Predvsem pa moramo vedeti, kako se bomo borili, in pa biti nekoliko previdni. Boj z zlom ne sme biti igra z ognjem. (Friedrich Dürrenmatt)
Nogomet je načeloma zelo podoben življenju: včasih je pravičen, včasih pa ne. Včasih da in včasih vzame. Včasih nagradi tiste, ki si to zaslužijo, včasih jih kruto kaznuje. Včasih se tista jebena žoga odbije v mrežo, včasih v štango. Včasih sodnik tudi potem, ko si ogleda vsemogočni video posnetek, nepogrešljivi VAR, sprejme napačno, nepravično odločitev. Včasih nogometni bogovi vidijo vse in nagradijo in kaznujejo vse, včasih pa gledajo stran.
Zato je bila nedeljska zmaga Olimpije v Celju še toliko večja, toliko pomembnejša in pravičnejša. Nogometni bogovi preprosto niso mogli dovoliti, da Celje izenači. Sodnik, ki je bil skozi vso tekmo rahlo, ne pretirano, a dovolj, da se je to opazilo, naklonjen Celjanom, je v zadnjih sekundah sprejel povsem napačno, krivično, absurdno odločitev. Tudi potem, ko si je ogledal posnetek, ni hotel videti, da je Muhamedbegovića žoga zadela v prsi.
Težko je reči, kaj se je takrat podilo po njegovi glavi. Morda je v mislih preigraval tisto kultno pokalno finale med Olimpijo in Mariborom prav na tem štadionu, ko je v zadnjih sekundah po dolgem gledanju posnetka vendarle dosodil penal za Olimpijo, ki ga v živo ni opazil ali hotel opaziti. Morda je hotel na vsak način dokazati, kako zelo nepristranski je. In je pogorel na vsej črti.
Toda nogometni bogovi preprosto niso mogli dopustiti, da ta absurdni penal oropa Olimpijo zaslužene zmage. Matko je moral zgrešiti, ker vse ostalo bi bila farsa. Ker Celje je bilo na tej tekmi v taktičnem smislu popolnoma izgubljeno in enodimenzionalno in bi lahko zadelo res samo iz podarjenega penala. Riera je še enkrat več pokazal, kako nezrel trener je. O tem, kako nezrel človek je, ne gre izgubljati besed, to dokazuje skoraj vsakič, ko odpre usta.
Sanchez je njegovo popolno nasprotje. Ne čuti potrebe, da bi govoril neumnosti v javnosti. Razmišlja, opazuje, dela in izboljšuje svoje moštvo iz dneva v dan. Riera pa naivno misli, da dober nogomet pomeni napadalni nogomet. Da če potisneš vse igralce v napadalno tretjino in za sabo pustiš kilometre prostora, je to pogum. Pogum in neumnost nista ista stvar.
Sanchez je vedel, kako bo igral Riera. Riera pa ni imel pojma, kako bo igral Sanchez. To je celo javno priznal, ko je rekel, da je pričakoval, da bo Olimpija igrala odprto, oziroma »face to face«, kot se je izrazil. Zakaj bi morala Olimpija igrati odprto? Kaj naj bi s tem dokazala? Nogomet ni otročje igrajčkanje v peskovniku.
Sanchez je pripravil taktiko, ki se mu je zdela najprimernejša. Nizki blok. Zgoščena obramba. Malo prostora med linijami. Hitra tranzicija. Dolge žoge na Raula. Hitri pobegi v prazen prostor. To se mu je zdel najboljši način, da izniči prednosti ekipe, ki je dvakrat dražja od njegove. Da izniči kvalitete igralcev, ki so neprimerno bolje plačani od njegovih.
Zanimivo, da proti precej boljšim ekipam od Celja, kot sta Heidenheim in LASK, ni igral tako defenzivno. Toda tokrat je očitno ocenil, da je to najboljši način in tukaj ni nobene druge filozofije. Treba je potencirati svoje prednosti in minimalizirati nasprotnikove. To je vsa umetnost nogometa.
