Dribler je sam kot nož v srcu. (Rivelino)
Vsaka kaplja driblinga lahko napiše Odisejo. (Miloš Crnjanski)
Dribling je znanost umiranja. Študiranje smrti. (Alfredo Di Stefano)
Dribling je nasmeh telesa. Skozi moja pljuča letijo lastovice. (Miloš Milutinović)
Žoga se ne loči od mojih stopal, ker je pritrjena s smolo mrtvih. (Omar Sivori)
Driblinga se naučiš na očetovem grobu, kjer izvira kozja kri in raste volčja trava. (Milan Galić)
Dribling je vrtiljak v stopalu, v stopalu in kolenu. (Garrincha)
Raul Florucz ni Romun in ni Avstrijec. Morda je oboje, morda nič od tega. Če je Avstrijec, je kot Egon Schiele, suh, podhranjen, eleganten. Ali kot Matthias Sindelar, papirnati človek, dribler vseh driblerjev. Če je Romun je kot Gheorghe Hagi, ki vse vidi in vse čuti. Ali kot Emil Cioran, kontradiktorni aforist izgubljenega trenutka.
Ni niti Florucz, je samo Raul. Prav tako ni krilo, niti špica, niti desetka, čeprav nosi sveto številko deset na hrbtu. Morda je vse to, morda nič od tega. Raul je trenutek navdiha, poteza več, trzljaj, hitrost, ukana, strel, žoga v mreži. Raul je nekaj redkega v sodobnem nogometu, nekaj kar izginja in izumira. Raul je dribler.
Dribling je tako star kot nogomet sam. Dribling je osnova vsega. Dribling je bistvo. Dribling je bil nogometna prvina še preden so Škoti izumili podajo. In zato imamo radi driblerje. Ker nas vračajo na začetek, nazaj k osnovam, nazaj k osnovni estetiki in svobodi nogometne igre. Nazaj k otroški igrivosti. Nazaj v otroštvo. Nazaj v naivno viteštvo. Nazaj v brezskrbnost. Nazaj k naravi. Nazaj domov.
Ja, zato imamo radi driblerje. In zato imamo radi Raula. In zato smo imeli nekoč davno tako radi Cimeta. Nekoč davno, v nekih drugih časih, preden nas je izdal in prevaral. Preden nas je predriblal. Preden je sveto vlogo ikone zamenjal za vlogo prisklednika. Did they get you to trade your heroes for ghosts? Hot ashes for trees? Hot air for a cool breeze? Cold comfort for change? Did you exchange a walk on part in the war for a lead role in a cage?
Raul zaenkrat še ni zamenjal stranske vloge v vojni za glavno vlogo v kletki. Še vedno je svoboden. Svetnik nikoli ni bil in nikoli ne bo. Svetništvo je dolgočasno. Dribling je popolno nasprotje svetništva, dribling je, kot je nekoč rekel Rivelino, nož v srce. Dribling je samota. Dribling je smeh. Dribling je smrt trenutka in rojstvo večnosti.
Zato gledamo Raula, kako preigrava in s tem kljubujemo smrti. Stopalo, nart, mišica, trava, usnje, kopačka, žoga skozi noge, nož v srce. Poezija gibanja. Umetnost ukane. Nepredvidljivost misli. Nesmrtna svoboda. Mistika minljivosti in privid večnosti. Žoga kot objekt poželenja in center sveta. Žoga kot zemlja, ki se vrti okoli sonca. Žoga kot morski val, ki diha.
Tako kot moj prijatelj Žiga X Gombač tudi jaz ne bom nikoli pozabil tistega gola proti Bravu. Tistega gola na nepomembni tekmi nepomembne slovenske lige, daleč od centrov moči, v mrzlem decembrskem popoldnevu, pred malo gledalci, na uničeni travi. Tistega gola, ko je dobil žogo na svoji polovici, zdrvel z igralcem na hrbtu po desnem boku, z lahkotnim dotikom vrgel iz igre dva nasprotnika in potem obkoljen s tremi zadel. Sam kot nož v srcu.
Ker nogomet je na koncu, ko ga olupimo vse navlake, samo občutek za prostor in mehkoba dotika. Vojna, ki ni vojna, boj, ki ni boj, samo žoga, noga, prostor, gol. Estetika gibanja in zakonov fizike. Žoga v eno, igralec v drugo smer.
Raul je kontradikcija: je vročekrven in hladnokrven. Zanimiva kombinacija iz katere se rodi dribler. Konstantno se prepira s sodniki, včasih tudi z nasprotniki. Jasno pokaže, da mu ni vseeno. Obenem pa zna biti ladan ko špricer. Ko so mu mariborski navijači vrgli tisto konzervo v jajca, ni delal cirkusa. Ko je pred golom, iz oči v oči z vratarjem, je prav tako hladen kot kobra preden piči. Kot matador, ko ubije bika.
Raul je vse. Primadona in asket. Boem in atlet. Nož v srce in prijateljski objem.
Glede na to, kako izstopa v slovenski ligi, bo slej ko prej odšel drugam. Money talks. To je realnost našega nogometa. To je realnost vsega nogometa, razen tistega najbolj elitnega. Najboljši vedno grejo. Trava je vedno bolj zelena na drugi strani hriba. Ampak dokler je tukaj, dokler preigrava pred našimi očmi kot samotni jezdec na sovražnem terenu, ga bomo gledali s pričakovanjem in tistim sladkim občutkom, da je vse možno.
V upanju, da za razliko od Cimeta, nikoli ne bo zamenjal svojih herojev za duhove.
