Well, I ain’t superstitious, black cat just crossed my trail, well, I ain’t superstitious, but a black cat just crossed my trail, don’t sweep me with no broom, I might get put in jail. (Howlin’ Wolf)
Got your spell on me, baby, you got your spell on me, baby, yes, you got your spell on me, baby, turning my heart into stone. (Santana)
Racing Club je eden od petih velikanov argentinskega nogometa. Klub z veliko začetnico. Klub za velike stvari, če mi dovolite citirat Perčija Gnusa. Ko sta bila Boca in River še v plenicah (ali brez naslovov, če se izrazim drugače), je bil Racing že sedemkrat zapored argentinski prvak (1913-19), s čimer si je kasneje prislužil vzdevek El Primer Grande, prvi velikan.
Kot se za vsak velik klub spodobi, ima Racing tudi velikega rivala, Independiente, še en klub iz pristaniškega predela Avellaneda in še en klub, ki spada v posvečeno skupino Cinco Grandes, pet velikanov. (Preostali trije so seveda River, Boca in San Lorenzo). Independiente je bil ustanovljen v predelu Montserrat, na vzhodu Buenos Airesa, a se je leta 1907 preselil v Avellanedo in postal smrtni sovražnik Racinga.
V šestdesetih letih dvajsetega stoletja sta se rivala potegovala za lovorike na državnem in mednarodnem nivoju. Obdobje 1966-1967 je bilo še posebej uspešno za Racing, ki je takrat osvojil argentinsko prvenstvo, pokal Libertadores in mednarodni pokal (obračun evropskega in južnoameriškega prvaka). Skupina navijačev Indepedienteja se je odločila, da je treba temu narediti konec. Vdrli so na Racingov štadion Cilindro, na različnih mestih zakopali trupla sedmih črnih mačk in izvedli ritual, s katerim so uročili osovražene rivale.
In urok je, verjeli ali ne, deloval. Racingu je šlo od takrat naprej samo še navzdol. Klub, ki je pred tem osvajal lovorike kot po tekočem traku, je najprej zdrsnil v sivo povprečje, nato pa se je boril za golo preživetje. Leta 1980, ko je trener Racinga postal Juan Carlos Lorenzo, je prepričal upravo, da je treba prekopati igrišče in poiskati mačje ostanke. To so tudi storili, vendar so našli le šest mačjih skeletov. Namesto njih so kot proti-urok zakopali šest mrtvih krastač. Toda sedmega skeleta nikakor niso mogli najti in urok se je nadaljeval. Leta 1983 je Racing celo izpadel iz prve lige in je potreboval dve mukotrpni leti, da se je vrnil. Toda njihovih težav še zdaleč ni bilo konec. Leta 1998 je bil klub na robu bankrota, vendar so ga rešili vztrajni navijači in novi lastniki.
Ko je leta 2001 trener Reinaldo Merlo zvani Mostaza (gorčica, zaradi svetlih las) dobil službo pri uročenemu klubu, je bil trdno odločen, da je treba najti zadnje mačje truplo. Vztrajal je, da prekopljejo celotno igrišče. Tokrat pa niso kopali samo na igrišču, pač pa so razbili tudi betonski jarek za golom. Trud se je izplačal. Zadnji mačji skelet so našli in odstranili. In tega istega leta je Merlo popeljal Racing do njihovega prvega naslova argentinskega prvaka po 35 letih.
Drugi slavni primer nogometnega uroka pa zadeva portugalskega velikana Benfico. Maja 1962 so lizbonski orli na Olimpijskem štadionu v Amsterdamu premagali Real Madrid s 5:3 in še drugič v kratkem času postali evropski prvaki. Njihov karizmatični in enigmatični madžarski trener Bela Guttmann je smatral, da si zaradi uspehov, ki jih je prinesel klubu, zasluži povišico. Kratkovidni upravni odbor Benfice je njegovo zahtevo zavrnil in Guttmann je nepreklicno odstopil, pri tem pa jim je rekel, da v naslednjih stotih letih ne bodo osvojili nobene evropske lovorike več.
Pred finalom pokala prvakov leta 1990 na Dunaju proti Milanu, je delegacija Benfice na čelu z legendarnim Eusebiom (ki je dal v finalu leta 1962 dva gola) obiskala Guttmannov grob na židovskem delu osrednjega dunajskega pokopališča. Eusebio je pokleknil pred nagrobnik, molil in nato prosil preminulega trenerja, da dvigne urok. Ni pomagalo, evropski prvak je z golom Franka Rijkaarda v 68. minuti postal Sacchijev Milan.
Od leta 1962 do danes je Benfica nastopila v osmih evropskih finalih in vsakič izgubila. V finalu pokala prvakov je nastopila petkrat (1963, 1965, 1968, 1988 in 1990), v finalu pokala UEFA oziroma lige Europa pa trikrat (1983, 2013 in 2014). Verjetnost, da se zgodi kaj takega je 0,4 odstotna, oziroma 1:256, če smatramo, da so možnosti za zmago v finalu 50:50. Očitno do leta 2062 ne bo nič z evropskimi lovorikami za Benfico.
Včasih se mi zdi, da tudi nad Olimpijo visi neko prekletstvo. Klub, ki je bil nekoč sinonim za slovenski nogomet, je prehodil dolgo in trnovo pot od stabilnega jugoslovanskega prvoligaša, ki je redno premagoval klube velike četverice, do žalostne kaotične podrtije, ki jo spremljamo danes. Do kluba, ki ga vodijo neuravnoteženi samodržci in ki niti raznih Aluminijev in Radomelj ne more redno premagovati.
