Miha Zupan
After all, any given moment has its value; it can be questioned in the light of afterevents, but the moment remains. (F. Scott Fitzgerald)
Sometimes I would almost rather have people take away years of my life than take away a moment. (Pearl Bailey)
I think it is all a matter of love: the more you love a memory, the stronger and stranger it is. (Vladimir Nabokov)
Kao nekad ti i ja, tamburaši sa nama, pod prozore dragih žena, ulicama uspomena. (Rade Šerbedžija)
Življenje je sestavljeno iz momentov. Na srečo ljudje nismo prekleti s popolnim spominom kot Borgesov Funes el memorioso, da bi se spominjali vsakega trenutka svojega bivanja. Naši spomini frfotajo sem in tja, bledijo in se vračajo, izginjajo in se pojavljajo, kot zvezdni utrinki, bežni ujetniki navdiha in situacije. Naši spomini so fragmenti, koščki razbite vaze, izmuzljivi kot ljubezen in smrt.
Ne vem kako je z vami, ampak jaz se svojega otroštva skoraj ne spominjam. V mojih možganih je zagozdenih le nekaj bolj ali manj zbledelih momentov, morda resničnih, morda sanjanih, morda ukradenih iz neke brezmejne praznine, neke oddaljene resničnosti, ki morda nikoli ni obstajala.
Odlično pa se spominjam kasnejših obdobij svojega življenja, predvsem žensk in nogometnih tekem. Vendar ne v celoti. Spominjam se momentov.
Večino dogodkov, večino tekem pač pozabimo, shranimo v nezavednem in gremo dalje. Z nami ostanejo samo momenti.
Nogometna tekma traja 90 minut, lahko tudi 120, če se zavleče v podaljške. In še dlje, če pride do izvajanja enajstmetrovk. Jasno je, da se nihče (razen Borgesovega Funesa) ne more spominjati vsake podrobnosti, ki se zgodi v tem relativno dolgem časovnem intervalu. Večino dogodkov, večino tekem pač pozabimo, shranimo v nezavednem in gremo dalje. Z nami ostanejo samo momenti.
Najbolj si ponavadi zapomnimo izredno čustvene momente, velike zmage in tragične poraze, ni pa nujno. Lahko nam v spominu ostane tudi kaj povsem nepomembnega, bežnega, banalnega, nekaj, česar si ne bi smeli zapomniti, pa je vseeno ostalo z nami. Fragmenti spomina so nepredvidljivi kot življenje ali nogometna tekma.
Precej dobro se recimo spominjam, kdaj sem bil prvič na štadionu v Stožicah. Olimpija je jeseni 2010 gostila Koper, bilo je veliko gledalcev. Prišel sem sam. Karto mi je dal brat, ki takrat še ni delal v klubu, vendar sem pozabil, kako jo je dobil. Prišli so celo gostujoči navijači, ki so jim Dragonsi skandirali »Smrdite po ribah!« To je recimo smešen, povsem nepomemben podatek, ki pa se ga dobro spominjam. In spominjam se momenta, ko je naš golman podrl Osterca v kazenskem prostoru in je imel Koper penal. In spominjam se, da je v drugem polčasu vstopil Jovo (no, Boban Jović, za tiste, ki niste »na ti« z vzdevki) in da je igral na zadnjem veznem. Gola Olimpije, s katerim je znižala na 1:2 pa se sploh ne spomnim …
Spominjam se tudi prve tekme po bankrotu in novem rojstvu. Prijateljska tekma z vižmarskim Taborom 69 za Bežigradom. Prijetno toplo pozno poletje 2005, tik preden sem šel v Indijo. Milko Đurovski v vsem svojem sijaju. V dogovoru z bratom in Borisom Škrabanom, slavnim Brojem jedan, sem celotno tekmo posnel s svojo ceneno mini kamero in potem za nkolimpija.com naredil povzetek. Izrezal in montiral sem skupaj vse štiri gole. Mislim, da je dal vse štiri Đurovski, nisem pa prepričan. Spomnim se, da so bili igralci Tabora 69 precej jezni in užaljeni, ker so jih veterani »šetali kot otroke«. In to je to. Zgodovinski moment. Nekaj fragmentov. Ostalo je izpuhtelo. Tudi posnetki.
Spomnim se tekme Svobode na Viču, ko je zanje prvič navijala novoustanovljena navijaška skupina Red Bulldogs. Ustanovili so jo moj brat, Jizah in Žiga Gombač. Bili so v kotu na skrajnem koncu tribune in celo tekmo glasno navijali. Ne vem več, koliko jih je bilo, kakih ducat mogoče. Ne spomnim se niti katera sezona je bila, 1991/92 ali 1992/93. Tudi nasprotnika se ne spomnim, morda je bil Steklar iz Rogaške Slatine, morda pa tudi ne. Tudi tekme same se sploh ne spomnim, vem samo, da je Svoboda zmagala in da sem bil nekje na sredini »glavne tribune« viške marakane. Po koncu tekme so prišli igralci Svobode pozdravit svojo navijaško skupino. Brat mi je kasneje pripovedoval, kako navdušeni so bili igralci nad dejstvom, da imajo »svoje ultrase«.
