Miha Zupan
These are in a very real sense zombie football clubs who have been hollowed out and stuffed with money. They deserve to play in a zombie league. It would only be appropriate. (John Nicholson)
Sve to, međutim, ne znači da je ideja Superlige pobijeđena, a posebno ne da su je porazile grupice klinaca koji su sa šalovima i natpisima na komadima kartona izašli na ulicu. Sve to nije nikakva pobijeda. (Aleksandar Holiga)
If you thought things had changed, friend, you’d better think again, bluntly put, in the fewest of words, cunts are still running the world. (Jarvis Cocker)
No, pa se je le zgodilo. Veliki pok! Veliki šok! Mokre sanje Florentina Pereza in Andree Agnellija! Mokre sanje plastičnih navijačev od Kalifornije do Šanghaja in od Nordkappa do Rta dobrega upanja! Končno! Skrajni čas! Zakaj bi Manchester United zapravljal čas s Fulhamom, če lahko vsak teden igra proti Madridu, Barceloni ali Liverpoolu? Zakaj bi si Juventus v ligi prvakov lomil zobe proti Ajaxu in Portu, če si jih lahko v superligi proti Manchester Cityju?
Poskus ustvarjanja superlige je bil logični zaključek procesa, ki je trajal (vsaj) zadnjih trideset let. Ko je Uefa leta 1991 ustvarila ligo prvakov, tega ni storila v interesu športa in tekmovalnosti ampak v želji po profitu. In ko so angleški klubi leta 1992 ustanovili Premier ligo, prav tako niso imeli športnih motivov. Biznis je biznis. Daj pare, jebotebog! Vsi imajo radi fuzbal! In ljubezen je drag špas!
Jebeš Dinamo Zagreb (1967), Dinamo Tbilisi (1981), Steauo (1986), Crveno zvezdo (1991) in podobne vzhodnjaške eksote, ki so pred letom 1991 osvajali evropske lovorike. Kdo bo to gledal? Rabimo velike bleščeče zahodne produkte, pa tudi če jih napaja kitajski, ameriški, ruski in arabski kapital. Rabimo bleščeči neokolonializem! Rabimo gladiatorski spektakel! »Spektakel je sonce, ki nikoli ne zaide nad imperijem moderne pasivnosti,« je nekoč rekel Guy Debord.
Izraz »sportswashing«, torej ustvarjanje pozitivnega imidža skozi šport, se je v zahodnih medijih v zadnjem času zelo razpasel. Seveda so ga uporabljali samo v kontekstu ruske mafije in arabskih (ali kitajskih) državnih projektov, čeprav je Premier liga kot produkt veliko boljši primer »sportswashinga« kot vse drugo. Premier liga, ta čudoviti, svetleči, bleščeči primer britanske (ali angleške, če hočete) egalitarnosti, ki prikazuje to čudovito deželo v najboljši luči! Profit ima pa Rupert Murdoch.
Ni čudno, da je bil veliki demokrat in človekoljub Boris Johnson užaljen, da hočejo najboljši »sportswashing« produkti te dežele prebegniti v superligo. Še bolj pa je bil užaljen človek, ki so ga veliki klubi nastavili za predsednika Uefe in ki je imel misijo, da ligo prvakov kar najbolj prilagodi njihovim željam. Naredil je vse, kar so mu ukazali, pa so ga vseeno izdali. Et tu, Brute?
In potem nov šok! Vsega 48 ur po »nastanku« je bila superliga že v razsulu. Srdit odziv javnosti, Uefe, Fife in nacionalnih zvez je očitno opravil svoje. Prvi je uradno izstopil plemeniti Manchester City, ki ga vodi veliki demokrat in človekoljub šejk Mansour. Sledil je plemeniti Chelsea, ki ga vodi veliki demokrat in človekoljub Roman Abramovič. In potem so sledili še vsi ostali angleški klubi, ki jih vodijo plemeniti ameriški človekoljubi Stan Kroenke, John Henry in družina Glazer.
Liga prvakov, to plemenito in pošteno tekmovanje za super bogate bo nadaljevalo svojo plemenito misijo zbiranja prepotrebnih sredstev za uboge zadolžene plemenite klube kot sta Real Madrid in Barcelona.
Tradicija je premagala pohlep! Vse bo spet kot je bilo. Liga prvakov, to plemenito in pošteno tekmovanje za super bogate bo nadaljevalo svojo plemenito misijo zbiranja prepotrebnih sredstev za uboge zadolžene plemenite klube kot sta Real Madrid in Barcelona. Premier liga, to plemenito in egalitarno tekmovanje, ki sta ga v zadnjih 30 letih osvojila samo dva kluba, ki se ne imenujeta Manchester United, Manchester City, Liverpool, Chelsea ali Arsenal, bo nadaljevalo svojo plemenito misijo pozitivnega predstavljanja Velike Britanije – ob ZDA, Rusiji in Kitajski – prav gotovo najbolj plemenite velike sile na svetu.