Meni osebno ta nizki blok ni bil preveč všeč, raje bi videl, da bi se Olimpija branila nekoliko višje in da bi več napadala. Toda jaz nisem nekoč treniral Deportiva, Betisa in Malage. In tudi Riera jih ni. In jih nikoli ne bo. Ker njegov predvidljivi, enodimenzionalni nogomet je dober samo za ta nivo. Že na nekoliko višjem nivoju francoske druge lige izpade smešno in diletantsko. Pa še na tem nivoju je sprejemljiv samo, če imaš trikrat večji proračun od vseh ostalih.
Nogomet je stvar prostora. Prostor je vse. Brez prostora ni nogometa.
Ker nogomet je stvar prostora. Prostor je vse. Brez prostora ni nogometa. In če nasprotniku vzameš prostor, se lahko zanaša samo na naključja. Matko je svojo prvo večjo priložnost na tej tekmi dobil povsem po naključju, ko so kar trije igralci Olimpije (Lucas, Sualehe in Ratnik) naredili kardinalne napake. Prvič, ko je imel nekaj več prostora, je streljal mimo gola. In to je bila edina prava priložnost Celja, prišla pa je iz protinapada, ko je imel Matko prostor. In smo spet pri prostoru. Če vidiš, da je nasprotnik najboljši, ko ima veliko prostora, mu ga moraš pač vzeti. It’s not rocket science, bi rekli Anglosaksonci.
In Sanchez je pobral praktično ves prostor. Zapolnil ga je, negiral, zaprl, izničil. In brez prostora je nogomet samo pantomima zaletavanja v zaprta vrata. In če je nek trener tako enodimenzionalen kot Riera, tega ne bo nikoli dojel. Obenem pa ti bo podaril kilometre prostora pred svojim golom. Kot naiven otrok.
Riera je kot Don Kihot. Besno se bojuje z zlobnimi mlini na veter in ne razume, zakaj se mu vsi smejijo.
Na prvi tekmi med tema dvema nasprotnikoma v Stožicah je Olimpija povsem nadigrala Celje in bi morala zanesljivo zmagati. Pa ni. Ker ni dobro reagirala na standardne situacije pri prekinitvah. Toda Sanchez se je marsikaj naučil na tisti tekmi, Riera se ni naučil ničesar. Sanchez razume nogomet. Intelektualno in čustveno. Vidi in ve. Če kaj ne deluje, poskuša to popraviti. In ne izgublja časa z otročjim dogmatizmom.
Zato nogometni bogovi preprosto niso mogli dopustiti izenačenja. Tako kot je Sanchez negiral prostor, so nogometni bogovi negirali sodnika. Nećeš, razbojniče! Morda je zato Riera po tekmi med svojim infantilnim bevskanjem omenjal boga. Ker je na nekem primarnem nivoju čutil, da se je zgodilo to, kar se je moralo zgoditi. Da ni moglo biti drugače. Ni smelo biti drugače. Celo vsemogočni sodnik tega ni mogel spremeniti, pa naj se je še tako potrudil. Pravici je bilo zadoščeno.
Če bi tak smešen penal dobila Olimpija, bi se Celjani razpočili od besa. Cvilili bi o zaroti, obtoževali sodniško organizacijo, kazali s prstom na NZS, se repenčili in rjoveli. Vse to smo že videli. Vedno je kriv nekdo drug.
Sanchezu pa nikoli ni kriv nihče drug. Ker ve kaj mora storiti in ve zakaj nekaj deluje, nekaj drugega pa ne. In zato so bili v tistem hladnem nedeljskem popoldnevu, v tistem neskončnem sodnikovem podaljšku, nogometni bogovi na njegovi strani. In na strani njegovih igralcev, ki so trdo in brezkompromisno opravili svoj posel in na koncu jim niti sodnik ni mogel vzeti tega, kar so si zaslužili.
Bog vidi vse, bi rekel Katanec.