Poleti 2003 sem šel v Zahodno Afriko. Imel sem fiksno idejo, da bom v dveh mesecih prišel iz Akre v Gani do Timbuktuja v Maliju in nazaj. Videti Timbuktu in umreti … No, kasneje se je izkazalo, da afriška brezpotja zahtevajo preveč časa in nikoli mi ni uspelo priti v Timbuktu. V Burkini Faso sem dojel, da je bolje, da se vrnem v Gano.
V Kumasiju sem šel na tekmo kultnega domačega kluba Ashante Kotoko. Štadion je bil poln. Kvaliteta igre je bila nižja kot v slovenski ligi, vzdušje pa je bilo fantastično. Ne spomnim se nasprotnega moštva, mislim da so igrali v belih dresih. Kotoko je bil v rdečem. In je zmagal z 2:1. Tik pred koncem tekme so odprli vrata štadiona in notri se je usulo ogromno otrok (ki niso imeli denarja za vstopnice) da so vsaj za nekaj minut videli svoje idole na delu. Bolj kot tekme se spomnim otroškega stampeda in blažene sreče v njihovih očeh.
V Kumasiju sem spoznal mlado londonsko Škotinjo, navijačico Fulhama. Ne spomnim se več njenega imena, spomnim pa se njenega svetlega obraza in temnih oči. Zaljubila sva se na prvi pogled. Pogovarjala sva se o mnogih stvareh, med drugim tudi o velikem ganskem derbiju Kotoko-Hearts of Oak, ki se je končal brez golov.
Davnega leta 2000 sva šla s prijateljem Hasuljo na Tajsko. Večino Eura, na katerem je sodelovala tudi Katančeva Slovenija, sem uspel pogledati na televiziji. Le finale med Italijo in Francijo je še ostalo, ko sva odfrčala na drugi konec sveta. V nekem zanikrnem hotelu na Khao San Roadu sva dobila poceni sobo, ki je bila bolj podobna zaporniški celici kot hotelski sobi. Bila je majhna in zatohla. Zaradi časovne razlike in zadušljive vročine nisva mogla spati.
Zato sva okoli dveh, treh ponoči odvandrala v hotelsko vežo, kjer sta dva mlada Tajca, hotelska uslužbenca, sedela pred televizijo in gledala tekmo Italija-Francija. Prenos v živo. Pridružila sva se jima. Eden je navijal za Francoze, drugi za Italijane. Vse, razen tega, da je na koncu Trezeguet dal zmagoviti gol, sem pozabil. Poleg tega se spomnim samo še, da je bil tisti Tajec, ki je navijal za Italijane, po tekmi zelo potrt.
Dobro se spominjam nekaterih momentov s povsem irelevantne tekme Olimpije proti Zavrču jeseni 2013. Duhamorna sezona, polna razočaranj. Lilo je kot iz škafa. Na klopi je sedel Milorad »pola čovek, pola vinjak« Kosanović. In prvič po dolgotrajni poškodbi je nastopil Dejan Djermanović. Če se ne motim, je dal dva gola. Kakšna sta bila se ne spomnim, nikoli pa ne bom pozabil s kakšnim prvinskim veseljem ju je proslavil. In spomnim se komičnega avtogola, ki ga je dosegla Olimpija. Šeliga je žogo nabil v Finka, od nesrečnega branilca pa se je odbila v mrežo. Tako bizarnih momentov ne pozabiš.
Poleti 2007 sem se pijan, zadet in nesrečno zaljubljen znašel v Kolumbiji. Prepotoval sem celo kaotično, razfukano državo in se po dveh mesecih spet znašel v Bogoti. Ne vem, kako je prišlo do tega, a z nekimi Kolumbijci smo se dogovorili za tekmo. Ne spomnim se koliko igralcev je bilo na vsaki strani. Iz naše »tujske« ekipe se spomnim samo dvojice: Nizozemca kolumbijskih korenin, ki ga je nizozemski par posvojil, ko je bil še dojenček (prišel je v Kolumbijo spoznati svojo pravo mater); in ameriške možače, ki sem jo spoznal v džungli Sierre Nevade. Mislim, da je bila iz Seattla, morda se motim. Morda je bila iz Portlanda v Oregonu.
Igrali smo na zelenici sredi mesta, polni kamnov, smeti, igel in podobnega. Žoga je bila, če se prav spomnim, Nizozemčeva. Kolumbijci nas niso šparali, tudi Američanke ne, čeprav je bila ženska. Zato tudi jaz nisem šparal njih. Držal sem se tistega preverjenega recepta iz jugolige: »Lopta može da prođe, igrač nikako.« In nekako smo izvlekli časten remi 1:1.
Ko sva našla vse, kar sva iskala, sva se odločila, da skočiva pogledat še Kajzerico, bivši štadion (danes samo še trening center) »zloglasne« Dinamove podružnice Lokomotive.