Vrhunec prekletstva je bilo nedvomno leto 2005, ko je moral klub začeti znova na samem dnu. Bankrot sicer ni nekaj nezaslišanega v nogometu, doletel je tudi precej večje klube od Olimpije, na primer Napoli, Fiorentino in Rangers. Tudi ti klubi so se morali sestaviti na novo in kreniti z dna. Toda pri Olimpiji bi se dalo temu scenariju precej zlahka izogniti z malo politične volje in malo truda. Vendar v ključnih trenutkih ni bilo nikogar, ki bi dvignil urok.
In kronski dokaz, da je klub uročen, so naši trenutni »lastniki«, nekakšna čudna, anonimna osiješko-münchenska mafijska združba, pri kateri se ne ve kdo pije in kdo plača.
Že pred tem je prekletstvo nekajkrat pokazalo zobe. Finalna tekma z Mariborom za naslov prvaka leta 2001, na primer. Uroku je takrat sicer aktivno pomagal koroški sodnik Drago Kos, toda ostaja dejstvo, da Olimpiji tisti naslov preprosto ni bil usojen. Podobno je bilo leta 2004, ko so zaradi »primera Kreft« zeleno-beli ostali praznih rok. Takrat so uroku pomagali nesposobni bežigrajski administratorji, ki niso opazili, da Boštjan Kreft ni bil prijavljen v zapisniku za tekmo z Gorico. Ki je bila nato na ta račun državni prvak.
Potrebno je bilo veliko krvi, solz in znoja, da se je Olimpija po bankrotu vrnila v prvo ligo. Brez Aleša Remiha, Miloša Junkarja, Primoža Glihe, Mirana Pavlina, Zorana Ubavića in mnogih drugih, ki so se žrtvovali za ta projekt, ne bi šlo. Toda že kmalu se je pokazalo, da urok še vedno visi nad klubom. Gliha je pobegnil v ptujsko Dravo, Pavlin je organiziral bojkot tekme v Kranju in klub je na koncu pristal v rokah samodržca Izeta Rastoderja.
Ko je Rastoder v tretji ligi vstopil v Olimpijo in postavil za predsednico svojo odvetnico, jo je sicer finančno rešil, obenem pa še poglobil prekletstvo. Do leta 2015 je bil klub ujetnik njegovih kapric in nebuloz. Rešitelj je postal diktator, ki v bistvu ni vedel, kaj dela. L’État, c’est moi, ali če priredimo za naše potrebe, L’Club, c’est moi.
Isti moto je imel tudi njegov presvitli naslednik, njegovo veličanstvo Milan Mandarić. Sončni kralj iz Like je sicer prekinil enaindvajsetletno sušo, pobral še nekaj lovorik, a kaotične esence kluba ni uspel (niti želel) spremeniti. Še več, aktivno se je potrudil, da je klub deloval na podoben način, kot v »zlatih časih« neuravnoteženega gradbenega barona Ivana Zidarja, enega glavnih krivcev za to, da je Olimpija prekleta. Tako kot pred njim Zidar, je Mandarić razmetaval z denarjem, odpuščal trenerje kot po tekočem traku, menjal ekipo vsakega pol leta, dajal nenormalne provizije prisklednikom in agentom in se prepiral z mediji.
In kronski dokaz, da je klub uročen, so naši trenutni »lastniki«, nekakšna čudna, anonimna osiješko-münchenska mafijska združba, pri kateri se ne ve kdo pije in kdo plača. Poblazneli wannabe despot Igor Barišić in skrivnostni nemški »predsednik«, za katerega nihče ne ve, od kod mu denar za te špase in ki se sploh ne pojavlja v javnosti. Človek, ki je v edinem javnem nastopu za nacionalno televizijo izjavil: »Tisto noč sem ob 2.30 sam sedel na mostu, poleg mene pa je bil zmaj. Nikogar drugega ni bilo, saj smo bili sredi pandemije. Začutil sem, da želi zmaj priti do mene.« Idealen recept za popoln kaos.
Kot okoreli in vsega vajeni navijač Olimpije nisem bil optimističen, ko je Adam Delius prevzel klub. Toda niti v najbolj bizarni nočni mori si nisem mogel predstavljati, da se bo osiješko-münchenska pravljica tako hitro izkazala za popolno brco v temo. Že njihov prvi prestopni rok je pokazal, da nimajo nikakršne jasne vizije, drugi prestopni rok pa je povsem razgalil njihovo popolno nesposobnost. Vrhunec pa je bil dosežen, ko so odslovili trenerja Roberta Prosinečkega. Bolj samodestruktivne poteze si ne moremo predstavljati. Uroka očitno ne moreš razbiti tako, da se ob pol treh zjutraj pogovarjaš z zmajem …
Ko sem pred kratkim na tekmi v Trbovljah srečal tiskovnega predstavnika Olimpije, mi je potožil: »Nad tem klubom visi prekletstvo.« Ne bi se mogel bolj strinjati. Čeprav Štajerci niso zakopali sedmih črnih mačk na našem štadionu in nas Bela Guttmann ni preklel, je Olimpija več kot očitno zakleta. Nobene druge racionalne razlage ni za to, da klub, ki je imel ob neodvisnosti leta 1991 tako veliko organizacijsko in finančno prednost pred konkurenti, v naslednjih treh desetletjih ni uspel osvojiti več kot šest naslovov državnega prvaka. In da v vseh teh letih ni naredil ničesar resnega v Evropi. In da še danes, po vseh vzponih in padcih, vztrajno cepeta na mestu in se vrti v krogu. Ad infinitum. Ad nauseam.
Ta klub ne potrebuje novega predsednika ali novega športnega direktorja ali novega trenerja. Potrebuje eksorcista.