Nogometni Netflix je propadel še preden je zaživel. Bo Uefa ta triumf izkoristila za to, da končno pokaže malo hrbtenice in jajc? Bo spremenila bizarni »šahovski« sistem prenovljene lige prvakov? Bo prenehala z lizanjem riti bogatim? ‘Oče kurac, sine! Vse bo kot je bilo. Orgija preseravanja in pretvarjanja, da gre za šport, se bo veselo nadaljevala. Naj se imenuje superliga ali liga prvakov, klubski nogomet na najvišji ravni bo še vedno greznica najbolj smrdljive vrste.
Bodo pa bebasti navijači angleških klubov, ki jih do zdaj pohlep njihovih lastnikov ni prav nič motil, lahko živeli v iluziji, da so oni vplivali na to, da so si njihovi ljubi oligarhi premislili. Man City bo še naprej zapravljal državni denar Združenih arabskih emiratov, Chelsea bo še naprej zapravljal denar, pokraden med divjo rusko denacionalizacijo. Arsenal in Man United bosta še naprej molzni kravi za ameriške špekulante. Ampak superlige pa ne bo! Hura!
Fuzbal je odraz družbe. In družba je taka kot je. Vodijo jo oligarhi, milijarderji, tajkuni, investicijski skladi, ali po domače rečeno pizdurine najhujše vrste. Zakaj bi bilo v najbolj popularnem globalnem športu kaj drugače? Nogomet vodijo najslabši primerki človeške vrste kot sta Florentino Perez in Andrea Agnelli. In če dodamo še cvetke kot so Roman Abramovič, šejk Mansour, Nasser El-Khelaifi, Joel in Avram Glazer, John Henry, Joe Lewis, Stan Kroenke, Paul Singer, Steven Zhang, Uli Hoeness in druge privilegirane pizdurine, se nam ustvari čudovita slika človeškega pohlepa in napuha. Da o agentih kakršni so Jorge Mendes, Mino Raiola in Pini Zahavi sploh ne govorimo.
In podobno je tudi v naših krajih. Naše klube vodijo kurji tatovi, oziroma, če mi dovolite uporabiti strokovni balkanski izraz, kokošari, ki se po finančnem vložku in dobičku seveda ne morejo primerjati z njihovimi svetlimi vzori iz lige prvakov, njihov modus operandi pa je relativno podoben. Zdravko Mamić je samo najbolj grotesken in izpostavljen primer, samo vrh ledene gore, ki jo sestavljajo razni Mandarići in Guberci in Zahovići in falanga priskutnih agentov in mešetarjev.
To je profesionalni fuzbal, ljubčki moji. Brez junakov, brez idealov, brez časti in poštenja, samo zvest odsev družbe. Ampak, kaj čmo … Mi rabimo svoj opij, rabimo svoje iluzije, rabimo nekaj, kar dela življenje malo znosnejše, nekaj kar nas odvrne od naših vsakdanjih problemov … In fuzbal odlično igra to vlogo, odlično zapolni praznino naših zavoženih življenj, nekako tako kot vsaka druga religija. Nekako tako kot vsaka druga droga.
Moralno sporne korporacije, izpraznjene vsakega smisla, bodo premagovale revnejše od sebe in izgubljale proti bogatejšim od sebe. In mi, koristni, a povsem nepomembni idioti, jim bomo ploskali.
In nikar ne mislite, da vam pridigam z vzvišenega položaja. Tudi jaz sem zasvojen. Tudi jaz spadam med nogometne džankse, ki ne morejo brez svojega fiksa. Liga prvakov me sicer na smrt dolgočasi in je ne gledam, gledam pa marsikaj drugega, med drugim seveda tudi našo slavno prvo ligo, polno kurjih tatov in drugorazrednih mešetarjev.
Ne moremo brez tega, zasvojeni smo.
In zato se ne bo nič spremenilo. Liga prvakov bo še naprej dolgočasna procesija, kjer je denar predpogoj za uspeh. Moralno sporne korporacije, izpraznjene vsakega smisla, bodo premagovale revnejše od sebe in izgubljale proti bogatejšim od sebe. In mi, koristni, a povsem nepomembni idioti, jim bomo ploskali. Olimpija in primerljivi klubi pa bodo, če bodo imeli malo sreče, lahko igrali v veličastni tretjerazredni Conference ligi.
Superliga je mrtva! Živela superliga!
Nogomet je mrtev! Živel nogomet!
