V rubriki »Fotozgodbe« smo se ozrli na pravkar minulo sezono 2025/26, ki je bila za Olimpijo izredno neuspešna. Zeleno-beli so klavrno končali v vseh treh tekmovanjih, ki so se jih udeležili. V Evropi jim ni uspelo priti v skupinski del konferenčne lige, čeprav so imeli kot prvaki odlično izhodišče, v pokalu Slovenije so izpadli v četrtfinalu proti drugoligašu Brinju, v ligi pa so zasedli skromno četrto mesto in ostali brez uvrstitve v Evropo.
Začelo se je s prihodom novega trenerja, Portugalca Jorgeja Simaa, ki je hitro tudi odšel.
Na otvoritveni tekmi sezone, v kvalifikacijah za ligo prvakov, je kazahstanski Kairat, ki je iz Ljubljane odnesel ugodnih 1:1, na daljnem gostovanju spremljal en sam samcat navijač.
Eni največjih sramot v zgodovini Olimpije smo bili priča na Simaovi zadnji tekmi, ko so zmaji doma izgubili proti Celju s kar 0:5.
Eden od štirih trenerjev, ki so v sezoni 2025/26 vodili Olimpijo, je bil tudi Hrvat Ivan Senzen, sicer član strokovnega štaba.
Bizarno kadrovanje Olimpije v tej sezoni je najbolje simboliziral Beninčan Mariano Ahouangbo, ki je prišel iz Tunizije, odigral en sam polčas (v Evropi proti Noahu) in bil nato spomladi posojen v Armenijo.
Kitajski sponzor je poskrbel za nekaj duhovitih robotskih vložkov.
Od mnogih novincev v poletnem prestopnem roku je bil eden redkih, ki so zadovoljili bočni branilec Jošt Urbančič, ki se je spomladi prebil celo v slovensko reprezentanco.
Ena redkih pozitivnih zgodb sezone je bila vrnitev Pedra Lucasa pod dolgotrajni poškodbi.
Po dveh ekspresnih trenerskih menjavah (Jorge Simao in Erwin van der Looi), se je na klopi ustalil Argentinec Federico Bessone.
Ena od enigem sezone je bil Diogo Pinto, ki je jeseni redno igral, spomladi pa povsem poniknil.
Nekaj tekem je Olimpija odigrala tudi v rezervnih črnih dresih.
Prihod veterana Jasmina Kurtića je dvignil pričakovanja, a bivši slovenski reprezentant v dresu Olimpije ni navdušil. Prej nasprotno.
Najbolj pozitivna zgodba spomladanskega dela sezone je bil nedvomno povratek kultnega vratarja Matevža Vidovška, ki je premagal težko bolezen.
Februarja je preminil legendarni Miloš Šoškić.
V zimskem prestopnem roku sta prišla samo dva novinca. Ganec Ofori je bil samo posojen, Portugalec Bruno Lourenco pa je postal polnopravni član zeleno-belih. Pokazal ni nič posebnega.
Glede na visoko odškodnino, ki jo je Olimpija hrvaškemu Varaždinu odštela za makedonskega reprezentanta Dimitra Mitrovskega, je bil slednji eno največjih razočaranj sezone.
Nemanja Motika simbolizira vse kar je narobe z Olimpijo. Več kot očitno ni dovolj dober za ta nivo nogometa, a mu je uprava vseeno podaljšala pogodbo, nato pa se je poškodoval za daljše časovno obdobje. Iz nesmisla v nesmisel.
Od poletnih novincev je bil ob Urbančiču dokaj pozitiven tudi prihod (oziroma vrnitev) Jana Gorenca, ki je pokazal nekaj solidnih predstav.
Zagrebški »umetnik« Antonio Marin je bil najboljši strelec Olimpije v sezoni 2025/26, a smo dobili občutek, da bi lahko dal še precej več.
Frederick Ananou je eden tistih tujcev, zaradi katerih se vprašaš v čem je sploh smisel. Pomanjkanje kvalitete je boleče očitno.
Na zadnjih dveh tekmah sezone, ko ni bilo več imperativa rezultata, je priložnost dobilo nekaj mladcev. Najbolj je v oči padel defenzivni vezist Jan Jurgec.
Agustin Doffo se po štirih letih poslavlja iz Stožic. Proti Radomljam je v predzadnjem krogu odigral svojo zadnjo tekmo v svetem dresu.
Eden od mladincev, ki so dobili priložnost na zadnjih dveh tekmah je bil tudi Inas Kukavica, ki je sicer debitiral že nekoliko prej v Kopru.
Fabian Lungu je s 16 leti postal najmlajši igralec, ki je kadarkoli zaigral na uradni tekmi Olimpije v slovenski prvi ligi.
Proti Bravu je v prvi postavi začel tudi mladi Hrvat Frano Mohorovičić.
Green Dragons, ki so celo sezono ostali zvesti in dobro navijali, so se na zadnji tekmi tudi s transparentom poslovili od Agustina Doffa.