Pred časom, mislim da je bilo v začetku leta 2019, a nisem povsem prepričan, sva šla s še enim slavnim kolumnistom Enotnosti, Timijem Dobovškom, v Zagreb. Delovni izlet. V zagrebško narodno knjižnico sva šla iskat podatke iz predvojnih hrvaških časopisov, ki jih v našem NUK-u nimajo. Ko sva našla vse, kar sva iskala, sva se odločila, da skočiva pogledat še Kajzerico, bivši štadion (danes samo še trening center) »zloglasne« Dinamove podružnice Lokomotive.
Verjetno je le malo takih frikov kot sva midva, ki se po opravljenem delu v zagrebški knjižnici odločijo, da bi bilo zanimivo pogledat nek obskuren bivši štadion. Ne vem točno, kaj sva pričakovala. Timi je od nekoga slišal, da se da v prostorih kluba kupiti drese ali spominke ali ne vem kaj. Najprej sva se malo lovila, preden sva našlo to mitsko Kajzerico. Zagreb je res velik. No, pa sva jo le našla in se sprehodila mimo igrišča v notranjost kompleksa, kjer je bil nek bar.
Vstopila sva. Notri je bila le peščica ljudi, ki so naju grdo gledali. Nad šankom je viselo nekaj šalov in dresov Lokomotive, vendar je Timija minilo veselje, da bi se s sumničavimi mafijozoti pogovarjal o nakupu artiklov, zato sva raje šla.
Bolj kot čudežnega, kataklizmičnega, pravljičnega Liverpoolovega zmagoslavja proti Milanu v Istanbulu leta 2005, se spominjam drugega finala med istima nasprotnikoma dve leti kasneje. Morda zato, ker nisem zares navijač Liverpoola, samo simpatični so mi. Z bratom sva imela takrat navado velike tekme gledati skupaj. Jaz pa sem ravno »ujagal« zblojeno najstnico Tino z dreadlocksi in globokimi rjavimi očmi. Bila sva v mestu, ko je me brat klical in spraševal, kje sem. Povsem sem pozabil, da je finale lige prvakov.
Tino fuzbal seveda niti malo ni zanimal, a je vendarle pristala na to, da gre z mano gledat tekmo. In smo sedeli v naši dnevni sobi, jaz, Tina in brat in gledali tisto dolgočasno, mučno tekmo, ko Benitezov Liverpool nikakor ni mogel najti recepta za Ancelottijev Milan. Nekje sredi drugega polčasa sem obupal, odpeljal Tino v svojo sobo in sva se spravila počet stvari, ki so, kakorkoli obrneš (vsaj meni) vedno bolj zanimive od fuzbala.
Bila je presenečena, koliko žensk in otrok je med gledalci, saj si je predstavljala, da na tekme hodijo samo stari kronzli, mladi kriminalci in izgubljeni primeri, kakršen sem jaz.
Bivšo ženo, ljubezen mojega življenja in mati mojih otrok, nisem velikokrat vzel s seboj na tekme. Nekajkrat pa je vseeno šla z mano, še danes ne vem zakaj. Prvič je bilo poleti 2012, ko je Olimpija gostila norveški Tromso. Tekma je bila zgodaj popoldne in sonce je bilo visoko na nebu. Nabijalo nam je naravnost v oči. Bilo je skoraj nemogoče gledati tekmo. Sedela sva na C tribuni, si zastirala oči z rokami in se trudila gledati obupno slabo, na smrt dolgočasno predstavo Olimpije, ki si je v celi tekmi pripravila eno samo priložnost, pa še to čisto na začetku. Spomnim se, da je bila presenečena, koliko žensk in otrok je med gledalci, saj si je predstavljala, da na tekme hodijo samo stari kronzli, mladi kriminalci in izgubljeni primeri, kakršen sem jaz.
Spomnim se še ene »nogometne« dogodivščine z njo. Pred nekaj leti smo šli na izlet v Berlin. Z avtom. Jaz, ona in najina otroka. Kot se spodobi, smo si ogledali vse znamenitosti. Večino stvari je organizirala ona, jaz sem imel le eno željo. Na internetu sem našel podatek, da ima »zloglasni« Dynamo Berlin nekakšen fanshop v neki športni trgovini globoko v »divjini« vzhodnega Berlina. Kako uro smo rabili, da smo z avtom prišli tja.
Sredi neskončnega »gozda« socialističnih blokov smo našli pravi naslov. Parkirala je in z otrokoma počakala v avtu, jaz pa sem šel iskat trgovino. Hodil sem okoli zanemarjene, slabo vzdrževane stavbe in iskal tisto nesrečno športno trgovino, ki pa je ni bilo na spregled. Podatki so bili stari, že davno je propadla. In s tem tudi moje sanje, da bi kupil dres (ali kak drug spominek) bivšega kluba zloglasne vzhodnonemške tajne policije Stasi.
Eh, ja, tole ni ravno neka koherentna kolumna, ampak v tem trenutku, rahlo pijan in nostalgičen, je to vse kar lahko napišem. Koščki spominov. Momenti. Preteklost iztrgana pozabi.
»Mnoge smo i mnogo voljeli,« bi rekel Rade Šerbedžija.
