketing, mladinski pogon, vse to je pri Portsmouthu, Leicestru in Sheffield Wednesdayu že bilo na dovolj visokem nivoju, samo dolgove je bilo treba odpraviti. Brez vizije in znanja je lahko hitro obrnil usodo teh klubov in jih prodal naprej za dobiček.

Milan Mandarić (Foto: SPS)

Pri Olimpiji pa je bilo seveda drugače. Od Izeta Rastoderja je za štiri milijone evrov dobil kadrovsko in organizacijsko podhranjen klub, ki bi ga bilo treba »graditi« od temeljev navzgor. Olimpija je potrebovala vizijo in proces, dobila pa je kavbojsko razmetavanje z denarjem. Kljub temu se je Mandarić »spotaknil« od nekaj trenerjev, ki bi mu, če bi imeli mir in čas, lahko zgradili zavidanja vredno ekipo.

Nadaljnja kariera Marka Nikolića je nazorno pokazala, kako sposoben trener je. Če Mandarić ne bi podlegel pritisku javnosti in ga po aferi »idiote crni« odpustil, bi študiozni Nikolić, ki se je pri pripravi moštva in taktike ukvarjal z vsako najmanjšo podrobnostjo, zelo verjetno osvojil naslov prvaka in se z uigrano, taktično dovršeno ekipo najbrž precej bolje odrezal v Evropi kot njegov naslednik Rodolfo Vanoli. Njegovi dosežki z madžarskim Videotonom in moskovsko Lokomotivo potrjujejo to tezo.

Podoben način dela je imel tudi Igor Bišćan, ki je načrtno zastavil proces in ni dovolil vmešavanja Mandarića in njegovih prisklednikov. Bišćanova Olimpija je bila organizirana, psihološko stabilna, uigrana, nepopustljiva in hrabra. To je samo po sebi večji dosežek kot dvojna krona. Obe lovoriki sta bili samo posledica tega procesa. Posledica trdega načrtnega dela.

Igor Bišćan

Seveda je dobro, če je trener prilagodljiv in zna reagirati na spremembe s katerimi se sooča v nepredvidljivem nogometnem svetu. Pep Guardiola je po prvi neuspešni sezoni v angleškem nogometu uvidel, da mora svojo filozofijo nekoliko prilagoditi zakonitostim britanskega načina igre. To je bila strokovna, nogometna odločitev. Ni pa dobro, če je trener preveč prilagodljiv kapricam predsednika in njegovih »svetovalcev«.

To napako je storil Safet Hadžić. Priljubljeni »Hadžo« je bil vedno trener, ki je izhajal iz obrambne miselnosti. Ko je avgusta 2018 za kratko prevzel »razštelano« ekipo od Aleksandra Linte, je to tudi javno priznal: »Sem bolj defenzivno usmerjen trener. Sistem 4-1-4-1 je zelo zanimiv, ampak v danem trenutku smo se preprosto morali vrniti k bolj defenzivnemu načinu igranja.«

V svojem naslednjem, tokrat precej daljšem mandatu, ko je aprila 2019 prevzel moštvo od Roberta Pevnika, pa je v želji, da bi ugajal predsedniku, ki je zahteval napadalno igro, spremenil svojo miselnost in se »prelevil« v ofenzivnega trenerja. Za pomočnika je »iz naftalina« potegnil Rečana Nikico Milenkovića, ki mu je pomagal pri pripravi taktike na osnovi igre Barcelone.

Proces ni bil zastavljen po zahtevah nogometne logike in na koncu je moral Hadžić prav tako oditi kot pred njim Bišćan. Prilagodljivost se ni izplačala.

Ker Hadžić ni bil zvest svojim nogometnim principom je ekipa v sezoni 2019/20 delovala polovičarsko. Ker je premogla veliko individualne kvalitete v napadu (Stefan Savić, Endri Čekiči, Luka Menalo, Ante Vukušić) je dosegala veliko golov, vendar jih je mnogo preveč tudi prejemala. Ni bila uravnotežena. Proces ni bil zastavljen po zahtevah nogometne logike in na koncu je moral Hadžić prav tako oditi kot pred njim Bišćan. Prilagodljivost se ni izplačala.

Kako se bo na dolgi rok obnesel Goran Stanković, bomo še videli. Iznajdljivi »Stana« je v prvi vrsti pragmatičen trener, ki zaupa v proces. Toda zakaj si je potem za pomočnika izbral Darjana Matića, ki ima precej drugačen pogled na nogomet in ki po nogometni filozofiji sploh ni kompatibilen s svojim šefom? Zakaj je Milan Mandarić sploh ustoličil Stankovića, če je bila ena glavnih zamer prejšnjemu trenerju Dinu Skenderju ta, da je bil preveč defenzivno naravnan? Vprašanj je trenutno več kot odgovorov.

Milan Mandarić ni več glavni plačnik in s tem tudi ne more več samovoljno odpuščati trenerjev, pač pa mora pri tem upoštevati svojega soimenjaka in daljnega sorodnika, ki finančno drži klub pokonci.

Stanković ima na nek način srečo, da Milan Mandarić ni več glavni plačnik in s tem tudi ne more več samovoljno odpuščati trenerjev, pač pa mora pri tem upoštevati svojega soimenjaka in daljnega sorodnika, ki finančno drži klub pokonci. To dejstvo bo mogoče Stankoviću omogočilo, da dodobra uveljavi svoje metode dela in dobi čas, da proces opravi svoje.

Kajti brez procesa ni dolgoročnih perspektiv. Za trajni razvoj pa Olimpija v prvi vrsti potrebuje drugega predsednika.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.