Olimpija je velik klub. Olimpija je majhen klub. Olimpija sploh ni klub. Olimpija je društvo. Olimpija je družba z deljeno odgovornostjo. Olimpija je klub brez tradicije, ustanovljen leta 2005. Olimpija je klub z dolgo tradicijo, ki ima svoje korenine pred drugo svetovno vojno. Olimpija je Enotnost. Olimpija je Odred. Olimpija je ideja. Olimpija je obsesija. Olimpija je privid. Olimpija je droga. Olimpija je Milan Mandarić. Olimpija ni Milan Mandarić. Olimpija je žiro račun. Olimpija so navijači. Olimpija je edini vseslovenski klub. Olimpija je Ljubljana. Olimpija je Slovenija. Olimpija je metropola. Olimpija je periferija. Olimpija je zelena. Olimpija je bela. Olimpija je črna. Olimpija je prevara percepcije. Olimpija je stanje duha …
Olimpija je vse to in še marsikaj drugega.
Olimpija je Brane Oblak. Olimpija je Vili Ameršek. Olimpija je Danilo Popivoda. Olimpija je Nihad Pejković. Olimpija je Dušan Kosić. Olimpija je Andraž Šporar. Olimpija je Nejc Vidmar. Olimpija je Marjan Rožanc. Olimpija je Miško Kranjec. Olimpija je Riko Debenjak. Olimpija je Zlatko Šugman. Olimpija je Pero Lovšin. Olimpija je Peter Božič-Voščenka. Olimpija je burek. Olimpija je solata v piceriji Parma. Olimpija je teater. Olimpija je pesem. Olimpija je proza. Olimpija je magični realizem. Olimpija je iluzija. Olimpija je gol v zadnji minuti. Olimpija je bolečina. Olimpija je sreča. Olimpija je stampedo histeričnih odzivov in divjih stališč. In podivjanih mnenj. In norih teorij zarote. In poblaznelih polemik.
Olimpija je življenje in smrt.
Vsaka tekma Olimpije je metafora naših življenj. Poraz, remi ali zmaga, saj je vseeno. Padamo v blato poraženi in se dvigamo iz njega z neumrljivim (lažnim) upanjem, da bo jutri bolje. Evforija in depresija. Na praznem štadionu čepimo sami in pozabljeni od vseh, na polnem štadionu stojimo ponosni v kolektivni halucinaciji. Olimpija je krik agonije in ekstaze. Olimpija je neozdravljiva bolezen.
Olimpija je ljubezen.
Vedno sem ljubil nestabilne, nepredvidljive, nevrotične, fatalne ženske. In vedno so mi strle srce. In sem jih ljubil še bolj. Kajti samo iracionalna ljubezen je prava ljubezen. Amour fou. There ain’t no cure for love. Kajti nogomet je kot seks. Strast, lepota in obsesija. Estetika blaznosti. Neraziskana področja mejnih stanj. Na koncu ne veš več, zakaj ljubiš, veš samo, da ljubiš. In sovražiš. In zameriš. In odpuščaš. In se vračaš. Vedno nazaj. Vedno med njene noge. Vedno v njena usta. Vedno na štadion. Nazaj v svetišče. Nazaj pred oltar spolzkih sanj.
Olimpija je šport. (Oziroma, trenutno, triindvajset športov)
Olimpija je zveza športnih društev. Olimpija je košarka. Olimpija je hokej. Olimpija je atletika. Olimpija je tenis. Olimpija je badminton. Olimpija je karate. Olimpija je smučanje in plavanje in sabljanje in strelstvo. Olimpija je celo obskurni indijanski lakros. Olimpija je gibanje. Olimpija je hitrost. Olimpija je napetost mišic. Olimpija je volja. Olimpija je zmaga. Olimpija je poraz. Olimpija je tekma. Olimpija je boj do zadnje kaplje krvi.
Olimpija je nepopisan list, na katerega poljubno rišemo fantazmagorične podobe naših polomljenih sanj. Olimpija je uteha. Olimpija je pobeg pred resničnim življenjem. Olimpija je metafora. Olimpija je filozofsko vprašanje. Olimpija je karikatura. Olimpija je parodija. Olimpija je nezaceljena rana.
Ali kot je rekel en in edini Mihajlo Petrović pred dvajsetimi leti: »Olimpija je Olimpija in bo to vedno ostala.«
